Ivo Andrić v ognju nacionalističnih obstreljevanj

To je leta 1961 dobil Ivo Andrić (1892–1975) kot edini jugoslovanski pisatelj. O njem smo se učili o šoli, prebrali Most na Drini, za katerega je bil nagrajen, in morda še Travniško kroniko, prezahtevna romana za najstniška leta. Andrića smo imeli za jugoslovanskega pisatelja, in če ga je bilo že ravno treba natančneje umestiti, smo ga zaradi pripovedne tematike in kraja rojstva – v Bosno.

Ali je pisal v ijekavici ali ekavici, nam ni bilo mar, kajti brali smo ga v slovenščini, pa tudi sicer za Slovence to nikoli ni bilo pomembno, kakor nismo presojali literarnih likov z nacionalnega zornega kota. Enako neobremenjeno Slovenci beremo Andrića tudi po razpadu Jugoslavije; gotovo noben slovenski bralec, v nasprotju z bošnjaškimi, nima vtisa, da so Andrićevi bosanski liki nalašč slabi; beremo ga pač kot pisateljskega virtuoza in enako ga berejo bralci v približno petdesetih jezikih, v katere je preveden. Drugače je v tako imenovani regiji, kjer v medsebojnem obračunavanju spolitizirajo vse in vsakogar, tudi pisatelje, žive in mrtve, njihov jezik in njihova dela, še posebej od začetka devetdesetih let.

Lastijo si ga Srbi, Hrvati, Bošnjaki

V navzkrižnem ognju nacionalističnih obstreljevanj se je znašel tudi Nobelov nagrajenec. Natančno petdeset let po tem, ko je kot jugoslovanski pisatelj prejel najuglednejšo nagrado za literaturo, bo sodišče v Sarajevu razsodilo o njegovi nacionalni identiteti oziroma o tem, kdo si ga sme lastiti, o čemer se prepirajo Srbi, Hrvati in Bošnjaki. Sodišče na prvi stopnji je že razsodilo v prid Srbom, vendar zaradi pritožbe sodba ni pravnomočna. Drugostopenjsko sodišče bo odločilo v kratkem, vmes pa se na pokojniku lomijo kopja.

Avtorske pravice v Beogradu

Gre za avtorske pravice, ki jih povezujejo s pisateljevo nacionalno pripadnostjo in s katerimi več kot trideset let razpolaga Sklad Iva Andrića v Beogradu. Pokojni pisatelj ni imel potomcev in ne ožjih sorodnikov. Spor se je začel, ko je Matica hrvatska iz Sarajeva leta 2007 sklad v Beogradu prosila za dovoljenje, da bi v zbirki Hrvaški pisci v Bosni in Hercegovini v sto knjigah objavila štiri knjige Iva Andrića: Prekleto dvorišče, Most na Drini, Travniško kroniko in izbor iz najpomembnejših Andrićevih pripovedi. Glede na predvojno prakso je Matica hrvatska pričakovala dovoljenje, vendar je sklad v Beogradu prošnjo zavrnil z razlago, da se je Andrić za življenja opredelil za pripadnost srbski književnosti in da zato ne more dovoliti objave v zbirki, ki ga uvršča v drugačno nacionalno književnost. V Sarajevu so knjige vseeno izdali, a je sklad, v katerem sta bila do devetdesetih let tudi člana iz BiH in Hrvaške, izdajatelja tožil zaradi kršitve avtorskih pravic in občinsko sodišče v Sarajevu je razsodilo v prid beograjskemu skladu. Matica hrvatska se je pritožila, kajti njen predsednik Mirko Marjanović meni, da je Andrić svetovni pisatelj in šele potem srbski, hrvaški in bosansko-hercegovski. Enak sodni spor bo tudi med skladom in Matico hrvatsko iz Zagreba, ki namerava v zbirki Stoletje hrvaške književnosti objaviti tri Andrićeve knjige. Tudi njihovo prošnjo je sklad zavrnil, češ da ne more dovoliti objave Andrićevih del v zbirki z nacionalno oz. hrvaško oznako.

Še dobro, da je podaril nagrado

Poleg polemike o tem, ali se je imel sam Andrić za srbskega ali jugoslovanskega pisatelja in ali ga to, da je pisal v ekavici, določa za srbskega pisca, sploh ker so njegovi junaki govorili tudi v hrvaškem in bosanskem jeziku, pa o tem, da je sprva pisal v hrvaščini in po preselitvi iz Zagreba v Beograd začel pisati v srbščini, kar naj bi pomenilo, da se je odpovedal hrvatstvu, čeprav je bil po očetu in materi katolik, rojen v bosanskem Travniku, se prepirajo tudi o verodostojnosti njegove oporoke. Sklad Iva Andrića so namreč ustanovili na podlagi menda pisateljeve zadnje želje oz. ustne oporoke, ki naj bi jo pred smrtjo povedal dvema pričama. Ta človeka sta to napisala in se podpisala. Andrićevega podpisa na papirju ni, čeprav naj bi svojo zadnjo željo pričama izrazil dvanajst dni pred odhodom v bolnišnico, ko je bil še pri zavesti. Pisatelj je menda izrazil željo, da se njegova zapuščina ohrani kot celota in se kot sklad nameni za kulturne in humanitarne potrebe. Leta 1975 je občinsko sodišče v Beogradu potrdilo pravnomočnost oporoke in od takrat naprej je sklad edini lastnik avtorskih pravic. Pri vseh prepirih o tem, katera nekdanja republika in danes suverena država ima pravico do del nobelovca in do zaščite njegovih interesov ter razpolaganja z imetjem, sodelujejo kulturniki in na spletnih forumih tudi ljudstvo. Glavni motiv so kajpak gmotne koristi (poleg avtorskih pravic je sklad dobil tudi pisateljeve prihranke) in zelo verjetno bi bili prepiri še bolj ognjeviti, če ne bi Andrić zneska Nobelove nagrade v današnji vrednosti milijon evrov v celoti podaril knjižnicam v Bosni in Hercegovini. Ob tem pa gre tudi za tekmo v nacionalnem prestižu, v katerem se v regiji od nekdaj radi merijo, bodisi ko živijo v skupnosti bodisi v suverenih državah.

V mariborski temnici in SAZU

Slovenci z Andrićem razen kot bralci nismo imeli opraviti, no, eno slovensko mesto pa vendarle. Na začetku pisateljske poti, leta 1914, je leto dni preživel v mariborski temnici kot član organizacije Mlada Bosna, ki se je zavzemala za osvoboditev slovanskih narodov izpod Avstro-Ogrske, »temnice narodov«, in ki je v Sarajevu pripravila atentat na prestolonaslednika Franca Ferdinanda. Pozneje, po drugi svetovni vojni, ko je bil že uveljavljen pisatelj, pa je bil s Slovenci povezan tudi prek Slovenske akademije znanosti in umetnosti, katere dopisni član je bil.

Jugoslovan

Po mnenju nevtralnih poznavalcev balkanske književnosti, tudi dr. Aleša Debeljaka, je bil Ivo Andrić Jugoslovan, kar je razbrati iz tega, da se sam ni izrekel ne za srbskega ne za hrvaškega književnika in iz njegovega življenja, prepričanja in dela v diplomaciji. Rodil se je pri Travniku v Bosni, ki je bila tedaj pod Avstro-Ogrsko, staršema katolikoma. Dr. Debeljak ga je označil takole: bosanski katolik s hrvaško vzgojo, beograjskim stalnim bivališčem in jugoslovanskim prepričanjem.

Diplomat

Že v gimnaziji v Višegradu se je priključil Mladi Bosni in je zagovarjal integralno jugoslovanstvo. Študirati je začel leta 1912 na filozofski fakulteti v Zagrebu in že po enem letu odšel na Dunaj, kjer je vpisal zgodovino, filozofijo in književnost. Ker mu zaradi šibkega zdravja klima ni ustrezala, se je naslednje leto prepisal na filozofsko fakulteto v Krakovu ter se po atentatu na Franca Ferdinanda vrnil. Avstrijska policija ga je takoj prijela. Ves ta čas, tudi v mariborskem zaporu, je pisal pesmi v prozi. Ob ustanovitvi Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev je živel v Zagrebu, ki ga zapustil leta 1919 ter se preselil v Beograd. Leto zatem je začel diplomatsko pot v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev in pozneje Jugoslavije, najprej kot uradnik v Vatikanu. Pozneje je bil v konzulatih po različnih evropskih mestih: Rimu, Bukarešti, Trstu, Gradcu, Marseillu, Parizu, Bruslju, Ženevi, Madridu, Berlinu. Vmes je v Gradcu doktoriral z disertacijo Razvoj duhovnega življenja v Bosni pod vplivom turške vladavine.

Med vojnama je napisal največji del svojega opusa. Ko je služboval v Parizu, je veliko časa preživel v narodni knjižnici in arhivu ministrstva za zunanje zadeve, kjer je preučeval dokumente o Bosni z začetka 19. stoletja. Po vrnitvi v Beograd leta 1933 je bil svetovalec na ministrstvu za zunanje zadeve in takrat je zavrnil vabilo, da bi njegove pesmi objavili v Antologiji novejše hrvaške lirike. Njegovo pojasnilo govori o tem, da je zavračal književno nacionalno pripadnost: »Nikoli ne bi mogel sodelovati v publikaciji, iz katere bi bili načelno izključeni drugi meni bližnji pesniki samo zato, ker so ali druge vere ali rojeni v drugi pokrajini.« Postal je načelnik političnega oddelka v zunanjem ministrstvu. Vmes je pisal in na Dunaju v državnem arhivu proučeval poročila avstrijskih konzulov v Travniku od leta 1808 do 1817, Paula von Mitesera in Jakoba von Paulitscha. Vrhunec diplomatske kariere je dosegel, ko je postal izredni odposlanec Kraljevine Jugoslavije v Berlinu leta 1939. Akreditive je predal kanclerju rajha Adolfu Hitlerju. Zgodaj spomladi 1941 je pristojnim v Beogradu ponudil odstop iz službenih in osebnih razlogov, vendar ga niso sprejeli. Kot uradni predstavnik Jugoslavije je bil 25. marca navzoč pri podpisovanju Trojnega pakta, pri čemer je bil s Hitlerjem tudi fotografiran. Dan po bombardiranju Beograda 7. aprila je z osebjem zapustil veleposlaništvo v Berlinu.

V Beogradu se je upokojil, a se je odpovedal pokojnini. Iz javnosti se je umaknil in ni hotel podpisati razglasa srbskemu ljudstvu, ki je obsojal odpor okupatorju. Zavrnil je tudi vabilo, da bi svoje zgodbe objavil v Antologiji sodobne srbske pripovedke v času, ko ljudstvo trpi. Med vojno je napisal najboljša dela Travniško kroniko in Most na Drini, ki ju je objavil v Beogradu nekaj mesecev po koncu vojne, konec leta 1945 pa je v Sarajevu izdal roman Gospodična. Glede na kariero v kraljevini in navzočnost pri podpisovanju Trojnega pakta, mu je šlo po vojni v novem režimu izredno dobro, zakaj natanko, zgodovinarji še niso rekli zadnje besede. Gotovo mu je bila v prid njegova medvojna načelna in moralna drža, vendar pri povojni oblasti take stvari lahko niso prav nič štele. Andrić je po vojni napisal nekaj družbeno angažiranih zgodb in ni druge razlage, kot da ga je oblast potrebovala. Bil je prvi predsednik Zveze književnikov Jugoslavije in član prezidija ljudske skupščine LR Bosne in Hercegovine. Leta 1954 je postal član Komunistične partije Jugoslavije in prvi je podpisal Novosadski dogovor o hrvaško-srbskem književnem jeziku. Leta 1958 se je poročil z dolgoletno ljubeznijo vdovo Milico Babić, gledališko kostumografko, ki je umrla deset let zatem. Tedaj ga je začelo zdravje počasi zapuščati. Leta 1963 so pri Združenih založbah (Prosveta, Mladost, Svjetlost in Državna založba Slovenije) izšla njegova prva zbrana dela v desetih delih. Umrl je leta 1975 v Beogradu v 83. letu starosti.

Čislan in preziran

Navzlic mojstrskemu pisanju Andrić zaradi integralnega jugoslovanstva, ki mu je ostal zvest od zgodnje mladosti do konca življenja in je razvidno iz njegove biografije, od razpada Jugoslavije ni pisatelj, ki ga posamezni narodi nekdanje države štejejo za najboljšega. Hrvati za takšnega razglašajo Miroslava Krležo, v Bosni in Hercegovini izpostavljajo Mešo Selimovića, čeprav je tudi ta živel v Beogradu, ter v Srbiji Miloša Crnjanskega in nedvomno Danila Kiša. Hrvati so ga do letošnje obletnice podelitve Nobelove nagrade in do zdajšnjega spora z avtorskimi pravicami ignorirali, Bošnjaki mu kljub izjemnemu vživljanju v zgodovinsko in kulturno usodo bosanskih muslimanov ter fantastičnim psihološkim analizam likov očitajo sovraštvo do njih in islamofobijo. Ko se je začela vojna, so njegov spomenik v Višegradu porušili. Sledila je vrsta obsodb na račun njegovega pisanja o muslimanih. Eden od akademikov, Muhamed Filipović, je na primer izjavil: »To, kar je pisal Andrić, je naredilo Bosancem več škode kot vse vojske, ki so pustošile po Bosni.« Danes v BiH ni več šol ali ulic, ki bi se imenovale po Andriću. Srbi, ki so mu že na začetku pisateljske poti na stežaj odprli vrata, kakor jih je Beograd kot glavno mesto odpiral tudi drugim nadarjenim piscem tega prostora (vsi, med njimi tudi Krleža, ponudbe niso sprejeli), pa se tudi po razpadu države Andriću niti najmanj ne odpovedujejo. Ob obletnici podelitve Nobelove nagrade pripravljajo vrsto prireditev, od razstav do tiskanja knjig. Letos bodo izdali nova zbrana dela Iva Andrića in bibliografijo na 1200 straneh, Emir Kusturica bo režiral film Most na Drini.

Po odgovor v ZDA

Nesporno je, da se za Andrića, če ne bi dobil Nobelove nagrade, danes ne bi toliko zanimali politikanti. In zakaj ne on, ne Meša Selimović, ne Miroslav Krleža danes niso vir navdiha za postjugoslovansko književnost, ampak je to Danilo Kiš? Najprepričljivejšega odgovora ne bomo našli na Balkanu, ampak v Združenih državah Amerike. Tamkajšnji profesor slavistike in direktor podiplomske šole na Northwestern University v Chicagu Andrew B. Wachtel ga je objavil v članku The legacy of Danilo Kiš in post-Yugoslav literature (SEEJ, št. 1, let. 50, 2006). Takole: Danilo Kiš je v razmeroma kratki karieri ustvaril razmeroma skromen opus, ki pa je imel velik odmev v Jugoslaviji in v mednarodnem prostoru, s knjižnimi prevodi v vse večje evropske jezike in s široko bralsko ter kritiško popularnostjo. Vendar ta dejstva ne bi bila odločilna, če ne bi bilo Kiševe etične in poetične drže. Kiš svoje usode namreč ni povezal z jugoslovansko državo ali s komunističnim projektom, navzlic šolanju v Črni gori in Srbiji pa se ni politično poenotil z nobenim od jugoslovanskih narodov. Pisal je z modernističnim občutkom za človeka, pri tem pa je uporabljal postmodernistične postopke.

Meša Selimović (1910–1982), ki so ga po objavi romanov Derviš in smrt in Trdnjava zelo občudovali jugoslovanski kritiki in bralci, ni bil tesno povezan z državnim projektom, hkrati pa tudi ni doživel mednarodne slave, ki bi si jo zaslužil. Čeprav se je iz Sarajeva preselil v Beograd, so tematike njegovih psihološko realističnih del ostale preveč navezane na posebnosti bosanskega prostora, da bi bil lahko trajen zgled prihajajočim pisateljem.

Miroslav Krleža (1893–1981) je bil močan avtor z obsežnim in raznovrstnim opusom, vendar s šibko mednarodno prisotnostjo. Krleža ni skrival svojega srednjeevropskega življenjepisa in značaja, pa tudi ne marksistične politične usmeritve. Bil je med bralci priljubljen in med kritiki čislan pisatelj. Za to, da bi deloval kot vir transnacionalnega umetniškega navdiha, pa je bil preveč izrecno povezan s hrvaško kulturo in jugoslovanskim komunističnim projektom.

Ivo Andrić (1892–1975) bi moral biti Kišev tekmec. Bil je edini jugoslovanski Nobelov nagrajenec za književnost, s številnimi in uspešnimi prevodi. Z mladostnim članstvom v proticesarski organizaciji Mlada Bosna je imel imenitna moralna priporočila. Prepreke so bile kulturne in politične. Andrićeva najpomembnejša dela so – podobno kot pri Selimoviću – globoko potopljena v zgodovino Bosne. Res: od Andrića se je Kiš naučil, kako uporabljati dokumentarno gradivo v književne namene. Vendar mu ni sledil po poti državnega uradnika in poklicnega diplomata. Prav resna vpletenost v delovanje jugoslovanske kraljevine in titoističnega režima je Andriću otežila širši vpliv, kakršnega ima Danilo Kiš.

Američan je zadel bistvo.

Zdi se, da je Andrić predvsem žrtev izjalovljene ideje in izvedbe jugoslovanstva, a njegovi literaturi to ne škodi, kajti po svetu jo še vedno prevajajo. Doletelo ga je nacionalno kategoriziranje in nacionalistično vrednotenje, ki ga je sam preziral. Tako je Aleš Debeljak med redkimi na tem prostoru, ki v esejih o književnosti »jugoslovanske Atlantide«, zbranih v Balkanski brvi (Študentska založba/Beletrina 2010), še vedno dosledno govori o Andriću kot jugoslovanskem pisatelju. V knjigi pesmi Tihotapci (MK, 2009) je objavil pesem z naslovom Ženska, ki je ni kot hommage Andriću, avtorju zgodbe Jelena, ženska, ki je ni, v kateri so vse reference na jugoslovansko dediščino, izrecno mnogokulturno, kot je bil Andrić v življenju in delu. To, da si ga znova lastijo eni in drugi in tretji, je po Debeljakovem mnenju žalosten dokaz (kot da jih še vedno potrebujemo?), da se politiki in zmanipulirano ljudstvo niso otresli nacionalističnih plašnic in da skušajo krog spraviti skozi kvadrat. »Če kaj, je bil Andrić točno to, kar v regiji očitno ni zaželeno, namreč mnogokulturen. In veličina njegova dela je v tem, da ga ne more pokonzumirati niti en niti drugi niti tretji kulturno-politični okvir!«

Pisatelj je pred smrtjo v beležko napisal: »Misel na smrt pri človeku že sama po sebi izzove strah. Pri književniku in vsakem 'javnem delavcu' pa spada k temu še odvratnost zaradi neumnih in neiskrenih nekrologov, ki nas čakajo.« Zaloga neumnosti in neiskrenosti je očitno večja, kot je gre v nekrolog, o čemer na srečo ni razmišljal.

Iz Sobotne priloge