Knjigo v glavo

Katere knjige je pisatelj Yann Martel poslal v branje svojemu premieru in zakaj jih ta ni prebral?
Objavljeno
28. december 2012 11.38
Irena Štaudohar, Sobotna priloga
Irena Štaudohar, Sobotna priloga
Pisateljica in scenaristka Nora Ephron, ki je umrla letos poleti, je v eni od svojih knjig, ki so vedno polne humorja, ironije in vitalnosti, napisala, da je branje njena najljubša dejavnost.

Ko bere, se ji zdi, da je nekaj dosegla, da se je nečesa naučila, da je postala boljša oseba. »Zato, ker berem, sem pametnejša. O tem, kar berem, se rada pogovarjam. Branje je neverjetno zdravilno, saj ozdravi mojo hiperaktivnost in pomanjkanje pozornosti. Branje je pobeg in nasprotno od pobega; je način, kako vzpostaviti stik z realnostjo po dnevu, polnem fantaziranja, in je način, kako stopiti v domišljijski svet nekoga drugega po dnevu, ki je poln realnosti.« Branje je vse to in še mnogo več. Branje nas uči sočustvovanja, empatije, z branjem se urimo v tem, da čutimo s tistimi, ki nismo mi ali naši, da pozabimo nase, vsaj za nekaj časa. Branje lahko v naši glavi sproži kemično reakcijo, ki se imenuje inspiracija ali ideja.

Politiki in branje

Pisatelj in Bookerjev nagrajenec Yann Martel je bil nekoč, s še petdesetimi kanadskimi umetniki, povabljen v parlament na pogovor o subvencioniranju kulture. V na pol prazni dvorani se je pisatelj (pravkar lahko v kinu gledamo film Pijevo življenje, ki je posnet po njegovi istoimenski knjigi) spraševal, zakaj predstavniki vlade o umetnosti največkrat razmišljajo, kot da gre le za neko kratkočasje, ki se zgodi na koncu ali na začetku zares pomembnih stvari v življenju, kot recimo pri sklepanju posla. Stephen Harper, kanadski premier konservativne vlade, je nekoč povedal, da je njegova najljubša knjiga Guinnessova knjiga rekordov, kar je v bistvu dokaj cinična opazka namesto resnice, ki se imenuje – nič ne berem oziroma ne berem rad.

Velika večina naših politikov je pri odgovorih na vprašanje, kaj najraje berejo, dolgočasno predvidljiva in ne more skriti, da če jih že kdo povpraša po najljubši literaturi, sezname najljubših knjig zanje največkrat sestavijo piarovci ali pa naštejejo knjige, ki so jih (nazadnje) brali v srednji šoli za čtivo. (Tisti, ki nimajo ponarejenih spričeval, seveda.)

Kakorkoli. Zakaj naš premier ne bere, se je spraševal Martel. Zakaj ne mara literature? In odločil se je, da bo zanj sestavil seznam knjižnih priporočil in ga poskušal navdušiti nad literaturo. Vsak drugi ponedeljek je premieru v priporočilo poslal knjigo in jo opremil s pismom, v katerem mu je na kratko razložil, zakaj je izbral prav to in zakaj se mu zdi, da je posebna, zanimiva, navdihujoča, kdo je človek, ki jo je napisal. Kot kakšna Šeherezada mu je v štirih letih poslal stoeno knjigo. »Kdo je ta moški?« se je spraševal o premieru. »Kaj ga vznemirja? Saj vem, da mora biti strašno zaposlen in da nima veliko časa. Brez dvoma pa zveni in vlada kot nekdo, ki ga umetnost sploh ne zanima.« Martel s svojimi predlogi za branje ni želel vzgajati premiera, to bi bilo preveč arogantno; želel mu je svetovati, kaj naj dela v tišini, ko ima čas. »Ni boljšega orodja za proučevanje življenja, kot je umetnost. Knjige so spomin. Branje je način za razumevanja stvari. Ob pomoči knjig lažje razumemo druge: geografsko, zgodovinsko, spolno, rasno ... Ne moreš biti razmišljujoči človek in nikoli brati literature.« Arheolog proučuje fosil, tako kot bralec bere detektivko in se sprašuje – kaj se je tukaj zgodilo? Zaljubljenec opazuje obraz svoje ljubljene in tako kot bralec romantičnega romana najde v njem tolažbo ali lepoto. Tako kot politik prebira in čaka predvolilne raziskave ali rezultate volitev, vernik bere sveto knjigo in se sprašuje – kakšna je moja usoda?

V svojih pismih je pisatelj mnogokrat nagovoril premiera o aktualnih stvareh, glede zmanjšanja subvencij za gostovanja kanadskih umetnikov v tujini, zmanjšanja subvencij za umetniške revije; odločno je protestiral, ko se je vlada odločila, da bo velik del denarja namenjen predvsem študijskim smerem, ki se ukvarjajo z gospodarstvom; kritičen je bil do vladne okoljske politike. Do njega je bil prijazen, krut, ciničen; posegel je po znamenitem Antonijevem govoru iz Julija Cezarja, da bi ga opisal kot »plemenitega« moža, ali zgodbi o šahu Stefana Zweiga, da bi mu sporočil, koliko figur je že izgubil pri svoji igri. Zato so to tudi pisma, ki pričajo o kanadski stvarnosti.

Kasneje je pisma zbral v knjigi, naslovljeni Kaj bere Stephen Harper?, in mu jo poslal kot šestinšestdeseto. »To je knjiga, za katero upam, da ste jo že prebrali.« Razen petih res kratkih zahvalnih pisem iz Harperjevega tajništva na svoja pisma ni dobil odgovora. Je pa zato knjiga Kaj bere Stephen Harper?, ki ji Martel prijazno pravi »najina knjiga«, dobila mnogo bralcev. Na eni od literarnih prireditev, na kateri je nastopil Martel, so številni gledalci kot v kakšnem performansu sestavili priporočila za knjige za premiera in pisatelj mu jih je potem v enem od pisem res poslal. Izbor ljudstva.

Preprosta zgodba

Že izbor prvih treh knjig, ki jih je priporočil politiku, je izvrsten. Sam po sebi zgodba. Pravzaprav imajo vse knjige, ki jih našteva, svoj smisel, vrstni red, natančno strukturo in napet dramaturški lok, ki hkrati meri v srce, dušo in razum.

To enosmerno epistolarno akcijo je pisatelj odprl s Tolstojevo zgodbo Smrt Ivana Iljiča, zgodbo o karieristu, ki zboli na smrt in zadnjih nekaj dni na planetu razmišlja o svojem sebičnem, pustem življenju, dolgočasnem zakonu, o tem, da je bilo vse, kar je storil, narobe, ogromna prevara in da mu je zmanjkalo časa, da bi karkoli popravil. Tolstoj v zgodbi preprosto in natančno opisuje plitkost življenja, in to brez moraliziranja. Življenje in smrt. »Živo in jasno vidimo vse napake Ivana Iljiča. Zdi se nam, da je čisto drugačen od nas, saj jih mi nikoli ne bi storili – vse dokler ne spoznamo, da je vse znano, da nas nekdo ves čas opazuje, kot da smo eden od junakov v zgodbi Smrt Ivana Iljiča.«

Martel je v prvem pismu zapisal, da se v literaturi skriva zelo velik paradoks, saj se velikokrat zgodi, da ko beremo zgodbo o fiktivnem junaku, kmalu ugotovimo, da pravzaprav beremo o sebi. Včasih se v junakih prepoznamo, drugič to prepoznavanje potlačimo ali zanikamo. Fascinantno je, da je zgodba, ki je bila napisana davnega leta 1882 in se dogaja v carski Rusiji, lahko tako sodobna in večna, da si lahko kar predstavljamo, kako jo berejo afriški pastir, inženir na Floridi, migrant v Kuvajtu ali ministrski predsednik v Ottawi in pri tem vsi kimajo z glavo, saj jim vse zveni zelo znano, domače.

Prvo knjigo je Martel poslal z razumevanjem, da si dandanes človek težko utrga čas za branje. »Vem, da ste zelo zaposleni, gospod Harper. Vsi smo. Tudi menihi, ki meditirajo v svojih celicah, imajo delo. To je pač življenje odraslih – do stropa je napolnjeno s stvarmi, ki jih moramo še storiti.« Ampak knjige, ugotavlja, lahko beremo, ko se vozimo z vlakom, med odmorom, tik preden zaspimo. Lepo je, če je knjiga tista, ki žari na nočni omarici. Dovolj je nekaj deset minut na dan. Ameriški pisatelj Stephen King, recimo, na bejzbolske tekme nikoli ne gre brez knjige in jo potem bere med odmori.

Pisatelj je premieru ves čas pošiljal rabljene knjige, pa ne zato, da bi prihranil, ampak zato, ker je zanj rabljena knjiga nekaj takšnega kot rabljen avto – dokler vozi, ne izgubi vrednosti. Dobra zgodba enako dobro skoči na bralca iz stare ali nove knjige.

Žanrsko je izbor zelo raznolik, od poezije in stripov, klasikov in sodobnih avtorjev do otroških knjig. Ne manjka erotike, priporoči mu zgodbi Ptičke in Venerino delto Anais Nin in napiše, da gre za knjižne strani, na katerih je polno zgodb, »kako so ženske mokre, pa ne zaradi dežja, in moški trdi, pa ne zaradi trdega dela«.

Prav tako je zabaven, ko poskuša povezati pisatelja in njegovo delo – lahko sploh ločimo ples od plesalca, bi se o tem dejanju vprašal Paul Valé ry. Martel je zabaven. Ko piše o drami Čakajoč Godota, pravi, da gre v njej za metafiziko in nič, pesimizem in humor. Beckett je v svojih delih z drevesa življenja kot lubje odstranil vse človekove ničevosti in želje, tako da je ostalo zgolj elementarno meso. In vendar ... Beckett je bil z isto žensko, Suzanne Déchevaux-Dumesnil, več kot petdeset let. In bil je velik oboževalec tenisa. »V teh dveh stvareh vidim paradoks med tem, kaj nekdo piše in kako nekdo živi.« Če je imel radost in energijo, da je po igrišču lovil žogo in jo treskal čez mrežo, če je imel to srečo, da je vedel, da ga na koncu dneva nekdo čaka doma, zakaj je potem pisal tako pesimistične knjige? »Žena in tenis – kaj več lahko človek pričakuje od življenja?«

Farma in umor

Drugo literarno delo, ki ga je poslal, je seveda Živalska farma Georgea Orwella. In prav ta seveda ga je skrbel, saj je knjiga tako znana, tako prava za politika. To delo ima, po njegovem mnenju, sicer nekaj skupnih lastnosti s prvo – Smrt Ivana Iljiča. Med drugim to, da je kratka in da priča o tem, kako zanimivo in po svoje zna dobra literatura opisovati realnost. Živalska farma je politična knjiga, govori o zlu tiranije. To je univerzalna zgodba. Nekdo, ki recimo še nikoli ni slišal za Stalina ali Hitlerja, bo v tej zgodbi na 120 straneh prepoznal diktaturo, zlorabo idealov, korupcijo, manipulacijo politike, uničeno ljudstvo. Bralec, ki prebere knjigo, bo bolj jasno prepoznal, kako deluje zlobna politika.

S knjigo številka tri me je Martel prijetno presenetil, saj sodi v tako imenovano žanrsko literaturo in prihaja izpod peresa meni tako ljube avtorice. To je Umor Rogerja Ackroyda kraljice kriminalk Agathe Christie. »Človek mora imeti rad Agatho Christie. Kdo bi si mislil, da je umor lahko tako čudovit.«

V pismu je Martel mimogrede navrgel, da je pred kratkim obiskal staro predsedniško palačo, v kateri sta nekdaj živela Wilfrid Laurier (1841–1919) in William Lyon Mackenzie King (1874–1950), predsednika Kanade. Slednji je državo uspešno vodil čez čeri gospodarske krize, druge svetovne vojne in zasnoval zavidljiv sistem socialnega skrbstva. »Ste vedeli, da sta bila oba, Laurier in King, obsedena bralca?« Martel s kančkom očitka sprašuje Harperja. Kingova knjižnica je velikanska in v njej najdemo Danteja, Shakespearja, Kiplinga, številne biografije, knjige o umetnosti ... Laurierjeva knjižnica je bila še bolj obsežna in je danes shranjena v Nacionalnem kanadskem arhivu. »Kako jima je uspelo, da sta toliko prebrala? Mogoče sta si Laurier in King znala dobro organizirati svoj čas. Ali pa je bilo zanju branje nekaj povsem naravnega, neka dejavnost, ki pritiče spoštovanemu gospodu tistega časa?«

Med Martelovimi priporočili je kar nekaj dram (Gospodična Julija Augusta Strindberga, Čakajoč Godota Samuela Becketta, Šest oseb išče avtorja Luigija Pirandella, Julij Cezar Williama Shakespearja, Kaligula Alberta Camusa ...). Življenje je tolikokrat podobno drami, pravi. »Ko vi, gospod Harper, vstopite v parlament, v bistvu stopite na oder. In tam ste zato, ker igrate vlogo, glavno vlogo. Prav zato ker igrate to vlogo, vstanete in govorite. Podobno je v življenju vsakogar od nas; stopamo na različne odre, igramo različne vloge in govorimo.«

Vendar je velika razlika med življenjem in umetnostjo; drame imajo strukturo in pomen, ki jima jo nameni avtor, medtem ko v življenju, tudi po več dejanjih, težko najdemo pravo strukturo in smisel. Kako neverjetne so povezave med literaturo in življenjem. In nepredvidljive. Poglejmo večno vprašanje: kakšna je prava politična, angažirana umetnost? V pravem trenutku je lahko vsaka dobra literatura politična. Tako kot se nekomu, ki je nesrečno zaljubljen, zdi, da vsaka popevka, vsaka pesem govori prav o njem. Danes, ko se ljudje v Sloveniji vedno več pogovarjajo o politiki in prihodnosti (kot bi dejal humorist Karl Valentin, nekoč je bila vsaka prihodnost boljša), vsaka literatura, vsaka predstava dobi drugačen, pravočasen kontekst. Kot da govori o tukaj in zdaj. Ne čudi torej, da politiki niso preveliki oboževalci umetnosti.

Martel ve, da je vsaka dobra knjiga politična. To očitno sluti tudi Harper. S pošiljanjem knjig premieru je končal pri dobri številki – 101. Naveličal se je, kot je dejal, rabljene knjige uporabljati kot bombe in granate. »Tudi številka vaših pisem je lepa in okrogla – 0. Zero, naught, nada, zilch.«

Martel je še pred svojo korespondenco s Harperjem prejel pismo od nekega drugega politika – ameriškega predsednika Obame, ki je skupaj s hčerko prebral njegovo knjigo Pijevo življenje in se mu zanjo zahvali. »Živalska zgodba nama je všeč. Prisrčna knjiga je eleganten dokaz tako za obstoj Boga kot za moč pripovedovanja. Hvala.«

Kaj je Martel želel doseči s pisanjem premieru? Sporočiti je želel, da so razstave po galerijah in muzejih, filmi, drame, ples, glasba, moda oblikovalcev – kanadska civilizacija. »Če vse našteto odpišemo, od kanadske civilizacije ne bo ostalo nič. Korporacije pridejo in gredo, umetnost pa ostane.«

Poetično pravi: »Vprašajte katerega koli krokodila, kako preživeti v puščavi, in povedal vam bo: Bolje je imeti pesem v želodcu kot številko v glavi.«