Kaj dela producent? Vprašajte raje, česa ne dela

Christine Vachon je številka ena ameriškega neodvisnega filma.
Objavljeno
21. september 2012 22.24
Patricija Maličev, Sobotna priloga
Patricija Maličev, Sobotna priloga
Christine Vachon je pametna, divja, nabrita, brezkompromisna, človeška, predvsem pa izjemna poznavalka filma in vsega, kar je povezano z njim. Njujorčanka.

Po diplomi Univerze Brown je v rodnem mestu čez dan delala kot asistentka pri ustvarjanju takratnih neodvisnih filmov, ponoči je pretipkovala tekste, dnevna služba namreč ni zagotavljala plačila. Bila pa je vir nenehnega navdiha - Bill Sherwood, Jim Jarmusch in Spike Lee so snemali svoje prve filme ... Čez čas je skupaj z režiserjem Toddom Haynesom in producentom Barryjem Ellsworthom ustanovila produkcijsko hišo Apparatus. Bila je producentka Haynesovega prvenca Poison, ki je na festivalu Sundance prejel veliko nagrado žirije. Producentsko podjetje, ki ga vodi zadnjih petnajst let, je ustvarilo vrsto uspešnic, art in queer filmov, predvsem pa je omogočalo, da so njihovi filmi širili meje filmskega jezika in Hollywood puščali odprtih ust. Vachonova je lahko neprijetna, predvsem zaradi časovne stiske, ki ji, kot pravi, nikdar ne more ubežati. A tako med najinim prvim kot drugim srečanjem se je vsaj navzven zdelo, da v tem, kar počne, kljub nenehnemu stresu neizmerno uživa. »V produciranju filmov je stalna tenzija med režiserjem, denarjem in producentom,« je zapisala v eni od svojih dveh knjig o življenju in delu producenta, »a verjetno moj poklic prav to dela pošten in neizprosen. Zaradi omenjenih morebitnih nesoglasij je treba posegati po čim bolj inventivnih rešitvah, ki naj bi zadovoljile vse udeležene. A za producenta je na prvem mestu režiser, njegova umetniška in ustvarjalna integriteta. Zaščititi moram njegovo vizijo, pa če zaradi tega odteče del denarja,« pojasni. Zadnjih petnajst, dvajset let so predstavniki ameriškega neodvisnega filma in njihova dela Safe, Žametne noči, Daleč od nebes, Bob Dylan: 7 obrazov, Swoon, Ustrelila sem Andyja Warhola, Go Fish, Kids, Office Killer, Ballad Of Bettie Page, Fantje ne jočejo, Divja milina, Huda sramota, Plesni ansambel, če jih naštejem samo nekaj, imeli skupni imenovalec v eni sami stvari – producentki Christine Vachon.

Pravi, da se nikdar ni imela za preveč bistro: »Nisem znala početi veliko stvari. Drugi so po zaključenem študiju kelnarili in čakali na igralsko ali režijsko priložnost, meni pa se enostavno ni ljubilo delati. A v moji soseski se je dogajalo nekaj zanimivega, snemaIi so filme. Vse do takrat sem namreč mislila, da je filme mogoče posneti samo v Hollywoodu. Misel, da jih je mogoče snemati tudi v njujorški garaži, me je začela močno privlačiti.«

Zakaj torej film?

Pri dvanajstih sem prvič videla Truffautov film. Bila sem iste starosti kot glavni junak, ki je šprical šolo, da je lahko v kinu gledal filme - odkrije pa tudi, da ima njegova mama ljubimca. Potem sem šla na Univerzo Brown, kjer sem dobila solidno filmsko izobrazbo.

Režiser Todd Haynes je Brown izbral zaradi študija semiologije.

Semiologija je zanimiva reč, ampak sama sem bolj tičala v literaturi.

Ampak če vas je zanimal film, zakaj potem ne filmska šola?

Če po pravici povem, takrat sploh nisem vedela, da kaj takega obstaja. Filmska industrija me ni zares zanimala. Po vseh teh letih lahko rečem, da še vedno mislim, da je študij režije izguba časa in denarja. Kako deluje kamera? V praksi se naučiš. Kdo je prvi uporabil prvi plan? Nekdo pač. V kakšnem odnosu sta panoramski posnetek in en frame ... koga briga. Bistven je lik, njegove okoliščine in kako se znajde v njih.

Če nadaljujem, zakaj se še niste lotili režije?

Najverjetneje zaradi lenobe. Ne predstavljam si, da bi lahko bila več mesecev osredotočena na eno samo stvar. Saj ne, da režiserji ne znajo misliti na več stvari hkrati, a med procesom dela jih nekaj časa zanima samo to, kar se dogaja pred kamero. V naši producentski hiši imamo hkrati v razvoju najmanj trideset projektov, nekaj jih sočasno snemamo ...

Katerim dajate prednost?

Delam po občutku, včasih se res najprej posvetim filmom režiserjev, s katerimi sem že sodelovala, to zdi se mi naravno, včasih delam pri več projektih hkrati, drugič spet po načrtu, ki se ga skušam držati ... Sodelavci smo med seboj zelo povezani, obveščamo se o tem, kako stvari napredujejo, zato tudi nikdar ne nastanejo težave, če mora kdo od nas vskočiti namesto koga drugega.

Kako veste, »koga« in »kaj« boste vzeli pod okrilje svoje produkcije - se držite kakšnega »internega« seznama?

Vsak producent vam bo odgovoril, da išče najboljše na svetu. Znano je, da smo naklonjeni črni kroniki, zgodbam, ki so posnete po resničnih dogodkih.

Grozotam, ki jih ljudje počnejo drug drugemu?

Ja, ker to nas najbolj vznemirja. V zavesti ljudi zločini, o katerih so poročali v medijih, ostanejo vse življenje. Verjetno zato, ker so motivi, zaradi katerih se zgodijo, skupni imenovalec vseh nas. Potem so tu še filmi, ki tako ali drugače govorijo o seksualni transgresiji. Kot veste, Todd Haynes vsakokrat, ko se postavi za kamero, posname popolnoma drugačen film od vseh prejšnjih ...

Pred leti mi je povedal, da si ne predstavlja, da bi nehal sodelovati s Killer Films.

Poznava se že zelo dolgo. Zgodilo se je prijateljstvo.

Kako pomembno je bilo za vas, da ste ostali v New Yorku - mislite, da bi lahko seznam filmov, ki ste jih producirali, ostal tako eklektičen, če bi se podjetje preselilo v Los Angeles?

Eden od razlogov, zakaj se nismo in se nikdar ne bomo preselili v Los Angeles, je, da Christine Vachon nima vozniškega dovoljenja. Odrasla sem tukaj in ne predstavljam si, da bi lahko živela kjerkoli drugje. Po drugi strani, zdi se mi, da je tu bazen talentov drugačen. Res pa je, da je življenje v Kaliforniji cenejše.

Ni pa takšnega življenja na ulicah, kot v NYC.

Zagotovo. Vse je težje dostopno. Čeprav tega ne počnem več, se tolažim, da v New Yorku še vedno lahko vstanem ob dveh ponoči, grem do avenij A ali B in se zabavam vso noč. Ne da bi se zadrogirala kot pred desetletji ...

Kaj pomeni, da je film finančno uspešen?

Odvisno, kaj mislite s tem. Go Fish, na primer - vanj smo vložil dvesto tisoč dolarjev, zaslužil pa je nekje med tremi in štirimi milijoni dolarjev.

Mislila sem, da boste rekli Daleč od nebes. Ali Fantje ne jočejo.

To vsi mislijo, zaradi nominacij in oskarjev. Oskarji te postavijo na zemljevid - če te še ni tam. Ostalo je bolj sreča kot karkoli drugega ...

Kaj torej filmu zagotavlja uspeh?

Če bi vedela, zagotovo ne bi sedela tukaj in se pogovarjala z vami. (smeh) Velikokrat je lepota tega, kar počnemo, v tem, da mu nikdar ne pridemo do dna.

A ko v sodelovanje privoli zvezda, kot je Kate Blanchett ali Kate Winslet, je uspeh zagotovljen, Mildred Pierce na HBO je prav tako dober primer za to ...

Ne pozabite na Todda Haynesa.

In Todd Haynes ... Če se vrneva, še vedno vam pravijo Queen of the New Queer Cinema.

Mislim, da naziv nikakor ni zaobjel vsega, kar sem počela takrat, še manj tega, kar počnem danes. Obenem je krivičen tudi do del Killer Films. Ko smo posneli Swoon, so me gejevske skupine obtožile, da namerno prikazujem negativno podobo homoseksualcev.

Del ameriškega lezbičnega gibanja vam je žugal, da snemate filme samo za moške.

Natanko tako. Ko smo pokazali Go Fish, spet ni bilo prav, ker lezbijke niso bile dovolj stare, dovolj črne, niso bile eksotične ... Pri Ustrelila sem Andyja Warhola sem spet zagrešila, ker da vse lezbijke niso tako nore ... Malokdo pa je takrat razumel, da je to čudovit film o feminizmu.

Raziskovanju pop kulture.

Seveda. Istega leta so predvajali tudi Prvinski nagon.

Kako se je vaše delo spreminjalo z leti?

Spreminja se z vsakim vnovičnim sodelovanjem z režiserjem - ker so si tako različni in imajo različne zahteve. Treba je vse zadovoljiti, režiserja, ekipo, produkcijo, igralce, pričakovanja studiev. Nato je na vrsti najtežji del - vzdrževanje ravnovesja med vsem vpletenimi.

Koliko dovolite, da se v proces dela vpletajo tisti, ki so vložili največji finančni delež?

Kolikor mislim, da je prav. Vedno najprej zaščitim režiserja. Toda razumem tudi, da se oni drugi bojijo, kako se bo potrošil njihov denar. Ne nazadnje pričakujejo dobiček od vloženega.

V podnaslovu vaše knjige preberemo, da je v njej govor o filmih, ki nekaj pomenijo. Pomenijo kaj in komu?

Ko gre za umetnost, gre vedno za občutenje, za prevajanje občutkov. Za to, da se nas nekaj dotakne. Vi pišete, jaz produciram. Nekaj lepšega je, ko mi neznanec reče, da mu je kateri od filmov, ki smo jih producirali, spremenil življenje, ga vzpodbudil pri kateri od pomembnih odločitev ...

Katere filme najpogosteje omenjajo?

Zelo različno. Včasih rečejo Safe. Potem Kids. Go Fish. Daleč od nebes. Žametne noči. Bob Dylan: 7 obrazov ...

Divja milina.

O, hvala.

Vse do uspeha filma Fantje ne jočejo so producentsko hišo Killer Films poznali redki. Pred leti sem bila priča, kako vam je nekaj mladih režiserjev skušalo »vročiti« njihove sinopsise, scenarije ... Vsi vas hočejo.

Včasih je res naporno. Ljudje velikokrat ne razumejo, da na takšnih gostovanjih ne utegnem brati ničesar, predavam ali pa sem v kakšni žiriji. In tudi če dobrohotno sprejmem papirje v roke, se navadno zgodi, da jih izgubim ali kje založim. Za te stvari imamo v hiši posebno službo, dosegljivi so na telefonu in po elektronski pošti. Drži, mnogi nas niso poznali. Potem pa je Hilary Swank dobila oskarja in na televiziji omenila Killer Films – to majhno producensko hišo, ki snema čudaške filme. Takrat so nas v industriji začeli jemati bolj resno. In da, od takrat se je vse spremenilo.

Se vi osebno sploh ukvarjate s scenarijem - mislim v procesu razvoja?

Verjemite, da se. (smeh) Včasih se zelo ukvarjam z njim. Odvisno od scenarista - nekateri želijo, da sem intenzivno prisotna. Drugi potrebujejo občutek, da pišejo za nekoga. So pa tudi takšni, ki zahtevajo mir in ga tudi dobijo. Čez čas prinesejo dovršen scenarij in to je potem to.

Ne zamerite, kaj v resnici počnejo producenti?

Pravo vprašanje bi bilo, česa vse ne počno.

Precej dobro pišete.

Hvala lepa, človeku godi, ko sliši kaj takega. K pisanju mojega prvenca Shooting To Kill me je nagovoril literarni agent. Bila sem polaskana, da mi je nekdo predlagal, naj zapišem misli, ki jih bo bral še kdo drug poleg mene, da sem kar takoj privolila. In zgodilo se je neverjetno naključje, da sem knjigo, ki je neke vrste producentski dnevnik, končala ravno takrat, ko je bila pri kraju produkcija filma Fantje ne jočejo ... In potem je prišel še oskar in Killer Films je stopil v novo poglavje svojega življenja.

Todd Haynes je bil od vedno zaščitni znak Killer Films. Kaj je pripomoglo k temu, da sta se tako povezala?

Instinkt. Želja po razumevanju človeškega. Drugačnosti. Ko sem videla, s kakšno ljubeznijo se je lotil »nemogočega« projekta Superstar – The Karen Carpenter Story ...

Kljub temu da v njem nastopajo obrazne mimike nezmožni barbike in keni, je pretresljiv.

To je Todd. Provokativen, obrtniško neoporečen ... Takšen filme sem si želela snemati. Histerične, a polne življenja. Čustvene in ganljive. S humorjem. Želela sem si delati s Toddom.

Kaj je new queer cinema?

Film Swoon so predvajali na festivalu Sundance leta 1992, The Hours and Times Christopherja Muncha. Šlo je za tako imenovane queer vsebine. Ne vem, imeli smo občutek, da moramo določene zgodbe povedati, če tega ne bi storili, bi umrli z njimi.

In takrat jih je umrlo kar nekaj ...

Ja, in bili so mladi.

Kako je bilo z vami?

Imela sem srečo, da sem nekako lahko sodelovala pri nastanku Todovega filma Superstar, toda ob njem sem bila kot svetovalka in nikakor ne kot producentka. Čeprav sem si takrat prisegla, da ta fant ne bo več snemal brez mene (smeh) Ste ga videli?

Sem. Potem sta skupaj ustvarila Poison. O njem so razpravljali o ameriškem senatu, češ da se z državnim denarjem snema homoseksualno pornografijo ...

Za to se imamo zahvaliti desničarskemu klerikalcu Donaldu Wildmonu, ki je ob premeiri filma zagnal vik in krik. Takrat še nismo imeli veliko občinstva med lezbijkami in homoseksualci - a iz kinematografov so odhajali razočarani, ker ni bilo duha ne sluha o kakršnemkoli seksu.

Vsekakor vas ni zanimal tako imenovani romantični gejevski film.

Takrat sem bila mlada in drzna. (smeh)

Še vedno snemate filme, ki delijo občinstvo. Kaj vam je všeč?

Ne vem. Vem, ko ga vidim.

Katere so napake režijskih prvencev?

Njihovi režiserji ne vedo, kdo naj bi bilo njihovo občinstvo. Mislijo, da je dovolj, če naredijo približke svojih najljubših filmov.

Mislite, da ste po desetletjih izkušenj v filmski industriji kaj bliže vedenju, »kaj zanima trg?«

Lahko rečem, da ta trg poznam. Nenehno se spreminja. Pri izbiri scenarija se nikoli ne osredotočam na to, ali je te vrste film že bil posnet in ali družba potrebuje takšno pripoved. Starejša ko postajam, bolj mi postaja jasno, da imam verjetno prirojen naravni optimizem. Zato ne vidim nobene težave v tem, da se prilagajam času in njegovim potrebam. Nasprotno, to me vznemirja. Ljudje hočejo gledati zgodbe. Hočejo filme, s katerih junaki se bodo identificirali, in tudi takšne, s katerimi se ne bodo.

Še vedno ste precej prisotni na festivalih.

Ne morem si privoščiti, da ne bi bila. Tako lahko filme prodajamo.

Predvsem Sundance?

Sundance, Cannes, Toronto ...

Festivali lahko tudi razočarajo.

Seveda lahko, občinstvo te lahko sprejme z navdušenjem, lahko pa film sesuje v prah. Doživeli smo že oboje. Boleče. Festivali so pomembni predvsem za kratke filme, saj se velikokrat zgodi, da ne dobijo druge priložnosti za predvajanje.  

Povejte, kako močno vam gredo na živce filmarji?

(smeh) Oh, včasih zelo. Zgodi se, da se pojavim na snemanju na prvi snemalni dan in nič ni tako, kot bi si želela. Takrat tudi sebe težko prenašam. Toda kakšno veselje, neverjetna ustvarjalna energija se sprosti, ko je med snemanjem vse tako, kot bi moralo biti.

Je ta sreča podobna tisti, ki se prikrade, ko uspešno sklenete posel?

Ko mi uspe skleniti kupčijo, ki bo omogočila rojstvo filma, sem vsakokrat presenečena, kako hudiča - spet mi je uspelo!! A včasih se zgodi tudi, da režiser ne more uresničiti vsega, kar si je zamislil, zaradi denarja ali česa drugega. To so žalostni trenutki. A tako pač je.

Za koga se snemajo filmi?

Občinstvo ostaja isto, spreminjajo se načini posredovanja zgodb. Zgodil se nam je internet. Pred časom sem privolila v nov projekt, ki bo med drugim vsak teden vseboval določeno število tvitov in zapisov na facebooku - šlo bo za neposredno sodelovanje med režiserji, filmom in občinstvom. Ko sem vstopila v svet filma, dvajset, petindvajset let nazaj, smo imeli samo dve možnosti: snemati eksperimentalne filme ali pa holivudske. Prostor med njimi je bil prazen. Imeli smo občutek, da filmska kultura potrebuje nekaj vmesnega, ki ni strogo holivudske produkcije niti ne strogo nenarativni eksperimentalni film ... Režiserji, kot so Jim Jarmusch, Betty Gordon in brata Coen, so predstavljali »tisto vmes«. Govorili so, da snemajo filme zato, ker na platnih ne vidijo refleksije življenja. Takrat in zaradi tega so v kinodvorane začele hoditi nove generacije gledalcev. Drugačne. Izobražene in z visokimi pričakovanji. Gledalec hoče vse. Hitro. Zato je zanimivo videti, kako režiserji svoje delo predstavljajo tudi na youtubu. Sprejeli so novo platformo, da bi bili bliže gledalcu. In menim, da njihova umetniška integriteta nič ne trpi zaradi tega.

Kaj pa televizija - s Haynesom sta se za HBO lotila miniserije Mildred Pierce, ki je postala nagrajevana uspešnica.

Pri snemanju za televizijo je manj tveganj. Veliko režiserjev je odraščalo z njo. V času mojega odraščanja smo jo zaničevali. Toda v zadnjih petnajstih letih, in HBO ima veliko zaslug za to, pa je postala, ko gre za igrane filme, precej kvalitetna. Zato je začela privlačiti režiserje in najboljše igralce na svetu.

Zakaj ravno Cainov Mildred Pierce, odlična serija, a zgodba premore tako malo transgresije. Mar ni to netipično za Killer Films?

Ha, ha, ha. Ko bi vas slišal Todd. Cainov roman je Todda in Jona pritegnil zato, ker se je zdel tako neverjetno aktualen za današnji čas. Govori o mladi ženski, ki se mora domisliti, kako bo vsemu navkljub preživela družino. Mimogrede, s Toddom sva si film Warner Brothers iz leta 1945 ogledala skupaj. Kako ni transgresije?! Mati samohranilka iz obdobja ameriške gospodarske depresije, sesutje finančnih trgov, sesutje političnih in kulturnih sektorjev po vsem svetu ... Zdelo se nam je, da je to zgodba naše sodobnosti. Haynes je prosil Raymonda, naj mu pomaga predelati roman v scenarij, in lotila sta se pisanja nadaljevanke, ki bi ostala zvesta Cainovi literarni viziji.

V čem je Christine Vachon najbolj neodvisna?

Najverjetneje v tem, da se lahko odločim, da vsega ne delim z vsakomer.

Je sploh mogoče dati odgovor na vprašanje, kaj je danes neodvisni film?

Po vseh teh letih menim, da njegova »neodvisnost« ni v finančni strukturi projekta, temveč v njegovi viziji, viziji avtorja in v prepričanju sodelujočih, zlasti producenta, da takšnega filma ne bi zmogel posneti nihče drug. Pa najsi gre za filme, ki jih bodo predvajali v kinodvoranah, tv-filme ali spletne projekte. Osnovna naloga producenta je, da ne dovoli, da bi bila režiserjeva - in s tem seveda tudi njegova - vizija kakorkoli okrnjena. V tem je vsa neodvisnost, o kateri je toliko govora.