Margaret Thatcher brez thatcherizma

Film Železna lady je biografski, vendar ima tako malo opraviti z realnostjo kot ostarela baronica Margaret Thatcher v njem.
Objavljeno
25. februar 2012 17.20
Irena Štaudohar, Sobotna priloga
Irena Štaudohar, Sobotna priloga

Film Železna lady je sicer biografski, vendar ima tako malo opraviti z realnostjo kot ostarela in senilna baronica Margaret Thatcher v njem. Dolgovezen je in si želi gledalca ujeti na sentiment, na sočutje, zato se zgodba kvečjemu zadrži in do konca oveni pri Thatcherjevi danes – starki, ki živi udobno življenje, se pogovarja z že več let mrtvim možem, gleda družinske videoposnetke, srka viski in se spominja politične kariere. Po svoje in iz svoje perspektive seveda. V filmu so le bežno prikazane žrtve njene železne vladavine, ki je trajala od leta 1979 do 1990. Voditelji sindikatov so predstavljeni kot seksisti, protestniki kot podivjana množica, IRA kot krvi željni morilci. Zato je res, kot je napisal kritik Guardiana, da gre za film o Margaret Thatcher brez thatcherizma.

Patetika mleka

Na premieri v Londonu je menda eden od gledalcev v trenutku, ko je Thatcherjeva izgubila mesto predsednice stranke in morala zapustiti Downing Street 10, vstal in na ves glas zavpil: »No, zdaj si ostala sama, prasica.« V ZDA je Železna lady zgolj film z Meryl Streep v glavni vlogi, v Veliki Britaniji je to predvsem politični film, njegov ogled pa politično dejanje. Režiserka Phyllida Lloyd (režirala je tudi muzikal Mamma mia!) v njem žal izpusti komentar na politične posledice vladavine britanske premierke, zato mora olepšano biografijo zlepiti z veliko sentimenta, simbolizma in patosa, ki včasih dejansko kulminirajo v skorajda operetne prizore. Tak je recimo odhod Margaret Thatcher iz predsedniške hiše, ki jo zapusti v upočasnjenem snemanju, oblečena v rdeč kostim in stopajoč po cvetovih vrtnic, v špalirju objokanih zaposlenih, v zraku arija iz Norme, ki jo boleče prepeva Maria Callas. Veliko bolj učinkovit je prizor iz ptičje perspektive, ki prikazuje prvi dan Thatcherjeve na hodniku parlamenta – morje moških v črnih oblekah in med njimi njen majhni živo modri klobuček.

Že prvi prizor v filmu je poln simbolike. Ostarela baronica, ki se izmuzne varnostnikom ter v majhni pakistanski trgovini kupi mleko. Najprej se spomnimo na zgodbo o njenem nadimku, ki so ji ga prilepili podaniki, ko so jo oklicali za mlečno tatico, ker je še kot ministrica za izobraževanje zaradi varčevalnih ukrepov otrokom v šoli ukinila brezplačno mleko. Mleko je tudi simbol njenega razmišljanja o gospodarstvu; ko so ji politični kolegi očitali, da je povsem izgubila stik z realnostjo in da ne ve, kaj njeni ostri ukrepi pomenijo za življenje ljudi, jim je naštela cene mleka, masla in margarine, da bi jim dokazala, da je ekonomija države zelo podobna ekonomiji gospodinje, ki mora nahraniti družino.

Plačuj račune in podpiraj policaje

Predvsem prvi prizor odpre reminiscenco na njeno otroštvo, bila je namreč hčerka trgovca s kolonialnim blagom in občudovala je očeta, ki je bil laični metodistični pridigar. Mame v biografiji in intervjujih skorajda ne omenja. Oče je verjel v skromnost in delo, zato hčerkama ni dopuščal ekstravagance. Učil je, da mora človek ves čas gojiti disciplino, izpolnjevati dolžnosti, trdo delati, biti varčen in se odrekati užitkom. Margaret Roberts se ni smela igrati s prijatelji, namesto družinskih intimnosti je doživljala vladavino moralnih načel, ki se jim je morala uklanjati. Oče je bil občinski svetnik in tu je mogoče iskati njeno ljubezen do politike.

Kasneje je s preprostimi načeli, s katerimi je zrastla, rada pitala ljudi. Večkrat je dejala: »Moja politika ne temelji na ekonomski teoriji, ampak na načelih, po katerih sem bila vzgojena jaz in milijoni meni podobnih ljudi: za pošteno dnevno delo in pošteno dnevno plačilo živi v okviru zmožnosti, daj na stran prihranek za slabe čase, pravočasno plačuj račune in podpiraj policijo.« Nikoli ni objokovala usode revežev in brezposelnih, ki so zaradi njene politike ostali na cesti. Zanjo so bili le skupina nesposobnih lenuhov.

Štejejo le misli in ideje

Različni psihoanalitiki so se kasneje, ko so hoteli razložiti to železno srce, veliko ukvarjali z Margaretino navezanostjo na očeta in njegovo obsedenost z redom. Ugotovili so, da če mora otrok popolnoma zatreti človeško nagnjenje k neredu in kaosu, otroško veselje nad umazanostjo ali kakršnimkoli izražanjem čustev, mu kot odraslemu človeku umanjka sposobnosti samorefleksije, sposobnosti za sklepanje kompromisov, za razumevanje drugih, drugačnih pogledov... Njen najbolj pogost stavek je bil: »Absolutno se motite!« Nekdanji zunanji minister Pym, ki ga je kasneje premierka odpustila, je dejal, da je vsakogar, ki je ni podprl, takoj ožigosala za kreaturo brez hrbtenice.

V pomanjkanju sposobnosti, da bi drugim dala prav, se skriva negotovost. Ker se ni naučila sprejemati mnenja drugih, se ji je zdelo, da je takrat, ko njeno načelo ni zmagalo, doživela popoln osebni poraz. Že v srednji šoli so jo klicali gospodovalna Robertsovka. Ko jo je v filmu zdravnik vprašal, kako se počuti, je vzrojila. »Kako se počutim?!« Pomembne so se ji zdele misli in ideje, ne čustva. »Smo to, kar mislimo, in ne to, kar čutimo,« mu je odvrnila, »in mislim, da sem zelo v redu.«

Rojstvo premierke

Bila je dobra dijakinja. Uspeh na višji dekliški šoli ji je prinesel štipendijo na kolidžu Somerville v Oxfordu, kjer je študirala in diplomirala iz kemije. (Zanimivo je zanimanje naravoslovk za politiko, Angela Merkel je recimo študirala fiziko.) Leta 1951 se je poročila s poslovnežem in milijonarjem Denisom Thatcherjem in šele njegov denar ji je omogočil politični vzpon in svobodo, ki si je prej kot ženska nižjega srednjega razreda ni mogla privoščiti. Za gospodinjstvo so skrbele služkinje, za otroka guvernante, in ko sta bila stara enajst let, sta odšla v internat.

V družbi žensk se nikoli ni počutila najbolje, saj, kot je dejala nekoč, se zanimajo samo za otroke in za ceno mesa. V filmu o tem priča prizor, ko se kot mlada političarka znajde na večerji konservativcev in s težkim srcem zapusti salon, v katerem se moški ob cigarah pogovarjajo o politiki, ter se pridruži ženskam, kjer pogovor teče o dolgočasnih ženskih stvareh. Sicer Thatcherjeva ni ženska, ki je vse žrtvovala za politiko, ampak ženska, ki ni znala živeti brez nje. Politična žival. Ko v nekem prizoru možu pravi, da je njena dolžnost znova kandidirati za predsednico stranke, ji odvrne: »Ne, to ni tvoja dolžnost, to je tvoja ambicija!«

Pot v politiko ni bila enostavna, saj ji je na poslanskih volitvah kar dvakrat spodletelo. Leta 1959 je postala poslanka v spodnjem domu britanskega parlamenta in od takrat je šlo vse navzgor. Od leta 1964 do 1970, ko so bili konservativci v opoziciji, je bila uradna zastopnica svoje stranke v spodnjem domu. Po zmagi Edwarda Heatha na volitvah je postala ministrica za izobraževanje oziroma šolstvo. Že takrat so se pojavili očitki o njenem značaju, češ da je brez socialnega čuta in da ne upošteva mnenja drugih. Leta 1975 je postala predsednica stranke in konservativci so pod njenim vodstvom leta 1979 prepričljivo zmagali.

Neokusno oblečeno žensko z vreščečim glasom je bilo zato treba preobraziti v ostro predsednico vlade z dostojanstvenim načinom govora in brezhibno z lakom za lase ukročeno frizuro. V filmu v prizorih, ki spominjajo na tiste iz Kraljevega govora, tedanji televizijski guru Gordon Reece pred našimi očmi ustvari učinkovito metamorfozo – železno lady, kot jo poznamo.

Vojna s sindikati

Ko je prišla na oblast, je pričela uresničevati to, kar je obljubila volivcem – varčevanje in krčenje javnih izdatkov. Inflacijsko miselnost je poskušala zlomiti tako, da je bila recesijo pripravljena uporabljati kot sredstvo za krepitev denarne in gospodarske discipline. Brezposelnost je naraščala, prepad med revnimi in bogatimi prav tako. Britanija je bila razdeljena na področja, ki jih je zelo prizadela brezposelnost, in na tista, ki so z njeno politiko pridobila. Napredoval je že prej razvit jug države, obubožal je na klasični industriji in kmetijstvu temelječ sever. Še posebej kruto se je spopadala z rudarji, zapirala je rudnike, si zagotovila zaloge premoga in energijo, do zob oborožila policaje in tako ji njihove vse bolj pogoste stavke niso mogle do živega.

Thatcherjeva se je odločila, da bo uničila politično in družbeno moč sindikatov in intelektualcev, stavke so se vrstile, ves čas se je spopadala z državnimi uslužbenci, jeklarji, učitelji, rudarji, medicinskim osebjem, upokojenci... Misel o socialni državi se je spreminjala v prah. Po drugi svetovni vojni je pod budnim očesom laburistov Britanija imela izjemno dobro zdravstvo, Thatcherjeva pa ga je zaradi varčnih ukrepov popolnoma uničila – v bolnišnicah so, na primer, ker ni bilo denarja, uporabljali papirnate rjuhe.

Takoj, ko ji je v javnosti povsem padla podpora, se je zgodilo nekaj, kar jo je znova popeljalo do volilne zmage. Bombni atentat IRE nanjo in na njene ministre v hotelu v Brightonu, falklandska vojna... Vedno je znala zbuditi domovinsko navdušenje pri množicah in ga potem uporabiti zase. Sovražila je Evropo, idejo o Evropski uniji. V knjigi je zapisala, da so vsi največji problemi sveta vedno nastali na celinski Evropi, rešitve zanje pa so se pojavile drugje, zato se je veliko raje povezovala z ZDA. Z Ronaldom Reaganom sta bila dobra prijatelja. Ameriški predsednik je o njej dejal, da je najboljši moški v Angliji.

In vendar sta se kasneje njena moč in brezkompromisnost obrnili proti njej. Downing Street so politiki začeli opisovati kot nenavadno osamljen kraj, kamor si nihče več ne upa, le premierka je tam, ki se po hodnikih giblje kot jastreb v lovu za plenom. Ko so jo kolegi vse bolj opozarjali, da ljudje živijo slabo, jih je obtožila, da to govorijo zato, ker imajo slabo vest, ker so bili celo življenje privilegirani, ona pač ne razmišlja tako, saj se je morala ves čas boriti za to, kar ima, zaradi česar nima slabe vesti. Na koncu je v iracionalnih odločitvah in potem, ko je začela uničevati še najtesnejše in zveste sodelavce, dejansko še najbolj spominjala na vse bolj norega Kralja Leara ali krvoločnega in samodestruktivnega Riharda III. Kakšno dramo bi iz njene biografije znal napisati Shakespeare! Vse, kar ga je vznemirjalo, je tu – moč, politika, zlo, iracionalnost, maščevanje in ženska.

Kolumnistke na piščančjem kariju

Film Phyllide Lloyd je brez konteksta, morale, politike, zgodovine, mesa... Cel film ima v svojih rokah le odlična Meryl Streep, v resnici zaprisežena liberalka, ki je na trenutke boljša od originala. Tako kot Helen Mirren v Kraljici. Ker je Streepova glavni adut Železne lady in je s tem filmom za kariero Thatcherjeve naredila več od vseh spin doktorjev skupaj, so si avtorji in producenti filma v Veliki Britaniji domislili briljantno reklamno potezo.

Še pred uradno premiero so na zasebno projekcijo v kinodvorano v londonskem Sohu povabili najvplivnejše angleške kolumnistke. Novinarke, znane po tem, da napišejo to, kar mislijo, ostre feministke, ki se ne bojijo nikogar in imajo večmilijonsko število bralcev. Med njimi so bile na primer kolumnistka Sunday Timesa India Knight ter kolumnistki Guardiana Suzanne Moore in Polly Toynbee in druge. Po projekciji so jim postregli z gin toniki ter jih s taksiji odpeljali na dom režiserke filma Phyllide Lloyd. Tam jih je pričakala ženska ekipa filma, poleg režiserke še trenutno najbolj vroča angleška scenaristka Abi Morgan (napisala je scenarij za film Steva McQueena Sramota) in seveda zvezda Meryl Streep.

Ni boljše reklame, kot če ženske z določenim vplivom nekaj priporočijo drugim ženskam, so si rekli. Toda zaradi mlačnega navdušenja novinark tudi vzdušje na dogodku ni bilo ravno evforično. Za glavno jed so postregli piščančji kari, po receptu Julie Child seveda, in Meryl jim je kasneje spekla jabolčno pito. Abi Morgan je novinarkam razlagala, da je pri pisanju scenarija ni toliko zanimala biografija Thatcherjeve kot to, kaj se zgodi, če je nekdo obseden z močjo, potem pa jo čez noč izgubi.

Meryl je kadila na vrtu, kasneje pa so opravljale, katera od slavnih igralk je imela lepotno operacijo. Meryl je, kot je napisala India Knight, prijazno poslušala res dolgočasne zgodbe o otrocih. Ena od novinark je vendarle na koncu večerje na glas povedala, da v resnici vse ni bilo tako, kot je bilo videti v filmu. Nastal je neprijeten trenutek in potem so vse še dolgo in tiho gledale v svoj kari. Kolumnistka Suzanne Moore je povedala, da je bila takrat, ko prišla Thatcherjeva na oblast, ravno na potovanju po Evropi. Prvič v življenju je v Lizboni videla berače. Ko se je čez nekaj mesecev vrnila v Veliko Britanijo, je bilo na ulicah polno beračev in mladih ljudi, ki so živeli v kartonskih škatlah.

Kraljica neoliberalizma

V filmu Železna lady se Margaret Thatcher spominja svoje politične preteklosti, ki je danes bolj živa kot kadarkoli. Za aktualno recesijo, vzpon neoliberalizma, potop socialne države in glorificiranje pohlepa se lahko zahvalimo prav Thatcherjevi in njenemu ameriškemu prijatelju Reaganu.

Angleški kolumnist in novinar Francis Wheen v knjigi Kako so prodajalci megle zavladali svetu piše o genezi današnjega stanja stvari. Milton Friedman, ustanovitelj čikaške šole monetarizma in teorije prostega trga, se je navduševal nad Thatcherjevo. Neoliberalni verniki so jo označili za liberalko, ne konservativko, saj je njena politika nasprotovala kakršnemukoli vmešavanju v trg. Friedman, ki se je s premierko sestal leta 1980, ko je promoviral svojo knjigo Svoboda izbire, je oznanil, da bo to, kar se je dogajalo v Britaniji, pomembno vplivalo na ZDA. Vendar ekonomija, ki jo je vodila Thatcherjeva in navdihoval Friedman, v praksi ni bila najboljša, saj je že v prvem letu inflacija zdivjala iz devetih na več kot dvajset odstotkov, brezposelnost je silovito naraščala.

V ZDA je leta 1980 na oblast prišel Ronald Reagan, ki je obljubljal, da bo znižal davke (predvsem bogatim) ter povečal stroške za obrambo. Thatcherjeva in Reagan sta še posebej rada govorila o tako imenovani »teoriji pronicanja«, verjela sta namreč, da če bi država omogočala, da bi bogati vse bolj bogateli, imeli nizke davke ter visoke bonuse, bi od njihovega velikanskega dobička imeli korist tudi revni. Hvaležno bi pobirali drobtine, ki bi padale z bogataševih miz, državi pa ne bi bilo treba skrbeti za zdravstvo, šolstvo, splošno dobro... Thatcherjeva je oboževala viktorijansko dobo, verjela je, da bi morale biti šole in bolnišnice odvisne od dobrodelnosti bogatih, tako kot nekoč, in zato je nasprotovala javni socialni pomoči. »Ronald in Maggy,« piše Wheen, »sta bila trmasto odločena osvoboditi kapitalistično zver jermenov in uzd, ki so ji jih nataknili v prejšnjega pol stoletja.« Uspelo jima je. Thatcherjeva je oklestila vsako oviro na poti do ustvarjanja denarja – korporacijske davke, protimonopolne zakone, pogajalske pravice sindikatov, zakone za zaščito zdravja in varstva delavcev.

Čeprav je angleška premierka toliko govorila o varčevanju in življenju znotraj lastnih zmožnosti, so bila osemdeseta desetletje izposojanja in zapravljanja. Borzni trg je podivjal, Wall Street je vsak dan proizvedel več milijonarjev, ki niso ničesar proizvajali, ampak so razkosavali velika podjetja in kupovali podjetja z izposojenimi sredstvi. »Varščina za te posle je bilo največkrat kar ciljno podjetje, ki je moralo dolg po sklenitvi pogodbe odplačati iz lastnega zaslužka ali s prodajo premoženja.« Zveni znano?

Vse več je bilo posojil iz tujine, da bi prikrili, da so porabili več, kot so proizvedli. Neoliberalci so spodbujali to »kreativno rušenje« proizvodne industrije, starih delovnih praks in javnih institucij, ki so pod odličnimi pogoji druga za drugo prišle v zasebne roke.

Pohlep je postal nekaj dobrega. Nikakor ne več eden od smrtnih grehov. In to je glavna zapuščina Thatcherjeve. Ter seveda recesija, iz katere se Evropa in ZDA ne moreta izkopati in za katero je kriv prav pohlep.

Ne moreš ločiti politika od njegove osebnosti, etike in morale. Margaret Thatcher in thatcherizem sta ena in ista oseba.

Železna lady ni film o tej osebi.