Tiskane izdaje
Orisi francoske medijske krajine so boljkone jasni: kdor jemlje v roke časnik Monde, lahko pričakuje politično postavljanje na levo sredino. Geografijo dnevnika, ki je povezana s tradicijo in prav tako z lastništvom, poskuša bralcem podrobneje razlagati mediator Pascal Galinier.
Že peti zapovrstjo deluje med javnostjo in redakcijami, odgovarja na vprašanja o vsebinah, ki se jih novinarsko lotevajo, zakaj tako in ne drugače, še o tonu, ki veje iz člankov. Službo mediatorja – ponekod v svetu imajo medijskega ombudsmana – so pri Mondu kot prvi medijski hiši v Franciji odprli sredi 90 let, v času, ko so začeli nase opozarjati spletni časopisi.
Želeli so vzpostaviti tesnejši stik z novimi bralci, kajti stari so se začeli starati, hoteli so se otresti slovesa zaprašenega časopisaŽeleli so vzpostaviti tesnejši stik z novimi bralci, kajti stari so se začeli starati, hoteli so se otresti slovesa zaprašenega časopisa, ki deli lekcije in ne odstopa od svojih stališč, za cilj so si postavili občutno modernizacijo časopisa.
Vmes jim je, tako kakor drugim časnikom po svetu, zaradi ekonomskih pritiskov zdržema padala naklada: v zadnjem desetletju so s 406.000 zdrsnili na 320.000 izvodov na dan, hkrati se je močno skrčila dopisniška mreža, predvsem notranja. »Nekdaj smo imeli po enega dopisnika na departma, torej skoraj sto s takšnim ali drugačnim statusom.
Zdaj nam mnogi bralci očitajo, da smo dnevnik Parižanov.« Hkrati so še zadnji časnik v Franciji, ki ga tiskajo dopoldne in ga je v kioskih, opremljenega z datumom naslednjega dne, mogoče kupiti zgodaj popoldne. Skupaj z internetno različico LeMonde.fr, ki je najbolj obiskan frankofonski spletni dnevnik na svetu, ga ustvarja »približno 250 novinarjev«.
Kakšna je vloga mediatorja? Kako se odzivajo sodobni bralci?
Vsak dan dobimo okrog deset klasičnih pisem, napisanih na roko ali natipkanih, po e-mailu jih prejmemo še dodatnih sto, včasih celo več, medtem ko imamo na spletu po sto komentarjev na uro. Novinarstvo se vse bolj razvija v smeri tako imenovanega »državljanskega« novinarstva: bralci hočejo sodelovati.
Internet je postal globalni prostor za »kavarniški pogovor«, kjer vsakdo lahko pove, kar mu leži na duši, daje pripombe, v 95 odstotkih pod psevdonimom. Pri nas smejo na spletu resda komentirati samo bralci naročniki, torej ljudje, ki so plačali, da lahko dostopajo do vsebin. Zanje verjamemo, da nekako a priori podpirajo naše vrednote in jih lahko v spornih primerih tudi identificiramo, izsledimo.
Sovražni govor se verjetno vseeno pojavlja.
Imamo majhno ekipo moderatorjev, ki jih vodi znan nekdanji Mondov novinar Michel Tatu; najbolj dejaven je bil v 60. in 70. letih preteklega stoletja. Komentarje preberejo, še preden so objavljeni. Tako preprečujejo rasistične in diskriminatorne odzive, tudi pozive k nasilju, do česar je francoska zakonodaja zelo stroga.
Hkrati del naših komentarjev moderira zunanja ekipa iz agencije Netino. Oba sistema skrbita, da internetni bralci Monda ne morejo izreči vsega, kar jim pride na misel. In vendar se včasih zgodi, da se kakšnim skrajnežem – levim, desnim, islamističnim, ki so vse bolj oprezni in skrbijo, katere besede uporabljajo – uspe izmuzniti. Najbolj občutljivi področji sta skrajno desničarstvo in vse, kar ga zadeva: od imigracije naprej, ter izraelsko-palestinski spor, torej odnosi med arabskim svetom in Izraelom, med muslimani in Judi. Ne moremo zanikati, da izvajamo določeno cenzuro, ampak že veliki francoski humorist Pierre Desproges je rekel: »Smejati se je mogoče vsemu, ne pa tudi z vsemi.«
Tisk izgublja ob internetu svoje nekdanje mesto.
Zagotovo. Na dan izide samo en tiskani dnevnik, na spletu, ki omogoča hitre odzive in stike z bralci, pa eden na sekundo. Verjamemo, da je naša znamka močna, zanimiva in verodostojna. Monde priteguje, ker smo informativni, načenjamo vprašanja.
Kako se spreminja francoski tisk? Če pomislimo na politično afero Dreyfus konec 19. stoletja in na sloviti Zolajev »Obtožujem!«, pa pozneje na Sartra in Camusa, še leto 1968, tudi na sedanjo (r)evolucijo indigniranih.
Ne vem, ali se spreminja. Monde, ki obstaja skoraj 67 let – med afero Dreyfus ga, seveda, še ni bilo –, od vsega začetka brani in širi vrednote demokracije, zmernosti, pluralizma, svobode, enakosti in bratstva, kakor pravimo v Franciji. Te tri besede povedo vse, a ker nanje radi pozabljajo, se širijo razprave o islamu, laičnosti, nacionalni identiteti, Evropi. Monde poskuša od nekdaj poslušati, kaj se dogaja v družbi, tudi gibanju ogorčenih sledimo.
Številni poklici izginjajo, drugi se spreminjajo, novinarski prav tako.
Živimo v času, ko so ljudje morda res bolj kot kdaj prej nezaupljivi do novinarjev, tudi do novinarjev iz tiskanih medijev. Očitajo nam, da smo preveč povezani s politiko, gospodarstveniki, elitami. Ne vem, ali je v tem kaj novega, od nekdaj so ljudje govorili o novinarjih kot ozkem miljeju ljudi, ki imajo veliko moči in se med seboj poznajo.
S spletom, ki je samo platforma tako kot papir, se pomen profesionalnega novinarstva verjetno le še krepi. Kakor je govoril Albert Londres, veliki novinar z začetka 20. stoletja: edina linija, ki ji mora slediti reporter, je železniška proga – da gre pogledat, kaj se dogaja. Rekel je še: naloga novinarjev ni ugajati niti škoditi, ampak zapičiti pero v rano. Pomembna je vsebina. V preteklem stoletju so večkrat napovedali, da je pisana beseda obsojena na propad; ko so se pojavili fotografija in nato kinematografija pa radio in televizija... In vendar je pisana beseda še vedno navzoča; internet jo je, paradoksalno, rehabilitiral in povzdignil.
Lahko izgine papir kot platforma?
Ne vem, nihče ne ve.
Tudi Mondu pada naklada.
To je ekonomski problem, naklada res pada, stroški tiska pa seveda rastejo. Ni malo časopisov, ki so že ugasnili, celo pri France Soir, vélikem povojnem časopisu, ki je bil zelo priljubljen v 60. letih – vsak dan je izšel v nakladi več kot milijon izvodov –, so napovedali, da bodo ukinili tiskano različico in jih bo mogoče brati samo še na spletu.
Znano je, da so bili v krizi že tri desetletja, potem pa jih je pred časom kupil neki ruski oligarh. Pri vseh dnevnikih na svetu si postavljamo enako vprašanje: Do kdaj se bo papir zmogel upirati? Verjamem, da ima pred sabo lepo prihodnost, saj smo povsod obkroženi z njim. (Z roko pokaže po pisarni.) Čeprav je res, da tudi sam prve jutranje informacije, hitre in osnovne, črpam s sodobnih naprav – za začetek mi to zadošča –, pozneje za več globine in analize sežem po papirju. Stare šole sem, rad imam papir. Verjamem pa, da se internet, ki je presega državne in časovne meje, ter papir dopolnjujeta. Bralcem je treba nakazati pot, kako od enega k drugemu, in še drugam.
Je naklada 320.000, kolikor jo imate, visoka?
Za francoski tisk ni malo, v primerjavi z Libération je morda kar dvakrat višja in hkrati je približno tolikšna, kolikor je imajo pri Figaroju.
Kako se spreminjajo bralne navade Francozov?
Ne vem, jasno je, da internet razvija nekatere nove lastnosti: takojšnjost in hitrost, a tudi površinskost informacij. Po drugi strani je, podobno kakor radio, pri ljudeh razvil miselnost, da so informacije zastonj: mlade generacije so zrasle s prepričanjem, da je vse brezplačno. Še vedno ne vemo, kako zaračunavati spletne vsebine. Na naših straneh sicer vsak dan preštejemo okrog dva milijona obiskov oziroma poldrugi milijon obiskovalcev, ki si ogledajo več kot sedem milijonov naših strani.
S katerimi temami imate kot mediator največ dela?
Vsak teden pripravim po eno kroniko, povezano z odzivi in vprašanji bralcev. Doslej sem večkrat pisal o zadevi Dominique Strauss-Kahn, ki je zelo razburjala bralce (pokaže na kup pisem, ki jih je prejel), pa tudi o moderiranju na spletnem Mondu, še o seriji fiktivnih člankov, ki smo jih na temo evra in z naslovom Konec evra pripravili poleti.
Poletne vsebine so nekoliko lahkotnejše, trudimo se, da bi bralci tudi na plaži vzeli v roke naš časopis. Tako smo se odločili za nadaljevanko, ki je izhajala vsak dan – bila je zelo realistična, z resničnimi junaki –, kako je evrska kriza pripeljala h koncu evra. Dobili smo izjemno veliko pošte; bralci so nam očitali, da smo fikcijo pomešali z resničnostjo, da časopis ne bi smel zavajati bralcev, saj lahko spet privede do sindroma Orsona Wellesa: leta 1938 je šokiral z radijsko oddajo Vojna svetov. Naši bralci resda niso bili panični, smo pa jih dodobra razjezili...
So francoski časopisi nekoliko branili DSK-ja, vsaj v primerjavi z ameriškimi?
Razprava je bila v Franciji zelo burna, načenjala je politična in kulturna vprašanja.
... tudi moralna, oglasile so se feministke.
Pri Mondu smo se, kakor določa tudi zakonodaja, opredelili za domnevno nedolžnost – dokler sodstvo ne dokaže nasprotnega, ne glede na naravo domnevnih kaznivih dejanj. Poskušali smo bili nevtralni in spoštovati načela republike, demokracije, sodstva, prava. Enako drži tudi v ZDA, čeprav obstajajo razlike pri spremljanju spolnih afer.
Anglosaška kultura je precej puritanska, francoska pa bolj tako tako, svobodna. Bralci so nas obsipali z zelo različno pošto. Nekateri so branili DSK-ja, drugi so ga napadali, spet tretji so obsojali njegov medijski nastop pred francosko javnostjo, ko ga je za TF1 intervjuvala Claire Chazal, prijateljica njegove žene Anne Sinclair, ki je nekdaj prav tako delala na TF1. V eni svojih kronik, povezanih z DSK, sem tako pisal, kako smo pri Mondu razmišljali o DSK-jevem komunikacijskem načrtu. Veliko smo se spraševali, ali naj postanemo njegov del ali ne, naj pokrijemo ali ne.
Predvsem ste se ukvarjali z njegovo politično prihodnostjo in posledicami na levici, v socialistični stranki.
Očitno je bilo, da bo imel sodni primer, povezan s hotelsko sobarico, ki ga je obtoževala posilstva v New Yorku, hude politične posledice, vsaj v Franciji. Dominique Strauss-Kahn je bil potencialni kandidat za predsednika države 2012, vse je kazalo, da bi imel veliko možnosti za zmago, proti Sarkozyju in še prej proti drugim socialistom. Afera je popolnoma uničila njegovo politično kariero.
Je vstajenje mogoče? Glede na plaz afer, v katere se je pogreznil, kakor pišete francoski mediji, tudi doma. Zdaj ga povezujejo celo z mrežo prostitucije v Lillu...
Ni več ravno mlad, po drugi strani pa se, o tem sem prepričan, v politiki nikoli ne umre, razen če gre res za strašne obsodbe. Verjamem, da se mu življenje silno zapleta, zaradi česar bo imel dolgo opravka s sodstvom. Morda bodo njegovo ime še leta povezovali s takšnimi ali drugačnimi škandali, po pravici ali krivem, vprašanjem namreč ni videti konca. Vse je odprto in mogoče. Kaj pa če se bo izkazalo, da je vse konstrukt?! Morda se še prelevi v žrtev, ki ji bodo ljudje izkazovali določeno simpatijo. V Franciji je to čisto mogoče. No, če drži teorija zarote, potem kaže morda pogledati tudi na ameriško stran, kajti socialist na čelu IMF je lahko motil nemalo ljudi v ZDA...
V Franciji obstaja ostra meja med javnim in zasebnim življenjem politikov. Nekako je padla z Mazarine, nezakonito hčerjo pokojnega predsednika Françoisa Mitterranda.
Politik, ki je plačan, da dela za javni interes, za skupnost, mora spoštovati določena pravila. Mitterrand je lagal o Mazarine.
Tudi o zdravju je lagal.
In še kako! A pri Mazarine ni bil problem njegovo dvojno življenje, ampak dejstvo, da sta z mamo Anne Pingeot na račun davkoplačevalcev dolga leta prebivali v stanovanju na Quai Branly. Tudi tega, da si DSK v hotelskih sobah morda plačuje prostitutke, ne moremo spregledati, kajti Strauss-Kahn je bil generalni direktor Mednarodnega denarnega sklada. Četudi se zdi zadeva v mnogočem zasebna, so posledice javne, politične, in mi moramo analizirati politične posledice. V Franciji sicer zakonodaja in novinarska etika prepovedujeta govoriti o zasebnem življenju, a ko zasebnost vpliva na javno življenje in je v njem prepoznati posledice, se ne moremo delati, kakor da jih ni.
Francoski politični časopisi sledijo določenim linijam: Libération je jasno na levici, Figaro na desni sredini, Monde se nagiba na levo.
Libération, ki je bil ustanovljen v času Jean-Paula Sartra, je hotel biti od vsega začetka časopis levih intelektualcev. Ime je prevzel po časniku, ki je bil ustanovljen med osvoboditvijo. Monde ni pred 67 leti nastal kot mnenjski časnik, ampak kot dnevnik, ki je ponujal analize in temeljne vrednote demokracije. Imamo interno pravilo, po katerem novinarji ne morejo biti politični poslanci, tudi vseh peticij ne smejo podpisovati, kajti lahko bi kdo pozneje rekel, češ da je tudi Mondov novinar podpisal to in to. Tega tveganja ne moremo prevzeti. Čeprav vemo, da so nekateri naši novinarji morda bolj ekološko ozaveščeni ali pa bolj socialno občutljivi in podobno. Očitno je tudi, da so nekateri Figarojevi novinarji odprto na strani Sarkozyja, pa tudi taki, ki jim ni všeč, da se dnevnik zmeraj bolj povezuje z vladajočo desnico. Zato pa je pomembna vloga mediatorja in prav tako etičnega odbora.
Politiki, predsedniku prav tako, očitajo pretesne povezave z medijskimi mogotci.
Od nekdaj je tako. V Franciji pripadajo mediji, tudi tiskani, velikim skupinam, ki še zdaleč niso samo medijske. Po privatizaciji v 80. letih je televizijo TF1, denimo, kupila skupina Bouygues, ki je prva na svetu v gradbeništvu in javnih delih.
Ima močne povezave s politično elito. Glavna tekmica pri nakupu je bila skupina Lagardère, v kateri se ukvarjajo tudi z vojaško industrijo. Dnevnik Figaro je pred leti kupila skupina Dassault, velika skupina na področju aeronavtike, civilne in vojaške. Veliki mediji so pogosto v rokah skupin z zelo tesnimi političnimi povezavami.
Figaro je, na primer, postavil za odgovornega urednika Etienne Mougeotta, da bi ubral časopis s Sarkozyjevo politiko in bi ga utrdil na konservativni desnici. Levi časopisi so morda nekoliko bolj avtonomni, vsaj zdi se tako.
Libération, ki je bil v zelo slabi situaciji, je kupil eden od dedičev slovite družine Rothschild; Edouarda de Rothschilda nimajo za zelo bojevitega levičarja, zagotovo pa ima, pa čeprav se zdaj vsi norčujejo, določene simpatije do levice.
Monde je pred letom kupila trojica finančnikov in industrialcev: Pierre Bergé, ki je obogatel z Yvesom Saint-Laurentom, Matthieu Pigasse, ki je nekoč delal v kabinetu Dominiqua Strauss-Kahna v Bercyju [ministrstvo za finance], zdaj pa je pri banki Lazard, in Xavier Niel, ki je najbogatejši med vsemi – je ustanovitelj in lastnik Free, enega največjih telefonskih operaterjev v Franciji.
Sicer ne slovijo, da so čisto spojeni s politiko, toda Pierre Bergé je leta 2007 financiral politično kampanjo Ségolène Royal, kar pomeni, da ne okleva pri podpiranju leve politike. Zelo bomo morali paziti, jaz kot mediator še posebej, da ne bi morda podpiral kampanje Françoisa Hollanda. Monde lahko za zdaj zagotavlja določeno neodvisnost, sledimo našim idejam, načelom, levosredinski »ideologiji«. Nismo pa popolnoma nevtralni, nepristranski. A kaj je to nepristranskost?
Kako so francoski mediji pokrili arabske revolucije, politična razmerja med Francijo in Afriko? Slišati je bilo glasne očitke politiki, da je ob izbruhu in dolga leta prej vodila predvsem real- in ne moralpolitike. V resnici se je vseskozi vedelo, kdo so bili zdaj že padli samodržci in tirani.
Vprašanje je politično in staro. Tudi v rimskem imperiju so se spraševali, ali naj osvobodijo Perzijce ali naj jih uničijo. Geopolitika je pač takšna. Odkar obstaja OZN, si Zahod prizadeva širiti demokratično vizijo planeta, velika »moralna« načela, človekove pravice. In vendar je med 200 državami na svetu morda dvajset pravih demokracij, trideset nekakšnih demokracij in 150 držav, ki imajo demokracijo samo v imenu ali pa še to ne: so diktature.
Arabska pomlad je prebudila veliko stvari. Ko ima narod enkrat vsega dovolj in to izrazi – z internetom je laže – v obliki revolucije, se je treba vprašati, kaj zahtevajo ljudje, ali smemo cinično vztrajati pri podpori struji, ki je na oblasti. Z Ben Alijem, Mubarakom in Gadafijem smo sklepali posle, lahko bi celo rekli, da so v svojih državah ohranjali določen mir. Na mestu je bilo tudi vprašanje: Ali lahko v imenu revolucionarnih idealov – svobode, enakosti in bratstva – podpiramo revolucije in tako morda tvegamo, da sprožimo stvari, ki jih dolgo ne bo možno obvladati?
Treba je vedeti, da je francoska revolucija izbruhnila leta 1789, že kmalu pozneje pa je prišlo do tako imenovane strahovlade, zavladala je giljotina. Dve, tri leta so Robespierre in njegovi samo giljotinirali in giljotinirali, iz dneva v dan, vse, ki so se jim zdeli sumljivi, so usmrtili z giljotino. To je bil čas grozljive in krvave diktature, ki je pod giljotino na koncu popeljala tudi samega Robespierra.
Pozneje je nastopila nova faza revolucije in zatem se je pojavil general Bonaparte, ki je ustvaril imperij. Ne smemo pozabiti, da je Evropa 15 let, vse do bitke pri Waterlooju leta 1815, krvavela zaradi majhnega francoskega generala. Sledila je restavracija: vrnili so se kralji, a je že leta 1830 izbruhnila druga revolucija, ki je na prestol postavila bolj republikanskega Louisa-Philippa.
Pa je bila spet revolucija 1848, ki je odpravila kraljevino in je vzpostavila Drugo republiko, ter se je v ospredje prebil človek, ki ni bil nikakor povezan z revolucijo – nečak Napoleona Bonaparteja, ime mu je bilo prav tako Napoleon. Potem ko je bil na prvih volitvah v Franciji izvoljen za predsednika, je dve leti pozneje ustanovil Drugo cesarstvo.
Trajalo je 20 let, do leta 1870 in vojne z Nemčijo, ko je spet izbruhnila revolucija: zelo krvava pariška komuna. Zatem je nastopila Tretja republika, ki je trajala 70 let, vmes je izbruhnila prva svetovna vojna, med drugo vojno smo imeli nedemokratični Petainov režim, šele potem je prišel De Gaulle... Zakaj vam pravim vse to? Od leta 1789 in Prve republike do leta 1944, torej poldrugo stoletje, smo potrebovali štiri revolucije in tri republike, da smo končno vzpostavili demokratično državo, Peto republiko svobode, enakosti in bratstva. V Tuniziji, Egiptu, Libiji, Siriji... se začenja novo obdobje, ko se ljudje, osvobojenih smrtonosnih tiranov, navdušujejo, vendar je prihodnost popolnoma nejasna.
Novinarstvo se prav tako giblje med pragmatizmom in ideali, če spomnimo, kako se je spremljalo Gadafijeve zadnje obiske in sprejeme državnikov.
Treba je krmariti med pragmatizmom in velikimi načeli, nič ni idealno. Nicolas Sarkozy je sprejel Gadafija v Parizu v času, ko je libijski voditelj preživljal fazo mednarodne rehabilitacije, tako v odnosu do ZDA kakor do Francije. Spet je postal državnik, s katerim se je bilo mogoče srečevati. Sarkozy ga je povabil v Pariz, tudi zato, ker je hotel osvoboditi bolgarske medicinske sestre. Gadafi je prišel in postavil svoj šotor, iz česar so se vsi norčevali. Državna sekretarka za človekove pravice Rama Yade je tedaj vsa šokirana opozarjala, da smo gostili človeka z okrvavljenimi rokami... V bistvu je imela je prav, toda nekako se je treba gibati med velikimi načeli in interesi. V tisku je podobno. Pri Mondu poskušamo analizirati, ali je pot, ki jo ubira francoska politika, prava. Ni lahko, kajti pripisujejo nam, da radi dajemo lekcije, mi bi pa se želeli otresti tega predznaka. Hkrati vemo, da nas berejo zaradi naših premislekov.
Kako resno se v Franciji norčujete iz po litikov? Pred nedavnim so v znanem pariškem gledališču Rond-Point igrali angažirano antisarkozyjevsko opereto René l'énervé (Nemirni René).
V Franciji imamo staro tradicijo humoristov: korenini še iz časov revolucije. Ne smemo pozabiti, kakšen dogodek je bil obglavljanje kralja. Kaj takega se v zgodovini Zahoda ni zgodilo. Ohranili smo idejo, da se je treba norčevati iz oblastnikov in jih tako opominjati, da so samo navadni ljudje.
V demokraciji so močni v mandatu, ki jim ga podelijo državljani, ko ga je enkrat konec, splahni tudi moč. Po drugi strani kaže opozoriti, da je Peta republika predsedniku podelila določeno monarhično dimenzijo: predsednik ima vso oblast, po svoje je kralj, na neki način smo še v starem režimu.
Čeprav smo kralja obglavili, je še vedno tu. V 70. letih, denimo, smo veliko imitirali Valéryja Giscarda d'Estainga: Thierry Le Luron je bil njegov znani imitator ali pa humorist Coluche, ki se je celo hotel potegovati na predsedniških volitvah [leta 1981]. Analize so pokazale, da bi mu v prvem krogu državljani namenili kar 15 odstotkov glasov.
Mitterrand je zato takrat poskrbel, da se je umaknil, saj bi v nasprotnem levica utegnila izgubiti. In vendar je Nemirni René Jean-Michela Ribesa nekaj posebnega: nikoli doslej nismo šli v teatru tako daleč v ironijo. Tudi film Conquête se podobno močno posmehuje iz Sarkozyjevega vzpona na oblast.
