Leon Lučev: Izkušnja je zapisana na obrazu, v očesu

Leon Lučev (1970) velja za največjega filmskega igralca povojne generacije v nekdanji Jugoslaviji. Posnel je več kot štirideset filmov in se kar štirikrat predstavil v tekmovalnem programu berlinskega filmskega festivala. Ta hip pa ga lahko gledamo v glavni vlogi v filmu Circus Fantasticus.
Objavljeno
20. februar 2011 17.57
Vesna Milek, sobotna priloga
Vesna Milek, sobotna priloga
Dobila sva se v avli City Hotela, nedaleč stran od Kinodvora, kjer je bila na kulturni praznik premiera filma Janeza Burgerja Circus Fantasticus. Naročil je makjato, kozarec vode. Minimalistično. Kaditi je nehal pred kratkim, »ker ima dobre prijatelje, ki niso več prenašali njegove samodestruktivnosti«, je bil ironičen. Rahlo zadržan, precizen sogovornik, ki natančno ve, kaj želi povedati, in ki se trudi, da bi tako v svojih filmskih vlogah kot v običajnem intervjuju dal »največ, svoj maksimum«. In »maksimum« zanj pomeni – iskrenost. Leon Lučev (1970) velja za največjega filmskega igralca povojne generacije v nekdanji Jugoslaviji. Posnel je več kot štirideset filmov in se kar štirikrat predstavil v tekmovalnem programu berlinskega filmskega festivala. Najprej s Pričami Vinka Brešana (2003), nato z Grbavico (2006), s prvim filmom sarajevske režiserke Jasmile Žbanić, ki je za pretresljivo dramo o posledicah vojne prejela zlatega medveda, nato z mednarodno koprodukcijo Hansa Christiana Schmida Nevihta in lani spet z ekipo filma Na poti Jasmile Žbanić (skupaj s slovenskim soigralcem Sebastijanom Cavazzo).

Debitiral je v hrvaški povojni uspešnici Vinka Brešana Kako se je začela vojna na mojem otoku (1996), nato nastopil v vojni drami Lukasa Nolana Nebo, sateliti (2000); leta 2005 je igral v dvojni vlogi duhovnika in vojaka v hrvaški črni komediji Kaj je moški brez brkov? Hrvoja Hribarja (po istoimenskem romanu Anteja Tomića); v intimnem filmu Zrinka Ogreste Izza stekla (2008) in v puljskem zmagovalcu Buick Riviera (2008) režiserja Gorana Rušinevića (po literarni predlogi Miljenka Jergovića).

Ko igralcu odvzameš tisto, kar naj bi veljalo za eno njegovih najpomembnejših orodij, torej govor, besedo: kaj ste najprej pomislili, ko vas je Janez Burger povabil k filmu brez besed?

(Skomigne z rameni.) Nič. Mislim, da je to lažen mit. Mislim, da je govor orodje manipulacije, ne iskrenosti. Veliko važnejše se mi zdi telo: oči, pogled in emocije. Vse to veliko bolj izraža resnični občutek, medtem ko z besedami običajno gradimo neko sliko, kakršno bi si želeli zgraditi. Prva informacija, ki jo dobiš o osebi, s katero se prvič usedeš na kavo, običajno ni povezana z besedo, mar ne?

Običajno pa tudi igralec nima pogosto priložnosti, da posname film brez besed.

Res je. Kakšen privilegij, pravzaprav. Odpočil sem se od besed. Odpočil sem se od pritiska teksta. To snemanje je bilo zame čisti užitek.

Kljub katastrofam, ki jih omenjajo člani ekipe Circus Fantasticus, ki so večkrat resno ogrozile snemanje?

Šel sem skozi še bolj nenavadne situacije na snemanju Kaj je moški brez brkov? Tam je vse, kar bi lahko šlo narobe, šlo narobe. Poleg vseh katastrof, ki so se zgodile, nam je kolapsiral še režiser. Ko je na prizorišče snemanja priletel doktor in me zagledal v opravi duhovnika, mi je raztreseno zamrmral: Velečastni, ni še čas. (Se smeje.) Takrat smo živeli v nekakšnem paralelnem svetu, nismo več vedeli, kaj je res in kaj ne ... Res pa je, da smo na snemanju Circusa Fantasticusa imeli težave z ognjem, z vodo, algami, burjo ... Racionalno teh stvari ne moreš pojasniti, sploh pa ne z besedami. (Se nasmehne.)

Kako bova, potem?

Ne vem, kaj bi lahko sploh rekel o tem filmu. V njem je vse tisto, kar sem začutil že, ko sem prvič prebral Mikijev [Janez Burger] scenarij. Poezija v podobah. Kot igralec sem začel v neodvisnem gledališču, ples, fizični teater; se pravi, začel sem s telesom, z grobim nebrušenim glasom. Tako da ... je bilo snemanje res izziv. Predstavljajte si: tri mesece si obsojen na lastne misli. Obsojen na to, da igraš svoje lastne misli.

Hočete reči, da ste »v imenu vloge« molčali, tudi kadar vam ni bilo treba, tudi ko kamera ni bila prižgana?

Nismo ves čas molčali, seveda ne. A v resnici si tri mesece v izolaciji, živiš v Ankaranu, večji del časa si sam s sabo.

Zvenite, kot da ste bili v »ašramu«, ne na filmskem setu.

(nasmešek) Ni velike razlike. Lani sem sedem mesecev in pol preživel na terenu. Najprej tri mesece v Sarajevu, v Jablanici, v tej radikalni islamski skupnosti – to je bil pravi »ašram«. Potem sem bil tri mesece v Slovenski Istri in nato še mesec dni na Velebitu. Vsakič smo bili na neki način v izolaciji.

Omenili ste, da ste za priprave na lik Amarja iz drugega filma Jasmile Žbanić Na poti tri mesece živeli s predstavniki selafijske skupnosti na Jablanici. Ste priprave na vlogo, torej igro, v tem primeru vzeli tako, kot je vaš lik vzel islam – kot terapijo, novo drogo, beg?

Je to vprašanje ali poltrditev? (Se cinično nasmehne, nato dolgo razmišlja.)
Ko zbereš na kup sto igralcev in jih vprašaš, zakaj so igralci, dobiš sto različnih odgovorov, sto različnih ambicij, sto različnih zgodb. Zame je igra ena od poti, s katerimi se v življenju ukvarjam. Občasno je glavna, včasih je popolnoma vzporedna. V določenem obdobju je bila igra zame morda res tudi nekakšna terapija. V gledališče sem šel takoj po vojni, rekel sem si, tu me plačajo, da se ukvarjam sam s sabo. Super. V zadnjem času se te stvari spreminjajo. Zdaj je v mojo igro prišla neka lahkotnost, neka igra, kot igra ... Kakor temu pravite vi, Slovenci. Kot otroška igra. In zdi se mi, da zdaj, ko vstopam v vlogo, vstopim vanjo še globlje. Tako se mi zdi. Ampak to bom videl čez nekaj časa ...

Mislite, da to igralec lahko vidi ... zase?

Seveda, to preprosto veš.

Kaj če je reakcija občinstva ali kritike na igralsko kreacijo povsem drugačna?

To ni moj problem.

Ne obstaja možnost, da morda »niste bili tako dobri,« kot ste mislili, da ste?

Včasih je ta možnost obstajala, a zdaj ne več. Takole vam bom rekel: če dam vse od sebe, je to vse od mene v tem trenutku. Vse, kar lahko dam. Moj maksimum. Nisem odvisen od napisane besede. V smislu, kritik napiše, da si slab – in ti verjameš, da si bil res slab. Nekdo napiše, da si dober. In ti verjameš, da si dober. Mene boli kurac, kaj si kdo misli. Zame je bistveno to, kako občutim samega sebe. Če čutim, da sem dober, potem verjamem, da sem dober.

Merim na vaše intenzivno sodelovanje z režiserjem Tomijem Janežičem, za katerega ste kar nekajkrat izjavili, kako močno je vplival na vas ...

S Tomijem Janežičem sodelujem zadnjih deset let. Pred leti smo ustanovili skupino evropskih igralcev, kjer smo se ukvarjali s potenciali igre. Velik del mojega raziskovanja je gotovo povezan z igro – in do kod ta norost, »to ludilo« lahko gre.

Si z njim torej delita to strast brskanja po sebi in drugih, eksperimentiranja z različnimi igralskimi metodami?

Šel sem skozi številne metode, od Stanislavskega, Strasberga, Adlerjeve, Grotowskega do Meyerholda, a nikoli ne igram po metodi. Preprosto se potrudim, da sem ta oseba, ki jo igram. To je zajeban posel.

Si vedno izberete »težjo pot«, v smislu, da se za nekaj mesecev izolirate in živite kot lik, ki ga boste igrali?

Ni nujno, da se vsakič pripravljaš tako. Toda za določene vloge potrebujem priprave, ker ne poznam »terena«. Ko sem delal turističnega vodiča iz Dalmacije na Velebitu v Dva sunčana dana (Dva sončna dneva) Ognjena Sviličića, sem prišel na prvo vajo in rekel: Ljudje, jaz to poznam. Poznam tega tipa. Tega svojega Dalmatinca iz Šibenika, ki ga poskušam urbanizirati zadnjih dvajset let, bom samo olupil in ga spustil ven. Stvar je super funkcionirala, ker sem ga imel v sebi. Določenih stvari nimam in moram zato tipati, kako naj vstopim in izstopim iz tega. Amar v Na poti pa je težka vloga. Predvsem vase naseliš zelo veliko nevarnih misli. Misli, ki jih ne potrebuješ.

Katere misli so ostale? Kaj vam je dal Koran, islam?

Kaj je meni kot Leonu dal Koran? Hm. Kar se religij tiče, sem zelo liberalen tip. Ni mi blizu ideja religije. Zanima me ta čista ideja pri vsaki od religij, a povsod prej ali slej pridemo na institucijo in manipulacijo z močjo. In to mi ni blizu.

Niste mi odgovorili na vprašanje. Kaj vam je dala izkušnja islama? Kakšen učinek so imeli na vas verski obredi, molitve ...

Ko sem se začel ukvarjati s svojim likom, sem si rekel: Daj, Leon, začni raziskovanje od točke, ki ti je v islamu najbliže. In sem šel najprej k dervišem. Šele nato sem šel v bolj skrajno obliko islama, v selafijsko skupnost, k vehabijam. Ti imajo drugačno energijo. Malo je trša, bolj čvrsta, meni osebno se je zdela bolj mentalna. No, tukaj ne morem biti več objektiven. Ker (se samoironično nasmehne) ... ker sem zares stopil noter.

Kaj to pomeni?

Da nisem imel več prave distance do lika. Da sem bil tako globoko v vlogi, da sem med snemanjem v džamiji nenadoma ponorel na snemalko in asistentko režije, ker sta si v džamiji razpustili lase ... Ženske v džamiji, in še nepokrite!? Čisto sem podivjal. (Se smeje.)

Od katoliškega duhovnika v Kaj je moški brez brkov? prek fanatičnega spreobrnjenca v islam – Amarja ...

Vem, vem, na kaj ciljate. Pred kratkim so mi Srbi ponudili vlogo pravoslavnega popa. Ko sem bral scenarij, sem se sam pri sebi smejal, samo še to mi manjka ...

Duhovnik Don Stipan (Moški brez brkov) je zapustil Boga zaradi ženske; kontrolor letenja Amar (Na poti) je zapustil žensko zaradi Boga. V obeh je ta ženska Zrinka Cvitešić. Vzporednice?

Duhovnik ni zapustil Boga, duhovnik je zapustil institucijo. Ni zapustil vere v ljubezen, ampak institucijo. In če je esenca Boga ljubezen, potem je on še kako sledil Bogu. (Se nasmehne.) Sam sem vztrajal, da spremenimo konec tega filma, da si duhovnik sleče duhovniško obleko. Ker je to močno sporočilo za Hrvaško. V smislu, jebeš formo, bistveno je srce.

Pri Amarju gre za drugo stvar. Religija je le en del Amarjeve poti. Moja projekcija je, da čez pet let Amar ne bo ostal v religiji, vsaj ne tako. To je bil del njegove poti, način, da se odmakne od travme.

Sami ste v kar nekaj intervjujih omenili, da ste imeli »povojne travme,« ki so »skupni imenovalec« vašim številnim filmskim likom, tudi liku Moškega v Circusu Fantasticusu.

Hotel sem reči, da so nekatere moje življenjske izkušnje, najbolj vojne izkušnje, pa tudi druge, za igralca neizčrpni bazen vsega, kar potrebuje. A zelo uničujoče za človeka.

Kako to, da mnogi umetniki, ki so preživeli vojno, vojni fotoreporterji, pravijo, da teh travm nimajo?

Vsak od nas samega sebe artikulira po svoje. Kar je zame travmatično, se drugega niti ne dotakne.

O kakšnih travmah govoriva? Ste ubili človeka?

(Molči.)

Tako da ste gledali vanj?

Nisem ubil človeka tako, kot me sprašujete. Toda ali sem ubil ali nisem ubil človeka, tega ne vem. Streljal sem. Bil sem v zelo napetih situacijah, ko je šlo za vprašanje ... preživetja.

Nisem mogel pobegniti iz JLA, ostal sem tam do konca. Šele potem so me izpustili. Ne ravno radi, ampak so me.

Kje ste bili v vojski JLA, ko se je začela vojna?

V Sarajevu. (tišina) A vprašanja, ali sem ubil človeka in kako, so nekako preveč osebna za takšen intervju, se vam ne zdi?

Ni vam treba odgovoriti.

Ali sem ubil človeka, kako sem se v tistem trenutku počutil, ali sem morda celo kaj začutil ... To so vprašanja, s katerimi sem se sam ukvarjal, zelo intenzivno ...

To vas sprašujem tudi zato, ker je Janez Burger v večini intervjujev rekel, da vas je za Circus vzel zato, »ker imate vojno izkušnjo in ker se to čuti«.

Imam vojno izkušnjo, da. Bil sem v vojni na eni in na drugi strani. Najprej leto dni v JLA in potem leto in pol v Zboru narodne garde, prostovoljno.

Iz JLA ste šli takoj prostovoljno v hrvaško vojsko?

Se vam to zdi čudno? Ko so me izpustili iz JLA, sem najprej odšel domov, v Šibenik. Po enajstih dneh se je zgodil resen napad na Šibenik. Ljudje so se borili sto metrov od moje hiše. In šlo je za vprašanje življenja, ne le mojega, ampak moje družine. Poleg tega sem prišel iz JLA, bil sem »pripravljen«, izurjen do skrajnih meja. Hotel sem pomagati in vstopil sem v hrvaško vojsko. Tako je to šlo. Sicer pa je težko o tem govoriti ljudem, ki tega niso doživeli.

(Odpije požirek kave, se zastrmi nekam čez polprazno hotelsko avlo, nato dvigne pogled.)
Veste, kaj je zanimivo pri tej vojni? Da tam dan za dnem odmira humani del tebe, vse človeško se počasi umika in na površju ostanejo samo živalski instinkti. Na življenje okrog sebe gledaš samo skozi prizmo – kako preživeti. Na ta način opazuješ, vidiš stvari. Ko gledaš telo psa ali mačke ali telo sovražnika, je to ista emocija. Me razumete? Tako začneš varovati svoj mehanizem pred vsem, kar se ti dogaja. (Pomolči.)

In v določenem trenutku v vojni sem se zavedel, da tako ne bo šlo več. Da je to zadnji trenutek, ko se še lahko izvlečem od tam. Še danes imam pred očmi to podobo: Vozimo se na kamionu, dva hrvaška vojaka, ki sediva na braniku, in voznik. Kamion je poln trupel, med njimi je še štirinajst živih ujetnikov. Nenadoma poleg nas pade granata in dvigne kamion z nami vred v zrak, ga trešči na tla – in mi se vozimo dalje. Jaz gledam to podobo, a glas znotraj mene mi pravi, malo čudna situacija: Nihče od nas treh se ni niti odzval. Nihče od nas treh ni imel nikakršne reakcije na to, da je poleg nas padla granata ... In takrat sem si rekel, zadnji čas je, da odideš, dokler se še da. Po nekaj mesecih sem zapustil vojsko. (Molči.)

Ampak moram vam reči: bilo je strašno. Zame. Bil sem mulc, 19, 20 let. Na srečo sem vsaj vedel, da se borim na pravi strani. Napadli so moje mesto. Moj prvi impulz je, da ga braniš. A če me vprašate, ali sem videl marsikaj. Da, videl sem marsikaj.
Dve, tri leta sem potreboval, da sem bil lahko v zaprtem prostoru. Stopil sem na avtobus za Šibenik in izstopil čez štirideset kilometrov. Nisem zdržal v avtobusu. Nisem zdržal v dvigalu.

Nekatere stvari so najbrž še ostale znotraj mene, a večino sem artikuliral v vseh teh delavnicah igre ... Sam s sabo se ukvarjam že zelo dolgo časa.

Po vsem, kar ste zdaj povedali, kako so na vas delovali prizori v Circusu Fantasticusu, ki so vojno poskušali predstaviti skozi poezijo, kot ste rekli?

Prizor tanka in požiralca ognja. Tank ustreli in človek bruhne ogenj vanj. Vojna kot igra. To je bil zame najbolj poetičen prizor filma, že ko sem bral scenarij. Zdaj, ko je film narejen, prav tako.

In prizor, v katerem se vaša filmska hči (Luna Mijović) in mladenič iz cirkusa vozita po plaži in naletita na trupla ter jih začneta krasiti ... Nekaj, kar si tisti, ki nimamo izkušnje smrti, ne znamo niti predstavljati.

Čudovit prizor, res. Luna je čudovita igralka. Veste, vojna postane absurd takrat, ko postane navada, ne več eksces. Absurd je tisto, kar traja. Ko mrtvo telo postane nekaj banalnega, nekaj, kar je pred tabo ... Razpada, pa kaj. Dobiš drugačen občutek. In vidiš razpadajoče človeško truplo in razpadajoče konjsko truplo in se zavedaš samo tega, da konjska trupla bolj smrdijo kot mrtvi ljudje ... In tako začneš gledati stvari. Kamion gre čez človeško glavo in se razkolje pred tvojimi očmi ali ko se po petih dneh napihne človeški trebuh ... To so realne slike.

Circus Fantasticus je zamišljen kot poskus slikovne poezije o vojni. Brez besed. In to je to. Zelo pogumno raziskovanje.

Še enkrat: kaj ste torej lahko dali temu filmu, česar ne bi mogel kakšen drug igralec brez tovrstne izkušnje? Ali to pomeni, da kamera posname tudi stvari, ki so onstran veščine filmske igre?

So. Obstaja izkušnja. Izkušnja je zapisana na obrazu, zapisana je v očesu. Situacijo odigraš. A izkušnje ni treba igrati, ti jo imaš, nosiš jo v sebi. Nič takega ti ni treba narediti ... Gledalec ti verjame, da si to izkušnjo imel. Če nimam izkušnje, jo moram ustvariti v sebi. So igralci, ki niso imeli kakšnih posebnih izkušenj, a so jih znali skreirati v sebi. Bistveno je, da ne razmišljaš preveč. Zdaj, recimo, za vlogo v filmu Krugovi (Krogi), vsak dan sproti pišem avtobiografijo lika, ki ga igram. Do zadnje podrobnosti.

Je to nova mednarodna filmska koprodukcija, ki jo po resničnih dogodkih snemate v Trebinju?

Da, delam srbsko-francosko-nemško koprodukcijo režiserja Srđana Golubovića. Gre za znano zgodbo v Trebinju leta 1993, ko so trije srbski vojaki ubili četrtega srbskega vojaka, ker je hotel zaščititi svojega znanca muslimana. Jaz igram tega muslimana Alena Glavovića, ki je preživel in zdaj živi na Švedskem. Ravno včeraj sem gledal njegov posnetek po youtubu, v katerem pravi: »Čudno je to življenje. On bi moral hoditi in jaz bi moral ležati. In jaz zdaj hodim, a on leži. To bom vse življenje nosil s sabo. Tega nihče ne more izbrisati.« In ko ti vidiš resničnega človeka, ki ga igraš, kako izreče te besede, se naježiš. Vsako leto iz Švedske odide v Trebinje, na grob človeka, ki mu je rešil življenje in pri tem izgubil svoje. Srđan Aleksić. Po njem se imenuje veliko ulic po Srbiji, obstaja tudi dokumentarni film. To je čudovita zgodba, zgodba o humanosti. Imam super soigralce, srbsko igralko Hristino Popović, Gena Lechnerja ... Igramo v nemščini.

Ste se naučili nemško?

Učim se. Zdaj grem v Berlin. In poleg tega, da imam poslovne sestanke, imam tudi učitelja za konverzacijo, s katerima delava.

Skoraj vsi filmi, ki ste jih do zdaj posneli ali jih trenutno snemate, imajo rdečo nit – vojno.

(Pomisli.) No, Moški brez brkov ni ravno ... toda res, duhovnik ima v vojski brata dvojčka. Začel sem s Kako se je začela vojna na mojem otoku (Kako je počeo rat na mom otoku) ...

Tu so še Brešanove Priče, Jasmilina Grbavica, zdaj Circus Fantasticus ...

Celo moj lik iz zadnjega filma Dva sunčana dana ima vojno izkušnjo. Res je. Kaj naj vam rečem? To so zgodbe, o katerih smo govorili, ki smo jih preživeli. Tisto, kar je. Kar je zapisano v telesu. To je del naše identitete. Mi smo imeli vojno, ki je resno zaznamovala to družbo in vse nas. (Zavzdihne.)

Zato se še toliko bolj veselim novega Jasmilinega filma Otok ljubavi (Otok ljubezni), ki odpira nekaj popolnoma novega, a se vojne niti ne dotakne. In to je čudovito.

Boste spet snemali z njo?

Ne vem, ali bom igral. Zagotovo pa bo moja producentska hiša Živa eden od dveh glavnih producentov filma. Scenarij je Jasmila napisala z Aleksandrom Hemonom, genialna stvar. Zdaj samo čakam, kakšni bodo rezultati hrvaškega filmskega sklada, in potem začenjamo realizacijo ...

Nič čudnega, da veljate za »zaščitno znamko bosanskega filma«, kot piše hrvaški tisk.

V Bosni sem delal le dva filma, in to samo z Jasmilo.

Vem za še enega, ki ste ga posneli s slovensko igralko Manco Dorrer: Vidimo se v Sarajevu.

(nasmešek) Dobro, to je v resnici kratki film hrvaške režiserke Vanje Sviličić, a je res, posnet je v Sarajevu na festivalu. Super je bilo delati z Manco, čudovita oseba in igralka. Res jo imam rad.

Grbavica, soseščina v Sarajevu, ki jo je med vojno srbsko-črnogorska vojska spremenila v posebno taborišče za mučenje ljudi. Jasmila Žbanić je v nekem intervjuju rekla, da še danes tam začutiš »nekaj nezaslišanega, veliko trpljenje«.

Tega ne čutiš samo na Grbavici, to se čuti povsod v Sarajevu. To bolečino čutiš pod sarajevskim humorjem, na ulici, v kavarnicah ...
Morda sem to, o čemer me sprašujete, najbolj močno doživel v Zagrebu, ko sem v gledališču srečal žensko, ki je vso vojno živela na Grbavici. In ko mi je povedala, kako je tam preživela ... To so srhljive zgodbe. Rekla mi je: V trenutku, ko si blizu smrti, ne smeš pokazati strahu. Če pokažeš strah, te bodo ubili. Takoj. Če ne pokažeš strahu, se tisti, ki ti grozi, ustraši tebe. Ne glede na to, kakšno orožje ima v roki. In potem mi je povedala nekaj zgodb ... Ne moreva o tem. Ne zdaj.

Sarajevska režiserja Danis Tanović in Srđan Vuletić, ki sta oba preživela ekstremne situacije vojne, nista mogla razložiti, kaj je tisto v človeku, da nekdo postane žival, ki uživa v mučenju sočloveka.

Tudi jaz vam ne znam. Bil sem sicer tam, a nikoli nisem prišel v takšno situacijo. Mislim, da zato, ker v sebi nikoli nisem imel sovraštva do druge nacije, nisem bil tako vzgojen, tega nimam. Res močna izkušnja, ki sem jo dobil v vojni, je, da nikoli prej ne potem v življenju nisem izkusil večje koncentracije. Me razumete? Ko sem se v določenih igralskih procesih poskušal vrniti v to preteklo stanje, sem se zavedel, da gre za takšno koncentracijo, da slišiš muho. Ti si povsem v trenutku, zares si tam, okrog tebe trideset sovražnikov, na preži, giblješ se kot žival ...

(Mimo naju privrši glavna igralka in njegova soigralka v Grbavici Luna Mijović, ki je v Circusu Fantasticusu njegova hčerka. Dolg objem. Vprašanja, kje, kdaj, kaj zdaj snemata, ali se bosta spet srečala v Berlinu ... Ugasnem diktafon. Oba se odpravljata na premiero filma Circus Fantasticus, ki bo čez slabo uro v Kinodvoru. Intervju se nadaljuje po premieri, na istem mestu, z drugačnim, svetlejšim tonom.)

Povejte mi kaj o vaših filmskih delavnicah za otroke na otoku Zlarinu ...

Otok mojega otroštva, na katerem zdaj delam stvari, ki jih ljubim, z mojimi in drugimi otroki ... Je kaj lepšega? Prav zdaj imamo nov projekt, gremo po vsej Hrvaški in otrokom prikazujemo filme, ki jih ne morejo videti v redni distribuciji, torej umetniške otroške in animirane filme ...

Kot koproducent filma Na poti ste si zamislili podobno lepo stvar – s filmom ste potovali v tista hrvaška mesta, ki nimajo kinodvorane. In rekli ste, da ne boste dovolili, da bo ta film utonil v množici drugih, a v Sloveniji se je s tem filmom na žalost zgodilo ravno to.

Vem. Film Na poti v Sloveniji ni imel pozornosti, ki bi jo moral imeti. To je moja napaka in moja odgovornost. Jaz sem se v tistem času ukvarjal s Hrvaško, kjer smo naredili odlično stvar. Damir, moj poslovni partner, se je ukvarjal z Bosno, nas pa je poklical distributer, ki se je sam ponudil, da bi film pokazali še v Sloveniji. Mislili smo, da ve, kaj dela – a rezultat je, kakršen je.

Zdelo se je, kot da je producent filma ignorantski do Slovenije, češ majhen trg ... Pa čeprav je eden od vaših soigralcev v filmu slovenski igralec Sebastijan Cavazza, ki, mimogrede, sploh ni vedel za slovensko premiero filma.

Ne. Ne bi rekel, da nas slovenski filmski trg ni zanimal. Vem, da bi lahko predstavitev filma izvedli bolje. Razmišljali smo celo, da bi ponovili celoten proces, s premiero, s PR-jem ... To bomo še videli.

Na Hrvaškem smo sicer res trdo delali, a smo dosegli lepe rezultate. Film je imel vsega skupaj 25 tisoč gledalcev, kar je za Hrvaško, in to z alternativno distribucijo, zelo v redu. V sedmih mestih smo imeli pet, šest tisoč gledalcev ...

Lani ste se z ekipo Na poti že četrtič sprehodili po rdeči preprogi berlinskega festivala. Hočem reči, ni ravno običajna izkušnja za igralca iz nekdanjega jugoslovanskega prostora?

Res ni tako običajno. (nasmešek) To sem dojel šele lani, ko sem bil tam četrtič. Letos bi moral biti v tekmovalnem programu danski film, v katerem sem odigral manjšo vlogo, a se potem ni izšlo. Berlin je super. Pojutrišnjem grem sicer spet v Berlin, a kot producent.

Za gledališče ni več časa ali ne dovolj ljubezni?

Ravno pred kratkim sem začel delati predstavo v gledališču, v katerem sem bil tudi umetniški direktor, a sem sredi ustvarjalnega procesa izstopil. Ne morem več, nimam več strasti za gledališče. Potreboval sem nekaj časa, da sem to dojel. In tako sem dal odpoved, kot direktor in kot igralec.

Kako to, da Hrvati ne vedo, kaj delajo Slovenci, Slovenci ne poznamo hrvaške filmske produkcije, a oboji vemo, kaj v filmu delajo Srbi?

Ne strinjam se. Jaz vem, kaj delate Slovenci.

Kako – zaradi Motovuna? Redkokateri slovenski film pride v hrvaške kinematografe ...

Vem, ker me to zanima. Dobim filme in jih pogledam. Vem, kaj delajo Slovenci, Bosanci, kaj delajo Srbi celo malo manj, ker se mi zdi, da zadnjih pet let niso imeli ravno neke uspešnice ...

Mimogrede, vprašanje v imenu enega od oboževalcev zvezde erotičnih filmov Emmanuelle, s katero sta igrala skupaj v filmu Dva sončna dneva. Kakšna je Sylvia Kristel?

Pa ... (skomigne z rameni) simpatična gospa ... ima šestdeset in nekaj let, videti je celo dokaj naravno. Veliko intenzivnejši stik sem imel s francoskimi igralci.

In z Angelino Jolie? V njenem filmu ste odigrali manjšo vlogo.

Po pogodbi o tem filmu ne smem govoriti.

Kako prenašate »glamur« kot zvezdnik, ki mu, kot pišejo hrvaške revije, »ženske pišejo pesmi po internetu«?

Ah, to so neumnosti. Ne bom rekel, da me ravno moti, če se to piše, a to nima nobene zveze z mano osebno. Povezano je z mojo javno podobo, z mojimi vlogami v filmu. In to je to.

Najbrž najbolj množično – s fantazmo duhovnika?

Odvisno. Nekaterim ženskam je bliže njegov brkati brat dvojček. General. (Se sarkastično nasmehne.) In glede na to lahko zelo jasno bereš značaje žensk: so ženske, ki jim je bliže duhovnik, drugim vojak. (Se cinično smehlja, nato se zresni.)

Jaz se ukvarjam z odnosom do sebe, ne z odnosom do ideje, podobe, ki jo imajo o meni drugi. Ravno zdaj se učim, da je super, če te hvalijo, če dobivaš nagrade ... In da je ravno tako super, če ne. Najpomembnejše je, da zaupam vase. Da zaupam sebi. Da sem sam sebi največja podpora. In da tega ne iščem pri tistih, ki mi tega ne morejo dati.

Zveni odlično. V teoriji.

To delam tudi v praksi. Zares.