Tiskane izdaje
Vsak človek ima v sebi zametke psihopatije.
Od genov in okolja je odvisno, ali se bodo razvili v motnjo, pravi mag. Dušan Nolimal, specialist socialne medicine na Inštitutu za varovanje zdravja. Slehernik predvideva, da bo na psihopate naletel med kriminalci v zaporu, a empirične raziskave v tujini kažejo, da ima psihopatske motnje tudi del ljudi na vodstvenih položajih v podjetjih in politiki.
Psihopatija postane motnja takrat, ko se človek zaradi svoje prepričanosti o upravičenosti kršenja družbenih pravil ni več sposoben prilagajati vsakodnevnim zahtevam doma, v službi, v družbi in ko to vpliva na medčloveške odnose. V vsaki družbi je približno en odstotek ljudi psihopatov, toda v posameznih družbenih skupinah jih je veliko več. Znano je, da so mnogi v zaporih, manj znano pa, da jih je veliko denimo tudi na Wall Streetu oziroma v poklicih, kjer so skoncentrirani moč, denar, oblast, privilegiji. Majhen odstotek ljudi s psihopatsko motnjo lahko tako s svojo močjo in strahovlado vpliva na veliko ljudi.
V vsakdanjem pogovoru pogosto uporabljamo izraz psihopat. Toda kaj v resnici je psihopatija?
Lažje je govoriti o tem, kaj psihopatija ni, kot kaj je. To je pojem, ne bom rekel diagnoza, ki se uporablja v zelo različne namene. V 19. stoletju so psihiatri govorili o moralni norosti. Nemški psihiater Julius Ludwig August Koch je prvi uporabil besedo psihopatija, z argumentacijo, da gre za motnje osebnosti. Danes priročnik ameriškega psihiatričnega združenja govori o antisocialni, mednarodna klasifikacija bolezni Svetovne zdravstvene organizacije pa o disocialni osebnostni motnji. Gre za trajen vzorec neupoštevanja in kratenja pravic drugih, ki se pojavi že v otroštvu in se nadaljuje v odraslo dobo.
To opredelitev so kritizirali zlasti sociologi in psihologi. Medicinske definicije namreč preveč upoštevajo samo vedenjske motnje in antisocialne življenjske stile, zanemarjajo pa bistvo – da gre za osebnostne motnje, za motnje čustvovanja in motnje v medčloveških odnosih. Kanadski psiholog Robert D. Hare, ki se je pri svojem delu oprl na psihiatra Herveyja Cleckleyja, je zato razvil preglednico za ugotavljanje psihopatije PCL-R, ki je sestavljena iz dvajsetih osebnostnih lastnosti in zaznanih vedenj.
Pri psihopatiji tako lahko govorimo o treh terminih; če vključimo še sociopatijo, pa o štirih. Ti pojmi se povežejo, ko poskušamo pojav ovrednotiti pri posameznikih ali širše, v skupini, kot družben pojav. Po drugi strani pa se epidemiološko podatki razlikujejo, če uporabljamo različne merilne inštrumente. Če sledimo definiciji SZO, to je disocialni osebnostni motnji, bomo v zaporih našli osemdeset odstotkov ljudi s to motnjo. S Harejevim PCL-R bomo ugotovili, da je v zaporih 20 odstotkov zapornikov psihopatov. Stvari niso popolnoma identične, a populistično se vse to rado pomeša.
Specialisti javnega zdravja, socialne medicine, se ne ukvarjamo s kliničnimi, ampak s socialno-medicinskimi diagnozami. Ugotavljamo stanje v širši skupnosti, v podjetju ali pa v celotni državi, družbi. Za nas je zato bolj uporaben Harejev inštrument, ki motnjo po eni strani razdeli na vedenjske probleme, na antisocialni življenjski stil, po drugi strani pa na čustvene motnje, zlasti na pomanjkanje sočutja, občutkov krivde, čustveno plitkost, površinskost. Med simptomi so še zgovornost, skrivanje za fasado človeka, ki je dejansko izmišljen, uporaba laži, sprenevedanje, egocentričnost, aroganca, impulzivnost, manipulativnost, sleparstvo, neodgovornost, težave z nadzorom vedenja in velika potreba po vzburjenju.
Novo poglavje pri proučevanju psihopatije odpira slikanje možganov. Skupina raziskovalcev iz bolnišnice King's College v Londonu je lani z magnetno resonanco (MRI) ugotovila abnormalnosti v možganih tistih, ki so bili diagnosticirani kot psihopati. Gre za okvaro centrov, ki so odgovorni za čustvene reakcije, učenje in spomin. Pri njih so možganske povezave drugačne, zato drugače percepirajo realnost. Psihopati napačno pripisujejo sovražne namene drugim v nevtralnih socialnih situacijah. Okolje doživljajo kot zverinjak, v katerem velja boj za preživetje.
Če torej združimo različne discipline, od psihiatrije, psihologije, nevroznanosti do epidemiologije, kriminologije, socialne medicine in antropologije, pridemo do zanesljivih socialno-medicinskih diagnoz, kaj je psihopatija, kako velik pojav je to, kako se širi in kakšne so njene posledice za družbo.
Kdaj pride do psihopatije, ki se je najbolj bojimo, do tiste, ki povzroča veliko škode, ki ni več nadzorovana?
Za razvoj psihopatije so potrebne tri sestavine. Poleg specifičnih abnormalnih možganskih povezav je pomemben genetski zapis. Pravi psihopati imajo razvit gen za agresijo, obenem jim primanjkujeta še encim MAO-A in serotonin, hormon sreče. Odločilen element pa je zloraba oziroma nasilje v otroštvu.
Psihiater in nevroznanstvenik James Fallon, ki je analiziral možgane pri več kot sedemdesetih morilcih, je na družinskem srečanju od matere izvedel, da so bili tudi v njegovem sorodstvu v preteklosti številni morilci. Potem je slikal svoje možgane in možgane svojih otrok in ugotovil, da so samo njegovi tako okvarjeni. Pri otrocih se okvara ni več pojavila. Ko so ga kot avtoriteto na tem področju vprašali, kako pojasnjuje svojo psihopatijo, ki pa je vendar funkcionalna, saj opravlja službo psihiatra in nevrologa, je povedal, da je imel krasne starše, ki so zanj lepo skrbeli. Imel je torej abnormalne možganske vzorce, abnormalne gene, a obenem je imel varno otroštvo. Genom in drugačnim možganom se ne moremo izogniti, lahko pa posredujemo v otroštvu, ki je za psihopatijo usoden, tako rekoč konstitutiven čas.
Kako se psihopatija razlikuje od sociopatije?
Psihopat se rodi z možganskimi abnormalnostmi, sociopati pa postanejo brezobzirni, neobčutljivi in egocentrični zaradi vzgoje, zaradi okolja. Ampak oboji so brezsrčni, preračunljivi, neodgovorni.
Raziskave sicer kažejo, da so psihopati v nekem smislu bolj inteligentni od sociopatov. Bolj so spretni, v družbi zavzemajo ključne vodstvene strukture. Pri tem si za oprode postavljajo sociopate, sadiste, makiaveliste, narcisoidne osebe, hinavce in vse tiste, ki si od psihopatov obetajo neke ugodnosti. Ob njih so lahko tudi čisto normalni ljudje, ki se jim pridružijo zaradi njihove strahovlade. Majhen odstotek ljudi, ki pa so na vodstvenih mestih, tako z močjo, mreženjem in s strahovlado lahko vpliva na večino.
Raziskovalci govorijo o uspešnih in neuspešnih psihopatih. Neuspešni so tisti, ki jih najdemo v zaporih. Večinoma prihajajo iz družin, ki so nižje na družbeni lestvici, in so zato tudi manj izobraženi. Uspešni psihopati prihajajo iz bogatejših družin, so izobraženi in jim hitro uspe splezati na vodstvene položaje.
Lahko slehernik prepozna, da ima opravka s psihopatom? Ali pa ga njegova očarljivost preveč zaslepi?
Cleckley, ki je najbolje definiral pojav psihopatije, je napisal knjigo Krinka zdravega razuma. To vse pove. Psihopati zaradi svojega šarma sprva na človeka naredijo dober vtis; da zasedejo določen položaj, se kažejo v najboljši luči, a to je krinka, fasada, ta njihov šarm je zlagan. Ko enkrat dobijo moč in oblast, se pokaže, kdo so v resnici.
So nadpovprečno manipulativni patološki lažnivci in s svojo spretnostjo lahko pretentajo vsakogar, zlasti v poslovnem svetu, ki je zanje še posebej privlačen.
Osredotočate se na pojav psihopatije pri politikih in gospodarstvenikih. Omenili ste, da je na Wall Streetu kar velik odstotek psihopatov. Kaj opažate za slovensko območje?
V Sloveniji koncept korporativne psihopatije ni uveljavljen niti znan javnosti. Ko pri nas govorimo o psihopatiji, mislimo na Metoda Trobca in Silva Pluta, da pa bi lahko bili slovenski tajkuni ali politiki psihopati, ne pomislimo. A med slovenskimi tajkuni je kar nekaj brezvestnih posameznikov, ki so bolestno obsedeni z lastno vrednostjo in sebe postavljajo v središče sveta.
Sam sem do znanja o korporativni psihopatiji prišel z raziskovanjem trpinčenja na delovnem mestu ter vpliva posameznih politik in gospodarstva na zdravje ljudi in na socialno nepravičnost. Četrtina menedžerjev, ki trpinčijo podrejene, je psihopatov.
Ob začetku svetovne krize so se isti raziskovalci, ki so se prej ukvarjali s preučevanjem psihopatije pri serijskih morilcih, usmerili na ljudi na vodstvenih položajih. Prišli so do zaključka, da gre za isti osebnostni profil, razlika je le, da so eni uspešni, drugi pa ne. Velik del ljudi na vodstvenih mestih v bankah, v velikih gospodarskih družbah, podjetjih pa tudi v politiki naj bi imel psihopatske motnje. Za zdaj je to še vedno teorija, a obstajajo tudi že posamezne empirične raziskave med menedžerji, ki to potrjujejo. Manj jih je med politiki, kar je razumljivo, saj ni pripravljenosti, da bi sodelovali v takšnih raziskavah.
Kako se te motnje izražajo in kakšne posledice puščajo?
V različnih okoljih različno. Doma takšne osebe zlorabljajo otroke, družino, so promiskuitetne, se tvegano vedejo tudi glede družinskega denarja, v podjetjih ravnajo predvsem v svojo korist. Zaradi drugačnih možganov niso sposobni dolgoročnega načrtovanja. V svoji potrebi po takojšnjem vznemirjenju oziroma po njegovi potešitvi puščajo za sabo opustošenje. Sodelavci imajo do njih velika pričakovanja, oni pa s svojim razumevanjem upravljanja in vodenja podjetje uničijo. Če so v politiki, lahko uničijo celotno državo.
V Sloveniji smo bili v zadnjih letih priča uničenju številnih podjetij pa tudi brezobzirnemu ravnanju in neodgovornosti menedžerjev na vodilnih položajih. Nekateri od njih so zdaj v sodnih postopkih. Ali ocenjujete, da imamo v tej skupini enako povprečje ljudi s psihopatsko motnjo kot v drugih državah?
Psihopatija je v Sloveniji razširjena tako kot drugod po svetu. Problem pa je, da so se nekateri okoristili s tranzicijo. Ustvarili so razmere, v katerih je njihov vpliv lahko tako močan. Delež pravih psihopatov je torej najbrž enak kot drugod, verjetno pa je pri nas več podložnih sociopatov, a takšnih raziskav nimamo. Zaradi naše majhnosti je njihov vpliv lahko precej velik.
Če to primerjamo z državami, kjer imajo verjetno podoben odstotek pravih psihopatov, ampak imajo tudi tradicijo pravnega sistema in pravil družbenega obnašanja, vidimo, da je velika razlika med njimi in nami, ki smo ustvarjali nov sistem in nismo vedeli, v kaj se spuščamo; vsaj večina ne.
Poleg tega imamo pri nas na vseh področjih premalo ljudi, ki bi prepoznavali te pojave in se uprli tistim, ki so pretirano egocentrični, arogantni, brezčutni, zato je vpliv njihovega manipuliranja in strahovlade precej večji kot v okoljih, kjer kritična masa dobrih in poštenih ljudi prepoznava negativne pojave in se jim postavlja po robu.
Kot specialist socialne medicine lahko postavljam socialno-medicinske diagnoze, ki temeljijo na opazovanju pojava in seveda niso isto kot klinična diagnoza. Epidemioloških raziskav pri nas ni. Kljub temu vemo vse več o tem, kako Slovenci ravnamo sami s seboj. Ne kaj Bruselj in drugi počnejo z nami, ampak kaj sami počnemo s seboj. Prepoznavam psihopatizacijo določenih okolij in zlasti koncentracijo psihopatije na vodstvenih položajih v nekaterih bankah, podjetjih in tudi v javnem sektorju, v nekaterih zavodih.
Večinoma se ta izraža v posledicah; ne samo na zaposlene, ampak tudi na okolje, na stranke, na celotno družbo. Vse organizacije, ki imajo na vodstvenih mestih psihopate ali njihove oprode, dolgoročno propadejo.
Lahko izpostavite kakšen zgled?
Težko je govoriti o posameznih organizacijah, lahko pa rečem, da je v vseh aferah, ki jih poznamo, zlasti Vegrad, Čista lopata, Teš 6, Rimske terme, prav gotovo psihopatija prispevala k destrukciji. Povsod se pojavljajo posamezniki, ki so se okoristili, na drugi strani pa so žrtve, to so zaposleni, upniki, delničarji, varčevalci, davkoplačevalci ali uničeno okolje. To je rezultat skrb zbujajočih povezav med psihopatijo in toksičnim vodenjem podjetij, gospodarstva, politike.
Največ psihopatov in njihovih oprod najdemo tam, kjer so moč, denar, ugled in privilegiji. Privlačijo jih upravljavske pozicije, ki so dobro plačane, kjer lahko parazitirajo in nadzorujejo druge, da sami niso nadzorovani. Zato je upravljanje in nadzorovanje bank, družb, podjetij in zavodov v lasti države v Sloveniji slabo. To potrjujejo globoka bančna luknja ter uničena podjetja in javni zavodi. Nepoštene menedžerje in nadzornike brezsramno novači vsakokratna vladajoča politika. Nastavlja jih glede na ozke strankarske interese, ker so poslušni, in ne glede na njihovo strokovnost in osebnostne lastnosti. Pravzaprav je sposobnost brezsramnega manipuliranja in izkoriščanja drugih pri teh kadrih zaželena.
Tako se je sicer kadrovalo tudi v komunizmu. Vendar šele zdaj postaja tako početje predmet raziskovanja v psihologiji, kriminologiji in socialni medicini.
Ali lahko kdorkoli karkoli naredi, da to prepreči; je v takih primerih možno preventivno delovanje?
Preventivno delovanje je seveda možno. To lahko počnejo organizacije, ki se ukvarjajo bodisi z varovanjem in promocijo psihosocialnega zdravja v različnih okoljih, na delovnem mestu, bodisi s preprečevanjem korupcije in s promocijo družbene odgovornosti in integritete. Nekaj inštitucij imamo tudi pri nas, denimo sodišča, varuha človekovih pravic in komisijo za preprečevanje korupcije. V ozadju korupcije je namreč velikokrat prisotna tudi prava psihopatija.
Manj lahko naredi medicina. Prihodnost je verjetno v strokovnem presejanju, torej množičnem preiskovanju navidezno zdravih ljudi, preden zasedejo vodstvena mesta v politiki, gospodarstvu in drugod. Naivno je pričakovati, da bi lahko te ljudi zdravili. Inštitucije, kot je IVZ, lahko ozaveščajo javnost, da je treba psihopatijo razumeti kot javnozdravstveni problem, s katerim so povezani tudi veliki stroški, pa tudi kot socialno-medicinsko bolezen, ki je zelo razširjena in povzroča veliko škodo zdravju in počutju ljudi, pa tudi ekonomiji. Če je ne prepoznamo in se ji ne upremo, se kot mentalna okužba razširi v družbi in je pogubna za vse: za podjetja, za družbo, za državo.
Zakaj so psihopati uspešni?
Psihopati imajo številne pozitivne lastnosti, kot so samozavest, pogum, optimizem, šarm, osredotočenost na uspeh, kot je zapisal Kevin Dutton v knjigi Modrosti psihopatov. Uspešni so torej tudi zaradi lastnosti, ki prispevajo k uspehu podjetja. Dutton celo zagovarja idejo, da kapitalistična družba potrebuje približno deset odstotkov psihopatov, a jih mora znati pravilno usmerjati in nadzorovati.
Sama psihopatija ima pravzaprav po krivici zgolj negativen prizvok. A ker so psihopati obenem tudi rezultatno naravnani makiavelisti, ki lahko kratkoročno izpeljejo veliko stvari, niso pa tega sposobni početi dolgoročno, so idealni za družbo, v kateri vladata kapital in pohlep za čim hitrejšim dobičkom. Današnji neoliberalni politični in gospodarski sistem nagrajuje tiste njihove lastnosti, ki so dobre samo kratkoročno in le za peščico ljudi, ponavadi za tiste, ki že tako in tako imajo moč in bogastvo. Izkušnje kažejo, da je treba vzpostaviti močan nadzor, da posamezniki, ki, kot rečeno, imajo določene pozitivne lastnosti, ne bi prevladali in ne bi bili edini, ki odločajo. A za kaj takega bi potrebovali veliko več znanja in ozaveščanja o tem pojavu, obenem pa bi morali spodbujati integriteto in družbeno odgovornost, empatijo in etiko soodvisnosti. To ne pride samo od sebe, zato potrebujemo določene inštitucije in ljudi, ki bi se v družbi s tem ukvarjali. Toliko kot se ukvarjamo z ekonomijo, bi se morali tudi s tem, da rešujemo negativne posledice kapitalizma.
