Tiskane izdaje
Prejšnji teden sem v članku Kaj zaboga je to knjiga nakazal, kako protislovne so prednosti elektronske knjige v primerjavi s tiskano. To je za zdaj najbolj očitno v ZDA, kjer je e-založništvo bistveno bolj razvito kot v Evropi, slej ko prej zato, ker je le obseg ameriške knjižne industrije omogočal izjemno visoke investicije v e-infrastrukturo. A tudi v ZDA so e-knjige začele postajati del vsakdana šele po letu 2007, ko so pri Amazonu razvili bralno napravo, ki je bila ves čas vključena v 3G- omrežje, tako da je bilo e-knjige možno kupovati z enim klikom na zaslonu bralnika, hkrati pa je bilo že ob začetku na voljo 90.000 knjižnih naslovov. Številna podjetja pred tem so bila neuspešna, ker so ponujala drastično manj naslovov, knjige pa je bilo praviloma treba kupovati prek računalnika in jih prenesti v bralno napravo, ki se ji je za povrh po nekaj urah branja izpraznil akumulator.
Povedano drugače, šele po več kot desetletju neuspešnih poskusov in po desetinah milijonov zapravljenih dolarjev v več različnih razvojnih podjetjih sta pri Amazonu nastala bralna naprava in poslovni model, ki sta – kar zadeva dostopnost knjižnih vsebin in praktičnost branja – začela postajati konkurenčna klasičnemu založniškemu modelu. Danes, ko pišem te vrstice, se v ZDA že približno 20 odstotkov knjižnih nakupov zgodi v obliki e-knjige.
Prehod s tiskanega na e-branje ni nekaj nevtralnega.
Branje tiskane knjige je namreč samotno, individualizirano početje: nihče ne ve, kaj si mislimo, ko beremo, in kako hitro obračamo strani; svojih misli, ki jih včasih izražamo s tem, da v knjigi kaj podčrtamo ali zapišemo na rob, pa praviloma ne delimo z nikomer (razen seveda, če smo knjigo komu posodili, pa še tedaj je ta imel težave, da je iz kratkih, nametanih opomb razbral naše misli). Pri elektronski knjigi so reči drugačne: ker so bralne naprave povezane s strežniki e-knjigotržcev, ti ves čas vedo, kaj beremo, kje beremo, kako hitro listamo strani (oziroma klikamo zaslone), kaj smo v besedilu podčrtali in kakšne opombe smo si zapisali (te so seveda čitljive, saj so natipkane). Tretji največji svetovni ponudnik e-knjig Kobo (v Sloveniji ga pričakujemo prihodnje leto) tudi omogoča, da bralci med sabo komunicirajo prek facebooka: ko sem pred nekaj meseci v angleščini bral biografijo Steva Jobsa, nas je v istem času knjigo bralo okoli 900 bralcev, ki so med sabo veselo klepetali o prebranem. Skratka, če si želim družaben bralni večer, je dovolj, da vzamem v roke knjižno uspešnico in večer preživim v branju in občasnem klepetu z ljudmi, ki v istem času berejo isto knjigo; če pa si zaželim samote, napravo bodisi izključim iz omrežja in berem sam ali pa vzamem v roke knjigo kakega Nobelovega nagrajenca, ki jih vsaj v Kobovem sistemu po mojih izkušnjah ne bere nihče.
Vsaj na prvi pogled gre tu za strategijo win-win: bralci so dobili lažje dostopne knjige z – recimo temu tako – družabno bralno izkušnjo, knjigotržci pa dotlej nesluteno učinkovito orodje za analize trga.
A ta bleščeča digitalna transformacija ima tudi svojo mračno plat: s tovrstno razgaljenostjo e-branja se je nekaj velikim zasebnim korporacijam odstrl pogled v bralne navade in miselne procese ogromnega števila ljudi, kar je, vsaj za individualiste stare šole, seveda strašljivo. Pri tem računalniški algoritmi največjih spletnih trgovcev za povrh usmerjajo tudi načine, kako izbiramo bralne vsebine. Ko namreč brskam po Amazonovi spletni knjigarni, je nekje globoko v njenih strežnikih skrita moja petnajstletna nakupovalna zgodovina, zato mi že na prvi strani ponudijo knjige, za katere na podlagi moje zgodovine nakupov – in nakupovalne zgodovine meni podobnih kupcev – domnevajo, da me bodo zanimale. To je seveda dobro, saj mi s tem pomembno olajšajo iskanje meni ljubih vsebin: je pa hkrati tudi slabo, saj obstaja relativno majhna verjetnost, da bom v spletni knjigarni naletel na knjigo, ki bo zunaj mojega običajnega interesa. Še slabše pa je, da z mano manipulirajo, ne da bi to opazil. Povedano drugače, Amazon me kot bralca tako rekoč programira.
Možnost za kaj takega je neprimerno manjša v zidani knjigarni, kjer bo dober knjigar mislil ne samo name, ampak tudi na kupce, ki imajo drugačen okus in nazore kot jaz – njim namenjene knjige pa bodo, drugače od ponudbe v spletnih knjigarnah, vidne tudi zame in mi bodo zato vsaj ponudile možnost, da mi odstrejo obzorja, za katera nisem niti slutil, da obstajajo. S tega zornega kota delovanje največjih svetovih spletnih knjigotržcev ni nič drugačno od delovanja Googla, za katerega je Eli Pariser v svoji danes že skoraj klasični knjigi opozoril, da nas z iskalnimi algoritmi zapira v utečene načine mišljenja in hkrati manjša možnost spoznavanja argumentov drugače mislečih. Tako so raziskave pokazale, da denimo guglanje besedne zveze »globalno segrevanje« da pri ameriških demokratih drugačne rezultate kot pri republikancih (prvi v skladu z dejstvom, da obiskujejo »demokratske« spletne strani, najdejo predvsem zadetke, ki govorijo o obstoju globalnega segrevanja, drugi pa, spet v skladu s svojo bolj desno brskalno zgodovino, najprej najdejo strani, ki govorijo o njegovem neobstoju). Domnevamo lahko, da tak način delovanja spleta povečuje zaplankanost sodobnih družb, kar je še toliko bolj zoprno v knjižnem svetu, kjer se dogajata produkcija in evalvacija večine tistih idej in konceptov, ki se nato svaljkajo po kulturnih in političnih debatah. Obstoj zidanih knjigarn in knjižnic pomeni pomembno protiutež tovrstni zamejenosti spletne ponudbe.
V ZDA je, odkar narašča prodaja e-knjig, ugasnilo več kot 1000 knjigarn, v V eliki Britaniji pa nameravajo zapreti 1500 splošnih knjižnic. Čeprav ni resnih raziskav o dolgoročnih intelektualnih posledicah izginjanja knjižnih ustanov iz urbane krajine, lahko o njih sklepamo po analogiji z vplivom domače knjižnice na učni uspeh otrok. Analiza vprašalnikov raziskave Pisa, ki jo je izvedla M.D.R. Evans s sodelavci, je namreč pokazala, da imajo otroci staršev z nizko formalno izobrazbo, ki imajo doma vsaj 500 tiskanih knjig, trikrat več možnosti, da končajo srednjo šolo, kot otroci staršev z nizko formalno izobrazbo, ki doma knjig nimajo. To razmerje se sicer potem niža s stopnjo izobraženosti staršev, a razlika je še vedno dovolj jasna , da so jo raziskave zaznale. Kar pomeni, da že sama dostopnost knjig v stanovanju v kombinaciji z bralnimi navadami staršev pozitivno vpliva na otrokove izobrazbene možnosti: veliko (in za zdaj neodgovorjeno) vprašanje pa seveda je, ali bi na šolajočega se otroka imelo enak vpliv 500 elektronskih knjig, ki bi jih oče ali mama imela naložene v svojem pametnem telefonu in jih otrok ne bi mogel vzeti v roke in prelistati vedno, kadar bi se mu zahotelo.
Pri čemer velja parabolo o listanju vzeti dobesedno: če nam je namreč tiskana knjiga z debelino tiho sporočala svoj obseg, tega občutka pri branju e-knjige nimamo. Poleg tega e-knjig ne listamo, saj nimajo strani, ampak prikaz besedila sprem injamo s pritiskom na zaslon in nato po besedilu – ali pa spletu – skačemo prek povezav. Ker so, poenostavljeno rečeno, roke svojevrsten podaljšek možganov, branje tiskanega besedila pa hkrati zahteva drugačno vrsto osredotočenosti kot branje e-besedila s povezavami na splet, je na mestu sklep, da se z e-branjem povezujejo drugačni nevrofiziološki procesi kot z branjem tiskanih knjig. Seveda se kot nevrološki analfabet ne upam spuščati v razprave o različnih načinih procesiranja informacij v možganih ob elektronskem in tiskanem branju: za našo rabo je dovolj že ugotovitev, da prehod s tiskanega na e- branje ni nevtralen, pri čemer v tem trenutku ne vemo, kaj ta sprememba prinaša. Jasno je zgolj to, da posledice tega obrata niso zgolj površinske, zato v digitalno morje ne velja skočiti na vrat na nos in nemudoma odvreči vso analogno prtljago.
Na podlagi vsega povedanega lahko zato sklenemo, da velja najbrž za kar še nekaj časa ohraniti oboje: digitalno knjigo z lahko dostopnostjo, usmerjenostjo ponudbe in družabnostjo ter tiskano knjigo z vso njeno vidnostjo, robustnostjo in hkratno intimnostjo ter nepredvidljivostjo knjigarniške ponudbe. Z informacijskega in kulturnega stališča je zato produktivno živeti v okolju z velikim številom med seboj različnih zidanih knjigarn in knjižnic – in s tega stališča danes ni slabo biti Ljubljančan.
Kar nas pelje do zadnje velike digitalne dileme: do širjenja branja v angleščini. Po podatkih največjih svetovnih spletnih trgovcev se je namreč prodaja e-knjig v celinski Evropi samo lani povečala za trikrat. Prav nobenega razloga ni, da bi verjeli, da je v Sloveniji drugače. To, srednjeročno gledano, lahko povzroči težave na dveh ravneh: ker so največje slovenske knjigarne pomembno odvisne od prodaje knjig v angleščini, bi jim množična migracija slovenskih »angleških« bralcev v digitalno okolje lahko povzročila resne poslovne težave. Posledično bi upad prodaje angleških tiskanih knjig, povezan s širjenjem e-branja v angleščini, otežil dostopnost tiskanih knjig v slovenščini. Tak proces bi lahko pomembno osiromašil knjižno produkcijo v slovenščini, zlasti ker se na univerzah in drugih raziskovalnih ustanovah že tako ali tako večina znanstvene produkcije dogaja v angleščini.
A naj bo kakorkoli že: na osnovi vsega povedanega lahko zaključimo, da je sobivanje elektronskih in tiskanih knjig trenutno v interesu vseh razvitih družb, v Sloveniji pa imamo za to še nekaj dodatnih, lokalnih razlogov. Ker bodo – tako finančno kot civilizacijsko – napake na tem področju izjemno drage, je Slovenija premajhna in prerevna, da bi si jih lahko privoščila. Zato začnimo o teh rečeh razmišljati.
