Ekonomski emigranti in begunci v Grčiji: razčlovečenje

Sulejman Ahmad Isi: Želel sem nekam, kjer bodo spoštovali moje človekove pravice. Poglej, kje sem danes.
Objavljeno
20. april 2012 14.27
Boštjan Videmšek, zunanja politika
Boštjan Videmšek, zunanja politika
Dvaindvajsetletni Sulejman Ahmad Isi je v Grčijo prišel iz Darfurja pred letom dni. Na univerzi v Kartumu se je vpisal v drugi letnik študija arabske umetnosti, ko je spoznal, da bo v Sudanu prej ali slej končal v zaporu, saj so ga oblasti sumile sodelovanja z darfurskimi uporniškimi skupinami. »Kadar smo prijatelji iz Darfurja, ki smo živeli skupaj v študentskih domovih, organizirali zabavo ali pa smo zgolj gledali televizijski prenos nogometne tekme, je v naše prostore prišla policija ali obveščevalna služba. Sumili so nas, da pripravljamo upor ali zaroto. Vedno so koga odpeljali. Poklical sem očeta v Darfur in mu dejal, da me je strah. Da imam dovolj nadlegovanja in bi šel rad nekam, kjer bodo spoštovali moje človekove pravice in bom lahko živel dostojanstveno življenje. Oče mi je rekel, naj grem v Evropo. Zbrali smo nekaj denarja. Ko sem odšel na pot, je bila moja naloga priti v katerokoli evropsko državo, si tam najti službo in takoj, ko si uredim življenje, začeti pošiljati denar bolnemu očetu v severnem Darfurju, kjer vladni bombniki še vedno napadajo naše vasi. Na pot sem odšel pred dobrim letom dni. Poglej, kje sem danes. Uničil sem si življenje,« je Sulejman razlagal na s travo in plevelom zaraščeni železniški progi v zapuščenem tovarniškem kompleksu Peiraika na obrobju pristaniškega mesta Patras.

Brutalno policijsko nasilje

Zgodnje pomladansko jutro je bilo peklensko hladno. Z bližnjih, s sveže zapadlim snegom pobeljenih hribov je vel oster veter. Sulejman je bil s skupino osmih prijateljev pokonci že od enih zjutraj, ko je grška policija drugič v treh dneh vdrla v razpadajoče tovarniške prostore, kjer v grozljivih razmerah živi nekaj sto ekonomskih emigrantov in beguncev. V prostoru, kjer noči preživlja vsaj petdeset ubogih ljudi, je policija prižgala ogenj. Zgorelo je vse, kar so pustili za seboj. V požgani tovarniški dvorani je bilo tudi nekaj ur kasneje težko dihati. »Imamo sistem obveščanja. Vedno je nekdo na straži. Ko slišimo, da prihajajo policisti, se razbežimo. S seboj vzamemo tudi tistih nekaj stvari, ki jih imamo, saj so nas že večkrat okradli ali pa so naše stvari preprosto zažgali. Ne morem verjeti, kako brutalni so tukaj policisti. Taki so kot vladni vojaki v Sudanu. Sovražijo Afričane, imajo nas za manj vredna bitja. Ves čas nas žalijo in pretepajo, nazadnje so mi grozili s posilstvom. Ne vem, kaj bi radi dosegli. Tudi mi bi radi odšli od tukaj, to je edino, kar si želimo. A nimamo kam. Nismo sami krvi, da spimo na ulicah in jemo v parkih. Živimo kot psi. Težko mi je priznati, a velikokrat jem tisto, kar najdem v smetnjakih. Za vse nas je enako. Solidarni smo v svoji revščini in obupu,« je pravil inteligentni mladenič in tok pripovedi vsake toliko prekinil z grdim kašljem. Boli ga v pljučih in za levo lopatico. Zbuja se vročičen in prepoten.

Vso zimo, in kakšna peklenska zima je to bila, je preživel na prostem. Odkar je pred letom dni prišel v Turčijo, se ni niti enkrat umil s toplo vodo. Že dva meseca se umiva le tako, da se enkrat na teden namili in skoči v ledeno mrzlo morje, saj je policija v tovarniškem kompleksu zaprla vodo. Voda, ki jo priseljenci potegnejo iz starega tovarniškega vodnjaka, ni dobra niti za pranje perila. »Mislim, da je življenje v Darfurju vseeno boljše kot tu. Tam so me imeli ljudje radi. Živeli smo v medsebojnem spoštovanju, pomagali smo si po najboljših močeh. Bili smo skupaj. Tu pa poteka boj za preživetje. Brutalen boj. Dobro vem, da bom umrl, če ne bom kmalu odšel od tu. Kamorkoli iz Grčije. Če bi ostal v Darfurju, bi vsaj umrl med svojimi ljudmi. Za svoje ljudi. Pokopali bi me in ohranili lep spomin name. Tako pa niti ne vedo točno, kje sem. Z očetom se kdaj slišiva, zelo bolan je in nujno potrebuje zdravila, a si jih ne more privoščiti. Prosi me, naj mu pomagam. Tako težko mi je reči, da ne morem. Da še sebi ne morem pomagati. Počutim se, kot da bi izdal njegovo zaupanje. Zaupanje celotne družine.«

Taborišča

Sulejman Ahmad je v Grčijo skupaj z večjo skupino Afričanov prišel iz Turčije, ki tvorno sodeluje v trgovini z ljudmi. Turška obmejna policija je že dolga leta slepa na eno oko. Meje zato ni težko prestopiti. Večina priseljenskega »prometa« je v zadnjih letih potekala prek otokov Lezbos in Samos, od koder sem poročal pred dvema letoma. Zaradi poostrenega nadzora grške strani, pritiskov Evropske unije in začetka delovanja evropske misije Frontex na južnih evropskih mejah se je priseljenski promet preusmeril na kopno, v okolico reke Evros. Tudi Sulejman je moral za vstop v Grčijo prečkati reko, ki bolj ironičnega imena ne bi mogla imeti. Na grški strani meje so ga nemudoma ujeli policisti in ga odpeljali v bližnji namestitveni center, kjer je preživel nekaj tednov. Od tam je odšel v Atene in ostal mesec dni. To so bili najhujši dnevi njegovega življenja, pove. Nedolžen in neizkušen, brez vsakršnih zvez ali poznanstev, se je znašel na nevarnih in temačnih ulicah osrednjih Aten, kjer so vseprisotni kriminal, droga in prostitucija ugnobili že mnogo nepopisanih afriških in azijskih duš. »Atene so pekel. Drugače ne znam povedati. Ulice so polne sovraštva. Nobenega dela ni mogoče dobiti. Imel sem velika pričakovanja, vendarle je to prestolnica evropske države. A bilo je huje kot v vojni. V Atenah se med seboj spopadajo tudi različne skupine priseljencev. Ne gre le za policijsko nasilje in nasilje domačih motorističnih band. Nas, Afričane, napadajo vsi. Grki, policija, priseljenci iz Albanije in drugih vzhodnoevropskih držav … Povsod nas sovražijo. Morda zato, ker smo še bolj revni od drugih? Ker vedo, da prenesemo največ? Grčija je rasistična država. Ljudje me gledajo, kot da sem drek. Kot da sem njihov sovražnik, ki želim uničiti njihovo življenje. Vem, da je tu kriza in da je tudi za Grke vedno slabše. A v Afriki smo vajeni, da ko je hudo, vsa vas stopi skupaj. Pomagamo drug drugemu. Tu pa nisem opazil nobene solidarnosti. Le vsak nov dan je bolj nasilen in težak,« je svojo pripoved neustavljivo nadaljeval mladi Darfurec, ki se je prav po otroško razveselil, ko sem mu omenil Sulejmana Džamusa, humanitarnega koordinatorja darfurskih upornikov, ki začasno živi na »Križnarjevi domačiji« v Naklem. »Tako rad ga bi spoznal. On je naš junak. Tako kot je bil naš junak Ibrahim Halil [vodja uporniškega Gibanja za pravičnost in enakost – JEM], ki so ga lani decembra vladne sile ubile. Vojna v Darfurju traja že devet let, a mednarodna skupnost ne naredi ničesar. Počasi nas bo predsednik Omar al Bašir vse pobil. Tako kot zdaj z bombniki pobija Afričane v Modrem Nilu in v Južnem Kordofanu. Arabci iz Kartuma hočejo uničiti vse prave Afričane. A kaj naj jaz razlagam o tem, ko pa sem pobegnil … Ne morem ne nazaj ne naprej. Ne bom več dolgo zdržal.«

Lakota

Sulejman Ahmad pove, da je lačen. Že dva dni ni nič jedel, saj so lokalne oblasti v Patrasu pred nakupovalna središča postavile zasebne varnostnike, ki priseljencem, ki jim uspe zbrati dovolj denarja, da bi si lahko kupili vsaj nekaj hrane, ne pustijo vstopiti v trgovine. Ker dobro vedo, da bodo sestradani možje vztrajali, jih pred nakupovalnimi središči čakajo tudi policisti. Ker večina ekonomskih emigrantov in beguncev nima dokumentov – Sulejman je svoj potni list skril nekje v Atenah – in ker preprosto nimajo kam zbežati, jih policija lahko kadarkoli aretira. Aretacije, ki potekajo pri belem dnevu, so ponavadi skrajno nasilne. Samo v Patrasu je bilo po podatkih grške podružnice Zdravnikov sveta (Doctors of the World) letos med aretacijami poškodovanih 65 priseljencev. Eden je zaradi zadušitve umrl.

Kljub zasebnim varnostnikom v neprebojnih jopičih (!) pred skoraj vsemi nakupovalnimi središči, ki so, kot zanalašč, drugo pri drugem razporejena v neposrednem sosedstvu zapuščenega tovarniškega kompleksa, skupine emigrantov čakajo na svojo priložnost. Nekakšen tihi dogovor med njimi in tistimi redkimi domačini, ki še niso izgubili občutka za bolečino drugega, je, da po tem, ko stranka vrne svoj voziček, evrski kovanec, »garant« za izposojo vozička, ostane emigrantom. V enem dopoldnevu različnim skupinam emigrantov – Afganistanci (večinoma Hazari, ki so prišli iz Irana) se držijo po svoje, prav tako so ločene skupine Kurdov ter mož iz frankofonskih afriških držav – uspe zbrati ravno dovolj denarja, da si lahko zvečer skuhajo skupni obrok. Edini v dnevu. A zadnje dni tudi to ni bilo mogoče. Policija je ves čas izvajala racije in »čistila« sicer do skrajnosti zanemarjen tovarniški kompleks, od koder je ves čas mogoče videti velike trajekte in potniške ladje, ki se odpravljajo proti velikim italijanskim pristaniščem.

Obup

»Imam le eno željo: čim prej želim od tu, kakorkoli. Včasih sem veliko bral. Poleg študija sem obiskoval tečaj angleškega jezika. Zdaj že leto dni nazadujem na vseh ravneh, tudi kot človek. Prisiljen sem početi stvari, ki jih sicer nikoli ne bi. Nervozen sem. Ne morem spati. Ves čas razmišljam, kako pobegniti; kako sploh preživeti. Bojim se, da sem že zapravil svoje življenje,« je med sprehodom po z revolucionarnimi na eni in nacističnimi grafiti na drugi strani popisanih razbitinah grške industrije – ves čas sva oprezala za policisti – nadaljeval utrujeni in bolni mladenič. »Nekoč sem bil močan. Oblačila, v katerih sem prišel v Grčijo, so mi zdaj dvakrat prevelika. Če se želiš nekako prebiti na ladje, ki plujejo v Italijo, pa moraš biti zelo močan,« je dejal Sulejman.

Afganistanca Ismail Nasri, 28, in Harun Kan, 27, s plezanjem nad tovornjake in pod njih poskušata že leto dni. Do zdaj so ju vedno znova zalotili, premlatili in poslali ali nazaj v Atene ali pa k hudiču. Harun je doma iz Kandaharja. Govori perfektno angleško. V Grčiji je štirinajst mesecev. Prek Afganistana, Irana in Turčije, ustaljene poti trgovine z ljudmi, je potoval skoraj pol leta in vmes resno zbolel. Ko je prišel v Atene, so mu začeli izpadati zobje. Ker ni hotel, da bi ga vase potegnil kriminal, je nemudoma zbežal iz prestolnice. Družini – očetu, ženi in dvema otrokoma – je obljubil, da bo v Evropi našel službo in jim takoj, ko bo mogoče, začel pošiljati denar. Do zdaj jim ni poslal še ničesar. »Včeraj me je poklical oče in me prosil, naj mu pošljem denar. Nisem vedel, kaj naj mu rečem. V zadregi sem se začel smejati. Oče, tu ni dela, počakaj še malo, prosim, sem mu dejal. Začel je vpiti name. Družina si je za moj pot izposodila veliko denarja, nekaj tisoč dolarjev. Zdaj jih morajo vrniti. Pustil sem jih na cedilu. Morda jih bodo zaradi mene ubili,« je na kamniti obali, kjer je skupaj z afganistanskimi sotrpini v večernih urah razmišljal, kako priti do hrane, povedal Harun. Do jeseni 2010 je iz Pakistana v Afganistan uvažal zdravila. Posel je bil dober. Potem so na njegovih vratih potrkali talibi in mu ukazali, naj se pridruži sveti vojni proti Američanom ali pa ga bodo ubili. Ker jih je zavrnil, mu je preostal le beg.

Povsem enako se je zgodilo njegovemu tovarišu Ismailu, očetu treh otrok iz okolica Džalalabada. »Ne razumem, zakaj nas Grki preprosto ne pustijo v Italijo. Vsak dan od tu odpluje ogromno ladij. Hitro bi se nas lahko vseh znebili. To bi bilo dobro za vse. Tu ni dela in ga ne bo. Živimo slabše kot živali. Strah me je. Če se bom vrnil domov, me bodo talibi takoj ubili. Slišal sem, da nas bodo vse vrnili domov; da zato gradijo posebne zapore, kjer nas bodo zbrali in poslali domov. Je to res?! Saj nismo kriminalci ali teroristi. Smo navadni ljudje, ki nismo imeli sreče. Ljudje, ki si želimo boljšega življenja,« je dejal Ismail in za tovorno ladjo, ki je lagodno plula čez zaliv, ocenil, da bo jutri že v Italiji.

The Dubliners

Edina možnost, ki jo še imajo ekonomski emigranti in begunci za pot v katerokoli drugo evropsko državo – Grčija nikoli ni bila njihov cilj – je, da se jim nekako uspe skriti v tovornjake, ki vstopajo na tovorne in potniške ladje tako v starem kot v novem pristanišču. Od zgodnjih jutranjih ur, ko se odpro vrata pristanišč, na različnih točkah v mestu – predvsem pa pred semaforji na glavni mestni vpadnici – desetine emigrantov poskušajo odpreti vrata tovornega prostora na ustavljenih tovornjakih ali pa se na skrivaj skriti pod njihova podvozja ali strehe. To je smrtno nevarno početje, ki ga domačini opazujejo kot kakšno prvenstvo v ekstremnih športih. Kar nekaj emigrantov se je pri poskusu preboja na ladjo ubilo. Ogromno se jih je huje poškodovalo. V »dobrih dneh«, so mi povedali emigranti, se na ladje – in mimo grške policije – uspe prebiti morda petim srečnežem. Včasih je bila ta številka bistveno večja, saj so se vse do leta 2010 grške oblasti trudile, da so emigranti hitro zapustili njihovo ozemlje. Zdaj je to skoraj nemogoča misija. Po »južnem« pristanišču namreč ves čas patruljirajo policisti in pripadniki zasebnih varnostnih podjetij, ki z nemškimi ovčarji pregledujejo okolico in tovornjake. Tistim emigrantom in beguncem, ki se jim vendarle uspe prebiti na ladje, sanje v italijanskih pristaniščih končajo karabinjerji in finančni policisti. Ali jih vržejo v italijanske namestitvene centre ali pa jih, kolikor se le da hitro, vrnejo nazaj v Grčijo.

In to v sklopu tako imenovanega »dublinskega sporazuma II«, s katerim je Evropska unija državam članicam omogočila, da lahko priseljence, ki so brez ustreznih papirjev, kadarkoli vrnejo v državo, kjer so ti vstopili v EU. V večini primerov je to seveda Grčija, ki jo je odločitev evropskih birokratov močno prizadela. Evropska unija je priseljence namreč dobesedno odvrgla na svoje obubožano grško dvorišče; predpražnik Evrope. Emigranti so se znašli ujeti v stanju »stalne nestalnosti« sredi posledično vse bolj ksenofobne Grčije.

Grške oblasti se nikoli niso znale soočiti z emigrantsko problematiko. Enako velja za vso Evropsko unijo, ki se je že pred leti odločila za gradnjo fašistoidne »evropske trdnjave«. Uradne Atene so se v dogovoru z Brusljem odločile, da bodo v naslednjih mesecih zgradile 30 tako imenovanih namestitvenih centrov, kamor bodo zaprle najmanj 30.000 ilegalnih priseljencev. Od tam jih bodo čim prej poskušali poslati nazaj domov. Začenja se velika čistka. In to je mogoče – tako v Patrasu kot v Atenah – videti na vsakem koraku.

Čistka

»Tu poteka hud boj za preživetje. Policija lovi priseljence. Neonacisti jih pretepajo. Ljudje, ki so v upanju na boljše življenje tvegali vse, so prišli naravnost v pekel. Za večino priseljencev je tu huje kot doma. To vem, saj sem delal na mnogih vojnih območjih. Grčija bo šla le še navzdol. Živimo v idealnih razmerah za razplod skrajnih desničarskih gibanj. Neonacisti so vsak dan močnejši. Finančna kriza napaja vse nacizme in fašizme. Priseljenci so Judje našega časa, krivi so za vse. Drugačni so, takoj jih je mogoče prepoznati in – obsoditi. Dokazati morajo, da so nedolžni. Nimajo nobenih pravic, so večkratne žrtve. Ponavljam – v Evropski uniji in zaradi Evropske unije, ki je s svojimi pravili povzročila priseljenski kaos. Ne le v Grčiji, a pri nas je najhuje. V Evropski uniji vsak dan gledam podobe, ki sem jih vajen z vojnih območij. Ne, prav nič upanja nimam, da se bodo stvari umirile. Oblasti zdaj začenjajo graditi tako imenovane namestitvene centre. To me spominja na neke druge čase …« mi je na sedežu Zdravnikov sveta v najbolj zanemarjenem in nevarnem predelu središča Aten – okolica trga Omonia – povedal dr. Nikitas Kanakis, zobozdravnik in prostovoljni direktor ene najbolj obremenjenih humanitarnih organizacij v Grčiji, ki s tisočimi brezplačnimi paketi hrane in zdravil skrbi tako za Grke kot za priseljence. Dr. Kanakis je kot zdravnik deloval v Ruandi v prvih dnevih po genocidu. Deloval je tudi v Bosni, Afganistanu in Iraku. »Na vprašanju odnosa do priseljencev bo grška družba preživela ali padla. To je ključ naše prihodnosti. Upam si trditi, da smo precej bliže padcu. Vsak dan je huje. Ksenofobija je na neustavljivem pohodu. V zraku je velik državljanski konflikt in največjo ceno bodo gotovo plačali najbolj ranljivi. Priseljenci, torej,« je strnil bradati človekoljub.

Obljubljena dežela

Pred sedežem grških Zdravnikov sveta se je vila dolga vrsta čakajočih na zastonjski obrok. Grkov in emigrantov. V bližnjih ozkih ulicah so romunske, bolgarske, albanske, ukrajinske in nigerijske prostitutke obračunavale med seboj. Med njimi je bilo tudi precej starejših grških gospa, ki jih je finančni zlom »obsodil« na ulico. V zapuščenih in gnijočih stanovanjih nad temačnimi ulicami Omonie hkrati živi tudi po petindvajset ljudi brez dokumentov. Najemnino – na črno – seveda plačujejo grškim stanodajalcem. Prizori z nekaterih ulic so nadrealni. Noč živih mrtvecev: za evro mimoidočega se spopadajo razjedeni narkomani, težki invalidi, zapuščeni otroci, polni toksičnega lepila, ter množica poraženih in ponižanih Afričanov in Azijcev, ki jih je namesto »obljubljene dežele« v Evropski uniji dočakal inferno. Ves čas tulijo policijske sirene. Vrstijo se nasilne aretacije. Ponoči odmevajo ženski kriki. Veliko je posilstev. Kriminal prevzema pobudo. V Atenah pred očmi šokiranih turistov, ki so se razveselili poceni hotelske rezervacije, potem pa ugotovili, da je njihov hotel tako rekoč na vojnem območju, poteka velika tragedija popolnega razčlovečenja.

* * *

»Obup. Ves čas prepričujem sonarodnjake in druge priseljence, ki jih poznam, naj ne izgubijo upanja. To je edino, kar jim je še ostalo. Večina v Grčiji živi slabše kot prej v Afganistanu ali Somaliji. Rasizem narašča. Dela, tudi na črno, ni več. Atene so postale zelo nevarno mesto. Tisoče in tisoče lačnih ljudi se bori za kos kruha. Takšne razmere so izkoristili kriminalci. Izkoristili so uboštvo ljudi, zato je zdaj tu toliko policije. Lovijo nas kot živali, le da mi nimamo kam zbežati. Ne moremo ne nazaj domov ne naprej v druge evropske države, kamor si želi oditi večina priseljencev. Moja naloga je, da skrbim za svoje rojake, saj mi gre po 'priseljenskih standardih' še kar dobro,« mi je v majhnem lokalu v središču Aten, kjer se srečujejo večinoma afriški priseljenci, dejal gospod Adam Saleh Zaid, ki je v Grčijo prebegnil iz zahodnega Darfurja jeseni 2004. Tedaj je bil genocid arabskega Kartuma nad afriškimi etničnimi skupinami v Darfurju na vrhuncu. Mnogo njegovih sorodnikov je bilo ubitih. Uspelo mu je prebegniti. A ko je prek Port Sudana kot slepi potnik najprej pristal na Kreti in kasneje prišel v Atene, je takoj vedel, da v Evropi ne bo živel dosti bolje kot doma. »Takoj sem zaprosil za azil. Minilo je osem let. Še vedno ga nisem dobil,« je žalostno dejal Adam, ki je ustanovil zvezo za pomoč sudanskim priseljencem. V Grčiji se je poročil z dekletom iz svoje vasi. Pred devetimi meseci je dobil hčerko. Prihodnost je, pravi, v božjih rokah.

* * *

Sulejman Ahmad Isi ni mogel zadržati solz. Policija je prejšnji večer odpeljala pet mož iz »sudanske ekipe«. Med njimi sta bila tudi njegov daljni bratranec in stric, s katerimi se je spoznal šele v Patrasu. »Izginili so brez sledu. Njihove stvari so ostale tukaj. Pobrali so jih s ceste in jih odpeljali. Dvomim, da jih bom še kdaj videl. Takšna usoda čaka vse nas. Slišali smo, da nas bodo v naslednjih tednih vse polovili in vrgli v nekakšne zapore, od koder naj bi nas poslali domov. Tega Evropa ne sme dovoliti. Med nami je veliko beguncev. Zbežali smo pred vojno. Sem smo prišli po mir. Zdaj nas ista Evropa meče v smrt. Verjel sem, da mi bo pomagal Bog, a vidim, da ne bo šlo. Izgubil sem upanje. Grška policija je močnejša od Boga,« je s solznimi očmi dejal Sulejman in vprašal, ali bi v Sloveniji lahko dobil vizum.