Ljubljansko barje in Ljubljanica sta svetovni arheološki fenomen

Miran Erič, podvodni arheolog, je v Ljubljanici odkril rimsko tovorno ladjo v Sinji Gorici pri Vrhniki.
Objavljeno
16. november 2012 12.56
7.11.2012 Ljubljana, Slovenija. Miran Eric, arheolog. FOTO: JURE ERZEN/Delo
Milan Vogel, kultura
Milan Vogel, kultura
Preden se je Miran Erič začel ukvarjati s podvodno arheologijo, je počel marsikaj: nekaj let je bil miličnik, potapljač in jamski reševalec, do- in podiplomski študent na akademiji za likovno umetnost. Leta 1998 je končal magistrski študij na oddelku za arheologijo s temo Moker les iz arheoloških najdišč v Sloveniji in od takrat je s sodelavci iztrgal vodi marsikatero skrivnost. Med drugim najstarejšo leseno konico v Ljubljanici in rimsko tovorno ladjo v Sinji Gorici pri Vrhniki.

Slovenski arheologi se lahko v zadnjih letih postavite s kar nekaj svetovno pomembnimi najdbami. Čemu pripisujete to? So se vremena arheološki stroki zjasnila?

V zadnjih dvajsetih letih smo zares bili deležni pomembnih arheoloških odkritij, kar dviguje ugled stroke. Slovenija pokriva območje, ki je bilo zaradi izjemne geografske lege med mediteranskim, alpskim in nižinskim panonskim okoljem stičišče in prostor srečevanja in trgovanja med različnimi kulturami. Strateški pomen območja je bil v preteklosti zelo visok, kar potrjuje turbulentna zgodovina. Kot zanimivost naj povem, da je prav na mestu današnjega mejnega prehoda Obrežje stal rimski vojaški mejni tabor, kar kaže na pomembno strateško točko prehoda iz predalpskega sredogorja v panonsko nižino. Danes se to zaradi motoriziranih oblik transporta morda ne zdi tako usodno, vse do 19. stoletja, ko je bilo potovanje po vodi najhitrejše, pa so bile take strateške točke močno varovane.

Drugo pomembno dejstvo je naša zgodovina v zadnjih stoletjih, ko smo bili politično člani širšega srednjeevropskega prostora. Razsvetljenstvo in reforme v kulturi in domoznanstvu so tudi pri nas dvigovali zavest in potrebo po razumevanju lastne preteklosti in zgodovine. Na začetku starinoslovje, to preraste v muzejske dejavnosti, kasneje pa čedalje bolj usmerjeno proučevanje arheoloških ostalin, arhitekturne dediščine urbanih in ruralnih okolij, etnološko proučevanje življenja ipd., že zelo zgodaj v 19. stoletju prispevajo pomembna odkritja. Skoraj sočasno z odkritji kolišč v alpskem prostoru so bila ta opažena tudi na Ljubljanskem barju. Potrditev o pomenu teh odkritij smo pred kratkim doživeli z uvrstitvijo na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine. Tudi umestitev nekdanje rimske kolonije Emone na območje današnje Ljubljane je bila dokazana že v 19. stoletju. Arheologi so na podlagi odkritij v zadnjih letih ugotovili, da je cesar Tiberij z odlokom mesto razglasil za civilno leta 14 n. št. Tako se nam leta 2014 obeta veliko slavje ob 2000-letnici obstoja Ljubljane. Pomembna odkritja že med nastajanjem muzejev niso bila naključje, marveč posledica poglobljenega in entuziastičnega dela. O tem lepo pripoveduje zgodba, ko je muzejski ravnatelj Karel Dežman leta 1884 iz Pulja povabil dva profesionalna vojaška potapljača, da bi raziskala del dna Ljubljanice na Vrhniki. V tem primeru je šlo za eno prvih podvodnih arheoloških raziskav v svetu. To kaže na močno in zelo inovativno tradicijo arheoloških raziskav pri nas.

Toda prevladuje občutek, da se je arheologija uveljavila šele v zadnjih desetletjih.

Razvoj arheologije po 2. svetovni vojni je tretje pomembno dejstvo. V vsaki aktivni generaciji se najde nekaj izjemnih strokovno vrhunskih, še zlasti pa intuitivnih arheologov z dobro razvito vizijo. Tako so se v zadnjih desetletjih razvile vrhunske inštitucije oz. posamezniki, ki s svojim delom segajo prav v svetovni vrh arheološke stroke.

Posebej pa bi rad omenil velik preboj in skorajda pionirsko delo, ki so ga opravili arheologi konservatorji v 90. letih preteklega stoletja. Ob začetku gradnje avtocestnega križa so arheologi konservatorji zavoda za varstvo kulturne dediščine ob pomoči kolegov oddelka za arheologijo filozofske fakultete in ob podpori tedanjega zavoda za varstvo kulturne in naravne dediščine dosegli zelo pomembne sistemske spremembe in jim je v slovensko zakonodajo o varstvu kulturne dediščine uspelo implementirati svetovne trende varstva arheološke dediščine mednarodnih konvencij in pogodb, sprejetih v zadnjih tridesetih letih. Stroka je te objektivne sistemske možnosti in dejstvo, da je bila konec devetdesetih let prejšnjega stoletja tudi že metodološko pripravljena na nove izzive, dodobra izkoristila in z arheološkimi raziskavami ob gradnji avtocest strokovno dodobra »popravila« arheološko podobo Slovenije.

Tako je seveda težko govoriti o »zjasnitvi vremena« za arheologijo v Sloveniji, temveč o dobrem strokovnem razvoju arheologije v preteklih dveh stoletjih ter nekaterih blestečih posameznikih iz strokovne zgodovine in sodobnosti, ki za sicer majhno arheološko skupnost v Sloveniji predstavljajo svetle in privlačne točke.

Veliko pomembnih najdb je na Ljubljanskem barju, recimo kolišča in najstarejše leseno kolo z osjo, in v Ljubljanici. Reka Ljubljanica je celo spomenik državnega pomena. S čim si je to zaslužila?

Ljubljansko barje, še zlasti Ljubljanica, je vsaj iz mojega zornega kota svetovni fenomen. Omenila sva že pomembna odkritja kolišč, ki so se prvič zgodila v zgodnjem 19. stoletju in dopolnjevala zadnjih 170 let. Kontinuiteta raziskav je v skoraj dveh stoletjih sicer nihala, vendar nikoli ni izgubila posebnega znanstvenega naboja. Še zlasti se Barje sistematično raziskuje v zadnjih desetletjih. S tem se ukvarjajo kolegi z inštituta za arheologijo SAZU, ki so v sodelovanju z oddelkom za lesarstvo biotehniške fakultete (BTF) vzpostavili za arheološke raziskave zelo pomemben dendrokronološki laboratorij ter oddelek za arheologijo FF. V zadnjih letih je številne raziskave v Ljubljanici izvedel tudi zavod za varstvo kulturne dediščine, kjer sem tudi sam zaposlen, z zunanjimi sodelavci, v okviru katerega je delovala tudi skupina za podvodno arheologijo.

Znanstveni rezultati zadnjih desetletij so izjemni. Taka je tudi najdba najstarejšega lesenega kolesa s kolišča Stare gmajne pri Verdu, katerega konserviranje se prav v teh dneh končuje v Römisch-Germanisches Zentralmuseumu v Mainzu. Po pomenu v mednarodnih znanstvenih krogih je ob to najdbo mogoče postaviti tudi nekaj drugih odkritij: naj omenim samo okoli 45.000 let staro konico, del lovskega orožja, iz lesa tise, ki je najstarejši odkriti leseni predmet v Ljubljanici, Sloveniji in tudi v širši regiji.

Bolj kot same najdbe se mi za stroko zdijo pomembne dolgoročne in sistematične raziskave Ljubljanskega barja in Ljubljanice, ki prinašajo precej pomembnejša spoznanja. Taka so celovita znanja o bivalni kulturi po zadnji ledeni dobi, še zlasti v času kolišč (od približno 4500 do 1800 pr. n. št.), dendrokronološki prispevki k razumevanju uporabne dobe kolišč in o uporabi plovil na poplavni ravnici, kakršno je Ljubljansko barje (okoli 70 zabeleženih in dokumentiranih deblakov in vsaj pet ladij), in najnovejših možnostih proučevanja površine s tehnologijo Lidar ter interdisciplinarne raziskave naravnega paleookolja, povezane s tokom Ljubljanice. Posebej bi rad omenil zame enega najpomembnejših znanstvenih prispevkov k razumevanju Ljubljanice. To je delo dr. Andreja Gasparija, ki je z analizo v Ljubljanici odkritih predmetov ter dolgoletnimi rednimi pregledi Ljubljanice na različnih območjih znanstveno dokazal, da je bila reka na več območjih tisočletja kultni, daritveni prostor. Na podlagi njegovega zelo prepričljivega dela se je konservatorska stroka s podporo politike odločila za zaščito reke na najvišji ravni. Povsem upravičeno, saj po nam znanih podatkih na svetu ni mogoče najti podobnega okolja. Nekaj podobnih je v Evropi sicer mogoče opazovati, vendar ne na tako zamejenem območju 20 km rečnega toka. Prepričan sem, da bi bilo mogoče Ljubljanico s takim kultnim/daritvenim statusom, s tako zaokroženim, intimnim in celovitim okoljem uvrstiti tudi na seznam svetovne kulturne dediščine.

Med številnimi, lahko rečemo kar enkratnimi najdbami je najnovejša rimska tovorna ladja nekje z začetka našega štetja. Da so po Ljubljanici pluli Argonavti z zlatim runom, je veljalo za legendo, najdena ladja pa potrjuje, da je bila Ljubljanica v rimskem času pomembna plovna reka. Kaj se ve o tem?

Argonavte, Jazona in zlato runo je iz arheološkega zornega kota težko komentirati; za zdaj morda v obliki ohranjanja kolektivnega spomina v legendi, na objektivne znanstvene dokaze pa bomo vendarle morali še počakati.

Dve radiometrični dataciji iz laboratorijev v Miamiju in Oxfordu potrjujeta, da so vzorci lesa s tovorne ladje iz 1. stoletja pr. n. št. Sklepamo lahko, da je bilo plovilo aktivno v uporabi pred prehodom med tisočletjema. To je zelo dinamično obdobje nastajanja Emone. Že več desetletij so poznane okoliščine o naselju in skladiščih v Navportu. Ve se, da je bilo naselje s skladišči in pristaniščem na Dolgih njivah obkroženo s plovnim obrambnim kanalom za pretovarjanje ladij in v uporabi do druge polovice 1. stoletja. Od leta 2007 so znani tudi dragoceni podatki o pristaniških strukturah tik ob takratni Emoni v Ljubljani na Prulah, kar so potrdile raziskave na območju bivše tovarne Tribuna. Tako se zgodba lepo dopolnjuje. Rimljani pritovorijo vojaško opremo in druge dobrine iz smeri Akvileje do Navporta, kjer v »logističnem« centru opremo pretovorijo na poseben tip ploskih ladij za plovbo po plitvi vodi – posebnost območja je izjemno majhen padec v višinski razliki med Vrhniko in Ljubljano, ki znaša komajda dva metra –, tovor odpeljejo naravnost v 20 km oddaljeno pristanišče na Prulah, komaj nekaj sto metrov jugovzhodno od emonskih vzhodnih vrat. Tukaj tovor preložijo na vozove in ga odpeljejo do drugega pristanišča ob Savi. Iz doslej ugotovljenih dejstev in jasno prepoznavnih funkcionalnih lastnosti posameznih odkritij je z veliko verjetnostjo mogoče sklepati, da je bil v določenem obdobju v tem času promet po barjanski vodi izjemno gost, morda tudi nekaj ladij na dan. V tem času je lahko bilo barje poplavljeno tudi do 10 mesecev na leto.

V čem je posebnost najdene ladje, da si zasluži tolikšno pozornost?

Ladja je pomembna zaradi treh lastnosti. Že ob odkritju leta 2008 smo ugotovili, da je bila uporabljena drugačna tehnika gradnje, kakor npr. pri 30 m dolgi tovorni ladji, ki jo je v Lipah dokumentiral Alfons Müllner leta 1890. Ladja v svetovni literaturi pomeni primarni vir in izhodišče za tipološko opredelitev ploskih plovil za plovbo po celinskih jezerskih in rečnih sistemih na območju severnega Jadrana. Ladja je prav tako datirana v 1. stoletje pr. n. št., vendar je tehnika gradnje istega tipa plovila – pontonium – drugačna. Müllner opisuje gradnjo ladje s šivanjem. Gre za tehniko, kjer so talne in bočne platice med seboj šivali z rastlinskimi materiali. To je lahko bilo ličje ali vrvi različnih drevesnih vrst in drugih rastlinskih vlaknin.

Ladja, ki smo jo odkrili, je posebna zato, ker so bili njeni strukturni elementi speti z železnimi spojkami. Gradnja ladje zato v primerjavi s šivanjem poteka precej hitreje. Znano je, da je rimski imperij s svojo inovativno in za tiste čase revolucionarno inženirsko dejavnostjo za potrebe rimske vojske močno standardiziral in racionaliziral vse oblike dejavnosti. Člani rimskih osvajalnih vojaških enot so bili tudi ozko specializirani inženirci, ki so obvladali različne gradnje, npr. mostov čez različne tipe rek, ograjenih in zaščitenih taborov, pohodnih ploščadi v barskih okoljih, večjih borbenih naprav ter seveda plovil za različna vodna okolja, npr. jezera, reke, morja.

Druga pomembna lastnost plovila, ki navdušuje, je bila odkrita med dokumentiranjem, ki je trajalo od 1. do 26. oktobra letos. Za kaj gre?

Pri dokumentiranju takih plovil moramo biti izjemno pozorni na tehnične podrobnosti, s katerimi si je mogoče razložiti način in tehniko gradnje plovila. Pri tokratnem dokumentiranju smo zelo presenečeni ugotovili, da doslej v svetovni literaturi, ki opisuje različne tehnike gradnje, še ni bil opisan način gradnje plovila, kakršnega smo opazili pri ladji pri Vrhniki. Precej na kratko: najpomembnejše lastnosti sta dve bočni čolnici (izdolbena poldeblaka), vezna člena med bokom in dnom, izjemno redka rebra (med seboj ločena prib. 1,5 m), funkcionalno vpeta med bočni čolnici, ki sta z rebri »prebiti«, nanje pa so z utorom in spojkami pritrjene vmesne talne platice. Zelo nenavadno in doslej še neopisano. Po temeljitem premisleku se zdi način gradnje zelo »industrijski« z zelo domišljenimi in za tiste čase revolucionarnimi konstrukcijskimi rešitvami, ki omogočajo hitro izdelavo plovil. Izjemno. Še bolj zanimivo pa je, da podobno tehniko gradnje lahko opazujemo tudi pri »drevaku«, tipičnem plovilu, prav tako razširjenem na območju severnega Jadrana, ki je še do nedavna plul tudi po Ljubljanskem barju, Cerkniškem jezeru in Planinskem polju. To plovilo je prav tako sestavljeno iz dveh poldeblakov – čolnic in talnih platic. Spajanje je sicer izvedeno s križno zabitimi žeblji, kar je drugačna izvedba kot pri ladji iz Sinje Gorice, vendar gre za zelo podobno idejo gradnje ladij. Te ladje so ohranjene v Tehniškem muzeju Slovenije (5,5 m), Kravanjevi hiši v Cerknici (11 m) ter verjetno še kje v zasebni lasti.

In tretja posebnost?

Ob odkritju smo upali na morda nekaj ohranjenih metrov plovila, kot je pogosto pri drugih odkritjih, a smo bili priče zelo celoviti najdbi. Glede na prve podatke iz leta 2008, ki so govorili o verjetni širini plovila okoli 2,4 m, in ob dejstvu, da je bil najden presek ladje odlomljen, smo sklepali, da bi lahko pričakovali ladjo v dolžini do 4 m. Na podlagi standardiziranih razmerij za tovrstna plovila smo sicer vedeli, da je taka ladja lahko bila dolga tudi do 15 m, vendar tega nihče ni pričakoval. Med delom v zadnjem mesecu smo temeljito dokumentirali okoli 4,5 m plovila, prepoznali in opazili smo še naslednje 3 metre, ki jih zaradi varnosti pri delu nismo odkopali, verjamem pa, da je skupna ohranjena dolžina ladje vsaj 10 do 11 m, vključno s premcem, kar je za stroko (še zlasti svetovno) izjemno pomembno!

Se je ladja potopila po nesreči?

Na podlagi terenskih podatkov sklepamo, kako se je potopila. Najverjetneje je odslužila svojemu namenu. Kakor vemo tudi iz sedanjosti, lastniki po odrabi niso prav posebej razgreti za recikliranje odsluženih plovil. Težko bi verjel, da je bila ta miselnost v rimskem času kaj bolj razvita, zato se zdi najverjetneje, da je bila ladja, ko ni bila več uporabna, privezana ob desno brežino Ljubljanice, dolvodno od skladišč v Navportu. Tukaj Ljubljanica dela rahel ovinek v desno proti jugovzhodu in zelo naravno se zdi, da je plovba ob nizkih vodah potekala ob levi brežini. Ko so jo izločili iz prometa, je bila verjetno dolgotrajneje izpostavljena vremenskim okoliščinam. Organski sedimenti na ladji pričajo o desetletjih, ko sta se na njej nabirala listje in leseni drobir odlomljenih vej. V nekem trenutku je v tem delu moralo priti do naravnih poškodb in rušitve brežine Ljubljanice, kar je zapuščeno ladjo postopoma pritisnilo ob dno reke. Glede na njen današnji položaj ob in v brežini, so bile odkrite poškodbe na ladji logične. Prav nič se ne bi čudil, če bi na tem območju odkrili še kakšno odsluženo in zapuščeno ladjo.

Kaj pomeni razlaga, da je bila ladja dokumentirana »s pomočjo klasičnih podvodnih arheoloških postopkov in tehnik ter z najnovejšimi instrumenti in programskimi orodji za trirazsežnostno dokumentiranje pod vodo in na suhem«?

Tako kot druga raziskovalna in znanstvena področja je tudi arheologija deležna metodološkega in tehnološkega posodabljanja pri zajemanju in analizi podatkov. Pri nas nove merilne tehnologije uspešno uvajajo tako inštitucije kot zasebni sektor že zadnjih dvajset let. Za arheologijo je najpomembneje razumeti morfologijo površin, stratigrafska razmerja, oblike … torej prostor. Beleženje prostora je bilo do nedavna dokaj zahtevno opravilo: kartografija, tehnične in arhitekturne risbe in načrti. V zadnjih desetletjih smo priča hitremu razvoju merilnih tehnik, ki nam omogočajo proučevanje, tako zemljine površine iz vesolja kot tudi mikrostrukturo predmetov/materialov in njihovo kemično sestavo. Za arheologijo, ki ustvarja tako abstrakten izdelek, kakršen je nacionalna in svetovna dediščina, je izjemno pomembna cenovna dostopnost. Svinčnik si za svoje delo lahko privošči, več sto tisoč evrov vredne naprave pa ne. Vendar gre razvoj in pocenitev merilnih naprav tudi arheologiji zelo na roko. V zadnjih nekaj letih so se naprave za trirazsežnostno (3R) beleženje prostora pocenile vsaj za desetkrat, hkrati pa so se močno razvila prosto dostopna programska orodja za obdelavo podatkov. Sam se s 3R-dokumentiranjem ukvarjam že celo desetletje in si prizadevam, da bi ga prenesli tudi pod vodo. Dokumentiranje najdišč pod vodo je zaradi časovne omejenosti ter zelo majhne raziskovalne skupnosti tistih, ki se s podvodno arheologijo ukvarjamo (tudi širše v regiji), dolgotrajno in drago. Postopki, ki smo jih imenovali klasični, pomenijo, da se vse meritve opravi s pomočjo metra, svinčnika, table in omejeno z geodetskim inštrumentom. Tako delo lahko pod vodo vzame zelo veliko časa, in če vemo, da potapljaška ura usposobljenega sodelavca vendarle ne more biti primerljiva s študentsko uro na suhem, si lahko predstavljamo, da tovrstne raziskave niso poceni. Nove možnosti, ki jih nakazujeta cenovna dostopnost naprav in čedalje bolje razvita programska orodja, nam omogočajo tudi posodabljanje in poenostavljanje postopkov dokumentiranja. To področje smo že raziskali in vemo, da močno izboljšamo natančnost zajemanja podatkov, ki lahko seže tudi pod 1 cm (pri klasičnem zajemanju podatkov smo lahko bili veseli, če napaka ni bila večja od pol metra), delo je opravljeno neprimerno hitreje (razmerje je pribl. 1:20). Rezultanta natančnejšega podatka in hitrega dela pa je seveda zelo povečana varnost, saj je potapljač v vodi precej manj časa.

Za izvedbo obeh postopkov smo se odločili zato, da bomo lahko na primeru pokazali na te razlike.

Sedaj je odločeno, da bo ladja ostala in situ, kar je tudi po mednarodnih smernicah čedalje bolj priporočljivo. Kako ste jo zaščitili? Kolikor vem, ste jo prekrili s plastično plahto in obtežili z vrečami peska.

V svetu so za celovita najdišča, kakršna so plovila, uveljavljeni postopki, imenovani »reburial«. Najdišče se razišče in dokumentira, po potrebi prestavi v bližino, nato pa se čez plovilo povezne nekaj plasti sedimentov, naravnih mrež in peska, ponekod pa se izdelajo tudi betonski, leseni ali kovinski okviri, ki preprečujejo erozijsko delovanje vode. Tako bo narejeno tudi z ladjo. Moja strokovna želja sicer je, da bi imeli možnost ladjo raziskati v celoti in jo v celovitem projektu, ki bi moral biti pripravljen v soglasju z vsemi upravljavci prostora, dokončno zaščititi in situ. Tak, celovit projekt je izjemno drag in brez evropskih sredstev v današnjih časih nedosegljiv.

In kaj bodo radovedneži lahko videli na kraju najdbe?

Razen izjemnega naravnega ambienta Ljubljanice med Verdom in Sinjo Gorico – nič.

Bo morda urejen kakšen prostor, kjer si bo mogoče ogledati videoposnetke najdišča in posameznih artefaktov?

Občina Vrhnika je v zadnjih letih močno prisluhnila opozorilom stroke, da živijo v okolju z izjemno kulturno dediščino. Sodelujejo z Mestnim muzejem Ljubljana in se ob pomoči muzealcev, zgodovinarjev, arheologov, etnologov, naravovarstvenikov in drugih strokovnjakov že pripravljajo za vzpostavitev učnih poti in pripravo poučnih tabel na mestih, kjer se pojavlja posebej zanimiva kulturna ali naravna dediščina. Mislim, da je ladja že vključena v te programe. Ko bo po pravkar minulem terenskem delu pripravljen tudi arhiv najdišča, bodo vsi podatki na razpolago tudi javnosti.

Konserviranje predmetov iz mokrega lesa, se pravi takšnih, ki so bili dolga desetletja v vodi ali zemlji in so se prav zaradi tega dobro ohranili, je zelo zahtevno. Vi ste iz te teme magistrirali. Kaj je glavni problem? Spomnimo se žalostne usode deblaka v Narodnem muzeju.

Deblak v Narodnem muzeju Slovenije nima žalostne usode. Ima tako usodo, kakršno ima večina lesenih predmetov, ki so bili odkriti pred več desetletji po vsem svetu. Razvoj strokovnih standardov varovanja in zaščite lesa poteka že dve stoletji in vsaka generacija se trudi izboljšati svoje strokovno ravnanje.

Les je organskega izvora in takega je v običajnih podnebnih razmerah težko ohranjati. Tudi dobro zaščiten in oskrbovan suh les (npr. pohištvo) je obstojen komajda nekaj stoletij. Z mokrim lesom je zagotovo precej težje. To je degradiran les, ki se razkraja zaradi mikroorganizmov in kemizma neposrednega okolja. V zelo ugodnih okoljih, kakršni so glineni sedimenti barja, se oblika obdelanega lesa lahko ohranja tisočletja, vendar je delež suhe snovi v celičnih strukturah čedalje manjši. Pri zelo slabo ohranjenem lesu, kjer je te suhe snovi lahko tudi do osemkrat manj, kljub vsemu zaradi okolja, v katerem leži, ohranja svojo prvotno obliko. Tako je za arheologijo zelo pomemben podatek o obliki obdelanega lesa, ki nam pripomore k razlagi najdišča. Sočasno pa so v velikih težavah specialisti za ohranjanje mokrega lesa. Tako degradiran les lahko razpade v nekaj dneh. Včasih arheologi in konservatorji pri terenskem delu le nemočno opazujejo »izginevanje« lesenih predmetov. Najsodobnejši konservatorski postopki ter dolgotrajna skrb za lesene predmete je izjemno draga restavratorsko/konservatorska disciplina, ki zahteva celovite rešitve na državni ravni. Po desetletjih vrhunskih raziskav po vsem svetu z različnimi metodami konserviranja mokrega lesa se vendarle kaže, da bo konservatorska stroka težko zmagala in odkrila »čudežno formulo«. Nekatere države si sicer prizadevajo konservirati in razstavljati originalne najdbe, vendar za to namenjajo ogromno denarja. V Franciji npr. so za projekt Arles Rhone 3, ki ga vodi Sabrine Marlier, podoben naši ladji, namenili 10 milijonov evrov. Menim sicer, da nobena od metodologij ne zagotavlja več kot nekajstoletnega preživetja. Danes se velik del stroke nagiba k ohranjanju in situ, vse, kar je potrebno za dobro promocijo in predstavitev javnosti, pa se na podlagi vrhunske dokumentacije naredi kot kopije in rekonstrukcije v virtualnem prostoru, lahko tudi kot rekonstrukcije v naravni velikosti, ki jih je mogoče nameniti tudi kulturnemu turizmu.

Ob zaščiti rimske ladje je nastala ideja, da bi v enem od ribnikov bivše opekarne uredili osrednji depozitorij, ki naj bi dolgoročno rešil problem shranjevanja predmetov iz mokrega lesa. Kako daleč je projekt?

Ko sem bil pri proučevanju mokrega lesa in drugih organskih ostalin iz arheoloških najdišč soočen z obsežnostjo in celovitostjo problematike, vključujoč dejstvo, da je ohranjanje lesa kot materiala lahko tudi nekajkrat dražje od ohranjanja predmetov iz keramike, kovine ali kamna, sem vedel, da najbrž v Sloveniji nikoli ne bomo dosegli konsenza za ustanovitev konservatorske delavnice za les, ki bi bila sposobna zavarovati velike količine lesa, npr. ladje. Zato sem že takrat pomislil, da bi bilo les najceneje hraniti v, jaz sem takrat temu rekel »lesoteka«, depozitorijih. Ti so lahko v vodi, kjer se nadzoruje mikrobiološke spremembe, ali sedimentih. Manjši, no, tudi večji, strokovno gledano pomembnejši predmeti (npr. deblak), pa so lahko tudi v akvarijih z nadzorovanim vodnim okoljem in dostopni javnosti.

Zaradi obsežnosti te problematike sta v zadnjem desetletju ideji prisluhnila muzealska stroka (Mestni muzej Ljubljana) in ministrstvo za kulturo (sedaj MIZKŠ). Ob pomoči občine Vrhnika, ki je prepoznala svoje možnosti v uporabi dediščine, smo prvič dobili priložnost, da začasno rešimo ta problem in preprečimo takojšnje uničenje lesa. Oktobra je ob dokumentiranju ladje potekala tudi akcija vzpostavljanja infrastrukture depozitorija za moker les iz arheoloških najdišč in nameščanja vzorčnih predmetov. Mestni muzej, ki je skrbnik depozitorija in je postal tudi del njihovih depojev in zbirk, bo v naslednjih letih ob pomoči Katedre za mikrobiologijo BTF izvajal ciklični nadzor vodnega okolja in iz tega modeliral napoved objektivnih okoliščin, ki se bodo dogajale v tej vodi v naslednjih desetletjih. V veliko veselje pa mi je, da bo Restavratorski center ZVKDS po skoraj 35 letih prizadevanj in truda vendarle pognal tudi delavnico za moker les.

V vodi se očitno dobro počutite, sicer ne bi bili tudi jamar in reševalec. Menda ste reševali tudi ponesrečence iz Divjega jezera?

Skoraj 20 let sem se ukvarjal tudi s tem. Kasneje je zaradi strokovnega dela in družine za oboje zmanjkalo časa. Jamar sem po duši še danes, v jamarski reševalni službi pa sem aktivno sodeloval 12 let.

V Divjem jezeru smo se še na zrak potapljali zelo globoko, sam sem dosegel globino 84 metrov. Danes vemo, da odziv organizma na take okoliščine ni tako dober, kakor se nam je zdelo takrat. Takrat delujoči jamski potapljači smo v Divjem jezeru Arnetu Hodaliču pomagali posneti film o človeški ribici in reševali svoje dobre kolege. Smeh in solze.