Tiskane izdaje
O krizi modela razvoja lahko govorimo na ravni sistema in institucij, kjer se ugotavlja neučinkovitost, potratnost in slabo koordinacijo, kot tudi na ravni socialne integracije in medosebnih odnosov. Vse to se je zaostrilo s pojavom ekonomske recesije in finančne oz. fiskalne nestabilnosti. Tem negativnim trendom ni videti konca. Vendar so se ti trendi kopičili dalj časa, vsaj zadnjih dvajset let. Ali je to posledica gradualistične tranzicije? Gradualizem je ohranil določene strukture in odnose, ki se danes oz. že nekaj let kažejo kot nefunkcionalni. Ali drugače, ustvaril je klimo inercije in imobilnosti, pridobljenih »pravic« in malih fevdov. Prav tako določeno asimetrijo v vplivnosti, kar zadeva ideološko-nazorske, deloma tudi politične okvire delovanja.
Če k temu prištejemo dejstvo, da je kriza zajela tudi EU, zlasti območje skupne valute, ter upoštevamo protislovne učinke globalizacije in globalnega kapitalizma, potem lažje dojamemo negotovost glede razvojnih trendov in možnosti, ki se odpirajo ali zapirajo posameznim družbenim skupinam.
Neproduktivno sodelovanje in škodljiva tekmovalnost
Za iztočnico bi uporabil misel, skorajda aforizem, ki pa predstavlja kvintesenco socioloških ugotovitev o razvoju modernih družb. Gre za misel italijansko-britanskega sociologa in ekonomista D. Gambette in se glasi: »Na svetu obstaja kar nekaj krajev, kjer sovpadajo tri nesrečne okoliščine: kjer ljudje ne sodelujejo, čeprav bi bilo to v njihovo skupno korist; kjer njihovo medsebojno tekmovanje poteka škodljivo; in končno, kjer se odpovejo tekmovanju tudi v tistih primerih, ko bi s tem znatno pridobili.« (Citat je iz knjige Mafija, cena nezaupanja – The Mafia, The Price of Distrust.)
Žalostna je konstatacija ali vsaj domneva, da je eden od krajev, kjer sovpadajo tri nesrečne okoliščine, tudi Slovenija. Vsesplošno nezaupanje, nesposobnost sodelovanja, fragmentacija družbenih energij, obenem pa močne težnje po egalitarnosti in državno-birokratski kontroli (kar onemogoča zdravo tekmovalnost) nas potiskajo v čedalje globljo družbeno krizo. To lahko pojasnimo tudi s pojavom močnih in prepletenih neformalnih omrežij, ki imajo izreden vpliv na institucije in odločanje. Tu bi lahko dopolnili Gambetto: v teh omrežjih posamezniki in skupine sodelujejo, vendar za dosego ozkih koristi in s tem oškodujejo skupnost. To še krni legitimnost, obenem pa zmanjšuje učinkovitost sistema. Znana je knjiga (sicer že malo stara, toda ne zastarela) ameriškega institucionalnega ekonomista Mancurja Olsona o vzponu in propadu držav, kjer izpostavlja pojav posebnih interesnih skupin in redistributivnih koalicij, ki razgrajujejo nacionalni razvojni potencial. Še zdaj se v sociološki in ekonomski literaturi o socialnem kapitalu uporablja delitev na Olsonove in Putnamove skupine.
V Sloveniji prevladujejo Olsonove skupine: množica sindikalnih organizacij (imamo 46 reprezentativnih sindikatov in tri tisoč sindikalnih organizacij), poklicna združenja (vključno s študentskimi organizacijami), lokalno obarvane asociacije in gremiji, ki zastopajo izrazito partikularne interese. Najbolj negativne tendence teh formalnih in neformalnih povezav so strnjene v fenomenu, ki ga poznamo pod imenom Teš 6, ki je kombinacija sindikalizma in lokalizma (»Šaleška republika«) ter neformalnih interesnih skupin s strankarskimi obeležji. Velja pripomniti, da to ni odklanjanje sindikalnega in drugega interesnega organiziranja, temveč opozorilo o kontroverznih učinkih takšnega organiziranja v kontekstu odsotnosti nacionalnega strateško-razvojnega konsenza.
Če upoštevamo te pojave in razlage, lahko sklepamo, da iz te krize ne bomo prišli (izšli) samo s strukturnimi reformam. Te so nujne, toda nezadostne. Ekonomistično pojmovanje strukturnih reform (kot recimo slaba banka) je lahko del kriznega menedžmenta, ne more pa biti nadomestek dolgoročnejših rešitev ali strateškega menedžmenta. Makroekonomska neravnotežja so umeščena v polje družbenih neravnotežij in protislovij. Problemi so globlji in niso od danes, za majhen socialni sistem, kot je Slovenija, so lahko usodni. Nojevsko potiskanje glave v pesek ali zgolj kratkoročni krizni menedžment nas ne bo daleč pripeljal. Tako kot ne ideološke brkljarije in špekulacije o koncu kapitalizma in nekem novem/starem socialističnem sistemu, ki nas bo odrešil vseh težav.
Živimo v družbi, ki generira več konfliktov, tenzij in iritacij, kot jih je sposobna predelati. Tudi zato, ker ne deluje družbena komunikacija in samotematizacija. V tem smislu lahko govorimo o entropični in anomični družbi. Entropija pomeni potratnost, visoke stroške vzdrževanja in tendenco k dezintegraciji in razpadu. Anomija pa poudarja odsotnost norm in pravne ureditve ter družbeno hipokrizijo. Kako se je to zgodilo? Kateri procesi in odločitve so generirali okoliščine, ki so nas potisnile ne samo v socialno-ekonomsko krizo, temveč so povzročile tudi zaplete na simbolnem in vrednostnem nivoju orientacije in celo privedle do dvomov o državljanski in nacionalni identiteti. Da bi odgovorili na to vprašanje, moramo izpostaviti tri značilnost, ki zadevajo odnos med strateškimi skupinami ter način delovanja družbenoekonomske formacije, ki se je izoblikovala v procesu tranzicije.
Politična polarizacija in politizacija družbe
Polarizacija je splošno pripoznana kot eden problematičnih vidikov političnega delovanja. Večinoma se povezuje z zgodovinskimi razkoli med 2. svetovno vojno in povojnim nasiljem. Nekateri vzroke vidijo v nerealizirani nacionalni spravi. Tu je treba uveljaviti »tretjo pot« (ki jo očrtujem v svoji knjigi). Avtorji, ki poudarjajo soodvisnost med polarizacijo (nesposobnostjo za dosego sprave) ter šibko demokracijo (kot Iztok Simoniti), imajo deloma prav. Sam bi dodal, da nas polarizacija vrača nazaj in ustvarja anahronistične interpretacije zgodovine ter zgodovinske revizije. Tu bi opozoril, da se zgodovinska revizija dogaja tudi na levi strani: z zanikanjem avtoritarnosti in represivnosti prejšnjega režima, z oživljanjem ikonografije in simbolike kulta osebnosti iz prejšnje partijske države. Navsezadnje pa nimamo opravka le s polarizacijo na osi levo–desno, temveč tudi s frakcijskimi boji v levem taboru, ki imajo podobne učinke.
Ena od posebnosti slovenske družbe, ki je tesno povezana s polarizacijo, je visoka stopnja odkrite ali latentne politiziranosti v določenih sferah in krogih. Morda bi našli vzporednice z našima sosedama Italijo in Madžarsko. Za hiperpolitizacijo niso krive samo stranke oz. t. i. strankokracija, temveč je problem širši. Prepoznavamo jo v prepletenosti med politično na eni strani ter poslovno, akademsko in civilnodružbeno elito na drugi strani. Opravka imamo s političnimi težnjami velikih institucij, sindikatov. Ne gre le za politično prežemanje družbe, temveč tudi družbeno oz. poslovno prežemanje politike. Trditve o ugrabljeni državi ali da so za vse krive (politične) elite, je enostranska in ne odraža dejanskih procesov.
Polarizacija in hiperpolitizacija imata slednjič razdiralen učinek na družbeno komunikacijo in medije. Dejansko je raven dialoga in diskusije mizerna, javni prostor je kontaminiran s političnim etiketiranjem, celo stigmatizacijo v slogu: če nisi z nami, si proti nam. Oba politična tabora − in kar precej drugih akterjev v javnem prostoru − sta tukaj globoko padla na izpitu iz politične kulture. Morda bi kazalo pravila, ki veljajo za člane programskega sveta RTV – in prepovedujejo, da bi član postal nekdo, ki je bil zadnja tri leta na funkcijah v politični stranki ali državi – aplicirati tudi na druga področja, recimo na volitve rektorja ali dekanov fakultet ali članstvo v Akademiji znanosti in umetnosti.
Državno-birokratski kapitalizem
Tranzicija je privedla do oblikovanja posebne vrste kapitalizma, ki nima značilnosti liberalnega tržnega kapitalizma ali neoliberalizma, temveč bi ga lahko označili za državno-birokratski kapitalizem, do nedavno kombiniran s t. i. menedžerskim kapitalizmom (Igor Guardiancich). Nekateri govorijo o (neo)korporativizmu. Ni dvoma, da nekatere (leve) stranke podpirajo ta tip kapitalizma (v prvi vrsti SD in PS). Legitimirajo ga z načelom nacionalnega interesa ter ideologije javnega sektorja (vstajniki).
Poleg znatnega števila državnih podjetij je zanj značilna redistributivna vloga, ki je poudarjena z javnim sektorjem, državnimi pomočmi, javnimi razpisi, politično motiviranimi krediti državnih bank. To so plodna tla za parazitsko ekonomijo. Po eni strani država z davčnim sistemom in obremenitvami dela jemlje, nato pa deli pomoči in subvencije po nejasnih kriterijih. Obenem si tisti, ki deli, ustvarja klientelo. Tu se skriva famozna sistemska korupcija.
Birokratizacija pomeni v prvi vrsti razmah in ekspanzijo paradržavnih, institucij, določenih segmentov javnega sektorja, občin, visokošolskih programov. Vse to vpliva na močno zadolževanje oz. najemanje kreditov za pokrivanje sprotnih lukenj v javnih financah kot tudi na privijanje davčnega vijaka.
Glede na to, da je slovensko oblikovanje državno-birokratskega tipa kapitalizma v EU precej unikaten pojav, je to razlog za latenten konflikt med organi EU in Slovenijo. Ta konflikt v obliki »opozoril iz Bruslja« (pa celo ukorov, recimo glede porabe sredstev iz strukturnih in kohezijskih skladov) namreč v bistvu ne zadeva zgolj pomanjkanje politične volje za strukturne reforme pri nas, temveč ima tudi širša obeležja.
Odmik od meritokratske družbe
Eden od pomembnih razlogov za zaostajanje v razvoju je odmik od meritokratskih načel. Ta vidik, ki ga krepita komunikacijska blokada in politizacija, se nanaša tako na rekrutacijo elitnih skupin kot tudi na splošno stanje duha v družbi. Glavni mehanizmi in kriteriji družbene promocije in zasedanja vplivnih mest niso v prvi vrsti dosežki posameznika, njegovo znanje, kompetence in mednarodne reference. Vse preveč se upošteva lojalnost, pripadnost stranki ali skupno zasledovanje ozkih interesov. Zato se razširjajo povprečništvo, povzpetništvo in prepletanje različnih funkcij. V tem je razlog, da zdaj ne vemo, kako racionalizirati institucije, kdo je v resnici kompetenten. Profesionalna etika je v eroziji, vendar kar nas še drži pokonci, so določeni segmenti zdravstva, socialne države, varnosti in tudi solidarnosti, ki še vedno delujejo. Podobno velja za nekatera izvozna podjetja, ki ohranjajo poslovno kulturo in zaposlujejo.
Politični in klanovski kriteriji ter interesi velikih institucij prevladujejo celo tam, kjer bi morala biti meritokratska načela zapoved: torej kar zadeva kriterije znanstvene uspešnosti na visokošolskem področju, v razpisih za raziskovalna sredstva (kjer ima agencija za raziskovalno dejavnost v nasprotju z razpisi področnega ministrstva opredeljena merila oz. so ta še prepodrobno opredeljena, delno tudi nekonsistentna, toda mnogi recenzenti jih ignorirajo – tudi njihovo racionalno jedro), v izboru za članstvo v razrede na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, v izboru recenzentov (kjer pa tudi na ravni EU prihaja do velikih anomalij). Posledice neupoštevanja meritokratskih načel so za majhne družbe še posebej kritične in se kažejo v obliki »bega možganov«, neizkoriščanih investicij v študij in neizkoriščenih človeških potencialov, v občutku nepravičnosti … Tudi nimamo kriterijev za presojo, kdo recimo v javni upravi je »nesposoben« (kot sta se avtorja članka Deset let razgrajevanja sistema nedavno izrazila v Delu, njun prispevek pa tudi razkriva nemoč stroke). To pa pomeni, da je otežena racionalizacija tega aparata in drugih segmentov javnega sektorja, razen na način linearnih rezov in odpuščanj ali upoštevanja kriterijev strankarske in klanovske (ter institucionalne) lojalnosti.
Kako bo videti slovenska družba čez dve, tri leta?
Družbeno-ekonomska formacija, ki je nastala v tranziciji, je polna protislovij, ni nekaj, kar bi imelo možnost preživetja, kar nakazuje tudi dinamika zadolževanja, tako države kot gospodarstva. Je tudi tveganje za sistemsko korupcijo. Ekonomistično pojmovane reforme so nezadostne za prehod v bolj vzdržen in samonosilen sistem. Spremembe so lahko intendirane ali nenameravane. So lahko načrtovane ali spontane, prostovoljne oziroma konsenzualne ali vsiljene. Tudi neodločitve (ali odlaganje odločitev) imajo posledice oz. sprožajo spremembe (eksternalije).
Glede na nakopičene probleme in disfunkcije lahko pričakujemo obsežne sistemske transformacije. Te pa so (lahko) neprijazne. Vsekakor je skrivanje glave v pesek ali divje ideologiziranje najmanj na mestu. Spremembe se dogajajo za našim hrbtom, ko se obrnemo, so že tu. Če bi jih prej poskušali predvideti in (okvirno) usmerjati, bi morda lahko omejili ali nevtralizirali negativne posledice.
Pametnih in realnih scenarijev izhoda iz krize še ni na obzorju. Tudi nosilci družbenih sprememb, če odštejemo retoriko o strukturnih reformah pod taktirko Bruslja, so nejasni. Tako kot njihova smer in učinki. Mlada generacija bi prav gotovo morala biti zainteresirana za spremembe, ki bi vplivale na večjo pretočnost v elitnih položajih in nova delovna mesta. Ali imata koncepta socialnega podjetništva in zadružništva potencial za (samo)zaposlovanje mladih generacij? Majhen korak, kot je uvedba »socialne kapice«, bi bil lahko signal, da se nekaj premika in da imajo mladi diplomanti, mlajši raziskovalci in podjetniki inovatorji mesto v tej družbi.
* * *
Kot intelektualci in raziskovalci bi morali to prelomno obdobje intenzivneje proučevati ter artikulirati. Oblikovati bi morali temelje za interdisciplinaren, nacionalen in transnacionalen diskurz, ki bi zajel vso kompleksnost in dileme prihodnjega razvoja tako v Sloveniji kot na ravni EU. Vidim potrebo po izidu nove 57. številke Nove revije. Ironično pa je, in v duhu časa, da je ta revija v stečaju. Omisliti bomo morali neki drug medij za formiranje kritičnega, racionalnega in konstruktivnega javnega diskurza.
Dr. Frane Adam, www.institut-irsa.si, sociolog in publicist
