»Evropi se slabo piše, če se socialna demokracija ne bo vrnila h koreninam«

Peter Virant je sindikalist z magisterijem Ruskin Collegea. Trenutno dela kot strokovni sodelavec KSS Pergam.
Objavljeno
12. julij 2013 14.36
Sindikalist Peter Virant v Ljubljani 9. julija 2013.
Mario Belovič, notranja politika
Mario Belovič, notranja politika
Peter Virant je sindikalist z magisterijem Ruskin Collegea. Na matični fakulteti sindikalizma v Veliki Britaniji se je ukvarjal z mednarodnimi delavskimi in sindikalnimi gibanji. Trenutno je zaposlen kot strokovni sodelavec sindikalne centrale KSS Pergam, kjer se ukvarja z izobraževanjem in ustanavljanjem novih sindikatov.

Pred našimi sindikati so, tako kot pred drugimi družbenimi institucijami, veliki izzivi. Poleg naravnih težav, kot je staranje članstva, se morajo sindikati ukvarjati tudi z ustanavljanjem novih delovnih mest. Ob vsem tem je povsem negotovo tudi, ali bodo načela socialne države v Evropski uniji sploh obstala.

Kdaj in zakaj je nastal Ruskin College?

Nastal je leta 1899, ob prelomu stoletja, s sočasnim razvojem delavskega in sindikalnega gibanja v Angliji. Postavljen je kot protiutež elitnemu izobraževanju, zato tudi stoji v središču Oxforda. Namenjen je bil izobraževanju ljudi, ki niso imeli možnosti za to; niti denarja niti predhodne izobrazbe. Omogočal jim je izobrazbo predvsem na humanističnem področju, poleg tega pa ustrezne veščine in znanja za vodenje sindikatov, delavskih in nevladnih organizacij. Ustanovitelji kolidža so britanski sindikati, ki so mu še danes zelo blizu. Torej gre za matični kolidž sindikalizma v Veliki Britaniji.

Ruskin College je javen in del Open University. Programi, ki jih izvajajo, so državno verificirani in del izobraževalnega sistema Velike Britanije. Deloma ga financirajo tudi sindikati. Izvaja celo paleto izobraževanj, od diplomskih do podiplomskih programov, in krajše specializirane tečaje za sindikate in nevladne organizacije. Zelo tesno sodeluje z univerzo v Oxfordu, čeprav ni njen član. Študentje Ruskin Collegea imajo dostop do skupnih ustanov univerze, recimo do knjižnic.

Kako so aristokratske intelektualne elite­ sprejele dejstvo, da se tam izobražujejo tudi proletarci?

Bila je 'vojna', na začetku so se smejali, ignorirali in fakultete niso sprejeli. Ta boj za pravico do izobraževanja je potekal hkrati z ustanovitvijo in vzponom laburistične stranke. Z rastjo delavskega gibanja v Angliji je rasel tudi kolidž.

Delavsko gibanje in sindikati so na otoku z ero Margaret Thatcher doživeli hud udarec. Kaj se je v tem času dogajalo s fakulteto?

Era Margaret Thatcher je povezana tudi z napakami, ki jih sindikati ne smejo ponoviti. Thatcherjeva ni prišla z Marsa, bila je izvoljena, in to pretežno od delavskega razreda. Sindikati so v sedemdesetih letih, ko je bila Velika Britanija v veliki gospodarski krizi, z nenehnimi stavkami zadušili lastno laburistično oblast. Prizadevanje za višje plače je seveda legitimno, a je pri tem bilo pretiravanje. Bilo je nestabilno obdobje in ljudje so imeli tega počasi dovolj. Laburistična stranka se ni mogla upreti sindikatom, saj so jo tako rekoč ustanovili in bili jedro njene politične moči. Tudi zakonodaja je bila takrat zelo prosindikalna in je sindikatom in njihovim vodstvom omogočala skoraj neomejen vpliv. Takrat se je namreč lahko stavkalo brez kakršnekoli odgovornosti za škodo, tudi razloga za stavko ni bilo treba navesti. Nato se je zgodila katastrofa. Thatcherjeva je sindikate nekritično razglasila za državne sovražnike številka ena in jih sistematično demolirala z legalnimi in nelegalnimi sredstvi, v najbolj znano stavko rudarjev v letih 1984/1985 naj bi se po nekaterih virih vmešale celo tajne službe.

College je bil v tistem času jedro upora in odpora proti metodam Thatcherjeve – z ekonomskimi in pravnimi znanji se je upiral logiki neoliberalnega kapitalizma, predvsem prosti privatizaciji javnih služb. Sindikatom je dajal ustrezno akademsko znanje za argumentacijo stališč proti privatizaciji in drugačnemu organiziranju sindikatov. Tu ne mislim zgolj na javno upravo, šolstvo, ampak predvsem na privatizacijo vitalnih delov družbe, kot so telekomunikacije, železnice in zdravstvo. Deloma uspešno, saj ni prišlo do uničenja sindikalizma, še vedno govorimo o večmilijonskem članstvu. Ne nazadnje je konkretno pomagal tudi sindikalistom, ki so izgubili službo, da jim je dejansko pomagal do novih poklicev, novega znanja.

V kakšnem položaju so sindikati in delavsko gibanje v Veliki Britaniji danes?

Članstvo se je prepolovilo, čeprav zdaj zaznava rahel porast. Sindikati so se začeli združevati, kar je dobro. Včasih jih je bilo skoraj 500, danes jih je okrog 250. Postali so veliki konglomerati. Predvsem pa so se preusmerili iz tradicionalnega razrednega boja in se začeli ukvarjati s širšimi družbenimi vprašanji, kot sta recimo rasizem in diskriminacija istospolnih na delovnem mestu in vključevanje ranljivih družbenih skupin. Poleg sindikatov so postali tudi družbena gibanja.

Slovenija je vstopila v ekonomsko tranzicijo z dobro organiziranim in močnim sindikalnim gibanjem. Nato sta se zgodili tajkunizacija in gospodarska kriza. V kakšni kondiciji so naši sindikati pričakali te procese?

V devetdesetih letih je bil med pluralizem, ki je bil mogoče pretiran. Ustanovljeno je bilo ogromno sindikatov, Zveza svobodnih sindikatov Slovenije se je reformirala, od nje se je odcepilo veliko sindikatov. Prišlo je do disperzije moči in politične orientacije sindikatov, čeprav ne moremo reči, da je ta bila zelo močna. Razen dveh izjem ne moremo reči, da obstaja tesna povezava z dnevno politiko. V času tranzicije je, tudi zaradi propada velikih poslovnih sistemov, članstvo upadlo. Treba se je bilo drugače organizirati.

Kriminalna dejanja v gospodarstvu smo pričakali nepripravljeni. Mogoče smo bili naivni, ker smo vendarle verjeli v poštene industrijske odnose, nismo pričakovali, da bodo nekateri delodajalci množično zlorabljali zakonodajo. Profesor Tonči Kuzmanić pravi, da se je zgodila menedžerska revolucija; ne kapitala samega po sebi, temveč določenih skupin, ki so si ga prisvojile. Kapitalist je v bistvu odgovoren tudi do delavstva, ker mu prinaša denar. V zrelem kapitalizmu so odnosi do delavcev spoštljivi. Mi pa smo v fazi prvobitne akumulacije kapitala, ko si tisti, ki prestopijo mejo, priborijo več in tudi jemljejo več. Podobno kot so v srednjem veku roparski vitezi, ko so si ustvarili premoženje, postali ugledni plemiči, na začetku pa so bili čisto navadni lopovi.

Kakšna je pri tem soodgovornost sindikatov?

Soodgovorni so, kot smo vsi državljani, ker smo dopustili takšno situacijo. Niso pa bili v položaju, da bi zadevo lahko ustavili. Ob tem bi se bilo težavno radikalizirati. Velikokrat smo se spraševali, kaj narediti. Zasesti tovarno? In kaj nato? Vloga sindikata je omejena. Tako kot je lahko udobna, je lahko tudi zelo neudobna.

Sindikalno gibanje je na udaru na evropskem parketu. Kako ocenjujete njegove dosežke v antagonizmu s politiko zategovanja pasu? Videli smo velike proteste in splošne stavke, kljub temu pa je ekonomska politika Berlina in Bruslja spravila Grčijo na kolena.

Evropa je nastala tudi zaradi drugačne, boljše ureditve socialnih pravic kot recimo v ZDA ali na Kitajskem. Zahodna Evropa in vse njene socialne pravice so nastale predvsem zaradi delovanja sindikatov. Standarde socialne države, standarde plačila, so izborili v dolgem boju. Če bo kdo to uničil, bo uničil tudi idejo EU, saj je socialna država ena izmed njenih temeljnih idej. Najhujša posledica vladavine Thatcherjeve je, da so vsi začeli reševati probleme po njeno. Kot da je to edini vzorec in model. To je sprejela tudi socialna demokracija. Če ta – deloma pa tudi krščanski demokrati – v Evropi ne bo prepoznala socialnih komponent in se vrnila h koreninam, se Evropi slabo piše. Evropa je na tem utemeljena, na humanih odnosih, na industrijski demokraciji.

Grčiji to ni pomagalo. Zdi se, da se je Evropa odrekla tem standardom.

Zunanji pritiski so bili preveliki. Po drugi strani tudi ni bilo pretirane solidarnosti pri drugih sindikatih, razen deklarativne podpore in preredkih sočasnih demonstracij. To me skrbi. Strukture med evropskimi sindikati obstajajo, dialog na ravni evropske skupnosti poteka. Tudi skupna evropska zakonodaja sindikate načeloma podpira. Se pa kaže problem solidarnosti. Nacionalne države še vedno vodijo plačno politiko, vsakdanje težave se še vedno urejajo na ravni države. Lahko bi rekli, da imajo sindikati podobno težavo kot EU, ko je treba nastopiti skupaj, kar ni dobro.

Sindikati so po Gramsciju na žalost zgolj ogledalo družbe. Ko smo soočeni z multinacionalko, ki deluje v več državah EU in isti produkt prodaja za isto ceno, so plače zaposlenih v Sloveniji dvakrat manjše kot recimo v Avstriji. Avstrijski sindikati bodo sicer rekli, da to ni dobro, kaj veliko pa ne bodo naredili. Čeprav vedno bolj prihaja do zavedanja, da se standard slabo plačanih delavcev z obrobja premika tudi proti centru. Podobno kot smo pri nas dolgo mislili, da se nas problematika imigrantskih delavcev ne tiče, da je to nekje daleč stran. Potem so se iste žalostne zgodbe, kot se dogajajo delavcem imigrantom, začele dogajati našim delavcem.

Kako tako spremenjene razmere vplivajo na metode sindikalnega boja? So protesti in stavke še učinkoviti?

Ja. Sindikati so eni redkih, če ne edini, ki lahko mobilizirajo množice in delajo politiko teles. Vsakič, ko se je šlo na ulico, je bil neki učinek. V času prve Janševe vlade, ko se je proti enotni davčni stopnji šlo v sneg, je zelo pomagalo. Klasičnih metod sindikalnega boja še ne gre odpisati.

Kako ste v sindikatih razumeli vstajniško gibanje, ki opozarja na veliko družbenih problemov, ki so tudi v domeni sindikalnega gibanja. Je vstaja poleg nezaupnice vladajočim klikam tudi nezaupnica delovanju sindikatov?

Zagotovo. Tudi sindikati so del sistema in to je bil tudi upor proti takšni instituciji. A to je zelo odvisno od sindikata do sindikata. Ni nujno, da je vsak sindikat dober. Tudi v sindikatih se je na neki način pozabilo na demokracijo; kako in kdo sprejema odločitev in kakšen naj bo odnos vodstva oziroma predsednika do članov, da ljudje iz tega procesa niso izločeni. Na notranji demokraciji bodo morali sindikati še veliko postoriti. Če bodo posvojili metodo klasične predstavniške demokracije, ko se ljudi nekaj povpraša samo na vsaka štiri leta, bodo tudi končali tako kot predstavniška demokracija; oddaljeni od državljanov in realnosti.

Sindikaliziranost se po podjetjih zaradi različnih razlogov statistično zmanjšuje. Kako bodo sindikati preživeli, s čim lahko nagovorijo nove člane? Veliko je tudi novih dejavnosti, recimo informacijska tehnologija, pri kateri sindikati skoraj niso prisotni.

Prekerne delavce je težko organizirati, tudi tiste, ki delajo v novih oblikah dela. Najprej je treba spremeniti miselnost, in sicer tako, da so člani sindikata lahko vsi, ki delajo, ne le redno zaposleni. To je bil velik preskok v miselnosti klasičnih sindikatov, ki so se borili za redno zaposlene in redne plače, dopuste in podobno. V bistvu so bili patriarhalna združba, ki je ne zanima še kaj več. Sindikat je seveda predvsem interesno združenje članov, a ni zgolj to, mora se ukvarjati tudi s širšimi družbenimi temami. Tudi s politiko, a ne dnevno. V KSS Pergam smo to miselnost simbolno spremenili tako, da smo spremenili statut in so lahko člani sindikata vsi, ki delajo. Šele nato smo se sploh lahko začeli pogovarjati, kako organizirati druge skupine. Nato smo začeli organizacijo prekernih delavcev, tudi novinarjev in medijskih delavcev, kar je zelo težko.

Zakaj mlajše generacije in novi poklici težko prepoznajo koristi v sindikatu?

Zato, ker tudi sindikati niso prepoznali mlajše generacije. Ukvarjali so se s člani in branili stare temelje, kar je dobro, ker bi sicer vse razpadlo, nehote pa so pri tem pozabili na nove oblike dela in na ljudi. Študentsko delo je delo, delo prek avtorske pogodbe je delo. Torej so tudi sindikati zaradi okostenelosti nenamerno odvračali mlade. Pri nas se struktura članstva zelo spreminja in smo dokaj uspešni pri sindikalni organizaciji novih oblik dela. Načrtno tudi pomlajujemo kadre, opogumljamo mlade ljudi, jih inštruiramo. V zadnjem času imamo težave, ker se ljudje bojijo biti sindikalni zaupniki v podjetju.

Od kod ta strah, živimo v demokratični družbi, pravica do sindikalnega organiziranja pa je zapisana v ustavo?

Ljudje se bojijo za lastno eksistenco. V Sloveniji imamo trg dela, nimamo pa trga delodajalcev. Če izgubiš delo, ga izjemno težko dobiš nazaj. Danes pomeni izguba službe padec v revščino, še posebej v manjših krajih. Delavci se bojijo in njihov strah popolnoma razumem. Kljub zagotovljeni imuniteti na delovnem mestu v nekaterih podjetjih ali zavodih ne želijo prevzemati funkcije sindikalnega zaupnika, saj se ne glede na to bojijo težko dokazljivih dejanj šikaniranja, mobinga ...

Ob tem se postavlja vprašanje medgeneracijske solidarnosti. Člani sindikatov so vse starejši in vodstva ob zaščiti njihovih pravic ponavadi spregledajo interes mlajših, če ti niso redno zaposleni.

Sindikat se vedno rodi iz potrebe. Ko mladi vstopajo na trg dela, začutijo, da je nekaj narobe in da bi njihov položaj lahko bil boljši. Solidarnost je pri Slovencih še vedno vrednota, ki nekaj velja, tudi pri mladih. Kljub individualizaciji ljudje še vedno radi pomagajo drug drugemu. Problem je v razpršenosti, ko se soočamo z netipičnimi delovnimi mesti in s prekernimi delavci brez identifikacije.

Klasičen član sindikata se identificira s svojim podjetjem in s tem tudi s sindikatom. Prekerni delavec te identitete nima, ker enkrat dela tu, drugič drugje. Ne čuti niti lojalnosti do delodajalca, ker je ne more. To bi bilo skregano z logiko; da bi bil lojalen nekomu, ki te izkorišča. Ker ni te identifikacije, je težko ustvariti občutek solidarnosti. Najprej se morajo torej delavci z nečim identificirati in dobiti družbeno vlogo. Ko se zavejo svojega položaja, ko se zavejo, da jih je veliko in da so tudi drugi v podobnih težavah, se zgodi sindikat.

Kako na sindikalno organiziranje vpliva večja individualiziranost družbe in s tem poklicev?

Delo sindikata je fizično dosti teže organizirati. Imamo pa na voljo nova orodja, kot je splet. Treba se je prilagajati dani situaciji. Tudi tu je potrebna sprememba miselnosti: poiskati moramo člane, ker ti ne bodo sami prišli k nam. Povedati je treba, kaj jim ponujamo, saj smo konec koncev tudi mi na trgu. Sindikalno strukturo lahko postaviš, a če ta za sabo nima članov, če ljudem, ki prihajajo, ne pomagaš s pravnim znanjem in jim ne daješ podpore, je konec. Zato je vedno potreben strokovni tim z organizacijskimi in pravnimi znanji.

Kako torej v praksi poteka ustanavljanje sindikata?

Vsakič je nekoliko drugače. Ponavadi se začne tako, da nas nekdo pokliče in pove, da ima težave. Nato se pozanimamo, ali je takšnih ljudi v tem podjetju več, in se z njimi pogovorimo. Sama ustanovitev sindikata je formalno sorazmerno lahka. Pripravi se ustanovni zbor, na katerem je jedro sindikata, se pravi nekaj začetnih članov. Izdela se žig, pravila delovanja sindikata pa se deponira na upravno enoto. Sindikat se registrira, odpre tekoči račun in začne delovati.

Skupaj s sindikati so v težavah mnoga podjetja. S propadom proizvodnih podjetij postopoma izginjajo tudi klasična delovna mesta. Kako bodo gospodarski subjekti in položaj delavcev v njih organizirani v prihodnje?

Pri nas je težava v tem, da ko pade lastnik, pade celo podjetje. Stečaj je v kapitalizmu čisto normalna zadeva, je del procesa in sam po sebi ni nič strašnega. Težava je v tem, da se potem ne vzpostavi nič novega. Delavci odidejo, znanje se razprši in ga tu ne bo nikoli več. Zagotovo bo treba več storiti na področju zadružništva. Treba bo organizirati ljudi in jih usposobiti za vodenje podjetij. Tu vidim tudi vlogo sindikatov pri izobraževanju. Trenutno vzpostavljamo vzporedni sistem izobraževanja, v katerem se ukvarjamo s tem, kako se organizirati, ko podjetje propade, kako ustanoviti podjetje, kako zadrugo, kako zagotoviti kapital ...