Disneyland organske hrane

Pravijo, da je Whole Foods tempelj za »bobose« − boržuje in boeme −, ki govorijo kot hipiji in se nosijo kot japiji.
Objavljeno
06. november 2011 10.39
Posodobljeno
06. november 2011 11.00
Irena Štaudohar, Sobotna priloga
Irena Štaudohar, Sobotna priloga

Skeptiki pravijo, da so si spretni trgovci besedo organsko sposodili od hipijev in jo na hrano nalepili zato, da bi jo lahko prodajali po višjih cenah.

Za mnoge druge organsko pridelana hrana predstavlja način življenja, ne samo zato, ker verjamejo, da tako jedo bolj zdravo, ampak tudi zato, ker imajo občutek, da če jo kupujejo, naredijo nekaj dobrega za naš planet. Organska hrana je, če uporabimo krščansko besedo, lahko nekakšen sodoben naravovarstveni odpustek.

Dejstvo je, da je vse organsko v modi in da v svetu pojem naravno pridelana hrana že dolgo ni več nekaj skromnega, majhnega, lokalnega in v blatnih gumijastih škornjih. Organsko postaja velikanski biznis.

Jabolko kot umetniško delo

Whole Foods je ameriška trgovska mreža, ki prodaja organsko hrano in je največja na svetu. Sama rada obiščem njihove trgovine. Vanje hodim kot v galerije. Najprej si pri vhodu naberem veliko zanimivih brošur; knjižice z zelo uporabnimi recepti, zloženko o tem, koliko časa je treba kuhati različna zdrava zrna, in kartice, na katerih je debelušna ženska, ki pod roko stiska dve kuri, ali pa kmet, ki zaljubljeno gleda svojo kravo. Potem se odpravim med zloščeno zelenjavo vseh vrst, ki je tako živih barv, da me zapečejo oči. Grem v posebno v sobo z organskimi siri, v kateri me napadejo močni vonji, ki me znova prepričajo, da nekaj, kar neznansko smrdi, zlahka napolni gurmansko dušo. In potem lahko ure in ure pregledujem neskončne police s čaji, kavo, začimbami, oreščki iz daljnih krajev, pripravljeno hrano v ličnih posodah, ribe in rake iz oceanov, opremo za vrt, organska semena za rože ter zelenjavo in dolgo izbiram novo torbo za nakupovanje iz recikliranih materialov. Utrujenost in lakoto od dolge hoje po trgovini si grem potešit v njihovo restavracijo, v kateri strežejo hrano z vseh koncev sveta. Mehiška je izjemna, niti suši ni slab, japonski kuharji ti ga, kot se spodobi, pripravijo pred očmi.

Prodajalci so prijazni, vseskozi se nekaj dogaja in tako kot v galeriji ali muzeju lahko obiskovalec tu aktivira vsa čutila. Ker pa je potrošnik, je aktivna predvsem njegova denarnica. Vse je namreč precej dražje kot v »navadnih« trgovinah. No, nič dražje sicer kot v naših organskih prodajalnah.

Vprašanja brez odgovorov

Tako kot v galerijah na dobrih razstavah se mi v tej organski meki postavlja kar nekaj »eksistencialnih« vprašanj, ki so veliko bolj praktična od tistih, ki jih nudi umetnost. Recimo: vsi vemo, da neorgansko zelenjavo ohranjajo svežo s pomočjo različnih kemikalij, zaradi tega recimo neorganska limona nikoli ne zgnije, ampak postane trda kot kamen. Kaj pa tukaj? Ali gre te sijoče organske zelenjave, zaradi tega, ker ni obvarovana z različnimi kemijskimi elementi, veliko več v odpadek? In zakaj se pravzaprav tako sveti? Je zrasla v laboratoriju? Ali so artičoke, ki so jih pripeljali iz Čila, res organske? Kam gre vsa že pripravljena hrana, ki je ne prodajo?

Prijazen predstavnik za stike z javnostjo Whole Foodsa v Londonu me je obvestil, da ne morem dobiti intervjuja z nobenim od pristojnih, ki bi mi lahko odgovoril na vprašanja. V Londonu, natančneje v Kensingtonu, je namreč največji organski supermarket Whole Foodsa na svetu. »Ne morete govoriti niti s šefom niti s prodajalcem, kuharjem... Vse informacije lahko najdete na naši spletni strani,« je nadaljeval. »Intervjuje dajemo le za medije tistih držav, v katerih imamo trgovine.« No, in kdaj boste odprli Whole Foods v Sloveniji, sem ga vprašala?

Kriza ne ljubi polnozrnate hrane

Če ne bi bilo recesije, bi se to kmalu lahko zgodilo. Whole Foods se je namreč pred leti širil z velikansko hitrostjo. V ZDA imajo več kot štiristo trgovin in vsak teden odpirajo nove, prav tako imajo podružnice v Kanadi, v Evropi pa le v Londonu in Glasgowu.

V zadnjih petih letih je na zahodu prodaja organske hrane sicer zrasla za petdeset odstotkov, zaradi gospodarske krize pa je ta razcvet nekoliko uplahnil. Na začetku leta sem z začudenjem opazovala neskončne vrste kupcev vseh generacij pred blagajnami trgovine Whole Foods na newyorškem Union Squaru, v londonskem Kensingtonu pa tokrat ni bilo pretirane gneče. Trgovine v Veliki Britaniji jim namreč prinašajo veliko izgubo, a vseeno vztrajajo.

Zaradi recesije je organska prehrana dobila oznako, da gre za nekaj elitističnega. Američani pravijo, da je Whole Foods tempelj za »bobose« – boržuje in boeme –, ki govorijo kot hipiji in se nosijo kot japiji.

Od kod prihaja hrana?

In vendar gre za mrežo trgovin, ki so velika zgodba o uspehu. Izmislil si jo je John Mackey, ki mu pravijo Steve Jobs organske hrane. Kontroverzna oseba. Za naravno hrano se je začel zanimati zato, ker so bile vegetarijanke na njegovi univerzi izjemno privlačne. Prvo organsko trgovinico je z ženo odprl konec sedemdesetih let v Austinu v državi Teksas. Bil je star petindvajset let in je opustil študij filozofije in religije, da bi se posvetil poslu. Potem se je njegova trgovina počasi širila. V slogu spretnega kapitalista je pokupil manjše organske trgovinice in jih spremenil v Whole Foods. Posel hipijev je spremenil v komercialno uspešnico.

V devetdesetih letih so se v ZDA pojavile prve knjige o škodljivi hrani, polni kemikalij, dokumentarci o grozljivih razmerah, v katerih živijo živali, ki jih gojijo za pridelavo mesa, svet je zajela panika zaradi različnih epidemij in bolezni norih krav, ki so bile povezane z množično proizvodnjo hrane. Ugotovili so, da Američani zaradi debelosti in hitre hrane umirajo mlajši in da je vedno več bolezni, povezanih z nezdravim prehranjevanjem. To je bila odlična priložnost za vzpon Whole Foodsa. Zanimanje za naravno pridelano hrano je izjemno naraslo. Mackey je izkoristil trenutek in za vedno spremenil pojem organske hrane.

Ameriška pastorala

Ljudi nekoč ni zanimalo, od kod prihaja hrana, ki se znajde na njihovem krožniku, niso želeli slišati, kakšne muke doživljajo živali na farmah in klavnicah, v kakšnih razmerah delajo priseljenci, ki recimo obirajo jagode na poljih, polnih kemikalij, kakšne neizgovorljive umetne snovi so v sladkih pijačah ali čipsu... Mackey je vse to obrnil na glavo. Na organske izdelke, ki jih je ponujal v svojih trgovinah, je začel pisati dolge zgodbe o tem, od kod prihajajo, o srečnem življenju živali, o dobrih ljudeh, ki nabirajo sadje, o prijaznih trgovcih, ki izdelke zlagajo na police. V organskih trgovinah je res veliko branja, zdi se, kot da prodajajo zgodbe. Na stenah Whole Foodsa visijo fotografije ribičev s svojim ulovom, kmetov, ki mahajo s traktorjev. Temu pojavu Michael Pollan, eden najbolj znanih avtorjev o naravni hrani na svetu, pravi pastorala v supermarketu. Organsko namreč ni le hrana, ampak zgodba o tem, kako poteka prehrambna veriga, od takrat, ko seme pade v zemljo, do takrat, ko zelenjavo nabodemo na vilico. Kar velik del zgodb v organskih trgovinah je resničnih. Naravno pridelana zelenjava in meso brez antibiotikov sta pač bolj zdrava, za ljudi in za Zemljo. Tudi kmetje, ki pridelujejo organsko hrano v ZDA, priznavajo, da jim je Mackey s svojim načinom reklamiranja naredil uslugo, saj jim ni več treba razlagati, kaj pojem organske hrane pomeni, saj je postala modna.

Kapitalist s srcem?

Delovanje njegovega podjetja je posebno. Mackey, ki je goreč republikanec, pravi, da je kapitalist z vestjo. Pred leti so v reviji New Yorker zapisali, da bi ga lahko označili za hipijevskega republikanca, kar je redka vrsta. Podpira prosti trg, obožuje Miltona Friedmana in spoštuje Ronalda Regana. V kapitalizmu je profit nujen, ni nekaj slabega, ampak dobrega, meni. Tako kot zdravniki zdravijo in učitelji izobražujejo, mora tudi poslovneža pri svojem delu zanimati še kaj več kot le denar. Sam recimo prodaja dobro hrano in kupce izobražuje, naj se zdravo prehranjujejo. Naj omenimo, da v Whole Foods potekajo številni brezplačni kuharski tečaji.

Mackey je sicer republikanec, pravila, ki veljajo v njegovem podjetju, pa so zelo socialistična. Pri velikih odločitvah firme lahko z glasovanjem sodelujejo vsi zaposleni. Plače trgovcev so precej višje kot v drugih trgovinah in imajo zelo ugodna zdravstvena zavarovanja ter dvajsetodstotni popust pri nakupu vseh izdelkov v trgovini. Velja pravilo, da najpomembnejši direktor v podjetju lahko zasluži le štirinajstkrat več kot najnižje plačani delavec v podjetju. Za primerjavo naj povemo, da v največjih ameriških korporacijah predsedniki družb zaslužijo tristokrat več kot najslabše plačani uslužbenci.

Mackey je milijonar, saj je lastnik enega odstotka Whole Foodsa, vendar njegova letna plača ni najvišja, najvišjo ima podpredsednik družbe in znaša 400.000 dolarjev na leto, vključno z nagradami in bonusi. Podjetje se vsako leto znajde na lestvici tistih na svetu, v katerih je najprijetneje delati.

Vendar Mackey delavcem ne dovoli, da bi se pridružili kakršnim koli sindikatom. Pravi, da je sindikat kot herpes, ni sicer nevaren za zdravje, toda vseeno je nekaj neprijetnega, saj se zaradi njega ne moreš strastno poljubljati.

Doslednost ni vse

Mackey je poln nasprotij. Skrbi za svoje delavce in nasprotuje sindikatom, kupec je v njegovih trgovinah kralj, vendar mu prodaja zelo drago hrano. Zakaj bi moral biti človek vedno tako monolitno dosleden, je dejal v enem od sicer redkih intervjujev. »Vsak človek v sebi nosi zelo različne vrednote in včasih se te bojujejo druga z drugo. Želimo si biti ljubeči, a vendar močni, uspešni in hkrati radodarni. Trik je v ravnotežju.« Živi skromno, čeprav je bogat. Veliko potuje in spi v hotelih srednjega razreda, vozi majhen hibridni avtomobil in nima mobitela. Vsako leto več kot milijon dolarjev nameni društvom za zaščito živali. Je zapriseženi vegan. Po ameriških univerzah predava o grozi na ameriških sodobnih živalskih farmah in predvideva, da bodo v tridesetih letih te živalske mučilnice nelegalne. Z različnimi strokovnjaki o tem pripravlja celo alternativno zakonodajo.

Javno je nasprotoval zdravstvenim reformam predsednika Obame, zato si je nakopal jezo demokratov, ki so začeli bojkotirati njegove trgovine. Očitajo mu, da takoj kupi vsako organsko trgovino ali mrežo, ki zanj predstavlja konkurenco. Preden je v Veliki Britaniji odprl prvi Whole Foods, je – ne da bi trenil – kupil priljubljeno organsko trgovino Fresh and Wild. Včasih spominja na Mefista, ki je prodal svojo dušo, saj pojma organsko ni brez pojma solidarnosti, pravijo njegovi nasprotniki. »Nekateri naši kritiki menijo, da smo negativci, ker smo postali tako veliki, ampak živimo v kapitalizmu in pač moramo tekmovati z velikimi trgovskimi mrežami, kot je recimo Walmart. Želimo si delati dobre stvari, zato poskušamo zaslužiti veliko denarja, več kot bomo imeli denarja, več dobrega bomo lahko naredili.«

Uslišane kritike

Za njegovega največjega sovražnika med prijatelji in prijatelja med sovražniki velja že prej omenjeni Michael Pollan, ki je bil v svoji knjižni uspešnici Omnivore's Dilemma do nekaterih stvari v Whole Foods zelo kritičen. Pollan je namreč kar nekaj let proučeval prehrambno industrijo v ZDA, hodil je na živalske farme, obiskoval največje proizvajalce hrane. Glavno načelo zdravega prehranjevanja je po njegovem mnenju to, da jemo predvsem rastline in da kupujemo lokalno pridelano ter sezonsko sadje in zelenjavo. Whole Foods ponuja zelenjavo z vseh koncev sveta. »Zakaj bi sredi decembra kupoval drage beluše iz Argentine, ki imajo okus po kuhanem premogu? Ali zelenjavi, ki je morala prepotovati na tisoče kilometrov, da se je znašla na trgovskih policah, sploh še lahko rečemo organska?«

V polemikah v časopisih mu je Mackey zagotavljal, da je kar 45 odstotkov vseh njegovih dobaviteljev lokalnih in da so najmanj dvesto kilometrov stran od njegovih trgovin. Pollan je omenjene podatke označil za zavajajoče, saj, kot je zapisal, so med temi dobavitelji predvsem velike prehrambne korporacije, ki se sicer držijo nekaterih pravil, zaradi katerih jih lahko imamo za organske, vendar bi moral Whole Foods po njegovem mnenju podpirati predvsem manjše kmete, proizvajalce sirov, mesarje, ribiče. Prav tako je Pollana zmotilo, da je v njihovih trgovinah našel le govedino krav iz pašnikov, ki so jo uvozili iz Nove Zelandije. Zakaj, se je spraševal, ne najdete tovrstnih dobaviteljev v ZDA, saj jih je kar nekaj. »Če bi zahtevali določeno blago od domačih proizvajalcev, bi lahko korenito spremenili način proizvodnje. Tako veliki in bogati ste, da bi to lahko dosegli,« je zapisal Pollan in dodal, da je sicer res, da je Mackey ustvaril novega kupca ter ga uspešno prepričal, naj za boljšo hrano nameni tudi več denarja, ampak vse je le krinka za to, da bi več pridali in več zaslužili. Guru Whole Foodsa je te obtožbe vzel zelo resno, kot se za dobrega podjetnika spodobi. Začel je tesneje sodelovati z lokalnimi kmeti, podprl ameriške farme, na katerih se živali prosto pasejo, in pripravil program posojil z minimalnimi obrestmi, ki jih lahko dobijo manjši kmetje za majhne organske kmetije. Zgodbe o njih lahko najdete na njihovi res odlični spletni strani.

Kaj pa pri nas?

Pred kratkim sem obiskala največjo organsko trgovino pri nas. Prav tako draga je kot Whole Foods. Vsa bleda in uvela zelenjava je bila iz Italije in Nemčije, niti ena ni zrasla na domačih tleh. O lokalnih pridelovalcih zelenjave in sadja, četudi jih je kar nekaj, vedno več, pravzaprav, v tej trgovini ni bilo niti majhne sledi. Drugače je trgovina kar dobro založena in ima celo majhno polico s knjigami. Atmosfera v njej je bila žalostno depresivna, amaterska. Ko sem se ozrla po trgovini, sem opazila, da očitno pojem organske prehrane pri nas še vedno povezujemo z žalostjo in trpljenjem, kdor se zdravo prehranjuje, mora trpeti, je slovenska mantra. Nesrečne prodajalke v rumenem flisu, ki ti vse, kar kupiš, zapakirajo v plastično vrečko, med redkimi kupci pa bledi vegani in dekleta, ki bi jim za boljše počutje kakšna maskara prišla bolj prav kot dimljen tofu. Whole Foods mi je všeč, ker vzbuja veselje. Če nič ne kupiš in si le obiskovalec, se imaš tam še vedno prijetno. Predvsem pa je, kar je treba priznati, dobro stoječe podjetje, ki je svojo tržno nišo razvilo do popolnosti. Je trgovina in ni prostor za newagevske vernike, posluša in upošteva kritike ter se spogleduje s socializmom.

Mackey ima prav, organske stvari so zanimive tudi zaradi dobre zgodbe.