Kako živeti?

Ko umiraš, je ugotovil Montaigne, se s smrtjo sploh ne soočiš, kajti ti odideš, preden ona pride.
Objavljeno
29. november 2013 12.16
Irena Štaudohar, Sobotna priloga
Irena Štaudohar, Sobotna priloga
Sodobni psihologi, sociologi ali nevrologi bi danes potrdili marsikatero misel renesančnega misleca Michela de Montaigna (1533–1592). Ta francoski plemič, vladni uradnik, sodnik, posestnik oziroma vinogradnik je bil prvi povsem modern človek.

V svojih znamenitih Esejih ni pisal o herojskih dejanjih ali o zgodovini, temveč o sebi. O svojem telesu, o ženskah, o vonjih, o palcih, o ljudožercih, o izkušnji ... Sto sedem esejev. V njih ni moraliziral, zanimalo ga je, kako dobro živeti. Kako izkoristiti vsak trenutek, da bi nam življenje kot studenec ne odteklo med rokami. Želel je nanj pogledati z različnih perspektiv, zato ga je zanimalo, kako živijo druge kulture, kaj čutijo in kako razmišljajo druga bitja, živali na primer.

Da bi lahko začel pisati po svoje, je izumil novo literarno formo – esej (essais). Essayer v francoščini pomeni poskusiti. Testirati, okusiti, zavrtinčiti. In prav to mu je ustrezalo. Vedel je, da je izumil novo literarno zvrst, zato je napisal, da so Eseji edina knjiga svoje vrste na svetu, »knjiga z divjim in čudaškim načrtom«.

V slovenščini je nekaj esejev izšlo v zbirki Kondor že v davnih 60. letih v prevodu Boga Stoparja. Govori se, da se je tega velikega prevajalskega podviga pred kratkim lotil izjemni Branko Madžarevič. Bo pa prihodnji teden na police knjigarn prišel prevod zabavne knjige Kako živeti angleške pisateljice Sarah Bakewell (prevod Janez Penca, Založba Penca in drugi), ki z avtorjevo biografijo razlaga njegove eseje in modrosti.

Gre za zabavno in iskreno zgodbo, življenjsko lekcijo, filozofijo v najenostavnejši in lepi obliki. Kako nam je nekdo, ki se je rodil istega leta kot angleška kraljica Elizabeta I., lahko tako zelo podoben, se pri Montaignu vedno sprašuje bralec.

Podobno kot Bakewellova je že pred leti o Montaignu v knjigi Sedmerke (Cankarjeva založba) pisal filozof in pisatelj Marko Uršič, ki med drugim ugotavlja, da ima Montaigne v sebi življenjsko silo epikurejca, saj pravi: rajši sem star manj časa, kot da bi bil star, še preden sem zares star. »Rad ima veselo in družabno misel« in nima rad strogosti, vselej »podvomi o mračnih obrazih« ter sovraži »žalostnega duha, ki drsi prek življenjskih radosti, oprijemlje pa se nesreč in se z njimi hrani«. Pameten in moder človek bi se moral ravnati po vedrini Sokrata, kajti vrlina je po naravi prijetna in vesela.

Kriza srednjih let

Ni bilo vselej tako. Ko je bil Montaigne v tridesetih letih, je bil obseden s strahom pred smrtjo. Zaradi kuge je nekaj let prej umrl njegov dragi prijatelj Étienne de La Boétie, potem mu je umrl oče, v nesreči pri tenisu se je smrtno poškodoval njegov brat, kmalu po rojstvu mu je umrl prvi otrok. Bil je depresiven. Potem je nekega dne padel s konja. Ko so ga služabniki peljali v dvorec, je bil polzavesten, bruhal je kepe krvi, kašljal in imel je občutek, da drsi v smrt.

Čeprav je bilo videti, kot da je v agoniji, je bil v svoji notranjosti blago spokojen. Njegovo občutje je bilo osvobojeno trpljenja in počutil se je, kot da se prepušča spancu ... Zdelo se je, kakor da se poslavlja od življenja, in to brez formalnega slovesa: »Kot dva pijana gosta, ki odhajata z gostije, preveč omotična, da bi si rekla zbogom.« A vendar je preživel.

Ta izkušnja, ta vaja smrti ga je povsem spremenila. Ko umiraš, je ugotovil, se s smrtjo sploh ne soočiš, kajti ti odideš, preden ona pride. In ker se ni več bal smrti, se ni več bal živeti. Prepustil se je toku.

Ker so bila takrat trideseta leta v bistvu štirideseta, se je najbrž znašel tudi v krizi srednjih let. In kot se za ta leta spodobi, je želel narediti nekaj prelomnega. Odpovedal se je karieri in se odločil, da bo raje živel zase kot za službo, ter si na svojem gradiču, 45 kilometrov vzhodno od Bordeauxa, v stolpu uredil knjižnico in sobo za razmišljanje.

Takšne umike je svetoval že Seneka, a je opozarjal, da brezdelje rado prikliče duhove tegobe, zato je ljudem svetoval, da če se v svoji umaknjenosti počutiš osamljenega, moraš samo pogledati naokoli in se začeti zanimati za pestrost in prečudovitost stvari.

In Montaigne je začel pisati. O sebi. Spremenil se je v laboratorijsko podgano in se z beležnico v roki sklanjal nadse. Vsaka nenavadnost ga je vznemirila in vzradostila. Začel je živeti še eno misel Seneke: »Življenje si ne jemlje čas, da bi vas opominjalo, da se izteka. Sami moramo poskrbeti za to.«

Kot zenovski mojstri je Montaigne ugotovil, da je treba nad vsakim trenutkom ohranjati naivno osuplost.

O prijateljstvu

Najprej je pisal o prijateljstvu, saj se je želel pokloniti svojemu umrlemu prijatelju La Boétieju, ki ga je, kot je priznal, pogrešal vse življenje. »Če pritisnete name, naj vam povem, zakaj sem ga imel rad, tega ne znam izraziti drugače kot z odgovorom: ker je bil to on in ker sem bil tisto jaz.« La Boétie je že pri šestnajstih napisal še danes aktualno razpravo O prostovoljni sužnosti, v kateri piše o tem, zakaj tirani že vso človeško zgodovino gospodujejo množicam, četudi te moči ne bi imeli, če bi jim množice odtegnile občudovanje. Ali morda tirani svoje množice hipnotizirajo oziroma se zaljubljajo v svoje tirane, se je spraševal.

Ta knjiga še vedno velja za poziv k uporu, saj avtor gandijevsko ugotavlja, da revolucije niso potrebne, ljudstvo mora le nehati sodelovati in tako tirane ne bo več oskrbovalo s sužnji in priliznjenci. To knjigo iz časa renesanse so med drugo svetovno vojno v ZDA objavili pod naslovom Antidiktator, saj je odlično razložila nacizem.

La Boétie se pojavlja v vseh Montaignovih Esejih. Ko je več kot desetletje po prijateljevi smrti potoval po Italiji, je pisal, kako pogreša tovariša, s katerim bi bil uglašen in ki bi rad počel stvari, ki jih rad počne tudi sam. »Brez komuniciranja zame noben užitek nima nobenega okusa. Celo če me spreleti vesela misel, se ujezim, če se mi utrne, ko sem sam in je ne morem z nikomer deliti.« In kot ugotavlja avtorica, je mrtvi prijatelj za Montaigna postal duh, najljubeznivejši, najdražji in najtesnejši prijatelj, ki bedi nad njegovim delom. Idealna oseba. Manj oseba, bolj filozofska tehnika.

A morda Montaigne sploh ne bi pisal, če bi imel koga, s katerim bi se lahko pogovarjal.

Telo in strast

Največ piše o sebi. Opazuje svoje telo. Kakšen je, če je lačen, in kakšen je, če je sit? »Če sem zdrav in je dan svetel in lep, sem prijazen človek; če me trpinči kurje oko, sem čemeren, neprijeten in nedostopen.« Ni bil zadovoljen, ker je bil drobne postave in ker ga je narava kot moškega slabo obdarila. A vendar je bil pri osvajanju žensk uspešen in rad je imel nežnejši spol. Bil je inteligenten, z odličnim smislom za humor, bil je ljubezniv in rad je govoril preglasno, da je zbujal pri ženskah pozornost. »Dvorim jim in se za njimi mečem tako ognjevito, da mi redko spodleti, da se ne bi z njimi povezal in nanje naredil vtisa.«

Rad je imel seks in si ga je obilo privoščil. Trdil je, da mora biti spolni odnos vzajemen: »Ni dobro, če ženska ni pri stvari, če je za stvar le z eno ritnico.« In spraševal se je, kaj pa če ženska, medtem ko je s tabo, razmišlja o nekom drugem: »Kaj pa če tvoj kruh pomaka v okusnejšo omako?« Trudil se je, da bi bil dober ljubimec: »Pravzaprav je pri tej zabavi užitek, ki ga ponujam, slajši od užitka, ki ga prejemam.« Spraševal se je, zakaj se je tako sramotno pogovarjati o telesu in njegovih užitkih. Kot ga citira Uršič: »Kar bom povedal, je pošastno, a rekel bom kljub temu: pri mnogih stvareh opažam ..., da so moja poželenja manj sprijena kot moj razum.«

Čeprav nerad, se je poročil in njegova sitna žena je bila, kot se to moškim rado zgodi, čisto podobna njegovi mami, ki je ni maral. A vendar mu je bilo všeč, da ima energično ženo, ker je takšno imel tudi Sokrat, ki je na vprašanje, kako prenaša njeno nerganje, dejal, da se tisti, ki živijo blizu mlina, navadijo na šum mlinskega kolesa.

Najpomembnejša stvar v zakonu je to, je razmišljal Montaigne, da si človek pridrži kamrico, ki bo čisto njegova in popolnoma prazna, v katero se lahko umakne v svojo resnično svobodo, pokoj, samoto.

Žena je Montaigna preživela kar za petintrideset let. Preživela ga je tudi njegova mama.

Živalsko cesarstvo

Rad je imel živali, kar je bilo za tiste čase nepredstavljivo. Za Montaigna pa so bila ta »druga bitja« najboljša metoda za spodkopavanje človeške samovšečnosti in samozadostnosti. Opazoval jih je z vso pozornostjo, kot samega sebe. Ko se igram z mačko, je razmišljal; kdo ve, če je ne zabavam bolj kot ona mene. Razumel je, da si vsi delimo ta svet in da vsako bitje svet dojema po svoje.

V Esejih najdemo veliko pripovedk, kako neverjetne so živali, nekatere je izmaknil Plutarhu in so nekakšna starinska verzija današnjega televizijskega programa Animal Planet. Govorijo o tem, kako znajo živali med seboj sodelovati; kako se krave ali prašiči, če jim grozi nevarnost, združijo v skupino, ali kako, če ribič na trnek ujame papagajevko, priplavajo njene tovarišice in pregriznejo vrvico. Ugotavljal je, kako tuni poznajo astronomijo, saj se, ko pride solsticij, vsa jata ustavi točno tam, kjer se v nekem trenutku znajde, in tam počaka do naslednjega pomladnega enakonočja.

Moralno so se mu zdele živali plemenite kot ljudje. O tem priča zgodba o slonu, ki je v navalu besa do smrti potacal oskrbnika in se kasneje zaradi žalosti izstradal do smrti. Nekje je slišal, da je zvestoba vodomcev tako velika, da bo samička ranjenega samca na svojem hrbtu prenašala, vse dokler ne bo zaradi izčrpanosti poginila.

Tudi drugače smo si podobni, saj znamo spreminjati barve kot kameleon; zardimo, kadar nam je nerodno, postanemo bledi, če nas je strah. In kljub temu, piše Montaigne, mislimo, da smo bliže Bogu kot kameleon.

Živali sanjajo kot mi, premišljuje, ko opazuje, kako tace njegovega psa, medtem ko spi, trzajo, kot da bi lovil zajca. Ko človek sanja o Parizu ali Rimu, si v svoji zavesti pričara nesnovni Pariz ali Rim; enako pes, ki sanja o zajcu, gotovo vidi nesnovno zajčevo telo, ki teče čez njegove sanje. »Tudi živali, kot ljudje, svoj notranji svet naseljujejo z lastnimi duhovi.«

V Montaignovem stoletju so bile živalske pripovedke in basni močno priljubljene, saj so ljudi učile o skromnosti in modrosti, v 17. stoletju pa zgodbe o tem, kako pametne so živali, oziroma o tem, da so ljudje manj sposobni kot kakšen tun, niso bile več v modi. Montaignovi eseji so bili takrat že prepovedani, saj se je cerkvi zdelo, da bi lahko bilo tako lahkotno sprejemanje naše zmotljivosti in občudovanje naše animalične plati delo samega hudobca.

Prijatelji in sovražniki filozofi

Sarah Bakewell piše, kako ga je leta 1668 s prižnice napadel škof Jacques-Bénigne Bousset, češ da ima živali in njihov nagon raje kot ljudi ter naš razum. »Toda povej mi, subtilni filozof, ki se tako bistroumno smejiš človeku, ker si predstavlja, da je nekaj več kot žival, ali meniš, da poznati Boga ni nič?«

Montaigne je šel še posebej na živce Renéju Descartesu in Blaisu Pascalu. Descartesa so živali zanimale kot nekaj nasprotnega od človeka, saj nimajo duše, delujejo kot stroji, nimajo pravega izkustva in ne znajo reči »mislim«. Descartes ne zna izmenjati pogleda z živaljo. Monatigne zna to storiti z veliko lahkoto in občutljivostjo. Zanj so bile živali najboljša vaja empatije; ko je gledal svojo mačko, si je predstavljal tudi, kako ona gleda nanj in kaj se pri tem dogaja za njenimi zelenimi očmi. Takšna zapletena razmišljanja so ga veselila, Descartesa pa so strašila.

Pascal se v svojih nikoli dokončanih Mislih, temu skrivnostnemu filozofsko literarnemu izbruhu, ves čas brani nevarnih sil Montaignovih besed, a vendar tega skušnjavca in zapeljivca, kot mu pravi, nikakor ne more nehati brati. Pascal je bil zamaknjen mistik, ki je doživel vizionarsko izkušnjo, a vendar je ves čas prepisoval iz Esejev. Montaigne je na človeške napake in zablode gledal s humorjem in prizanesljivo, Pascalu, temu ljudomrznežu, kot mu je pravil Voltaire, so se zdele grozljive. Ves čas ga je kritiziral in hkrati ni mogel prenehati misliti nanj.

Ni čudno, da je Harold Bloom Misli v zvezi z Montaignom poimenoval za »hude prebavne motnje«. Vendar je tega renesančnega Francoza težko kritizirati, saj ga krepita hvala in kritika. Ni čudno, da je zanj T. S. Elliot dejal, da je najmanj uničljiv med vsemi pisci; kot da bi meglo preganjal tako, da bi vanjo metal ročne granate.

To, da na koncu svojih Esejev Montaigne spravljivo napiše: »Z vsem srcem in hvaležnostjo sprejemam, kar je zame storila narava, in zato sem s seboj zadovoljen in nase ponosen«, je Pascala do konca razburjalo. Ni mogel razumeti tega mirnega sprejemanja življenja. Montaigne je sicer najprej o vsem podvomil in kasneje vse potrdil; vse, kar je domače, negotovo in običajno: to je konec koncev vse, kar imamo.

Pascal se je, kot Descartes, norčeval iz njegove ljubezni do živali. Napisal je, da Montaigne jezdi konja kot nekdo, ki ni čisto prepričan, ali je prav, da izkorišča žival. Pascal se sicer norčuje, ampak Montaigne je res razmišljal natanko tako.

Bil je filozof, ki ga je ljubil. Nietzsche je oboževal Montaigna, ta žalostni mož si je želel živeti izjemno polno življenje, kot ga je živel ta renesančni mislec, in vendar tega nikoli ni zmogel. O njem je pisal, da je najsvobodnejša in najmočnejša od vseh duš. Všeč mu je bila njegova družabnost, to, da je poskušal gojiti prešerno družabno modrost, in ni naključje, da je Nietzsche kasneje filozofijo definiral kot veselo znanost.

Strinjal se je z Montaignom, da šteje le humano, prisrčno razumevanje, s čimer je sam sicer imel težave. V knjigi Človeško, vse preveč človeško je Nietzsche napisal, da znanost ne bi smela biti pozorna na velike reči, temveč predvsem na drobne in redke, kot je dobrohotnost.

In dobrohotnost Montaignu nikoli ni delala težav. Če česa ni prenašal, je bila to okrutnost. Leonardo Woolf, ki je Monatigna ljubil tako zelo kot njegova žena Virginia, je zapisal, da je to bil prvi človek na svetu, ki je izrazil intenzivno, osebno grozo okrutnosti. Ni maral lova, kar je bilo za njegov stan nedopustno. Preziral je mučenje ljudi in javne usmrtitve, ki so bile takrat nekaj vsakdanjega, zabava za množice. Bil je sodnik in župan, zato so smrtne obsodbe in mučenja od njega pričakovali, a jih je vse zavrnil.

Nietzsche je poznal to sovraštvo do okrutnosti; njegov zadnji psihični zlom se je, kot je dobro znano, začel tako, da je na neki ulici v Torinu okoli vratu objel konja, ki ga je njegov lastnik prebičal do krvi, in bruhnil v jok.

Psiholog William James je stoletja kasneje, podobno kot piše v Esejih, razlagal zavest živali: »Nič ne vemo o pasji izkušnji, o zamaknjenosti nad kostjo pod živo mejo ali vonju drevesnih debel in uličnih svetilk.« Psi pa nič ne vedo o naši zavzetosti, ko recimo ure in ure strmimo v knjigo. Obema je skupna strast ob popolni prevzetosti nad tistim, kar počnemo.

James je kot Montaigne verjel, da se lahko izmuznemo iz svojega uma za nekaj trenutkov in zasedemo razgledišče drugega bitja. Ta zmožnost je za civilizacijo najboljše upanje.

Vse poti vodijo v Rim

Moramo se naučiti kaj o drugačnem svetu, kot je naš, navade nas uspavajo, je še trdil Montaigne, sicer bomo potonili v močvirje. Ves čas moramo biti radovedni. In odpravil se je na pot. Z bratom in ducatom služabnikov je od doma odšel za sedemnajst mesecev in po Evropi so prejahali štiri tisoč petsto kilometrov. Čeprav so ga takrat, pri sedeminštiridesetih letih, že močno dajali ledvični kamni.

Na potovanju je srečal nenavadne ljudi, dva moža, ki sta na povodcih vozila noje, všeč mu je bila nova hrana, videl je velikanske vrtove z divjimi vodometi, bil je priča izganjanju zlih duhov ... Jezikov se je izjemno hitro naučil. Na živce so mu šli Francozi, ki so z vsem navdušenjem skakali v objem drugim Francozom, ki so jih srečali v neznanih deželah, ter se pritoževali nad barbarstvi, ki so jih videli na poti.

Potovanja so bila takrat izjemno nevarna, saj je bilo povsod veliko roparjev in morilcev, pa tudi naporna, saj so morali ves čas podkupovati uradnike. Mesta so bila povsod dobro zastražena; če so želeli vstopiti, so morali imeti prepustnice, dovoljenja za prtljago, potrdila, da niso potovali skozi kraje, kjer je razsajala kuga ... Avtorica knjige pravi, da je bilo potovanje videti, kot da bi potoval po komunističnih deželah na vrhuncu hladne vojne, a še bolj nevarno.

Benetke nanj niso naredile vtisa, zdele so se mu preveč turistične. Bolj so mu bile všeč beneške kurtizane, ki so živele razkošno življenje in vsi so jih spoštovali. Ena od njih, ki je komaj ušla obsodbi inkvizicije, Veronica Franko, ga je osebno sprejela in mu podarila svojo knjigo pisem.

V Rimu ga je sprejel papež, še prej so ga spustili v Vatikansko knjižnico, ker je lahko listal po rokopisih svojih najljubših učiteljev – Seneke in Plutarha. Obisk pri papežu je bil dolg ritual; skupaj s francoskim veleposlanikom sta se ob steni približala papežu in ne da bi ga pogledala, sta pred njim pokleknila. Veleposlanik je nežno razgalil desno nogo svetega očeta, obuto v rdeč copat z belim križem. Vsak posebej sta se sklonila in jo poljubila; pronicljivi Montaigne je opazil, da je papež malce privzdignil prste, da jih je bilo lažje poljubiti.

Biti ali ne biti

Eseje je v angleščino prevedel John Florio; njegov dober prijatelj je bil Shakespeare, ki je bral že rokopise prevoda. In bil navdušen ter inspiriran, saj v drami Vihar lahko najdemo kar cel odlomek iz Esejev, njegov Hamlet pa pogosto zveni kot Montaigne, ki ves čas opozarja, kako globoko smo ljudje razdvojeni v sebi.

Včasih Montaignove besede spominjajo na dramski monolog, recimo takrat, ko se opisuje s celim nizom nasprotujočih si pridevnikov, češ da je: sramežljiv, nesramen; deviški, pohoten; zgovoren, redkobeseden; robusten, nežen; bister, topoglav; čemeren, priljuden; lažniv, resnicoljuben: učen, neveden; darežljiv, skopuški in zapravljiv. Natančno tudi že opiše Hamletov problem, ko pravi, da ljudje včasih preveč razmišljajo o vseh okoliščinah in posledicah kakega dejanja, na koncu pa ne morejo ukreniti nič.

Tako Shakespeare kot Montaigne imata v sebi modernost. Kot trdi Bakewellova, znata oba ujeti moderni občutek negotovosti, kdo smo, kam sodimo in kako bi morali ravnati. »Razmišljaj o vsem, ne obžaluj ničesar!«

                                                                         * * *

Knjiga se ne more končati drugače kot z Montaignovo mačko. Ta humanistični modrec uči, da ko gledamo psa ali mačko, gledamo bitje, ki nam vrača pogled. »Nobenih abstraktnih načel; samo dva posameznika, iz oči v oči, ki drug od drugega upata na najboljše.«

Ko si je njegova mačka tam v čudovitem gradiču med vinogradi v neprimernem trenutku zaželela igre, ga je spomnila na to, kaj pomeni biti živ. »Spogledala sta se in samo za hip je prestopil vrzel, zato da bi se lahko videl z njenimi očmi.«

Prav iz takšnega drobnega trenutka – in še neštetih podobnih – izvira vsa njegova filozofija.