Energetska tranzicija je naša moralna dolžnost

Namesto odgovornega sprejemanja odločitve se minister sklicuje na »stroko«, ki naj bi bila nesporna avtoriteta za odločanje o prihodnosti energetskih projektov.
Objavljeno
31. januar 2014 12.12
Slovenija.Ljubljana.31.05.2011 .Foto:Matej Druznik/DELO
Dejan Savić
Dejan Savić
V preteklih dneh smo si lahko na televiziji ogledali film znamenite filozofinje Hannah Arendt. V okolju, nenaklonjenem njenim pronicljivim pogledom, je med drugim pojasnjevala, da se veliko zlo ne zgodi zato, ker bi bili posamezni ljudje tako hudobni ali demonični, temveč zato, ker se kot posamezniki odpovedo svoji osebnosti. Odpovedo se razmišljanju in osebnemu presojanju, ki iz njega izhaja. Analiza Arendtove nam lahko pojasni tudi banalnost globalne okoljsko-podnebne krize, ki smo ji priča ob dejstvu, da pokurimo veliko več fosilnih goriv, kot jih naš planet lahko prenese, in da ustvarjamo na tisoče ton radioaktivnih odpadkov, ki bodo predstavljali potencialno grožnjo še tisočletja.

Pred kratkim je minister za infrastrukturo Samo Omerzel ponovil že velikokrat slišano krilatico, da o gradnji dodatne jedrske elektrarne (Jek 2) ne bo odločal on, temveč naj stroka pove, ali še eno jedrsko elektrarno potrebujemo ali ne. Minister Omerzel se tako vnaprej odpoveduje osebnemu razmisleku in moralni odgovornosti za odločanje, ki jo ima kot eden izmed najvišjih političnih odločevalcev. Namesto odgovornega sprejemanja lastne odločitve se minister ignorantsko sklicuje na sistem, kjer naj bi določena »stroka« bila nesporna avtoriteta za odločanje o prihodnosti energetskih projektov in s tem nacionalne energetske politike, ki ne nazadnje posega v osebno sfero vsakega od nas.

Kot je pred kratkim opozoril prvi energetski minister samostojne Slovenije dr. Mihael Tomšič, je cena gradnje jedrske elektrarne za Slovenijo previsoka, finančna tveganja pa so za državo prevelika. Potem ko so imeli Britanci dolgoletne težave s financiranjem načrtovane jedrske elektrarne Hinkey Point C, so se na koncu odločili za 35-letno subvencioniranje. Vlada investitorju zagotavlja 112 evra/MWh odkupne cene za 35 let delovanja, kar je približno dvakrat več od trenutnih cen na trgu. Kot poudarja Tomšič, bo lahko energija iz Hinkey Point C »konkurenčna le, če se cena fosilnih goriv podvoji, pri nafti na primer na 200 dolarjev za sodček«. Več kot šest milijard vredno investicijo v jedrsko elektrarno, kolikor bi stala Jek 2, je nemogoče pokriti brez visokih cen energije ali brez državnih subvencij. Ne enega ne drugega pa si v Sloveniji ne moremo privoščiti.

Poznamo tudi politike, ki se pri utemeljevanju svoje podpore gradnji Teš 6, ki naj bi v predvideni štiridesetletni življenjski dobi pokurila devetdeset milijonov ton premoga, prav tako sklicujejo na »stroko«, ki projekt podpira. Raba energije iz fosilnih virov povzroča različna okoljska bremena. Kurjenje fosilnih goriv v ozračje sprošča težke kovine, prašne delce in druge nevarne spojine. Breme onesnaževanja plačujemo ljudje z izgubo ene najvišjih človekovih vrednot: zdravja. Fosilna goriva so tudi glavni razlog za nevarne podnebne spremembe. Okoljska bremena, ki pri tovrstnih proizvodnih procesih nastajajo, pogosto niso ustrezno in v celoti vključena v ceno energije iz teh virov, kar pripelje do tega, da je cena tako proizvedene energije nižja, kot bi bila, če bi bili vanjo vključeni vsi okoljski stroški (eksternalije).

Tudi na evropski ravni se mnogi politiki sprenevedajo in dopuščajo gradnjo novih premogovnih termoelektrarn, s tem pa zmanjšujejo možnosti, da bi človeštvo lahko zmanjšalo izpuste toplogrednih plinov in obrzdalo segrevanje ozračja na raven, ki je še vzdržna za obstoj načina življenja, kot jo poznamo danes. Vsi ti odločevalci niso zlobni, kot nas uči Hannah Arendt, temveč se zlo v obliki uničujočih podnebnih sprememb in ohranjanja jedrskih tveganj dogaja zato, ker se vsak politik ali gospodarstvenik, ki lahko odloča, vedno znova odpove svoji lastni vesti. Prepusti se sistemu ohranjanja zdajšnjega stanja in ostaja zgolj birokrat. Jedrska in premogovna tehnologija okolju nalagata celo vrsto bremen, ki jih mora odgovoren človek presoditi ter jih primerjati s koristmi in bremeni, ki jih predstavljajo druge rešitve.

Zagovorniki novih fosilnih in jedrskih virov pri nas in po Evropi so v svojem boju odločeni, da izrinejo izzivalca, ki grozi, da bo vstopil na njihovo mesto. Ne ogroža jih določena tehnologija, temveč drugačna paradigma. Bodisi jo imenujemo energetska tranzicija, energijski obrat, kot ji rečejo v Nemčiji, ali pa govorimo o energetski modernizaciji. V osnovi gre za isto stvar. Namesto rabe fosilnih virov, ki na vsemogoče načine uničujejo okolje in podnebje, in zanašanja na jedrsko energijo, ki ob sedanjih jedrskih tveganjih zanamcem pušča še tisočletja nevarno dediščino v obliki radioaktivnih odpadkov ter tihe grožnje miru in stabilnosti v svetu, se zagovorniki t. i. zelene paradigme zavezujejo drugačnemu pogledu na energijo. Energija je razumljena kot dragocenost, s katero je treba ravnati skrbno, varčno in preudarno. Ne more biti razumljena zgolj kot tržno blago.

Z uvajanjem tovrstnega ravnanja dosežemo večjo energijsko učinkovitost, kar pomeni energijske prihranke in posledično zmanjšanje potrebe po proizvodnji energije. Na ravni proizvodnje energije zagovorniki t. i. zelene paradigme dajejo prednost izkoriščanjem virov energije, ki nastaja ob naravnih procesih, ki nenehno potekajo na Zemlji. Podpirajo postavljanje elektrarn, ki izkoriščajo moč vetra, sonca in vode ter nenehno obnavljanje biomase itd. Zelena energetska paradigma poskuša zadovoljevanje človeških potreb po energiji uskladiti z naravnimi danostmi okolja. Energijska politika, ki temelji na zmanjševanju energetske potratnosti in proizvodnji iz obnovljivih virov energije (OVE), pomeni izognitev škodi, ki nastaja ob rabi fosilne in jedrske energije. To je moralna prednost zelene paradigme pred »klasično« energetiko.

Obnovljivi viri energije – tarča tradicionalnih centrov moči?

Zagovorniki tradicionalnih virov energije povsod po Evropi in tudi pri nas vztrajno širijo stereotipe o obnovljivih virih energije z namenom, da bi za jedrske in premogovne elektrarne ohranili vedno bolj ogrožen delež v prihodnji energetski mešanici. Še pred nekaj leti so tako zagovorniki novih premogovnih termoelektrarn in dodatnih jedrskih elektrarn svoje projekte legitimirali kot del postopnega prehoda na obnovljive vire energije. Zagovorniki Teš 6 so dejali, da bomo najprej kurili premog do leta 2054, potem pa bomo lahko v celoti izkoriščali obnovljive vire energije. Tudi zagovorniki gradnje dodatne jedrske elektrarne v Krškem nas prepričujejo, da najmanj šestmilijardna investicija pomeni prehodno rešitev ter da je prihodnost Slovenije zelena in obnovljiva. Če upoštevamo, da bi ob polni podpori ljudstva in politike Jek 2 lahko začel delovati komaj okoli leta 2030 in da naj bi imela elektrarna šestdesetletno življenjsko dobo, to pomeni, da bi jedrski lobi čistim tehnologijam štafeto predal komaj okoli leta 2100.

Zavedati se moramo, da niti zagovornikom Teš 6 niti zagovornikom Jek 2 ne gre za javni, temveč za zasebni interes. Želijo postaviti elektrarne, v katerih vidijo prihodnost zase in za svojo dejavnost. Hkrati moramo vedeti, da so si energetske vizije v konfliktu. Ob gradnji Teš 6 in Jek 2 lahko pozabimo na obnovljive vire do konca tega stoletja.

V javnem interesu bi morala biti uporaba tistih tehnologij, ki prinašajo največ koristi ter najmanj škode ljudem in okolju. Obnovljivi viri, ki izkoriščajo veter, sonce in vodo, ne onesnažujejo zraka in ne uničujejo podnebja. Ne ogrožajo varnosti ljudi in ne zapuščajo tisočletja nevarnih radioaktivnih odpadkov. Ne škodijo zdravju in ne skrajšujejo življenjske dobe ljudi. Zaradi njihove proizvodnje je možno opuščati sporne premogovne in jedrske vire, zato so koristen zaveznik v prizadevanjih za bolj varno, čisto in podnebni realnosti prilagojeno prihodnost.

Predstavniki jedrske in premogovne industrije po Evropi in svetu razširjajo različne mite, s katerimi želijo onemogočiti prevlado obnovljivih virov energije. Slišimo jih tudi v Sloveniji. Poglejmo dva najbolj priljubljena.

Mit 1 in mit 2

Leta 2010 so strokovnjaki Inštituta Jožefa Stefana izdelali strokovne podlage za nacionalni energetski program do leta 2030. Analizirali so pet scenarijev, pri čemer je večina predvidevala gradnjo Teš 6, drugi scenariji pa so raziskovali možnost gradnje večje plinske elektrarne ali gradnjo dodatne jedrske elektrarne. Vseh pet scenarijev je predvidevalo delovanje jedrske elektrarne v Krškem do leta 2043. Vsi scenariji so predvidevali enako intenzivnost vlaganj v OVE in v učinkovito rabo energije, kar odseva duh časa, ko se je te tehnologije razumelo zgolj kot dodatek klasičnim elektrarnam, in ne kot nadomestilo zanje.

Vsi analizirani scenariji predvidevajo približno enako količino potrebnih investicij v energetiko (proizvodne enote in omrežje), in sicer med 25 in 29 milijard evrov v dveh desetletjih. OVE se s tem, ko postajajo vedno bolj razširjeni, hitro cenijo. Cena sončnih elektrarn je v zadnjih petih letih padla za dve tretjini. Razpršeni obnovljivi viri energije, ki imajo nizke spremenljive stroške, konkretno sončna energija, so začeli ustvarjati znaten pritisk na konvencionalne proizvodne vire. Vsaka kilovatna ura, ki je proizvedena s sončnimi paneli, vetrnimi turbinami ali drugimi razpršenimi viri, ki je v lasti porabnikov samih, pomeni manjše povpraševanje po produktih velikih energetskih družb.

Zaradi proizvodnje elektrike v delu dneva, ko je poraba največja, so obnovljivi viri energije povzročili padec cen električne energije v večini Evrope, kar pa se ni preneslo na končne potrošnike. Računi gospodinjstev ostajajo visoki predvsem zaradi omrežnin, trošarin, davkov in zaradi odsotnosti konkurence na trgu prodajalcev energije. Na drugi strani alternative obnovljivim virom energije niso ravno v prednosti. Evropska jedrska in fosilna industrija sta v letu 2011 prejeli 61 milijard subvencij, kar je dvakrat več kot obnovljivi viri energije v istem letu. Fosilni viri in jedrska energija imajo tudi veliko skritih stroškov. Samo onesnaževanje zraka stane Evropejce na letni ravni 42,8 milijarde evrov.

Slovenska statistika ni nič drugačna. Analize, ki so bile narejene za pripravo Operativnega programa ukrepov zmanjšanja emisij toplogrednih plinov do leta 2020 s pogledom do 2030, ugotavljajo, da je obseg subvencij, namenjen rabi fosilnih goriv, izjemno velik in celo večji od obsega subvencij za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov (TGP), kamor sodi tudi podpora OVE prek sheme financiranja zagotovljenih odkupnih cen. Skupen obseg subvencij tekočim in trdnim fosilnim gorivom v obdobju 2008−2011 je znašal 426 milijonov evrov (poročilo OECD). Izplačane subvencije za zmanjševanje emisij TGP v obdobju 2008−2012 (eno leto več!) pa so na drugi strani znašale 369 milijonov evrov.

Priljubljen stereotip (drugi mit), ki ga radi širijo zagovorniki tradicionalne energetike, trdi, da napredna podnebno-energetska politika EU, ki temelji na obnovljivih virih energije, znižuje konkurenčnost gospodarstva, zaradi česar so evropska podjetja prisiljena seliti proizvodnjo izven Evrope. Raziskava evropske komisije je nasprotno pokazala, da se nobeno večje podjetje v EU ni odselilo iz Evrope zaradi podnebno-energetske politike. Drugo poročilo evropske komisije potrjuje, da razlika v ceni med ZDA in EU ne vpliva na nižjo konkurenčnost evropske industrije. Evropska industrija namreč porablja energijo bolj učinkovito, zaradi česar je bolje prilagojena na nihanje cen.

Priložnosti energetske tranzicije

Slovenija ima visoko izobraženo prebivalstvo in veliko podjetij, ki sodelujejo v svetovnih industrijskih povezavah. Strateško usmerjena industrijska politika bi v Sloveniji lahko temeljila na ambicioznih načrtih povečanja energetske učinkovitosti in povečevanja deleža OVE. Z gradnjo objektov bi naša podjetja pridobivala pomembna znanja in reference za prodor na svetovne trge. V Sloveniji bi lahko raziskovali, razvijali, izumljali, proizvajali, prodajali, montirali in vzdrževali okolju prijazne energetske rešitve, ob tem pa v vseh fazah dejavnosti ustvarjali dragocena delovna mesta.

Zaradi razpršene narave ukrepov energetske učinkovitosti in obnovljivih virov energije bi investicije izvajali po vsej Sloveniji in ne zgolj v Šoštanju, Velenju in Krškem. Z gradnjo sončnih elektrarn na naših strehah ter vetrnih elektrarn na bližnjih poljih in hribih bi lokalne skupnosti lažje postale energetsko samozadostne, odpirala bi se lokalna delovna mesta, denar, ki je šel prej za nakup uvoženih goriv, pa bi tako ostal in zakrožil v lokalnem okolju.

Da bi Slovenija lahko uspešno sledila tovrstni paradigmi industrijskoekološkega razvoja, pa potrebuje tudi primerno mednarodno podporo. Ravno v teh dneh je evropska komisija predstavila predlog podnebno-energetskega paketa za leto 2030. Ta temelji na zavezujočem zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov za 40 odstotkov, povečanju deleža obnovljivih virov energije na ravni EU za 27 odstotkov in povečanju energetske učinkovitosti za 25 odstotkov glede na izhodiščno leto 1990. Zadnja dva cilja v predlogu na nacionalni ravni nista zavezujoča, kar pomeni, da je njuna izvedljivost vprašljiva.

Danes vemo, da realizacijo zagotavljajo samo pravno zavezujoči cilji. Cilje evropske komisije kompromitirata fosilni in jedrski lobi, zato so premalo ambiciozni in ne bodo pripeljali do potrebnega zmanjšanja emisij toplogrednih plinov. Slovenija spada med države, ki jo bodo podnebne spremembe bolj prizadele, kot velja za nekatere druge članice EU. Zato imamo toliko večjo odgovornost, da naslovimo to vprašanje in podpremo skupno podnebno-energetsko politiko EU, ki temelji na treh obvezujočih ciljih do leta 2030. Če hočemo imeti suverenost ukrepanja še vedno v svojih rokah, potem bosta resorna ministra Židan in Omerzel prevzela odgovornost in se odločno zavzela za izboljšanje predloga, ki je trenutno v razpravi. Študije kažejo, da bi morala Evropa do leta 2030 zmanjšati domače emisije toplogrednih plinov za najmanj 55 odstotkov, povečati delež OVE na 45 odstotkov ter zagotoviti energetske prihranke v višini 40 odstotkov glede na izhodiščno leto 1990. Samo tako si lahko EU povrne ugled in prispeva svoj pravični delež k svetovni razdelitvi bremen za reševanje podnebne krize.

Sprememba paradigme je moralna dolžnost, a se tudi splača

Radioaktivna zapuščina jedrske energije pred človeštvo postavlja moralno odgovornost, da poskrbimo za odpadke in preprečimo škodo, ki jih ti lahko povzročijo prihodnjim generacijam. Podnebne spremembe predstavljajo največjo grožnjo načinu življenja, kot ga je navajen človek 21. stoletja. Moralna dolžnost naše generacije je, da pravočasno zagotovi tranzicijo v brezogljično družbo in tako obrzda segrevanje ozračja na raven, ki še zagotavlja stabilno podnebje.

Vsak javni funkcionar se mora zavedati odgovornosti, ki mu je dana s to funkcijo. To enako velja za ministra, odgovornega za energetiko, kot za ministra, odgovornega za okolje. Moralno pokončen človek mora pretehtati koristi in bremena različnih energetskih rešitev in podpreti tiste, ki so v korist človeka, njegovega okolja in generacij, ki prihajajo za nami. Strokovnjaki z različnih področij lahko odločevalcem pojasnijo različne vidike določene usmeritve, politiki pa morajo biti tisti, ki nase prevzamejo odgovornost moralno-političnega odločanja. Če je teža odločanja prevelika, je treba opraviti široko javno razpravo in se posvetovati z ljudstvom.

Energetska tranzicija v smeri manjše energetske razsipnosti in povečevanja deleža OVE je predvsem moralna dolžnost. Šele potem je to tudi priložnost za zeleni razvojni preboj, priložnost za lokalno in nacionalno gospodarstvo ter priložnost za odpiranje novih delovnih mest. Prehod v brezogljični energetski sistem na temelju obnovljive energije ni več samo vprašanje energetskih kalkulacij. Vremenski ekstremi, vključno s spomladansko pretoplim začetkom tega leta, nas vedno pogosteje opozarjajo, da je energetska tranzicija naša moralna dolžnost in brezpogojna nuja.

Dejan Savić je zastopnik za energetsko politiko organizacije Greenpeace v Sloveniji.