Koliko neenakosti zdrži kapitalizem?

Glede optimalne distribucije dohodkov v družbi ne smete vprašati nas, ekonomistov.
Objavljeno
20. junij 2014 12.36
LJUBLJANA SLOVENIJA 22.05.2009 ILUSTRACIJA FOTO:ROMAN SIPIC/DELO
Jože  P. Damijan
Jože P. Damijan
Knjiga Thomasa Pikettyja Kapital v 21. stoletju, ki so jo marca letos v prevodu objavili v ZDA, je onkraj luže povzročila celega hudiča. Takoj po izidu je doživela navdušujoče recenzije tako v vodilnih svetovnih medijih kot tudi iz akademske srenje. Nobelovec Paul Krugman jo je označil kot knjigo desetletja. Britanski The Economist je tedensko objavljal analize posameznih poglavij. Knjiga se je nemudoma povzpela na vrh najbolj prodajanih knjig na Amazonu.

S čim je 43-letni Piketty, sicer briljantni ekonomist, ki je pri dvaindvajsetih doktoriral na London School of Economics in po dveh letih profesorsko službo na najbrž najbolj prestižni univerzi, MIT v Bostonu, ker ga je dolgočasilo predavanje zgolj teorije, zamenjal za majhen kabinet na pariški École des Hautes Études en Sciences Sociales, tako razburkal javnost? Zelo na kratko rečeno: na podlagi analize individualnih davčnih podatkov za obdobje dvesto let za pet držav (ZDA, V. Britanija, Francija, Nemčija, Švedska) je pokazal, da je naravna tendenca kapitalizma koncentracija bogastva v rokah peščice lastnikov premoženja. Do tega vedno prihaja, ko donos na premoženje presega stopnjo rasti BDP. Ali po domače rečeno, ko lastniki hitreje povečujejo svoje premoženje kot rastejo povprečni dohodki.

Pokazal je še, da je obdobje po drugi svetovni vojni, za katero je značilno zmanjšanje premoženjske in dohodkovne neenakosti, zgolj anomalija od tega dolgoročnega trenda koncentracije bogastva. To je delno posledica zmanjšanja vrednosti finančnega premoženja po veliki gospodarski depresiji v 30. letih 20. stoletja in fizičnega uničenja v drugi svetovni vojni ter na drugi strani dviga davkov na najvišje dohodke in vzpona socialne države po vojni. Obdobje po drugi svetovni vojni je privedlo do iluzije, da ima sodobni kapitalizem, drugače od divjega liberalnega kapitalizma 19. stoletja, lahko povsem človeški obraz v obliki stalnega povečevanja življenjskega standarda za vse.

Toda trendi so se obrnili konec 70. let 20. stoletja, kar sovpada z obdobjem reaganomike in thatcherizma, za kateri so značilni pospešena deregulacija (predvsem finančne industrije), znižanje davkov na visoke dohodke in dobičke, privatizacija javnih storitev ter pospešeno uničevanje sindikatov. Piketty je pokazal, da tak nereguliran kapitalizem sam po sebi vodi do prevelikih koncentracij bogastva in do ekstremne neenakosti. Vse to smo v fragmentih sicer že vedeli, toda moral je priti Piketty z dolgoročno analizo trendov, da je pokazal, da je cesar gol. Da je reaganovska revolucija dejansko povratek k notranjim zakonitostim kapitalizma. Regulacija, višja obdavčitev bogatih in vzpon socialne države po drugi svetovni vojni so motili kapital na njegovi naravni poti.

Toda, in tukaj je catch, problem kapitalizma, kadar ga nič ne moti, je njegova velika inherentna nestabilnost in nagnjenost k pogostim krizam. Tako je povečanje koncentracije bogastva in ekstremno povečanje neenakosti v ZDA nujno privedlo tudi do povečane nestabilnosti agregatnega povpraševanja. Spodnjih 50 odstotkov prebivalstva v ZDA, ki nima neto premoženja, je lahko trošilo le na podlagi pospešenega zadolževanja, s katerim pa je služil zgornji odstotke in si pri tem izmišljeval nove in nove finančne produkte, da bi prikril, da je osnova gnila, saj večina prebivalstva nima premoženja, s katerim bi lahko pokrila dolgove. Logična posledica so bili nepremičninski in finančni baloni, ki so počili in okužili preostali svet.

Pretirana neenakost je velik makroekonomski problem. To empirično potrjuje tudi letošnja študija MDS, ki kaže, da države z višjo neenakostjo dosegajo nižjo gospodarsko rast.

Ključno vprašanje, ki ga načenja Pikettyjev Kapital, je, kako spraviti zli duh ekstremne neenakosti nazaj v steklenico. Kako narediti kapitalizem socialno vzdržen in stabilen. Rešitve glede povrnitve k večji stabilnosti so sicer na dlani. Te niso v Marxovem predlogu odprave kapitalizma, niti v Pikettyjevem – smiselnem, vendar utopičnem – predlogu uvedbe globalnega davka na premoženje, temveč v povratku v »zadnji delujoč sistem«. Edino obdobje, ko so bila zahodna gospodarstva relativno stabilna, je bilo po eni strani obdobje reguliranega tržnega gospodarstva s številnimi socialnimi korektivi v obliki močne socialne države, na drugi strani pa z manj prostimi mednarodnimi tokovi kapitala. Prvo potrjuje tudi sveža študija MDS, ki kaže, da so države z več redistribucije bolj stabilne, hkrati pa ne rastejo počasneje. Glede drugega pa so izkušnje zadnjih dvajsetih let s finančnimi krizami od Latinske Amerike in Azije do razvitih držav pokazale, da so prosti tokovi kapitala glavni krivec za najhujše finančne krize. Zato danes niti MDS niti Svetovna banka nista več apriori proti kapitalskim omejitvam.

Za povratek v večjo stabilnost je torej treba najti novo ravnovesje v distribuciji ustvarjenega dohodka med kapitalom in delom. Toda glede optimalne distribucije dohodkov v družbi ne smete vprašati nas, ekonomistov. Seveda pljuvam v lastno skledo. A dejstvo je, da ekonomisti, pripadniki prevladujoče neoklasične in neokeynesijanske šole, ne vemo, kaj je prav. Nobena teorija in noben model nam ne povesta, kolikšno je »pravo« plačilo za vloženo delo in »pravo« plačilo za vložen kapital. Ne vemo, koliko k ustvarjeni vrednosti dejansko prispeva delo in koliko kapital. Znamo le izmeriti, kolikšen del kolača si na koncu razdelita kapital in delo, ne znamo pa povedati, ali je ta razdelitev ustrezna in katera bi bila optimalna.

Vprašanje prave razdelitve vrednosti je sicer staro, kot je stara ekonomska veda. Najbliže resnici sta bila najbrž klasika Adam Smith in David Ricardo, ki sta izhajala iz stališča, da se plače oblikujejo na podlagi družbenih norm, torej na podlagi tega, koliko je potrebno za zagotovitev spodobnega življenjskega standarda v nekem okolju. Preostanek do ustvarjene vrednosti pripade kapitalu. To izhodišče pa je bilo sredi 19. stoletja politično sporno, saj je brezpravnim delavcem dajalo moralno upravičenje do večjega deleža v razdelitvi, kot so jim ga bili pripravljeni priznati lastniki kapitala. Devetnajsto stoletje je eno samo dolgo obdobje krvavega boja delavcev za večji delež v razdelitvi. V tem kontekstu je treba razumeti stališče Karla Marxa, ki je celotno ustvarjeno vrednost pripisal delu, katerega del presežne vrednosti si (neupravičeno) prilašča kapital. Na drugi strani je stal Nassau Senior, avtor reforme o revežih, ki je ukinila subvencije k prenizkim plačam in reveže strpala v sirotišnice. Nassau je govoril o moralnem upravičenju kapitala do plačila, saj se lastniki kapitala odpovedujejo tekoči porabi, da lahko investirajo.

Teoretska »rešitev problema« je prišla konec 19. stoletja. John Bates Clark, prvi predsednik ameriške zveze ekonomistov, je kot prvi marginalistično teorijo koristnosti uporabil tudi za razlago distribucije dohodkov. Tako kot mejna korist zadnje enote dobrine, ki jo kupimo, določa njeno ceno, tako naj bi bilo pravo plačilo za delo in kapital enako mejnemu prispevku, ki ga zadnja enota dela in kapitala prispevata k ustvarjeni vrednosti. Tej razlagi so sledili tudi drugi sodobniki in Paul Samuelson, avtor neoklasične sinteze, je leta 1948 v prvi izdaji legendarnega učbenika Ekonomika to Clarkovo opredelitev zacementiral v ekonomsko teorijo, kjer prevladuje vse do danes.

Toda ta neoklasična razlaga razdelitve vrednosti ima najmanj dva velika problema. Prvič, teorija ne drži. Mejnega prispevka kapitala in dela k ustvarjeni vrednosti sploh ni mogoče objektivno izmeriti. S to teorijo ni mogoče razložiti, zakaj imajo delavci za enako delovno mesto v tehnološko povsem enaki avtomobilski tovarni na Kitajskem za petnajstkrat, v Mehiki pa za petkrat nižje plače kot v Nemčiji. Ali zakaj bi bila mejna produktivnost prodajalke v enakem Sparovem supermarketu v Nemčiji za dvakrat višja kot v Sloveniji? In drugič, ta teorija ne omogoča določitve optimalne družbene razdelitve. Po njej je vsaka razdelitev optimalna, saj sta dohodka kapitala in dela po definiciji enaka njunim mejnim produktivnostim.

Z neoklasično teorijo razdelitve si torej ne moremo prav nič pomagati pri iskanju optimalnega ravnovesja v distribuciji dohodka med kapitalom in delom. Treba se je vrniti nazaj h klasiki, kjer so plače določene v skladu obstoječimi družbenimi normami glede tega, kakšna višina plače še omogoča dostojno življenje. To pa pomeni, da je odločitev o optimalni razdelitvi ustvarjenega med delavce in lastnike kapitala izključno politično vprašanje. Vprašanje, okrog katerega je vedno znova treba doseči družbeno soglasje.