Hipoteza o sreči: uravnotežena nasprotja

Pametne misli modrecev o smislu življenja najdemo povsod, na čajnih vrečkah, na avtobusih, v reklamah ...
Objavljeno
18. junij 2011 15.32
Irena Štaudohar, Sobotna priloga
Irena Štaudohar, Sobotna priloga
Danes je modrost zelo poceni, na začetku svoje knjige Hipoteza o sreči napiše ameriški profesor socialne psihologije Jonathan Haidt. Pametne misli modrecev o smislu življenja najdemo povsod, na čajnih vrečkah, na avtobusih, v reklamah ... Se ob njih sploh še kdaj zamislimo? Nam dejansko kaj povedo o življenju? Ali so le trenutno razpoloženjsko ozadje kot glasba v trgovinah?

Slon in krotilec

Haidt že leta preučuje človeško moralo in moralna čustva ter se ne strinja zgolj s pametnimi mislimi, iztrganimi iz konteksta. Zato prebira knjige starih modrosti, od budizma, konfucionizma, korana, svetega pisma, grške in sodobne filozofe ter literaturo – in kadar kje naleti na kakšno psihološko trditev o človeški naravi, delovanju človekovega duha ali srca, si jo zapiše. (Zanimivo je, da jih največ najde pri budizmu.) V knjigi Hipoteza o sreči (v slovenščino jo je prevedel Janez Penca, več o njej najdete na www.vrhunski-dosezek.com) je tako zbrana modrost o življenju iz različnih zgodovinskih obdobij.

Glavno vprašanje knjige ni, kaj je sreča, ampak kako deluje človeški um; sreča je namreč njegov izum.

Haidt o njem oblikuje slikovito metaforo, ki jo potem vleče čez vso knjigo – um je razdeljen na dva nasprotujoča si dela: prvi je velikanski slon, ki predstavlja naše nezavedne naklepe in dejanja, na njegovem hrbtu pa sedi krotilec, ki predstavlja naš zavestni oziroma razumni del. Krotilec lahko le delno nadzira slonovo početje, ki je kreacija evolucije in kulture ter ima mnogokrat čisto svoje ideje o tem, kaj je prav. Zato v človeku živi njun večen spopad.

Razdvojeni jaz

Med branjem knjige ugotovimo, da je vse sestavljeno iz dveh nasprotij: duh in telo, desna in leva možganska polovica, zavedno in nezavedno, čustva in razum, a vendar je vse povezano. Človekova razumskost je na primer odločilno odvisna od prefinjene čustvenosti. Kot pravi Haidt: »Razmišljamo lahko samo zato, ker naši čustveni možgani delujejo tako dobro.« Da bi se ljudje obnašali inteligentno, morata delovati oba sistema, v bistvu pa »večino dela opravljajo čustva (mogočna gmota slona). Šele ko se je pojavil neokorteks, se je pojavila možnost krotilca, toda hkrati je postal veliko bolj domiseln tudi slon.«

V naših možganih torej obstajajo nadzorovani in samodejni procesi. O slednjih pričajo številni poizkusi. Recimo, če berete tekst o starejših osebah, boste še nekaj časa po tem hodili počasneje, če berete tekst o pametnih ljudeh, bodo tudi vaše miselne povezave spretnejše, če berete o nogometnih huliganih, pa bolj bedaste. Socialni psiholog John Bargh, ki je začetnik tega področja raziskovanja, meni, da poskusi kažejo, da je večina mentalnih procesov samodejnih in ne potrebujejo zavestne pozornosti ter nadzora. Naenkrat namreč lahko zavestno mislimo samo na eno stvar, tako da samodejni procesi potekajo vzporedno in lahko opravljajo več del hkrati.

Eden ali dva penasta bombona

Pa se vrnimo nazaj k metafori o slonu. Njegovi najpomembnejši glagoli so zelo osnovni: 'imeti rad', 'ne marati' ali 'približati se', 'umakniti se'. O tem, kako krotiti slona in kaj to pomeni, obstaja zanimiv in znamenit poizkus, ki ga je Walter Mischel leta 1970 naredil v otroškem vrtcu. Pred otroka so postavili krožnik z enim penastim bombonom in krožnik z dvema penastima bombonoma. Vzgojitelj je otroku povedal, da bo zapustil prostor in da si lahko takoj postreže s krožnika, na katerem je en bombon, če pa počaka, da se on vrne, lahko dobi krožnik z dvema. Izbira otrok je bila različna. Leta 1985 je Mischel staršem teh otrok poslal vprašalnik o tem, kako gre njihovim otrokom, kako se učijo v šoli in kako uspešni so. Odgovori, ki jih je dobil, so bili presenetljivi: tisti otroci, ki so bili sposobni premagati moč skušnjave (tiranijo dražljaja, temu pravi Haidt) in so počakali na vrnitev vzgojitelja ter tako dobili dva bombona, so bili kot najstniki uspešnejši in so se bolje učili.

Čustveno inteligentna oseba ima namreč veščega krotilca, ki zna slona zamotiti, ga pregovoriti, ne da bi morala z njim neposredno meriti moči. Zna razumeti in uravnavati svoja čustva, želje in hrepenenja.

Delimo se na pesimiste in optimiste

Ljudje smo si različni. Poglejmo Hamleta. Res mu ni bilo lahko; ugotovil je, da je njegova mati skupaj s stricem umorila očeta, in na to dejstvo se je odzval tako depresivno in zmedeno, da je mnoge onesrečil. Hamlet je bil po naravi pesimist. To, da so eni ljudje pesimisti, drugi pa optimisti, je močno gensko določeno. Haidt to dokazuje z raziskavami, ki so bile narejene na tri tisoč parih enojajčnih dvojčkov, ki imajo vse gene enake. Ne glede na to, ali so zaradi življenjske usode živeli ločeno in v povsem drugačnih okoljih, sta bila oba vedno ali optimista ali pesimista. V večjem delu ni bila okolica tista, ki bi spremenila njun pogled na svet. Za optimiste Haidt pravi, da so pač dobitniki na možganski loteriji; njihovi možgani so oblikovani tako, da vidijo svetlo plat sveta.

»Pravzaprav je srečnost ena od najbolj dednih prvin osebnosti,« poudarja Haidt, kar ima svoj fizični dokaz tudi v strukturi možganov.

Tri rešitve

A vendarle nič ni dokončno, svojega pesimističnega slona se da ukrotiti. Haidt navaja tri možnosti. Prva je meditacija, ki je odlična za ublažitev anksioznosti in so jo še pred Budo odkrile številne druge religiozne tradicije. Pri meditaciji gre, kot je znano, za neanalitično usmerjanje pozornosti, za osredotočenje le na dihanje in odklop vseh drugih misli. »Cilj meditacije je, da pač spremenimo avtomatične miselne procese in tako ukrotimo slona.« Najslabše je, če se v življenju na nekaj fiksiramo – recimo željo, da bi nas spoštovali – in potem ves čas pri ljudeh prežimo za znaki nespoštovanja. Bolj nas boli to, da nas nekdo ne spoštuje, kot da bi opazili ali se razveselili tega, da nas nekdo spoštuje. Ali pa, če nekdo razmišlja samo o denarju, ga izguba bolj skrbi, kot ga veseli dobitek. Z meditacijo se teh fiksacij lahko počasi znebimo.

Druga možna rešitev je kognitivna terapija, ki jo je v 60. letih prejšnjega stoletja utemeljil ameriški psihiater Aaron Beck in temelji na misli, da je »otrok oče odraslega človeka«. Karkoli nas boli, izvira iz dogodkov v otroštvu, in edini način, da se spremenimo, je, da se prebijemo skozi potlačene spomine in razrešimo konflikt, ki ga nosimo v sebi, uči Beck. Človek pogosto deluje tako, da ne išče resnice, ampak izumlja argumente v podporo svojim globokim intuitivnim prepričanjem (ki živijo v slonu). Žalostni ljudje v srcu pestujejo tri prepričanja, bolj znana kot Beckova »kognitivna« triada depresivnosti: »Nič prida nisem. Moj svet je žalosten in pust. Moja prihodnost je brezupna.« »Depresivni ljudje so ujeti v povratno zanko, v kateri izkrivljene misli vzbujajo negativna občutja, ta pa razmišljanje še bolj popačijo.« Treba se je znebiti teh misli, kar pa se lahko zgodi le tako, da spremenimo razmišljanje, pri čemer pomaga kognitivna terapija, ki »krotilca« počasi in vztrajno nauči, kako naj izuri »slona«.

Tretja možnost je kemija oziroma prozak. Ko Haidt opisuje njegovo delovanje, uporabi stavek Marcela Prousta, ki je dejal, da edino pravo potovanje ni obisk tuje dežele, ampak pogled z drugimi očmi. Prav to izkušnjo je doživel sam, ko je začel jemati prozak. Ni več premleval o svojih napakah, ni več poznal strahu in doživel je veliko olajšanje. Potem so se pojavili neprijetni stranski učinki: njegov spomin je postajal vedno slabši, pozabljal je imena ljudi, podatke... Zato ga je prenehal jemati, saj gre po njegovih besedah pri antidepresivih za bližnjico. Antidepresiv ni olajšal le simptomov, ampak je spremenil osebnost. Haidt pa nikakor ni nasprotnik prozaka, saj meni, da izbris črnogledosti pri depresivnih ljudeh lahko spremeni njihovo življenje na bolje.

Prijatelji in bližnji

Ker je človek ultrasocialno bitje, so naši najbližji velik, skoraj največji izvor naše sreče. Ko modreci v različnih zgodovinskih obdobjih iščejo besedo, ki je nad vsem, najdejo ljubezen, medsebojno povezanost, medčloveške vezi.

Tudi navezanost na ljudi ima svojo evolucijsko zgodbo. Glavni junak te zgodbe so veliki možgani. Zaradi njih se rodimo prezgodaj in nemočen otročiček zato zahteva dolgoletno skrb staršev. Ampak zakaj so se tako veliki možgani sploh izoblikovali? Ena od teorij pravi, da zato, ker je človek začel izdelovati orodja in loviti, drugi menijo, da je dodatna siva snov v možganih našim prednikom pomagala odkrivati sadeže. Spet drugi menijo, da naj bi možgani rastli zato, da so kos zahtevnim povezavam, ki jih ponuja življenje v večjih združbah. Znano je, da so socialne živali pametnejše. Angleški evolucionarni psiholog Robin Dunbar je ustvaril zanimivo enačbo, ki dokazuje, da je velikost možganov pri sesalcih povezana s številom združbe, znotraj katere živijo. Šimpanzi živijo v skupini, ki šteje okrog 30 članov. Po logaritmu velikosti možganov, ki ga je izračunal Dunbar, bi ljudje morali živeti v skupinah 150 ljudi. Raziskave kažejo, da to drži. To je namreč resnično naravna velikost skupine, v kateri posamezniki po imenu poznajo vsakega in vedo, kako je kdo s kom povezan. Tudi v svojem telefonskem imeniku imamo ponavadi prav okoli 150 imen. Kot bi rekli Slovenci, ne gre za to, kar veste, ampak koga poznate.

Potem je tukaj jezik, ki ga že od nekdaj uporabljamo tudi zato, da se pogovarjamo o drugih ljudeh. Dunbar meni, da se je jezik razvil predvsem zato, da je omogočil obrekovanje. Najprej so si naši predniki prek jezika sicer delili informacije o hrani in nevarnosti, potem pa so se pojavile veščine socialne manipulacije in vse to je zahtevalo večje možganske moči.

Ljudje smo motivirani za posredovanje informacij prijateljem. In kaj se zgodi potem? V prijatelju se zbudi refleks za vzajemnost in tudi on začuti potrebo po tem, da bi vam vrnil uslugo, zato vam pove novo čenčo. Obrekovanje rojeva obrekovanje. Zanimivo pa je, da najraje in največ kritično obrekujemo moralne in socialne prekrške drugih, o dobrih dejanjih ljudi govorimo veliko manj. Tudi škandali so strašno uporabna stvar, saj med ljudmi omogočajo izrazit prezir in se ob njih počutimo moralno večvredni.

Hinavščina in altruizem

Naše socialno življenje je odličen igralni park za našega slona in v njem zbudi same hinavske impulze. Slon v nas je recimo velik oponašalec. Če se na primer pogovarjamo z nekom, ki nam je všeč, pričnemo nezavedno posnemati njegove gibe. Na drugi strani pa so nam všeč tisti, ki posnemajo nas. Ugotovili so, da natakarice, ki subtilno posnemajo gibe svojih strank, dobijo večje napitnine. Ljudje smo veliki hinavci, ugotovi Haidt. Odvaditi se moramo ves čas soditi. Hitre sodbe o ljudeh niso dobre, vodijo v jezo, spore, nezadovoljstvo in trpljenje. Buda recimo uči, naj se takim dejanjem in mislim izognemo z meditacijo. Zlobni ljudje bi res morali največ meditirati, saj je iskanje lastnih napak najboljši ključ do premagovanja slabih dejanj pa tudi hinavščine.

Naši odnosi s soljudmi so izjemno pomembni. Če želite prerokovati o tem, kako srečen je nekdo in kako dolgo bo živel, pravi socialni psiholog, se morate podučiti o njegovih odnosih z drugimi. Močne družbene vezi krepijo imunski sistem in podaljšujejo življenje. In ni res, da so ekstrovertirani ljudje srečnejši in bolj zdravi že po naravi, saj ko introvertirane ljudi povabite k družabnosti, navadno uživajo in razpoloženje se jim izboljša. Veliko veselja nam daje tudi skrb za druge. »Ljudje smo ultrasocialna bitja, prefinjeno uglašena za ljubezen, prijateljevanje, pomoč in sodelovanje.«

Znano je, da so srečnejši ljudje prijaznejši. Psihologinja Alice Isen je to dokazala z eksperimentom. V nekaterih telefonskih govorilnicah je puščala kovance. Tisti, ki so našli kovanec, so pozneje raje pomagali osebi, ki ji je na tla padel kup časopisov, ravno ko so zapuščali govorilnico, kot tisti, ki so ostali brez kovanca.

Odraslost in modrost

Za srečo je pomembna odraslost. Iz literature in zgodovine je znano, da junaki odrastejo šele takrat, ko zapustijo dom; Buda je imel razsvetljenje, ko je zapustil očetovo palačo, Huckleberry Finn dogodivščine doživi šele, ko pobegne od doma in se odpravi na pot po Misisipiju, Luke Skywalker pa, ko zapusti svoj planet. Na epska potovanja se odpravijo, da odrastejo, se opremijo z novimi vrlinami in modrostjo ter najdejo avtonomijo samozavedanja.

Haidt kot zanimivega modreca opisuje Benjamina Franklina, ki je mlad potoval po Ameriki, delal kot vajenec, izdajal časopis, bil pravi renesančni človek, saj je deloval v znanosti, literaturi, politiki, užival je življenje s polno žlico, ljubil ženske, bil eden od ustvarjalcev ameriške deklaracije o neodvisnosti in dočakal 84 let. Bill Bryson v knjigi Made in America piše, da se je Franklin ukvarjal z neverjetno veliko stvarmi: pisal je eseje o številnih rečeh, tudi o tem, kako si izbrati najboljšo ljubico (recept je starejša ženska), napisal je leksikon o pijanskem slengu, ustanovil javne knjižnice, prostovoljne gasilske brigade. V čem je bila njegova skrivnost? »Imel je nenavadno sposobnost ugledati možnost in jo nato uresničiti.« Prav tako je ves čas stremel k temu, da bi izboljšal samega sebe, da bi bil delaven, pogumen, odločen, vztrajen, pošten, dober etc. Kot piše Bryson, se le ženskam ni mogel nikoli odpovedati.

Modrost je tiha vednost, pravi preučevalec modrosti Robert Sternberg. Modri ljudje znajo svoje potrebe uskladiti s potrebami drugih.

Starši otrok ne morejo neposredno naučiti modrosti, lahko pa poskrbijo za življenjske izkušnje, iz katerih lahko najmlajši črpajo – recimo, da jih spoznavajo s stališči drugih ljudi. Otroci na začetku življenja potrebujejo varnost, kot najstniki pa morajo spoznati, da obstajata tudi bolečina in trpljenje; le te izkušnje nas naredijo bolj sočutne.

Delati, delati

Eden od pogojev za človekovo srečo je delo. Charlotte Brontë je o tem dejala: »Jalovo je govoriti, da bi morala človeška bitja biti zadovoljna s spokojnostjo: biti morajo dejavna; in če dejavnosti ne bodo našla, si jo bodo izmislila.« Narejenih je bilo veliko eksperimentov, s katerimi so ugotavljali, kdaj in v čem ljudje uživamo, čeprav je velika razlika med tem, kdaj dejansko uživamo in kdaj se samo spominjamo trenutkov, ko smo se imeli lepo. Ljudje smo najbolj srečni, ko jemo, ugotavljajo. Toda užitek se ne skriva le v telesnem zadovoljstvu, kot je hrana ali seks.

Haidt ugotovi, da lahko največje zadovoljstvo doživimo, ko se popolnoma potopimo v neko nalogo ali dejavnost, ki je zahtevna, a ne pretežka za naše zmožnosti. Takšnemu stanju rečemo, da smo v coni, v toku. To se zgodi recimo med smučanjem, vrtnarjenjem, plesom, kuhanjem, med pisanjem, slikanjem, fotografiranjem... Nekaj povsem prevzame našo pozornost, doživimo preblisk pozitivnega čustva. »Slon in krotilec sta takrat v popolni harmoniji.« Za ustvarjalce pravijo, da uživajo, ko so v toku, zato čas tega občutja, ki mu pravijo tudi vitalna angažiranost, podaljšujejo ter ustvarjanje potem postane njihov poklic, njihova glavna življenjska dejavnost. »To je ljubezen, ki je postala vidna.« Čutiti je močno zvezo med jazom in predmetom: pisatelja roman odnese, znanstvenika začarajo zvezde, glasbenik se z vsem bitjem potopi v melodijo.

Status

Knjiga opisuje tudi materialistični svet, v katerem smo se znašli. Ljudje danes zapravljamo za luksuz in drage dobrine, namesto da bi investirali v stvari, ki bi nas trajno osrečile – recimo, da bi preživeli več časa z družino in prijatelji. Za statusne stvari je pomembno, da jih opazijo drugi, njihova vrednost ni vedno v njihovih lastnostih, ampak govorijo o naši uspešnosti, so sporočilo o njihovem lastniku. »Statusna poraba je igra, pri kateri izgubljajo vsi: skok vsakega posameznika navzgor razvrednoti tisto, kar imajo drugi.« Slonu v nas pa gre za prestiž, ne za srečo, »zato okoli dragocenosti ovije rilec in jih noče spustiti«. Oglaševalci zelo dobro vedo, kaj hoče slon.

Vprašajmo pa se, ali se na nekaj, kar smo kupili, spomnimo z večjo radostjo kot na nekaj, kar smo doživeli?

Zanimiva so poglavja o transcendenci. Haidt, sam judovski ateist, meni, da so naši možgani oblikovani za dojemanje in sprejemanje religije. Življenje doživljamo kot razcepljeni jaz, ki ga trgajo navzkrižna hrepenenja, religiozne izkušnje, »naj Bog bo ali ne«, pa ljudem dajejo občutek celosti. Tako kot transcendentalne izkušnje, ki nam jih ponujata umetnost in narava. Iz izkušenj iskreno religioznih ljudi, meni psiholog, bi se lahko tudi ateisti kaj naučili. Prav tako avtor zanimivo analizira pomembnost liberalcev in konservativcev v neki družbi.

Velika raziskava

O dobrem ali slabem življenju, sreči in nesreči največ pove prav življenje samo. Ob branju Haidta sem se spomnila na eno najbolj obširnih in dolgotrajnih študij v zgodovini, na tako imenovano Veliko raziskavo, ki je trajala kar dvainsedemdeset let in je natančno in z vseh vidikov preučevala oziroma spremljala življenje 268 posameznikov, ki so bili v 30. letih prejšnjega stoletja študenti na ameriški univerzi Harvard. Pred raziskavo so zdravniki in psihiatri pregledali psihofizično stanje fantov, socialni delavci pa so se pozanimali o vseh najmanjših detajlih iz njihovega otroštva – od tega do katerega leta so nosili plenice, do tega, kaj vedo o spolnosti, o njihovi družini, prijateljih ... Opravili so več psiholoških testov in izmerili so vsak delček njihovega telesa.

Mnogi fantje so v življenju doživeli velikanski uspeh, med njimi so slavni uredniki, pisatelji, znanstveniki, in zanimivo, da je bil med njimi tudi ameriški predsednik John Kennedy (njegov dosje so seveda umaknili in zapečatili).

Raziskavo je vodil profesor George Vaillant. Ugotovil je, da ima življenje čisto svoje zakonitosti, ki jih ne more predvideti ali ujeti niti psihoanaliza, niti evolucionarna psihologija, niti kakšna višja sila. Svoje poskusne zajčke je opisoval kot tristo bratov Karamazovih. »Njihova življenja,« je dejal, »so preveč človeška za znanost, preveč lepa za številke, preveč žalostna za diagnoze in preveč nesmrtna za dnevnike.«

Opazil je, da je staranje veliko manj strašljivo, kot ljudje mislijo, in da nas v bistvu malo stvari zelo determinira. Navaja recimo primera briljantnega učenca, ki je z odliko končal Harvard, a se je kmalu zapil in umrl, na drugi strani pa fanta, ki je bil prikrajšan za starševsko ljubezen, bil je bolehen in ves čas po bolnišnicah, in vendar je bil kasneje v življenju neizmerno srečen in uspešen in je bil kot osemdesetletnik v tako dobri formi, da bi mu jo zavidal vsak tridesetletnik. Težava prvega je, kot pravi Vaillant, to, da ni znal odrasti; nezreli ljudje kažejo pasivno agresijo in se vdajajo nerealnim projekcijam o sebi, medtem ko sta lastnosti zrelih in tudi bolj zdravih ljudi smisel za humor in altruizem. Ali pa drug primer dveh moških, oba z zelo slabo popotnico iz otroštva – prvi je imel pijanskega očeta in nevrotično mater, drugi je prav tako imel depresivno mater in oče je bil pijanec. Prvi je postal borec za človeške pravice, drugi se je trikrat ločil, se zapil in mlad umrl. Vaillanta ni zanimalo, s kakšnimi težavami so se ti moški v življenju srečevali, ampak kako so jih reševali. Vsi ljudje razvijemo neke obrambne mehanizme, ki nas ščitijo pred okoljem; če jih usmerjamo nespametno, bomo nesrečni in bolni, če jih uporabimo dobro, bomo bolj srečni, ustvarjalni, zdravi in pripravljeni pomagati.

Tako kot Jonathan Haidt tudi Vaillant ugotavlja, da se ljudje delimo na optimiste in pesimiste, in o tem navaja ilustrativno šalo: Oče ima dva sinova; za božič enemu pod smrečico pusti čudovito uro, drugemu pa konjsko figo. Ko se dečka zjutraj zbudita, prvi – pesimist vidi uro in pravi: 'Kaj bom s to uro, tako je občutljiva, zagotovo jo bom poškodoval, sploh je ne bom nosil, samo skrbelo me bo', drugi deček – optimist pa vidi konjsko figo in vesel vzklikne: 'Jupi! Božiček mi je prinesel konjička, samo ne vem še, kam ga je skril.' Kakorkoli, v življenju ni nič dokončno in marsikaj se še lahko spremeni, pravi Vaillant; nekdo je pri dvajsetih letih lahko vzor dobrega človeka, kot zrel človek pa čustveni invalid.

Prevelika pričakovanja so nevarna za zadovoljstvo, menijo psihologi. Morda zato na lestvici najbolj srečnih ljudi na svetu že desetletja zmagujejo Danci, saj so realisti in na vprašanje, kako je, odgovarjajo, da bi lahko bilo še slabše. Imajo nizka pričakovanja in so prijetno presenečeni, če ugotovijo, da ni vse gnilo v deželi Danski. Izuriti moramo slona, »spoznati svoj potencial in omejitve ter živeti modro«.

Sreča je torej nekje vmes. In eno od sporočil knjige je: če ste nesrečni, ne berite knjig za samopomoč, raje si poiščite srečne prijatelje.

V filmu Monty Pythonov Smisel življenja Michael Palin, oblečen v žensko, pove, kaj je smisel življenja: »Nič posebnega. Poskušaj biti prijazen z ljudmi, ne jej premastne hrane, sem ter tja preberi dobro knjigo, najdi čas za nekaj malega hoje in poskušaj živeti v harmoniji z ljudmi vseh prepričanj in narodnosti.« Da o tem, da je vedno treba pogledati na življenje s svetle strani, niti ne govorimo.