Kako velika Nemčija pomaga malemu človeku

Ne poskušajo vsi izkoriščati še vedno radodarnega socialnega sistema bogate Nemčije.

Objavljeno
01. junij 2012 16.44
Barbara Kramžar, Berlin
Barbara Kramžar, Berlin

»So vam pomagali najti delo?« sem pred enim od berlinskih centrov za pomoč pri iskanju dela vprašala mladeniča palestinskega rodu, a že od rojstva Nemca. »Potrebujem samo malo pomoči, delo za nekaj ur na dan že imam!« je povedal in odhitel, zelo zaposlen za uradno brezposelnega.

»Saj,« je pripomnila sodelavka centra, ki je ravno zunaj kadila cigareto. »Pripeljejo se z beemweji, ovešeni z zlatimi verigami, ko pride ponudba za delo, pa imamo srečo, če en sam res pride v službo. Medtem pa dobivajo od nas denar za življenje, stanovanje, otroške dodatke in še kaj!« V Grčiji, slišimo, ljudje množično goljufajo državo, taksisti in lovci se prijavljajo kot slepci, čisto zdravi ljudje se upokojujejo tam pri petdesetih letih.

V Nemčiji ne bi smelo biti tako. Z ekscesi grdo izkoriščane države blaginje je obračunal že nekdanji kadrovski direktor avtomobilske tovarne Volkswagen Peter Hartz, ki ga je za to zaprosil tedanji socialdemokratski kancler Gerhard Schröder.

Hartz je prevzel vodenje petnajstčlanske komisije, ki je med letoma 2003 in 2005 pripravila štiri pakete reform trga delovne sile. Koncepti so obsežni in zapleteni, a bi jih lahko morda na kratko povzeli v naslednjih točkah: reforme Hartz I do III spodbujajo poklicno izobraževanje in kvalificiranje, znižujejo obdobje plačevanja nadomestila za brezposelnost, omogočajo tako imenovane »mini« in »midi« službe z nižjimi davki in zavarovanji, ponujajo pomoč samozaposlenim z nazivom »Ich AG« ter pomembno povečujejo število in dejavnosti centrov za posredovanje dela. Hartz IV pa je združil skrb ter dolga leta brezposelne in prejemnike socialne pomoči. Oboji so upravičeni do 374 evrov na mesec, država pa jim plačuje še najemnino, vsa zavarovanja, dodatke za otroke in partnerje in tako naprej – ter jim pomaga iskati delo.

Ne vedno z uspehom. »Vam bom povedala za ortopeda, ki jim daje bolniške za tri mesece, če ne več, sama pa tudi pri hudi bolezni dobim le štirinajst dni bolniške!« se je jezila omenjena uslužbenka enega od berlinskih centrov za posredovanje dela in pomoč socialno šibkim. »Mladi z našo podporo poležujejo doma, 56-letno snažilko z revmatičnimi rokami pa pošiljajo od enega delodajalca do drugega. Poznam ljudi, ki že deset let in več prihajajo sem po denar!« »Je v Nemčiji težko dobiti delo?« kasneje povprašam še enega mladeniča južnjaško temnih las, ki je prihitel iz centra. »Ne, ga že imam,« se je na široko zasmejal. »A na črno!« Tako dobi plačo in še državno pomoč.

Ne poskušajo vsi izkoriščati še vedno radodarnega socialnega sistema bogate Nemčije. V bližini je stal svetlolasi mladenič, ki je na center za posredovanje dela pripeljal prijatelja. Ta je nedavno izgubil zaposlitev, ker je šlo podjetje v stečaj, in je potem izgubil pogum. »Vrgel sem ga iz postelje in ga pripeljal sem,« je povedal. »Ne morem mu sicer večno igrati očeta, malo pa le lahko pomagam.« Sam centra za posredovanje dela in socialno pomoč še ni videl od znotraj in ga tudi ne namerava, med študijem ekonomije se preživlja kot natakar, potem pa namerava za leto dni po svetu.

Tudi Nemka srednjih let, ki je čakala v bližini, je v center pripeljala prijateljico. »Prijateljica, ki je turškega rodu, se poklicno izobražuje, a so življenjski stroški visoki.« Misli, da bo denar za življenje in najemnino tudi dobila? »Bojim se, da ne. Potem pa se pritožujejo, da se priseljenci ne vključijo v nemško družbo!«

Zaposlovanje tistih, ki so tako ali drugače najmanj usposobljeni za zahtevne današnje trge dela, je tudi v Nemčiji naporno. A se prizadevanja očitno izplačajo, Hartzeve reforme so vsemu navkljub prinesle čisto merljive rezultate, pa čeprav jih je moral njihov politični pobudnik, socialdemokratski kancler Schröder, plačati z uporom v lastni stranki in na koncu še s porazom na volitvah.

Pred letom 2005, ko je Nemčija veljala za evropskega gospodarskega bolnika, so brezposelni Nemci med čakanjem na delo dobivali polno nadomestilo od enega do treh let, kar pomeni med 60 in 67 odstotki zadnje neto plače, če si v tem času še niso našli dela, je sicer sledilo znižanje, a le na 53 do 57 odstotkov neto plače. Nemci so imeli do tedaj tudi pravico do dolgotrajnega »zdravljenja« v zdraviliščih in še marsikaj, zato ne čudi, da je Adam S. Posen, tedaj raziskovalec ustanove Bruegel, leta 2006 v študiji z naslovom Model, ki ni nikoli deloval našteval naslednje nemške pomanjkljivosti: »Nesorazmerno visoko zgodnje upokojevanje moških v najboljši delovni dobi, premajhno zaposlovanje mladih in manj kvalificiranih, pomanjkljivo okrevanje po letu 2000 v primerjavi s preostalo EU …«

Ekonomist, ki zdaj svetuje britanski centralni banki, ni bil edini, ki je dvomil o nemškem modelu. Po letu 2005 pa je Schröderjeva vlada pošteno omejila pravice brezposelnih: po novem starejši od 58 let nadomestilo za brezposelnost prejemajo največ dve leti, mlajši od petdesetih let največ leto dni, vmesne starostne stopnje med petnajstimi in osemnajstimi meseci. Še več sprememb so uvedli pri nadomestilu številka 2, v ljudskem izrazoslovju imenovanem Hartz IV, torej tistem, ki skrbi za prejemnike socialne pomoči in druge težko zaposljive ljudi. Nemška država in lokalne skupnosti te sicer velikodušno podpirajo pri življenjskih stroških, najemnini in še marsičem, a v zameno tudi zahtevajo svoje. »S Hartz IV smo začeli enako obravnavati termine 'zahtevati' in 'spodbujati',« je povedal Erik Benkendorf z oddelka za Berlin in Brandenburg nemške agencije za delo. »Seveda je dolžnost države, da podpira, bolj kot prej pa zahteva tudi lastno prizadevanje in iskanje dela.«

Nemčija že dolgo ni več v težavnem gospodarskem položaju, v kakršnem je bila, ko so ustvarjalci reform trga delovne sile začeli ukrepati. Seveda so povsem upravičene razprave o tem, kaj je Nemčiji resnično podarilo tako dramatičen gospodarski preobrat, saj je socialdemokratski kancler tudi nižal davke in marsikje omejil državno potrošnjo, hkrati pa so hitro razvijajoče se države močno povečale povpraševanje po nemških izdelkih. Večina strokovnjakov pa tudi Hartzu priznava velike zasluge za prenovo gospodarstva in s tem vse države. Razvoj je tako ugoden, da prinaša že svojevrstne nove težave na trgu delovne sile. »Na nemškem trgu delovne sile je zdaj največji problem pomanjkanje primernih kvalifikacij,« poudarja Erik Benkendorf. Gospodarstvo zelo dobro deluje, veliko je prostih delovnih mest, zelo pogosto pa gre za strokovna mesta, takšna, ki od prosilcev zahtevajo tudi določene kvalifikacije. Zato brez dela ostajajo predvsem takšni, ki nimajo dovolj kvalifikacij, in čim dlje so brezposelni, toliko bolj izgubljajo še tiste, ki so jih že imeli.«

Erik Benkendorf verjame, da je pogoj uspešnega dela tudi šolski sistem, ki mladim omogoča, da se hkrati učijo teoretičnih in praktičnih spretnosti tern spoznavajo delovno okolje, morebitni delodajalci pa njih. Tudi zaradi takšnega dvotirnega izobraževanja v Nemčiji v nasprotju z nekaterimi drugimi evropskimi državami mladi niso problem. Pri trših primerih pa je po njegovem prepričanju najpomembnejše, da so centri za posredovanje dela zdaj vse bolje organizirani, da v iskanju rešitev sodelujejo vsi deli družbe, delojemalci, delodajalci, predstavniki politike in uradniki. Za primer daje tako imenovano kvalifikacijsko pobudo Lausitz iz Brandenburga, ki je tako kot večina nekdanjih vzhodnonemških dežel po združitvi Nemčij trpel brezposelnost, slab gospodarski razvoj ter izseljevanje mladih in ambicioznih. »Tam je veliko malih podjetij, a nam je uspelo zgraditi mrežo za kvalificiranje, kjer se mala podjetja združujejo in skupaj z agencijo za delo pomagajo iskati najboljše rešitve za zaposlene. Prej so podjetja ne čisto primerne delavce preprosto odpuščala, zdaj pa jih raje dodatno izobrazijo in kvalificirajo.«

Tudi v vzhodni Nemčiji je nekaj območij, ki se dobro razvijajo, na primer Potsdam, Jena ali Leipzig, kot celota pa je Brandenburg z Berlinom vred v veliko slabšem položaju od južnonemških dežel, kjer je ponekod brezposelnost le dve- ali triodstotna. »Berlin je dolga leta prejemal subvencije, zato je potreboval veliko časa za večjo gospodarsko uspešnost. Brezposelnost je še vedno 12,9-odstotna, a se v zadnjih letih položaj vztrajno izboljšuje, kar je povezano tudi s povečevanjem deleža uslug, turizma in sodobne kreativne industrije. Statistike kažejo, da v teh dejavnostih zdaj dela večina od milijona berlinskih zaposlenih. Mesto je našlo svojo pot, pa čeprav je šele na njenem začetku.«

Erik Benkendorf pa si vseeno ne bi upal ocenjevati, koliko je k temu pomagal izključno Hartz IV. »To je nemogoče izmeriti, mislim pa, da je profesionalizacija centrov za posredovanje dela pomagala, vsa ta omrežja so pustila pečat. Težko pa je natančno oceniti, saj igrajo veliko vlogo še drugi dejavniki, poleg gospodarske rasti tudi demografija, staranje prebivalstva. V Berlin se pravkar naseljujejo številni mladi, to ima svoje prednosti.« Kako pa je s starejšimi, ki sicer težko dobijo delo? V številnih družbah je najteže poiskati novo zaposlitev starejšim od šestdeset let. »V zadnjih letih vidimo, da je za starejše spet lažje dobiti delo, a je to morda bolj rezultat odraslosti družbe. Zgodnje upokojevanje so že odstranili, vsak mesec se bolj približujemo upokojevanju pri 67. letih. Zaradi tega se delodajalci in delojemalci zavedajo, da je treba dlje delati in podjetja tudi raje dajejo priložnost starejšim. Prej so nekoga, ki na primer ni znal delati z računalniki, odpustili, zdaj pa ga raje naučijo te spretnosti in ga obdržijo; zavedajo se, da z odpustom starejših izgubljajo tudi znanje.« V Berlinu je aprila delo iskalo 57.000 starejših od petdeset let, 1400 manj kot pred letom dni. »Starejšim je še vedno težko najti delo, to moramo iskreno priznati, a jim zdaj pomagata dve stvari: zavedanje delodajalcev proti diskriminaciji zaradi starosti in dober gospodarski položaj, ki jim daje možnosti.«

Kaj pa, če dobijo nekoga, ki ni delal že vrsto let in ima tudi druge težave, ki mu onemogočajo uspešen nastop na trgu delovne sile? Za te so v nemškem sistemu boja proti brezposelnosti odgovorni tako imenovani Fallmanagers, ki prevzamejo najtežje primere in se z njimi ukvarjajo dolgoročno.

V centru za posredovanje dela berlinskega okrožja Kreuzberg – Friedrichshein je takšna Barbara Rauchut, s katero sva v četrtek dopoldne čakali 27-letnega mladeniča s precejšnjimi duševnimi težavami, ki so ga pravkar postavili na cesto v trgovinski verigi Kaiser. Ni prišel. »Moramo biti zelo potrpežljivi, uspehi so zelo redki,« pove Rauchutova, a kljub temu obožuje svoje delo, ki zahteva močno socialno angažiranje, nenehno izpopolnjevanje – in avtentičnost. Verjame, da ljudem, ki so na dnu, drugače ni mogoče pomagati. »Postavite se v kožo nekoga, ki dolga leta ni delal, ki nima nobenega zaupanja vase in je morda še odvisen od drog ali močno zadolžen.«

Takšne je treba najprej odrešiti odvisnosti in dolgov, nekaterim celo priskrbeti stanovanje in jih potem počasi navajati na delo. Upravitelji primerov imajo na voljo tako imenovane službe za 1,50 evra na uro – in svoja omrežja, saj sami nimajo vseh pristojnosti. Za stanovanja in psihiatrično pomoč so pristojni na občinski ravni, z odvajanjem od drog ali alkohola se ukvarjajo druge organizacije in upravljavec mora po njenem prepričanju poznati vse te povezave, da lahko hitro ukrepa, ko je treba pomagati. »Delo za 1,50 evra na uro ni dovoljeno komercialnim delodajalcem,« dodaja. Evro in pol na uro se sprva sliši smešno malo, a to je povrhu običajne podpore, najemnine, stroškov in vsega drugega, kar Nemčija daje ljudem, ki jih poskušajo postaviti na svoje noge. Za ta denar delajo med tremi in šestimi urami na dan v najrazličnejših neprofitnih službah, za katere iskalec dela skupaj z upravljavcem presodi, da mu bodo najbolj ustrezale. Če so nekaznovani, lahko otrokom v otroških vrtcih berejo pravljice ali izdelujejo lesene igračke, čistijo parke in kaj podobnega – ter se počasi navajajo na delo in obveznosti.

Kako uspešni so pri tem? Erik Benkendorf našteva, da je bilo marca v Berlinu in Brandenburgu najtežjih primerov 182.000, leto pred tem pa še 197.000. Barbara Rauchut pri tem znova opozarja na potrpežljivost, a se tudi sama veseli tistih nekaj uspešnih primerov med svojimi približno stotimi varovanci. Med njimi je tridesetletna Turkinja, ki se je v mladosti zaljubila v Nemca, pa so jo starši takoj prisilno poročili z rojakom, ki ga še nikoli prej ni videla. In tudi po poroki se nista ujela; dekle se je prepustilo alkoholu, mamilom in obupu. Leta 2009 je prišla po pomoč, a je dolgo trajalo, preden je dobila dovolj samozavesti, da si je začela iskati delo, ki bi ji bilo všeč. Na koncu ga je našla; spoznala je, da bi bila rada maserka v velnes centrih, in ker ji šolanja za to niso smeli plačati v centru za posredovanje dela, je privolila v veliko nižjo štipendijo ministrstva za šolstvo. Zdaj si išče delo v kakšnem uglednem velness hotelu daleč stran od Berlina in njenih sorodnikov, odločena, da bo sama poskrbela za svoje življenje.

Ali pa neki alkoholik, ki je bil tako zapit, da ob prihodu na obravnavo ni zmogel delati niti po tri ure na dan, pa se je potem z odvajanjem od odvisnosti ter drugimi terapijami postavil na noge, si izbral poklic negovalca v domu za ostarele in mora zdaj do pravice do zaposlitve samo še čakati, da se izteče prepoved zaradi storitve kaznivega dejanja. Ali pa 37-letnik tunizijskega rodu, ki so ga starši kot otroka poslali k starim staršem v Tunizijo in ga vzeli nazaj k s

ebi v puberteti, pa je zaradi vseh teh šokov zdrsnil v mamila. Zaradi preprodaje je pristal celo v zaporu, potem pa je sklenil, da bo popolnoma spremenil svoje življenje, in res si je našel celo delodajalca, ki mu dovolj zaupa, da ga bo vzel v službo takoj po opravljenem izpitu za voznika tovornjaka.

Barbara Rauchut se ne boji, da bi jo ti ljudje, ko se bodo vključili v proces dela, razočarali. »Po njihovih očeh sodim, da jim lahko zaupam. Oči so ogledalo duše in le redko se zmotim,« pove. Druge primere, ki niso tako optimistični, pa bo spremljala najmanj dve leti in še čez.

Zdaj ko je Nemčija ena najuspešnejših evropskih in svetovnih držav, je lahko pozabiti, kako težko je bilo krčiti socialno državo. Hartz IV so upravičeno imenovali največji rez v nemški sistem socialne varnosti po drugi svetovni vojni in kancler Schröder je pred sprejemom ukrepov zagrozil z odstopom, da ga niso spodnesli v njegovi lastni stranki. Kljub temu je iz SPD izstopilo kakih sto tisoč članov, demonstracije proti Agendi 2010 so v Kölnu, Berlinu in Stuttgartu privedle na ceste pol milijona ljudi. Tudi to nezadovoljstvo je bilo krivo, da je moral kancler Schröder po parlamentarnih volitvah leta 2005 oditi.

Že pred tem pa so se začele kazati pozitivne posledice njegovih reform in brezposelnost se je v Nemčiji začela hitro zniževati, gospodarska rast pa naraščati. Še vedno je mogoče brati ogorčene razprave, da je Hartz IV veliko ljudi potisnil v revščino, da čedalje več otrok odrašča v takšnih gospodinjstvih, in sploh, za nemški gospodarski vzpon so bolj kot domače reforme zaslužni Kitajci in drugi, ki kupujejo nemške izdelke. Morda res, morda pa tudi ne. Vsekakor Schröderjeva naslednica Angela Merkel evropske države zdaj poziva, naj sledijo nemškemu primeru, najnovejše statistike pa kažejo, da je bila majska brezposelnost v državi z 2,85 milijona iskalcev zaposlitve (6,7 odstotka) najnižja v preteklih dvajsetih letih, v nekaterih predelih države celo praktično ničelna. In nemške državne finance so tako cenjene, da si lahko država zdaj denar sposoja brez obresti – kdo si ne bi želel tega?