Kaj hoče ženska?

Pred štiridesetimi leti je izšla knjiga Erice Jong Strah pred letenjem, ki je osvobodila ženske seksualne fantazije.

Objavljeno
23. avgust 2013 11.56
Irena Štaudohar, Sobotna priloga
Irena Štaudohar, Sobotna priloga
Ni lahko v ljubljanskih knjižnicah najti knjigo Erice Jong Strah pred letenjem. Trenutno so vse izposojene. Povedali so mi, da samo ena nebrana čepi v knjižnici ministrstva za obrambo. Tam očitno nimajo strahu pred letenjem.

Uspešnica Erice Jong iz sedemdesetih let je v novem tisočletju očitno še vedno zaželeno berilo. Danes si težko predstavljamo, kakšen tajfun ogorčenja in zgražanja je v zgodnji jeseni leta 1973, torej pred štiridesetimi leti, doživela knjiga o ženski, ki se dolgočasi v zakonu in začne svoje skrivne spolne sanjarije spreminjati v resničnost. Ni bilo »normalno« napisati knjigo o inteligentni, razgledani, ambiciozni in seksualni junakinji, ki uživa v spolnosti tako kot moški.

Ženska pisava je bila takrat drugačna, bolj zadržana, in od deklet, rojenih v petdesetih letih, se je, ko so se poročile, pričakovalo, da bodo v svojih belih hišah v ameriških predmestjih, polnih novih gospodinjskih aparatov, vse nedolžne, ves čas srečne ter prijazne kot kakšna Doris Day. V zakonu se je lahko dolgočasil le mož, žena nikoli.

Knjigo so razglasili za vulgarno, prostaško in dolgočasno. Še tiskarno so morali zamenjati, ker je v prvi niso hoteli tiskati. O spolnosti so tako pisali le moški in celo njihove knjige so bile še desetletje pred izidom Strahu pred letenjem prepovedane; Ljubimec lady Chatterley D. H. Lawrencea in Rakov povratnik Henryja Millerja sta v ZDA lahko izšla šele v šestdesetih letih.

Ko je v javnost prišla novica, da je Jongova za pisanje knjige prejela še štipendijo neke fundacije, so moralisti povsem ponoreli: ameriški denar, denar poštenih ljudi, je bil porabljen za to vlačugarsko pisanje! Tudi velikemu delu feministk se je glavna junakinja zdela pokvarjena fufljica, malce preveč mahnjena na moške in njihov spolni organ. Druge so bile navdušene, zdelo se je, da je žensko gibanje iznašlo nov, resničnejši žanr, ki govori o tem, da ni svoboden le ženski um, ampak tudi njeno telo, imenovale so ga erotizirani feminizem.

Sta pa roman takoj blagoslovila dva pomembna pisateljska botra; John Updike, ki ga je označil za sočno in inteligentno čtivo, ter dobri stari Henry Miller, ki je dejal, da se na prvi pogled res zdi, da Jongova piše kot kakšen moški, ampak v bistvu gre za stoodstotno žensko. »V mnogih stvareh je bolj neposredna in iskrena od moških pisateljev. Težko najdemo roman, ki bi bil hkrati tako vesel in žalosten, tako poln modrosti o večnih težavah med moškim in žensko. Ta knjiga bo prišla v literarno zgodovino zato, ker bodo ženske z njeno pomočjo našle svoj glas in začele pisati zanimive sage o seksu, življenju, veselju in avanturi.«

Oh, ta sedemdeseta

Kakšen je bil pravzaprav čas, v katerem je nastala knjiga? Na kaj pomislimo, ko se spomnimo na daljna sedemdeseta? Na grozno modo – podaljšane ovratnike in hlače na zvonec, na plastične oranžne lestence, tapete z velikanskimi vzorci, na disko ... Ampak sedemdeseta so bila še veliko več kot to; čas hladne vojne, vroče seksualne revolucije in desetletje, v katerem so se boemski hipiji iz šestdesetih počasi spreminjali v pohlepne japije v osemdesetih ter pozabili na vse ideale. Transformacija, vredna tiste iz Izganjalca hudiča.

Sedemdeseta so velika predvsem zaradi filmov. Hollywoodski filmi so postajali vedno bolj neumni (tako kot zdaj), nihče več ni hodil v kino. Veliki studiji so začeli propadati in zato so odprli vrata novim, mladim, drznim režiserjem, od Scorseseja do Polanskega, od Friedkina do Coppole. Pripravite kokice, prihaja najboljše filmsko desetletje vseh časov: Ameriški grafiti, Serpico, Boter, Annie Hall, Let nad kukavičjim gnezdom, Taksist, Chinatown, Žrelo, Francoska naveza, Kabaret, Lovec na jelene, Eraserhead, Kramer proti Kramerju, Neporočena ženska, Vsi predsednikovi možje, Alice ne živi več tukaj, Apokalipsa zdaj, Carrie, Osmi potnik, Maratonec, Napad na policijsko postajo, Odrešitev ... Če so bile televizijske nadaljevanke takrat sladke in proameriške, so bili filmi krvava in drzna metafora družbe, odnosov, ljubezni, prihodnosti.

To so filmi, v katerih imajo ženske naravne prsi, lepe nezategnjene obraze in belo bombažno spodnje perilo, so pametne, zabavne, neodvisne in nevrotične, preživijo vojne, mafijce, hudiče, ločitve in vesoljske pošasti, moški pa se upirajo politikom, generalom, krivicam, proti nasilju nastopijo še z večjim nasiljem, razkrivajo nevidno in se borijo za svoje ideale. Upanja je bilo veliko. Strahu tudi in vsaj navidezno in le za nekaj časa je zadišalo po svobodi.

Krila na letalu

Prav na začetku tega desetletja je izšel Strah pred letenjem, ki je bil vsekakor intonacija za kakšno od omenjenih filmskih junakinj. Zgodba knjige gre nekako takole: tridesetletna Isadora Wing, ki se panično boji letenja, se odpravi na psihoanalitični kongres na Dunaj. »Na letalu Pan Am, ki je letelo na Dunaj, je bilo 117 psihoanalitikov in pri najmanj šestih od njih sem se že zdravila. In se poročila s sedmim.« (Prevod vseh citatov Seta Oblak.)

Takoj ko z možem prideta v hotel, spozna novega psihoanalitika, hipijevskega Angleža Adriana, ki se seveda piše Goodlove (čeprav ni najboljši v postelji) in je poročen. Isadora se z njim strastno vrže v ljubezensko in seksualno razmerje ter potem, na poti po Evropi, še v kakšno. Se zaljubi in odljubi ter vmes modruje o ženskih željah, moških in življenju.

Recimo o tragičnih junakinjah iz svetovne literature, Ani Karenini in gospe Bovaryjevi, ki sta hrepeneli po ljubezni in svobodi, se zaljubili ter zaradi neuslišane ljubezni ali obsojanja družbe končali tragično in v mukah; pod vlakom, zastrupljeni ... Erica Jong se je zavestno odločila, da bo napisala knjigo o strastni prepovedani ljubezni, v kateri ženska ne umre, ampak preživi. Kajti hrepenenje, ki je Tolstojevo in Flaubertovo junakinjo pognalo v smrt, je pač del ženskega genskega zapisa in ni nujno, da se konča nesrečno. Kot pravi v knjigi Isadora: »Ženska se ves čas počuti, kot da je na robu neke velike izpolnitve. Kakor da čaka kraljeviča iz sanj, ki jo bo rešil 'vsega tega' in odpeljal s sabo.« Saj, kot ugotavlja, ni nič tako, kot si ženske predstavljajo pred poroko: »Pričakovala si, da si po poroki ne boš zaželela nobenega drugega moškega in da tvoj mož ne bo poželel nobene druge ženske. Potem pa je prišlo poželenje in zbudilo v tebi panično sovraštvo do lastnega jaza. Kakšna razuzdana ženska si! Kako je mogoče, da te tujci še zmeraj vznemirjajo?« Ko so ženske prebrale to knjigo, so si oddahnile – vsi imajo seksualne fantazije, tudi ženske.

Isadora se spominja, kako sta pri svojih dvajsetih s prijateljico, slikarko, potovali po Italiji, odkrivali spolnost in spali z vsem, kar leze in gre. Zanikovali sta družbena pravila in bili svobodni ženski, imeli sta svoje delo, svoj denar, talent, a ta svobodna ljubezen z neznanci ju je začela dolgočasiti, sprevrgla se je v »žalostinko«. Ko sta hoteli za svoj način življenja najti dialog, nasvet ali refleksijo pri kakšni od slavnih pisateljic, bojevnic za žensko svobodo, sta naleteli na težavo. Pisateljice, ki so pisale o svobodni ljubezni, je same niso živele, bile so pogumne le v umetnosti, poglejmo samo Emily Dickinson, sestre Brontë, Virginio Woolf, Carson McCullers ...

»Flanery O'Connor je gojila pave in živela skupaj z materjo. Sylvia Plath je vtaknila glavo v plinsko pečico blodenj. Georgia O'Keefe je bila sama v puščavi, živa le na videz. Kakšen izbor! Stroge in trde, samouničevalne, odtujene.« Kje je kakšna ženska, se sprašuje, ki bi bila živahna in vesela in bi znala ljubiti, poleg tega pa bi bila še nadarjena?

Isadora se odloči, da bo kljub vsemu poskušala biti prav ta ženska. In to postane in hkrati ne. Zato Strah pred letenjem ni samo zgodba o »golem fuku« in avanturah, svobodi in ženski emancipaciji. Ima tudi svoj vdor realnega. Junakinja se na koncu vrne nazaj k možu, čaka ga nedolžno umita v banji in premišljuje o tem, da je zanesljivo ženska izumila banjo, moški pa zamašek za odtok.

No, v drugem delu trilogije njun zakon končno propade in njen strah pred letenjem nenadoma izgine.

Sivih petdeset odtenkov

Strah pred letenjem so do danes prodali kar v dvajsetih milijonih izvodov, knjiga je bila prevedena v skoraj štirideset jezikov. Erica Jong, poltena blondinka, ki je tudi v svojih intervjujih v istem dihu govorila o fuku, sramnih dlakah in oralnem seksu ter o Simone de Beauvoir, Vladimirju Nabokovu in Virginii Woolf, je postala slavna kot filmska zvezda. In Miller je imel prav, knjiga je imela velik vpliv, pa ne le na pisanje, ampak tudi na življenja. Kar nekaj žensk, ki so prebrale knjigo, se je odločilo, da bodo zapustile svoje žalostne zakone brez poželenja. Pa ne le brez spolnega poželenja, ampak tudi brez poželenja po življenju. Jongova piše, da je povsem normalno, da si ženska včasih zaželi, da bi pobegnila od doma, da bi odkrila, ali še lahko živi sama v svoji glavi, ali je sposobna živeti v gozdni koči, ne da bi znorela, in ali je še vedno cela, potem ko je bila toliko let samo polovica nečesa; »kakor zadnji dve nogi našemljenega konja v kaki veseloigri«.

Knjiga je v mnogih ženskah zbudila pozabljeno strast; kar nekaj moških je Jongovi kasneje pripovedovalo, da če so na nočni omarici svoje žene videli kakšno njeno knjigo, so bili veseli, saj so si lahko zvečer obetali seks. Zaradi te knjige so verjeli, da se jim lahko kdaj zgodi, da na kakšnem vlaku ali na kongresu doživijo seks z neznanko.

Nekoč, nekaj desetletij kasneje, je nastopila na nekem radiu in poklical je moški ter v eter povedal: »Bilo je v sedemdesetih, živel sem z ženo in otroki. Moja žena je prebrala Strah pred letenjem, me pogledala ter rekla »Adios!« in odšla. Vedno sem se spraševal, kakšno je bilo pravzaprav sporočilo vaše knjige.«

Kakšno res? Za vsakega nekaj. Ko sem se končno dokopala do svojega knjižničnega izvoda Strahu pred letenjem, sem opazila, da so si jo podčrtovale različne bralke. Brez kakšnih zapletenih detektivskih prijemov sem lahko po barvi svinčnika izločila nekaj zvestih podčrtovalk, ena je bila očitno poročena in je premišljevala o ločitvi, saj si je označevala le tiste dele, v katerih avtorica razmišlja o slabih straneh zakona, druga je bila zaljubljena in je izbirala misli o ljubezni.

Pri tem sem se spomnila, da v novodobni seksualni uspešnici Petdeset odtenkov sive ni veliko teksta za podčrtovanje, ni hrane za misli niti za telo (čeprav je to, kaj je seksi, pač vedno stvar okusa), saj gre za knjigo, ki je kot slaba hitra hrana, bralke jo bolj listajo, kot berejo; od enega slabega prizora s šeškanjem do drugega klišejskega vzdihovanja.

Jongova je to sodobno trilogijo o mladem deviškem dekletu, ki se zaljubi v bogatega moškega in podložno prepusti svoje telo in možgane njegovim željam ter v zameno dobi draga darila, pred kratkim zelo natančno poimenovala za »leno knjigo«. Po drugi strani je vsebina Petdesetih odtenkov bolj slab primer za mlade punce, ki razmišljajo o svoji socialni in spolni vlogi v družbi, saj moški v njej vedno in ves čas dobi tisto, kar hoče. Čeprav, saj vem, kaj bodo dejale oboževalke te knjige, da gre le za refleksijo ženskih erotičnih fantazij in da je tudi ta knjiga, tako kot pred njo Strah pred letenjem, znova zbudila strast v marsikaterem zakonu, v katerem je prej ni bilo.

Kolumnistka Guardiana Zoe Williams se sprašuje, kaj ima trilogija E. L. James, ki so jo prodali že v več kot šestdesetih milijonih izvodov, skupnega z revijo Cosmopolitan? »Zdi se, da govorita o spolnosti, ampak v bistvu obe govorita o le šopingu.« In res, če ima prvi roman še neko strukturo, sta druga dva le nekakšna seznama stvari, ki si jih želi glavna junakinja. Ne gre toliko za sanjarije o seksu, ampak infantilno razmišljanje o tem, kaj bi bilo, če bi bila poročena z milijonarjem; kaj vse bi mi lahko kupil. Je to res to, kar hoče sodobna ženska?

Kam so iz sodobnih knjižnih bestselerjev izginile tako dobro nevrotične in zapletene ženske, kot smo jih na primer gledali v filmih iz sedemdesetih ali brali v romanih Jongove? Zdaj se zdi, da postanejo nevrotične le, kadar se morajo odločati med dragimi čevlji – ali bi izbrale louboutinke ali raje manolke? »Pritličje Bloomingdala«, pravi junakinja Jongove, »je naslikal Hieronymus Bosch!«

Imenovati se Erica

Zdaj, ko sem Strah pred letenjem po mnogih letih še enkrat prebrala, se res lahko strinjam z Millerjem, knjiga je smešna, žalostna, pametna in resna. Že na prvi pogled mi je bilo jasno, kateri deli trilogije so navdihnili dialoge in prizore v nadaljevanki Seks v mestu. Tudi nadaljevanje prvega dela Kako rešiš svoje življenje ter Padala in poljubi nista slabo branje. Knjiga ima odličen humor, na primer analiza, v kateri avtorica opisuje, kako različna stranišča imajo različni narodi in zakaj, je izjemna. (»Nemci lahko občudujejo svoj lastni drek. Italijani tega ne morejo, zato delajo kipe in slike.«)

Veliko romanov Erice Jong (napisala jih je deset) je avtobiografskih, sama sicer to zanika in pravi, da si je marsikaj izmislila. Ampak ko so knjige izšle, so se ogorčeno javili ljudje, ki so se v njih prepoznali. Tako se ji je odrekla sestra, ker je v resnici zapeljala njenega moža in to opisala še v fikciji. Zato, kadar Jongova uči kreativno pisanje, svojim učencem rada pove, da so za pisatelje najbolj škodljive stare mame in mame, ki sedijo na tvoji rami in ti govorijo: »Piši samo o lepih stvareh, da ne boš osramotila družine.« Če so židinje, svarijo: »Nikar ne naredi sramote židom, ne smeš jih prikazati kot slabe ljudi.« Če so katoliške vere, pa žugajo: »Da ne boš kaj slabega napisala o papežu, a niso kristjani v zgodovini že dovolj trpeli?« Jongova je te nasvete gladko preslišala.

Rodila se je leta 1942 v bogati židovski newyorški družini. Njena mama je bila slikarka, oče, ki jo je oboževal, pa glasbenik in kasneje poslovnež. Pravi, da so bili tipična židovska družina, ki se je med kosilom ali večerjo tako glasno pogovarjala, da ni bilo mogoče priti do besede. Mama je imela ves čas občutek, da ni priznana umetnica le zato, ker je ženska, in prav to njeno jadikovanje je bilo povod, da je Erica postala feministka in da se je odločila, da želi zavojevati, se boriti, da ne bo pasivka. Študirala je angleško in italijansko literaturo ter pisala poezijo, ki je bila zelo slaba, a ker je bila razvajena, je mislila, da je dobra.

Pri dvajsetih letih se je poročila. Mož je imel težave z mentalnim zdravjem, mislil je, da je Jezus Kristus, in končal v instituciji. Pri štiriindvajsetih se je še enkrat poročila, in sicer s psihiatrom, saj je upala, da jo bo spravil k pameti. Čez osem let se je vnovič poročila in v zakonu rodila hčerko Molly, ki je danes pisateljica. Ker srčno verjame v poroko, se je čez slabo desetletje poročila še enkrat. Tokrat pravi, da zadnjič, tudi zato, ker je njen mož eden boljših odvetnikov za ločitve.

Ko je bila neznosno slavna, je veliko pila in uživala droge. Med tretjim in četrtim zakonom je rada hodila ven z veliko mlajšimi moškimi – tistimi, ki so njen roman Strah pred letenjem požirali še na faksu in sanjarili o Isadori, potem pa se jim je želja izpolnila. Prav enkrat v tem času je na frankfurtskem knjižnem sejmu spala z založnikom Andrewom Stewartom, možem kraljice ameriških gospodinj Marthe Stewart, ki je Jongovo javno obtožila, da ji je uničila zakon, in jo poimenovala za Miss Piggy.

Zdaj, ko jih ima čez sedemdeset, je še zmeraj prepričana, da je spolnost v življenju pomembno gonilo, da zbuja čustva in upanje, hrani možgane in čute. In da je seks z nekom, ki ga imaš rad, najboljši, boljši od tistega z neznanci, o katerem je nekoč pisala kot o »golem fuku«, pri katerem »nihče ne poskuša ničesar dokazati in ničesar dobiti od drugega« in ki je redkejši od zlatoroga, skorajda platonični ideal. »Feminizem, sla po moškem telesu in sočasno hrepenenje po romantiki so pač tako obupno nezdružljivi.«

Valovi generacij

Jongova ugotavlja, da se stvari na tem svetu vedno odvijajo v valovih, in to zato, ker si želijo biti otroci vedno povsem različni od staršev. Mame potisnejo žensko svobodo naprej, hčerke postanejo konservativne, njihove hčerke pa so spet liberalnejše. Če je bila ona glede spolnosti vedno liberalna, je njena hči izjemno konservativna, njeni otroci pa bodo znova ljubili svobodo. Z glasbo je podobno.

Pred leti je Jongova za The New York Times napisala daljši esej Ali je seks passé?, v katerem ugotavlja, da je danes spolnost, čeprav je povsod in je lahko dostopna, drugačna kot nekoč. Bolj je praktična, nekomplicirana, brez hrepenenja. Tako je lažje. Ni več časa, da bi bili ljudje obsedeni z vonjem telesa svojega ljubimca, da bi jih njegov glas zmedel in podžigal tako zelo, da bi pozabili na družino, politiko in denar. Zdi se, da se želi mlajša generacija takšnemu zapletenemu seksu odpovedati.

Ko je urejala zbirko esejev, v kateri ženske intelektualke in umetnice razmišljajo o seksu, je ugotovila, da mlade ženske nostalgično pišejo o spolnosti, kot je obstajala v petdesetih letih. Zanimata jih materinstvo in monogamnost. Kontrola. Pravi, da je seks izgubil svojo vznemirljivost zaradi svobode. Je seks bolj zanimiv, če je prepovedan? »Internet ponuja seks brez intimnosti in identitete, brez strahu pred nalezljivimi boleznimi. Seks je postal nekaj sterilnega, dolgočasnega. Bolje je pisati kuharice in kolesariti. Vendar če seks v zakonu postane dolgočasen, je problem vedno nekje drugje; v pomanjkanju zaupanja, v starih travmah, pomanjkanju veselja.«

Največji tabu glede spolnosti, ki še obstaja, je spolnost med starejšimi, ki ga Jongova veselo krši in o njem piše. »Ni nujno, da se stare mame ukvarjamo samo z vnuki, še vedno imamo tudi svoje življenje.«

In če se vrnemo na začetek. Kakšen je zares notranji svet ženske, o čem fantazira? Kaj hoče ženska? Freud si je ves čas razbijal glavo s tem in ni veliko izbrskal. To je še vedno eno bolj skrivnostnih vprašanj.

                                                                      * * *

»V življenju ni pomembno to, koliko bolečine občutite,« pravi v romanu Kako rešiš svoje življenje Kurt Hammer, bolan in priklenjen na posteljo, ki je v bistvu Henry Miller, s katerim je Jongova prijateljevala vse do njegove smrti. »Pomembno je, koliko veselja občutite. Vsak tepec lahko občuti bolečino. Življenje je polno opravičil za trpljenje, opravičil za beg od življenja, opravičil, opravičil, opravičil. Kadar se tako kakor jaz pri sedeminosemdesetih znajdete v postelji, je edina bolečina, ki jo občutite, bolečina zaradi vse tiste nepotrebne bolečine, ki ste jo občutili, zaradi vseh tistih trenutkov, ko česa niste naredili iz strahu ali strahopetnosti.« Zaradi strahu pred letenjem. Je pač tako, da tvegaš celo več, če ne tvegaš ničesar, pravi Isadora Wing.