Kdaj bo prekipelo 
še akademski sferi?

V akademski sferi je še kako prisotna zavest o možnih nezaželenih posledicah preoblikovanja MVZT v nove resorne naveze.

Objavljeno
11. februar 2012 14.12
Jasna Kontler Salamon, znanost
Jasna Kontler Salamon, znanost

Sredi letošnjega januarja je minilo 19 let od sprejetja zakona o vladi, ki je sprva nameraval preoblikovati tudi tedanje samostojno ministrstvo za znanost in tehnologijo. Takrat je uporna znanstvenoraziskovalna sfera preprečila namero parlamentarnih strank, da bi znanosti našli mesto v ministrstvu, v katerem bi bila še šolstvo in šport. Ministrstvo za znanost in tehnologijo je nato brez resornih sprememb delovalo še osem let. Primerjava z aktualnim dogajanjem je namerna. Podobnost je v tem, da so parlamentarne stranke znova predlagale premestitev resorjev znanosti in tehnologije in znova tudi njuno pridružitev šolstvu in športu. Nova igralca v tej zgodbi pa sta kultura in visoko šolstvo. Velika razlika je seveda tudi v tem, da tokrat strokovni upor ni prav nič zalegel proti političnim argumentom o racionalizaciji dela vlade. Je pa še ena zelo pomembna razlika. Tisti, ki o razpoloženju strokovne in širše javnosti glede nedavno sprejetega zakona o vladi sklepajo na podlagi javnih razprav, dejansko vidijo in slišijo samo prizadeto kulturno sfero, ki zahteva samostojno kulturno ministrstvo. To, da tudi visokošolska in znanstvena sfera z omenjeno preselitvijo nista zadovoljni – dokaze za to bomo prikazali v nadaljevanju –, je bilo, sodeč po odmevih, doslej komaj opazno.

Zakaj se v javnosti ves čas, odkar se je razvedelo za to koalicijsko ministrsko spremembo, govori le o kritičnih stališčih in protestih kulturne sfere, je mogoče pojasniti predvsem z dvema značilnostma slovenske (in še kakšne) politične kulture. Tistega, ki mirno in vljudno izraža svoja kritična mnenja in jih tudi argumentira, praviloma nihče ne zazna ali vsaj ne jemlje dovolj resno, ker pač ni moteč in ker ne pritegne medijev. Prizadeti visokošolski učitelji in raziskovalci se s kulturnimi protestniki tudi ne morejo meriti v govorniški spretnosti, ne morejo se tako kot oni pomenljivo sklicevati na svojo podporo politiki ob osamosvojitvi – dejansko pa bi to seveda lahko naredili, saj je slovenska akademska sfera s svojimi zvezami in ugledom v tujini gotovo zelo veliko prispevala k priznanju in uveljavitvi države.

Burna reakcija akademske sfere šele po dolgi vrsti zamer

Je pa verjetno še tretji razlog za nenavadno skromnost, skoraj ponižnost ugovorov akademske sfere. Ta je v dosedanjih vladnih mandatih že velikokrat pokazala, da ima ob nastopu vsake nove oblasti zvrhano mero pozitivnih pričakovanj in ob tem tudi veliko pripravljenosti za popuščanje. Šele po daljši seriji razočaranj – na primer v prejšnji Janševi vladi, ko je Jure Zupan, minister za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, nanizal dolgo vrsto spodrsljajev, s katerimi se je močno zameril celotni javni visokošolski in raziskovalni sferi in še posebej študentom – je znala akademska javnost reagirati tako burno, da so vlado prisilili k spremembi. Toda v preteklem desetletju tudi v takem primeru uporniška akademska sfera ni dosegla resničnih sprememb. V konkretnem primeru je premier Janez Janša ministra Zupana po hitrem postopku zamenjal s popolno politično novinko Mojco Kucler Dolinar, ta pa je nato v vsem – razen v večji spretnosti v dogovarjanju – nadaljevala Zupanovo politiko.

Mešanica vsega naštetega je torej razlog, da se ministru za izobraževanje, znanost, kulturo in šport Žigi Turku trenutno ni treba ukvarjati še z besnimi kolegi iz visokega šolstva in znanosti. Ugibamo lahko, da bi bili ti morda precej manj prizanesljivi, če bi minister postal nekdo, ki nima visokošolskega in znanstvenega pedigreja. To pa ne pomeni, da nekateri v akademski sferi niso zelo razočarani zaradi (ne)ukrepanja.

Na primer prof. dr. Tamara Lah, dolgoletna direktorica Nacionalnega inštituta za biologijo, redna univerzitetna profesorica in nesojena – čeprav v pristojnem parlamentarnem odboru potrjena – ministrska kandidatka za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo v Pahorjevem spodletelem poskusu preoblikovanja vladne ekipe. »Presenečena sem nad mlačnostjo naše sfere – vsaj v primerjavi s kulturniki –, da tako mirno prenaša tako neumnost, kot je razdruževanje MVZT. Koalicijska pogodba nesmiselno in nelogično prerazporeja ministrstva v imenu varčevanj sredstev javnega sektorja. Združuje strokovno nepovezana resorna področja, kot so šport in kultura z znanostjo, pri čemer zareže v vitalno povezanost med znanostjo in tehnologijo, kar je osnova za razvojno naravnano gospodarstvo! To je tudi v neskladju z razvojno inovacijsko strategijio Slovenije, ki sta jo potrdila prejšnji parlament in vlada, pripravili pa so jo politično nepovezani strokovnjaki. Hotela sem, da bi v zvezi s tem sprejeli peticijo, pa sem odnehala, ker ni bilo pravega odziva.« Lahovo moti tudi različnost odnosa Janševe vlade do kulture in znanosti. »Po vseh teh izjavah o državotvornosti kulture se zdi, da znanost ni državotvorna – ampak za Janševo vlado nikoli ni bila. Pomen ima samo, da izobražuje, tehnologije pa lahko kupimo, saj so povsod naprodaj! Najprej gospodarstvo, potem pa znanost, je razlagal premier Janša že leta 2004!«

Opozorila o možnih posledicah razdružitve resorjev

Vendar je v akademski sferi vseeno še kako prisotna zavest o možnih nezaželenih posledicah preoblikovanja ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo (MVZT) v nove resorne naveze. Tem bolj, ker je za visoko šolstvo in znanost, v primerjavi s kulturo, omenjena vladna reorganizacija ministrstva pravzaprav še bolj radikalen poseg, saj je z njo od znanosti znova odtrgana tehnologija; ta je zdaj v gospodarskem ministrskem resorju. Visoko šolstvo pa sploh nima več samostojnega resorja in ga tudi ni več v imenu ministrstva, temveč je postalo oddelek v dolgi izobraževalni verigi, ki vključuje še vrtce, osnovne, srednje in višje šole.

Pred enim mesecem, ko se je že vedelo, da se obeta reorganizacija ministrstev, je svet za znanost in tehnologijo (SZT) seznanil poslanske skupine, Pahorjevo vlado in tudi vso javnost s stališči SZT, da bi kakršnokoli razdruževanje področij visokega šolstva, znanosti in tehnologije »škodljivo vplivalo na nadaljnji razvoj teh področij« in da bi to »bistveno otežilo, če ne celo onemogočilo« izvajanje dolgoročne (veljala naj bi do leta 2020) nacionalne raziskovalne in inovacijske strategije Slovenije (RISS), ki je bila sprejeta šele maja lani. Ta strategija daje namreč posebno mesto inovacijam in povezovanju znanstvene in gospodarske sfere. Člani SZT, ki so vsi po vrsti ugledni predstavniki gospodarske, visokošolske in znanstvene sfere, so menili tudi, da je umestitev visokega šolstva, tehnologije in znanosti v okvir enotnega ministrstva optimalna in da zagotavlja najboljšo možno podlago za prihodnji gospodarski razvoj Slovenije. SZT je sredi januarja dal tudi nasvet, če se bodo ministrstva kljub temu razdruževala. Že bivši vladi je svetoval, da naj visoko šolstvo, tehnologijo in znanost ohrani skupaj, in to v tistem ministrstvu, ki bo pokrivalo konkurenčnost in dolgoročni razvoj države.

Stvari, ki delujejo, ne popravljamo

Zdaj je seveda že jasno, da predlogi SZT niso bili uslišani. Vseeno pa je pomembno vedeti, da je stališča SZT v celoti podprla rektorska konferenca (RKS). Rektorji so se tako odločili na podlagi ocen, da lahko tovrstne nepravilne odločitve prinesejo posledice, ki ne bodo vplivale samo na resorna področja, ampak bodo imele širši pomen, predvsem pri gospodarskem razvoju in v doseganju konkurenčnosti Slovenije. Predsednik RKS, rektor mariborske univerze prof. dr. Dušan Rebolj, pa je v zvezi s tem za Delo povedal še svoje mnenje: »Moja osebna reakcija na informacijo o reorganizaciji ministrstev nasploh izhaja iz inženirskega principa, da stvari, ki delujejo, ne popravljamo. V dvajsetih letih obstoja Slovenije so bile preizkušene različne konfiguracije ministrstev in zadnja z ministrstvom za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo je za univerze dobro delovala. Izkušnje pa tudi kažejo, da je za reorganizacijo vedno potrebnih precej energije in časa, zato se vsaj začasno zmanjša učinkovitost. O prihrankih dvomim, saj dela zaradi združevanja ministrstev ne bo nič manj, stroškov tudi ne, le minister združenega ministrstva bo težko obvladoval tako različna področja, kot so predšolska vzgoja ter visoko šolstvo in znanost.«

Za ohranitev dosedanjega ministrstva se je odločno zavzela tudi koordinacija samostojnih raziskovalnih institucij (Kosris). »Prepričani smo, da z združitvijo resorjev za kulturo, šolstvo, šport in znanost na eni in ločevanjem znanosti in tehnologije na drugi strani ne bo želenih prihrankov. Prej nasprotno. Slabe izkušnje s prepočasnim medresorskim usklajevanjem nas navdajajo s strahom, da bo prišlo do prekinitev sodelovanj, ki smo jih oblikovali v zadnjih sedmih, osmih letih, in s tem do slabitve razvojno naravnanega gospodarstva,« med drugim piše v izjavi Kosrisa, ki pa ni zgolj kritičen, saj hkrati pozdravlja »napoved za povečanje vlaganj v raziskovanje kakor tudi napovedana prizadevanja za stabilnejše financiranje raziskovalnih skupin«.

Dejansko so se vsi, ki so se doslej sami ali na naše vprašanje izrekli o resorni preureditvi, strinjali, da sprememba ne bo prinesla omembe vrednega varčevanja. »Menim, da pri tem ne gre toliko za varčevanje kot za učinkovitost delovanja vlade. Če stvari gledam od daleč, potem bi se zavzemal za manj ministrov, slovenska vlada bi morala delovati kot nekakšen projektni ali razvojni svet. Dejstvo pa je, da so stvari skrite v načinu delovanja takšne vlade. Če je v ministrstvu več dejavnosti, ki proračunsko niso ločene, kot so konkretno šolstvo in šport, univerza, znanost in kultura, se zlahka zanemari razvoj ene na račun druge. Pri razdelitvi ministrstev, kot se kaže danes, me v resnici bolj kot združevanje skrbi razdruževanje znanosti in tehnologij v dve ministrstvi, kar lahko privede še do večjega neskladja med znanstvenim raziskovanjem in tehnološkim razvojem. Naš skupni cilj bi moral biti ravno v tem, kako ju povezati. Pri razdelitvi ministrstev je tudi nekaj simbolizma, saj kaže, čemu država daje večjo težo,« je za Delo povedal prof. dr. Jadran Lenarčič, direktor našega največjega raziskovalnega Instituta Jožefa Stefana. Njegov kolega, direktor izredno uspešnega Kemijskega inštituta prof. dr. Janko Jamnik, pa je opozoril še na očitno pomanjkljivost omenjenih vladnih resornih premeščanj: »Pogrešam prepričljivo argumentacijo za to, kaj naj bi bilo prav in kaj ne. Pogledal sem sestavo vlade v Nemčiji, Avstriji in Singapurju in slika je različna. V Nemčiji, na primer, imajo ravno tako skupaj gospodarstvo in tehnologije, kot je predvideno pri nas. V Avstriji imajo tehnologije in inovacije skupaj s prometom, v Singapurju tehnologij eksplicitno v vladi nimajo, znanost pa je kar pod predsednikom vlade. Nobeni od teh dežel ne gre slabo. Kljub temu verjamem, da obstajajo dobri razlogi tudi za koncept, ki je različen od navedenih in ki je bil postavljen pri nas. Predvsem bi si želel, da v Sloveniji dosežemo neko stabilno stanje, tako da bi nova vlada lahko gradila na dosežkih prejšnje, s čim manj pretresi ob prehodih.«

Znanost, tehnologija in visoko šolstvo v ministrstvo za razvoj

Za mnenje o novem ministrstvu smo v času, ko je bila novela zakona o vladi že sprejeta, vprašali še prof. dr. Lucijo Čok, ki je karieri raziskovalke in univerzitetne profesorice pridružila še izkušnje ministrice za šolstvo, znanost in šport ter nato prve rektorice primorske univerze. Zdaj pa je članica sveta Nacionalne agencije za kakovost v visokem šolstvu (Nakvis) ter ocenjevalka evropskih univerz za Evropsko združenje univerz (EUA). »Visoko šolstvo in znanost, področji z močnim razvojnim potencialom, na splošno v dosedanjih vladah – ne glede na strateške dokumente, ki jih je sprejemala vsakokratna ministrska in vladna ekipa – nista bili prioriteti vladnih koalicij. Sicer ju ne bi zdaj združevali, drugič spet razdruževali. Od vsega začetka bi morali znanost in tehnologija ter visoko šolstvo tvoriti ministrstvo za razvoj. Za zgled bi nam lahko bila organiziranost znanosti v okviru evropske komisije, saj načrtno sledi razvojnim korakom svojih srednjeročnih strategij. Žal pa je odločanje o prednostih razvojnih politik posameznih držav zunaj vpliva akademskega in znanstvenega sveta. Odločanje strategov oziroma državnih politik o nacionalnih prioritetah razvoja pogosto ne sloni na temeljitih analizah ravni obstoječega potenciala, na realnih možnostih uresničitve razvojnih načrtov ter na partnerstvu vključenih v spremembe, ki vodijo k jasno zastavljenim ciljem. Prav zaradi prekinitev razvojnih tokov, ki se ob vsaki novi vladni usmeritvi sicer ponujajo kot vzgon razvojnim načrtom vsakokratnega ministrstva, so strateški dokumenti usojeni na pozabo po dolgih in izčrpavajočih razpravah brez pravega dolgoročnega učinka.«

Za konec smo – tudi zato, da teme ne bi sklenili pesimistično – prihranili mnenja redkih slovenskih raziskovalcev, ki ob slabih vidita tudi možne dobre plati delovanja novega megaministrstva, ki ga bo vodil Žiga Turk. Minister se za zdaj – sodeč po zaslišanju v parlamentu – ne obremenjuje z resorno zapletenostjo svojega ministrstva.

»Osebno menim, da združevanje ministrstev samo po sebi ne pomeni varčevanja, saj morajo operativne ekipe delovati ne glede na število ministrstev. In prav učinkovitost delovanja teh ekip, predvsem pa sodelovanje med ekipami različnih resorjev je bil problem dosedanje in tudi prejšnjih vlad. V tem smislu lahko večje ministrstvo celo rahlo vzpodbudi boljšo koordinacijo med operativnimi ekipami, čeprav področje kulture ne spada v omenjeno skupino,« nam je povedal dr. Andraž Legat, direktor zavoda za gradbeništvo (ZAG).

Resorni popravki za zdaj le v akademski razpravi

Prof. dr. Vito Turk, predsednik znanstvenega sveta javne raziskovalne agencije (ARRS), nekdanji dolgoletni direktor Instituta Jožefa Stefana in še aktivni sodelavec podiplomske šole Jožefa Stefana, pa meni, da je minister pomembnejši od organizacije ministrstva. »Bistvena je vsebina dela ministrstva. Znanosti posvečeni del koalicijske pogodbe se mi zdi še kar v redu in tudi to, kar je minister, ki prihaja iz visokošolske sfere, doslej povedal o znanosti, se mi zdi še kar sprejemljivo. Kako pa se bo to izvajalo, je seveda druga zgodba,« nam je dejal ministrov soimenjak (nista v sorodu), ki se mu zdi najpomembneje, da nova vlada ohrani rast sredstev za visoko šolstvo in znanost, ob tem pa jo opozarja, da predvidena dva državna sekretarja za tako razvejano ministrstvo verjetno ne bosta dovolj.

Predlog, kako rešiti ta problem, ima sociolog prof. dr. Frane Adam. »Primer Švedske kaže, da je mogoče imeti malo ministrstev (11), toda veliko ministrov (21). V enem ministrstvu so lahko dva ali trije ministri. To mi je potrdil tudi moj kolega iz akademske inštitucije v Stockholmu. Moj predlog je, da bi imeli v sestavljenem ministrstvu za izobraževanje, znanost, kulturo in šport dva ministra, od katerih bi bil eden za kulturo.«

A vse to je za zdaj zgolj akademska razprava, ker novi premier (še) ne kaže pripravljenosti, da bi se v vladnih resorjih karkoli spremenilo. Zanimivo bo počakati, kdo bo dolgoročno pokazal večjo vztrajnost.