Matjaž Krivic: Zdaj neznano iščem v človeških obrazih

Naš mednarodno uspešen fotograf o razstavi Urbanistan, o Svetiščih zemlje, potovanjih okrog sveta in občutku čiste svobode.

Objavljeno
28. junij 2013 15.14
Vesna Milek, Sobotna priloga
Vesna Milek, Sobotna priloga
Žive modre oči, dva, tri dni neobrita brada, lasje, ki na sencih sivijo. Za hip je videti kot Robin Williams v Kraljevem ribiču, takoj zatem v očeh poblisne nekaj škratovskega, navihanega. Ko se srečaš z Matjažem Krivicem, moraš predvideti, da se boš odpravil na potovanje. Ne bo te pustil oditi brez njega.

Na dvorišču Etnografskega muzeja in v kavarnici SEM je od 18. maja razstava njegovih fotografij, ki jih je posnel na svojih norih potovanjih po Indiji, Nepalu, Tibetu, Kitajski, Mongoliji, Pakistanu, Iranu, Jemnu, Etiopiji, Namibiji, Burkini Faso, Senegalu, Mavretaniji, Maliju, Alžiriji, Maroku ... Enainsedemdeset fotografij nosi naslov Urbanistan. Videti so kot platna slikarja, ki se igra s svetlobo, s človeškimi obrazi. »Kot je zapisal Boštjan Videmšek, je Urbanistan zgodba z druge strani – zgodba o tihi glasnosti na obrobju popolnega eksistencialnega, religioznega, ekonomskega in geopolitičnega kaosa. Zgodba o ljudeh v vsesplošni urbani tesnobi. Zgodba o preživetju preživetja skozi igro, molitev, tradicijo, rituale, popotovanje, druženje in, predvsem, posebno svetlobo, ki jo avtor tako dobro vidi.«

Sam avtor ne zna natančno artikulirati, kdo je in kaj počne, ve samo, da je sila, ki ga nese ven, čez mejo, močnejša od vsega. Kako bi se opisal? se nasmehne. Nekdo, ki je malo podivjan in ga žene po svetu. Ki nenehno raziskuje in ima morda še občutek za lepo. Skomigne z rameni. »Saj ne vem. Vem samo, da delam točno to, kar hočem. In zato imam srečo.«

Slišati je tako preprosto, tako naivno. A Matjaž Krivic je, vsaj kar se tiče popotniške fotografije, najbolj mednarodno uspešen slovenski fotograf, vsekakor nekdo, ki najbolje zasluži s svojimi fotografijami. Vse, kar dobi, vloži v novo potovanje. Nima cilja, nima načrta. Čista svoboda bivanja in gibanja. Hkrati je dobitnik številnih mednarodnih priznanj in prestižnih nagrad. Od leta 2000 sodeluje s fotografsko agencijo Sipa Press, pred leti se je pridružil še največji svetovni fotografski agenciji Getty Images. Je dobitnik prestižne nagrade Royal Geographical Society – Photographer of the Year 2002 in 2003. Leta 2010 je za fotografijo Jemenska palača prejel prvo nagrado v kategoriji Amazing Places (Nenavadna mesta) na natečaju Travel Photographer of the Year 2010.

Bog iz pokrajine se je preselil na obraze ljudi

Nikoli se ni učil fotografiranja, a njegove fotografije nosijo v sebi vse zakonitosti dobre fotografije. Pred sedmimi leti je na Jakopičevem sprehajališču postavil izjemno odmevno razstavo Svetišča Zemlje. Svetišča Zemlje zato, »ker Bog ni samo cerkev ali tempelj, ampak tudi človeška roka, ki piše, senca v samostanu v Maroku, orjaški kaktus v slanem jezeru v Boliviji, Cerkniško jezero, Triglav, tibetanska sveta gora Kajlaš ali grozeče figure Velikonočnega otoka Rapa Nui v Čilu ...« Svetišča sveta so bila prazni, čisti prostori. Morda prav zato, ker je v tihih mističnih prostorih narave našel tisto, kar mu zelo manjka, se nasmehne. Mir. Tokrat fotografije v Urbanistanu govorijo o lepoti sredi grdega umazanega sveta, govorijo o ljubezni, volji do življenja. In če je kakšen skupni imenovalec, je to spet svetišče. Ritual. Le da so tukaj obrazi ljudi tisti, ki ustvarjajo občutek svetega. Brivec, ki posvečeno opravlja svoje delo, jogiji, ki sušijo svoje sarije, obredno oprane v Gangesu. Bog iz pokrajine in svetišč matere Zemlje se je preselil na obraze ljudi v mestih in njihove zgodbe.

Med eno in drugo razstavo se je zgodilo, huh, marsikaj, zavrti oči nekam proti nebu. Vsaj sedem potovanj, nešteto novih fotografij, zgodb ... In, kar je morda najbolj pomembno, nova ljubezen in z njo nov stil fotografiranja. Iz tega, čemur so rekli panoramska fotografija, je šel v bolj reportažno estetiko. Iz pokrajin je objektiv usmeril v obraze.

»Najprej malo nor in neveden«

Kaj ga žene, vprašam že morda tretjič tisto sončno dopoldne na vrtu kavarnice SEM. Morda bi lahko rekel, da se je začelo pri šestnajstih, ko je šel prvič sam v London in doživel avanturo. Morda se je začelo že prej, v vrtcu, se zareži. Imel je pet let, ko je prijatelju iz vrtca hotel pokazati sovo, ki jo je videl v gozdu, na vzpetini blizu svojega doma, na obrobju Ljubljane. Namesto da bi šla k popoldanskemu počitku, sta naredila načrt in se, še zdaj ne ve, kako, izmuznila iz sobe, kjer so spali drugi otroci, se obula in odšla sama na postajo. Nista vedela točno, na kateri avtobus, imela sta srečo, da sta se usedla na pravega. Sedmica, ki je peljala v Pržanj. Res sta videla sovo, prava avantura, z veliko adrenalina. Tudi v vrtcu. Tam je namreč zavladala huda panika, se smeje ob spominu.

In pravzaprav se od takrat ni nič spremenilo. Še vedno hoče tisto, kar je videl, deliti z drugimi. Samo da so potovanja postala daljša, bolj nevarna. In da ga nihče ne išče, ker vsi njegovi vedo, da je Matjaž Krivic nenavaden tip, ki zna poskrbeti zase. Ki ga ni strah. Razen včasih, čisto malo, ko zaradi nevednosti zaide kam, kamor ne bi smel. Sprva je bil res malo nor in neveden, se nasmehne. »Pojma nisem imel, kaj se dogaja po svetu. Samo šel sem, ne da bi si prej pogledal, kam grem, šel sem in se pustil presenetiti.« Leta 1996, le dve leti po genocidu, je tako prek Ugande vstopil v uničeno Ruando. »Nisem vedel, kaj točno se je tam zgodilo. Hotel sem le fotografirati gorile.« Kmalu se je soočil z realnostjo: »Otroci so s človeškimi kostmi in lobanjami igrali baseball. Vsepovsod so bili vidni ostanki klanja.« Takrat so ga aretirali.

Iskanje neznanega

Nazadnje sta šla z dekletom Matejo na petmesečno pot po Afriki, od januarja do maja. S kamionom, starim mercedesom, ki sta ga preuredila v nekakšen avtodom. Sto kilometrov s tem kamionom je bilo velik napor, se smeje. Ja, morda njegovo najbolj noro potovanje, pravi. Ker je vedno tako, da je najbolj močno tisto zadnje, ker so podobe, zgodbe najbolj žive. »Vsak dan sva se, če se je le dalo, iz teh ogromnih mest odpeljala ven, sredi ničesar, sredi puščave, sredi žbunja, kjer na stotine kilometrov ni bilo nikjer žive duše. Navila sva si muziko, na strehi kamiona plesala ob polni luni, zvezde na afriškem nebu so se zdele tako velike in tako blizu, da bi se jih lahko dotaknila.«

Stopava naprej, ob fotografijah, včasih te kakšna zvabi, da bi stopil noter. Biblični prizor, čreda ovc, jemenski pastirji, prah, ki se dviga, nenavadna, oranžno žareča svetloba. Podoba nagrajene Jemenske palače, ki jo je posnel enkrat zgodaj zjutraj, ko zaradi bolečin v trebuhu ni mogel spati. Ujel je jutranje meglice, posebno svetlobo, ja, včasih se zdi, kot da se ti Bog nasmehne.

Išče neznano, pravi. Išče prostore, svetišča, ki so se še znala ubraniti pred hordami turistov in ohranila izvirno magijo.

Ustaviva se pred fotografijo dveh žensk, v čisti belini, obraz prve je v profilu, oblit s sojem sveče in neverjetno milino in lepoto. »Vstopil sem v koptsko svetišče v Etiopiji, popolnoma neverjetno je bilo. Ljudje, oblečeni v belo, so predano molili ob prakrščanskem prazniku ... Molili so celo noč.« Šel je domov, odspal nekaj ur in prišel nazaj navsezgodaj, okrog petih. Dekle, ki jo je opazil že pred nekaj urami, je zaprosil, če jo lahko fotografira med molitvijo. Nasmehnila se je, pokimala, ne da bi nehala moliti. In tako se je zgodila še ena fotografija, nabita z mistiko.

Vsaka fotografija ima zgodbo. Več zgodb. Če bi znal pisati, bi pisal. Tako fotografira. Ima privilegij, da lahko dneve čaka na pravo fotografijo, vzpostavi stik z osebo, nič čudnega, da med kolegi velja za fotografa, ki lahko najdlje čaka na primeren trenutek, da pritisne na sprožilec.

Izkupiček prodanih fotografij in razglednic gre tudi tokrat za šolo Sechen v mestu Dege v vzhodnem Tibetu. Vsakič znova ga pretrese, ko pride v šolo za sirote, vsakič so razmere slabše. Pred leti je na razstavi Svetišča Zemlje zbral več kot tri tisoč evrov, zdaj se pozna, da je kriza, pravi. A ne bo odnehal. Nazadnje, ko je bil tam, se je počutil krivega. Sam toplo oblečen, a ga je vseeno zeblo, medtem ko so otroci letali okrog bosi, bolni, v nemogočih razmerah. Eden od dečkov, ki ga je prepoznal, mu je pritekel v naročje, nenadoma je bruhnil in padel na tla. Pobrali so ga in odnesli. Takrat si je prisegel, da bo nekaj naredil zanje.

Kaj je pravzaprav našel v Tibetu? Mir. Ko je prišel v Tibet, je imel, preprosto, občutek, da je spet doma. »Prvih štirinajst dni te boli glava, hrana je zanič, čez dan je vroče, ponoči zebe, na bruhanje ti gre, ves čas si dehidriran, celo noč ne moreš spati; vse je narobe, skratka. A tam se imam najbolj lepo. Zakaj? Ne morem, ne znam razložiti.«

Naključja in Uma Thurman

Naključja, naključja – ključna rdeča nit njegove nenavadne poti. Enkrat je kriv Arne Hodalič, drugič listanje po reviji na letališču, instinkt, padec, tretjič telefonski klic. Med slikanjem dalajlame v Severni Indiji je zaradi prerivanja ljudi padel – naravnost pred noge dalajlame, ki ga je prestregel, še preden je pogrnil po tleh. Padec mu je prinesel osebni stik z dalajlamo in odlične fotografije.

Enkrat leta 2002 je na londonskem letališču med listanjem britanske revije Geographical opazil natečaj britanskega kraljevega geografskega združenja (Royal Geographical Society) za fotografijo in fotografa leta. Z zadnjim drobižem je kupil revijo in se prijavil na natečaj. Čez dva meseca so ga povabili na slavnostno podelitev: fotografija deklice Doganke iz Malija je med 12.000 fotografijami dobila prvo nagrado. Do takrat bolj popotnik kot fotograf je bil izbran za fotografa leta: direktor Hasselblada mu je za nagrado izročil panoramski fotoaparat, panoramska fotografija je kmalu postala njegov zaščitni znak. Leta 2003 je fotografija bregov reke Ajejarvadi v Mjanmaru (Jutro v Baganu), ki jo je posnel z nagradnim fotoaparatom, dobila nagrado v kategoriji landscape fotografije. To je bil menda začetek.

Ko se je po svoji drugi multiviziji Kalijuga odločil, da si bo vzel »dopust« v Braziliji, ga je poklical Matjaž Trontelj, predsednik Društva za podporo Tibeta, in ga prosil, če bi v New Yorku v Tibetanski hiši posnel razstavljanje velike tridimenzionalne mandale. Med fotografiranjem mandale se je srečal z bratom in očetom Ume Thurman, nato pa še z Umo. »Bila je oblečena v oranžen plašč, skuštrana, nenaličena, za roke je držala dva otročka, a, fant, kakšna karizma!« Robert Thurman, direktor tibetanskega kulturnega centra, ki ga je ustanovil z Richardom Gerom in Philipom Glassom, je namreč eden vodilnih ameriških tibetologov in dober dalajlamov prijatelj. Ko je videl Krivičeve fotografije, so ga ganile. In tako so se konec leta 2004 na razstavnem prostoru newyorške Tibetanske hiše pod skupnim naslovom Fotografije s strehe sveta med fotografijami svetovno priznanih fotografov znašle tudi njegove.

Deček v modri srajci na naslovnici albuma

Morda je na njegovo pot res najbolj vplival afriški Mali, kot je pisal Videmšek. Od nikjer drugje ni prinesel toliko fetišističnih in kulturoloških fotografij. Zaradi Malija so ga opazile fotografske agencije, zmagal je na natečaju in njegov podpis se je znašel na naslovnicah velikih svetovnih revij. Zakaj? Spet skomigne. »Ne vem. Rekli so mi, da tam ne bom mogel narediti ničesar. Potem pa sem se moral prej vrniti domov, ker mi je zmanjkalo filmov.«

V Maliju je posnel tudi fotografijo dečka v modri srajci, s pohabljenimi nogami, ki piše; kasneje se je preselila na album senegalskega pevca, skladatelja in politika Youssouja N'Dourja.

Zdaj gledava fotografijo umazanih prastarih superg, odrezanih na koncu, da iz njih gledajo majhni temni otroški prsti. »Tudi ta fotka je iz Malija, z območja, kjer divja vojna, pravi. Temu malemu sem sam zašil čevlje, se nasmehne. Šel je mimo njega, otrok, s čredo ovc, in nosil strgane superge v roki. Z zobno nitko sem mu zašil te superge, se smeje. Kako je bil srečen. V zahvalo se mi je pustil fotografirati. »Ah, ta veliki in mali Mali,« se nasmehne. Zelo tradicionalen, mističen. Tam srečaš Tuarege s sabljami, ki pridejo iz puščave s kamelami, oslički, s kamenčki, ki jim visijo ob boku; če ga piči škorpijon, se podrgne z njim, da nevtralizira strup. Tuaregi so neizpolnjena želja, fascinacija. »Nikoli mi niso dovolili, da jih fotografiram.«

Ustaviva se pri fotografiji brivca, ki s predanim obrazom brije možaka z usnjeno kožo, polno gub; na steni umazane brivnice ogledalo, na drugi strani stene še eno, v katerem odseva mož, ki čaka na vrsto. »Arne Hodalič je prav letos prišel iz Jemna; ko mi je kazal fotografije, sem naletel na isto fotografijo. Ista postavitev, le da je bila moja fotografija posneta deset let prej. Ko sem mu na računalniku pokazal svojo, ni mogel verjeti. Deset let kasneje je brivec še vedno isti, metla je na istem mestu, ista ogledala. Noro!« mu žarijo oči.

Kaj vse je videl s temi svojimi očmi, pomislim, mnogo tega ne bo nikoli na fotografijah. Obstaja podoba, ki jo nosi v sebi, pa mu je ni uspelo ujeti na fotografijo? »Ne sprašuj,« se nasmehne. Koliko podob, koliko zgodb, ki jih ne more izpovedati. Ko je bil v Varanasiju, je obiskoval saduja, ki je spal v šivinem templju. »Bil je tako lep, nedoločne starosti, lahko bi imel petdeset ali sedemdeset let; na obrazu je imel posebne vrste lepoto, mir. Vsako jutro si je ob štirih zjutraj opral sedemmetrske dreade v sveti reki in si jih zavil nazaj v turban, okrog šestih sem se zbudil še jaz, srečala sva se, spila čaj in se pogovarjala z rokami. On ni znal angleško, jaz ne hindujsko, včasih je kdo prevajal. Lahko bi rekel, da sva v tem mesecu postala neke vrste prijatelja. Vsak dan sem razmišljal o tem, kako bi čim bolj nevsiljivo posnel fotografijo. In je nisem, nisem ga fotografiral. Nisem mogel. Nisem ga niti vprašal. Zdelo se mi je, da bi s tem nekaj uničil. Turisti, ki so se vozili mimo v čolnih, so ga ves čas fotkali, jaz bi s tem postal eden od njih.«

Lahko bi rekli, da ima idealen posel. Da ima svobodo, kakršne nisem srečala pri nikomer. Da ima strast, ki ga ne sežiga, ampak polni. Potuje in fotografira. Zraven je še dober in ambiciozen podjetnik. Mislim pogodbe z agencijami formata, kot je Getty Images, in te stvari, ga podražim. Njegove oči postanejo okrogle od začudenja? Podjetnik? »Jaz vem samo, da moram vsake toliko stran, v neznano. In zraven si želim, da bi tisto, kar sem videl, delil z drugimi. Je to narobe?«