Juš Milčinski: Nikakor ne bom pokal vicev. Za to imam oder

Improvizacijsko gledališče je bolj podobno pripovedovanju zgodb kot klasičnemu igranju, meni Milčinski iz Impro lige.
Objavljeno
11. maj 2012 15.45
Matjaž Juren
Matjaž Juren

Siti teater je čudno miren in tih. Luči se prižigajo v poljubnem ritmu. Ljudje se sprehajajo po prostoru, nekaj jih je razstavljenih na odrskem robu. Eden od igralcev vztrajno tipka po mobilnem telefonu. »Bolj si mi bil všeč, ko si kadil,« reče Milčinski. Potem se vaje nadaljujejo. Improvizatorji »vežbajo« za nedeljsko predstavo, za dolgometražni oziroma »longform« impro na temo filma noir. Kakor običajno začnejo z ogrevalnimi vajami in nadaljujejo s kratkimi prizori, v katerih morajo čim prej, skozi par replik, vzpostaviti odnose, kraj dogajanja, zaplet – v nekaj sekundah par igralcev sezida in upogne celoten dramski trikotnik. Gre za abstraktno mišljenje na repetirko, v desetih minutah se na odrskih deskah zvrsti pet igralskih parov v svojevrstnih, izključno bizarnih situacijah.

»Mhm, zanimivo«

»Pravzaprav je improvizacijsko gledališče bolj podobno pripovedovanju zgodb kakor klasičnemu igranju. Če si znaš izmišljevati dobre zgodbe, boš najbrž prišel skozi bolje, kot če si samo 'hud' igralec. Pri impru si hkrati scenarist. Mogoče je to celo bolj pomembno,« o improvizacijskih kvalifikacijah pravi Milčinski. Improvizatorji se razdelijo na polovici, vsaka skupina zasede svoje mesto na nasprotni stranici odra. Za vajo bodo odigrali celotno, dobro uro trajajočo predstavo. Igralci se bodo kakor vedno lahko naslonili zgolj na par oskubljenih koordinat, ki jih na začetku priskrbi občinstvo. Tokrat so to naslov prizora (Tričetrtinska vest), protagonistova hiba (umeten uhelj) in njegov priimek (Fernetič). Hendikepirani detektiv Fernetič se instantno potopi v svet zapeljivih cip, policajev brez prednjega možganskega režnja, na stol priraslih plešastih negativcev (gospod Čelo) in njihovih mutastih goril. Prazna dvorana odmeva od novinarjevega smeha.

Milčinski sedi v prvi vrsti poleg tehnika in z naracijo občasno usmeri zablodelega Fernetiča. Zgodovina se ponavlja – ni si preveč težko predstavljati njegovega deda, legendarnega Ježka, v kakšni precej podobni situaciji. Težko je reči, kaj se mu med prizori plete po glavi in ali mu je izvajanje igralcev, ki jih vodi, všeč ali se mu zdijo za en drek. Tu in tam se sicer nasmeje kakemu štosu, spet drugič ga spreleti sentiment srednjeveškega mučenca, ki ga vežejo na sramotilni steber. Večino časa se zdi rahlo do pretežno indiferenten, čeprav je vtis bržkone napačen. Po koncu vaje, ki bi se običajnemu obiskovalcu zdela vredna vsakega drobca pozornosti, v svoji značilno lapidarni dikciji reče: »Mhm, zanimivo« in takrat je jasno, da mu celotna reč ni bila preveč všeč.
Ko sva se dva dni pred tem dobila v lokalu blizu Kuda Franceta Prešerna, je rekel, da se po slabi predstavi sekira. Teh sicer ni mogel doživeti bogve koliko. Pogost obiskovalec Impro lige (najbolj popularne, tekmovalne zvrsti improvizacijskega gledališča pri nas) si lahko v glavi brez težav zavrti cvetober istoličnih impresij občinstva, ki se post festum priduša: »Res so bili dobri, mater« ali pa »Juš je bil danes spet čist' hud.«

Ne boš ti meni zizike majal

S svojo ekipo je trikrat slavil kot prvak lige, enkrat je bil razglašen tudi za najboljšega igralca prvenstva. Leta 2005 je kot 21-letni mulec prevzel vodenje celotnega projekta Impro lige, ki se je pod njegovim vodstvom po kratkem mrtvilu spet razcvetela, še posebej popularna je postala med mladimi, ki klasičnega gledališča, razen pod učiteljskimi jermeni, ne obiskujejo. »Mislim, da jim je impro vseeno majčkeno bližje. Privlači jih podiranje četrte scene, to, da lahko aktivno sodelujejo. Vseeno gre za zelo oseben tip gledališča. Ljudje večinoma poznajo igralce in vedo, da od posameznega ne bodo ves čas gledali Hamleta, ampak sto različnih likov,« reče in srebne malo zelenega čaja. Zelenega čaja? Človek bi od prvovrstnega improvizatorja pričakoval, da bo naročil tri travarice, z njimi žongliral in jih potem na kak hecen način po predlogih kolegov spravil po grlu navzdol. Da bo, skratka, z izvirnostjo javnosti na voljo 24 ur na dan. »Ja, včasih kdo, ki me ne pozna, res pričakuje, da bom začel takoj pokati štose. To mi je malo smešno. Dosti komikov in improvizatorjev je precej introvertiranih. In tudi sam sem precej tega tipa – če se bom pogovarjal z nekom, ki ga ne poznam, bom lahko precej sramežljiv. Nikakor ne bom pokal vicev. Za to imam oder. Dostikrat se zgodi ta scena: 'O Juš, daj povej en vic!' Ma, dej mi mir. Tudi jaz ne bom prosil nekoga, ki je avtoserviser, naj mi zdajle preveri, ali so gume na mojem avtu dobro privite.«

Malo zavije z očmi, ampak ne preveč. Ni si mogoče predstavljati, kaj bi ga lahko vrglo iz tira. Če bi ga nenadoma porinili iz letečega balona, morda. Tudi prisilno pribijanje Ježkove sence na njegove pete ga ne vznemirja. »Ne čutim potrebe, da bi moral igrati vlogo nekakšnega velikega naslednika. Delam svoje. V družini sicer poskušamo poskrbeti za njegovo dediščino. Tu pa tam ga hočejo uporabiti v kake dvomljive namene. Pri narodno-zabavnem ansamblu Frajkinclarji so na primer izdali komad, v katerem so uporabili Ježkov Srček dela tika taka, od tam naprej pa so besedilo spremenili v 'ne boš ti meni zizike majal'.«

Po tisti vaji v Siti teatru sem poskušal iz perspektivnega improvizatorja Petra Frankla (znan je tudi kot fristajl reper »50 Frenks«) izvabiti značajsko hibo ali vsaj kako žal besedo o Milčinskem, toda poba, ki je preteklo uro igral detektiva Fernetiča, se ni pustil vijačiti. »Če bi sestavljal sestavljanko celotne domače impro scene in bi hotel iz nje sestaviti na primer podobo teme, bi bil Juš recimo … zvezdica. Okej, debilna primerjava, ne, no … Organiziran je in redoljuben. Med vajami je včasih lahko malo tečen in strog, ampak nikoli brez razloga. Ne fura egotripa, vedno dela 'za narodov blagor'. Izven impra? Smešen model, z njim se lahko res carsko zajebavaš.«

Kul verzija Harryja Potterja

Pečat improvizacijskega gledališča, ki so ga v rodno grudo pred dvajsetimi leti uvozili pri gledališču Ane Monro, je v kulturni ponudbi prestolnice neizbrisen. Poleg Impro lige in Šile (Šolska impro liga) je tu še Kolektiv Narobov, Improvizija (improvizirana parodija Eurosonga) in cel kup dolgometražnih in tematskih izpeljank. Predstave so neredko nabito polne, ni videti, kot da bo vrvež impra v kratkem ugasnil. Improvizatorji, ti scenaristično-igralski macgyverji, so za obiskovalce še vedno nadcarji.

»Z veseljem bi to delal cel lajf,« pravi Milčinski, »ampak nikoli ne veš, ali te bo zaneslo v kako drugo sfero. Malo je treba vklopiti tudi preživetveni instinkt. Za zdaj se ne vidim, da bi kar naenkrat nehal. Obstaja pa cel kup takih improvizatorjev. Spomniš se, kako dobri so bili, ampak zdaj ne bodo šli na oder, pa če jim držiš pištolo na glavi. Težko pa rečem, da je to samo faza, glede na to, da se več kot pol življenja ukvarjam s tem. Če bo, je res malo škoda vseh teh let. Mar bi se posvetil strojništvu, ali kaj?«

Čez dva dni se sedemindvajsetletnik, ki je videti kot kul verzija Harryja Potterja – jedrskega fizika, pojavi v večernem informativnem programu nacionalne televizije. Poleg vodenja in nastopanja v impru se je zadnje čase kot član ekipe Osmosis posvečal tekmovanju Imagine Cup 2012, ki ga za »podjetne talente« vsako leto organizira Microsoft in kakopak so hudirji s svojo »platformo za ciljno dobrodelnost« tam tudi zmagali. Za nagrado potujejo na finale v Sydney, bog jim požegnaj.

Podobno kot na odru Milčinski še na (nacionalni) televiziji ni videti, kot da ima kaj treme. Ko sem ga povprašal o psihi, ki se pred predstavo za odrom krotoviči pred obetom pogoltnih množic, ki zahtevajo smeh ali instantno ginjenje, je samo skomignil: »Niti ne. Veliko večjo tremo sem imel, ko sva šla enkrat z improvizatorjem Luko Korenčičem talat letake za našo predstavo. Občutek, da morava nekemu neznancu podturiti ta listek, nama je bil obupen. Potalala sva tri liste in si rekla: 'Nič, tole ni za naju, pejva stran.'«