Metanje denarja (130.000 evrov) skozi okno

Kljub pomanjkanju zdravnikov v Sloveniji se vse več slovenskih zdravnikov odloča za odhod in delo v tujini.

Objavljeno
19. april 2013 20.59
LJUBLJANA, 03.08. 2011, Urgentni blok. Foto: ALES CERNIVEC/Delo
Tina Šapec
Tina Šapec
Natančnih podatkov sicer ni, posredno pa je o tem možno sklepati po strmo naraščajočem številu izdanih potrdil o dobrem imenu, ki jih zdravniki potrebujejo za registracijo v tujini, in vedno pogostejših vprašanj zdravnikov – kaj potrebujem za odhod v tujino.

Dobro ime zdravnika in vpisi v register

V letih 2009–2011 je zdravniška zbornica izdala povprečno 50 potrdil o dobrem imenu na leto, od tega kar precej za specializacije v tujini. Ti mladi zdravniki še nimajo opravljene specializacije in veljavne licence za delo, kar pomeni, da ne izpolnjujejo pogojev za samostojno opravljanje zdravniške službe in avtomatično priznanje poklicne kvalifikacije v drugih državah EU. Lani pa se je število vseh izdanih potrdil povečalo za več kot sto odstotkov. Med njimi je bilo tudi več kvalificiranih zdravnikov. V prvih treh letošnjih mesecih smo izdali že več kot šestdeset takih potrdil. Če se bo trend nadaljeval do konca leta, bi lahko v letu 2013 izdali celo 240 potrdil, kar predstavlja celotno generacijo diplomantov obeh medicinskih fakultet v Sloveniji.

Razlogi za odhod v tujino so jasni. Visokokvalificirani specialisti odhajajo zaradi boljših delavnih razmer in boljšega plačila. Mladi zdravniki pa zapuščajo Slovenijo iz obupa, saj ne dobijo zaposlitve ali specializacije. Trenutno je v Sloveniji brezposelnih skoraj sto zdravnikov. Dodatno pa podatki iz zdravniškega registra pričajo, da se je v letih 2004–2010 v register zdravnikov vpisalo povprečno štirideset do petdeset tujcev na leto. Po uvedbi t. i. intervencijskega zakona se je številka v zadnjih dveh letih potrojila.

To je problem, ki ga bomo morali rešiti.

Dobra namera intervencijskega zakona

Dejstvo je, da je recesija prizadela vsa področja v družbi. Rast brezposelnosti v zasebnem sektorju je zaznati že leta. Zakaj bi bila usoda zdravnikov drugačna? Pa vendar, si tega Slovenci želimo in ali si to sploh lahko privoščimo?

Uvedba intervencijskega zakona, po katerem so lahko zdravniki iz držav, ki niso članice EU, pridobili kvalifikacije po hitrem postopku pod pogojem, da so v Sloveniji imeli delodajalca, je bila mišljena dobro, a, kot kaže, slabo premišljena. Leta se je govorilo o pomanjkanju od 500 do 800 zdravnikov v Sloveniji, javni zdravstveni zavodi so na leto javljali potrebe po 1500 do 1800 novih specialistih vseh strok oziroma profilov. Obenem je na ljubljanski medicinski fakulteti v zadnjih treh letih diplomiralo povprečno 181 zdravnikov na leto, na mariborski pa skupaj 140. Po dogovoru naj bi se vpis na obe fakulteti povečal še za 30 mest. Po podatkih ministrstva za zdravje je v Slovenijo prek intervencijskega zakona prišlo manj kot 150 zdravnikov (od tega dve tretjini specialistov, preostali pa so zdravniki s strokovnim izpitom). Če seštejemo vse te številke, še vedno ne dosežemo številke 800.

Na zadnjem javnem razpisu specializacij je prvič kandidiralo 70 zdravnikov več, kot je bilo razpisanih specializacij. Tako so naši mladi zdravniki ostali prijavljeni na zavodu za zaposlovanje. Nekateri se na zavod zaradi sramu sploh ne prijavijo, dodatno pa jim po pol leta pripravništva nadomestilo ne pripada. Mnogi med njimi resno razmišljajo o odhodu v tujino. Menim, da ni velike bojazni, da bi bila Slovenija zdravnikom iz tretjih držav le odskočna deska za EU. Če hočejo, da se jim pri nas pridobljene kvalifikacije priznajo avtomatično tudi drugod po Evropi, morajo najmanj tri leta po opravljenem specialističnem izpitu delati v naši državi. Mnogi, še zlasti mladi, ki pridejo k nam, si želijo tu ustvariti boljše razmere za življenje, družino, prihodnost.

Dobro načrtovanje je ključno

Velika težava je neobstoj mreže zdravniških delovnih mest, ki bi jo ministrstvo moralo pripraviti že pred dvajsetimi leti. Tako so se specializacije razpisovale po metodologiji, ki smo jo pripravili v dobri veri, da sledimo povprečju EU (število zdravnikov posamezne stroke na število prebivalcev v EU), javljenim potrebam javnih zdravstvenih zavodov in zdravstvenim potrebam starajočega se prebivalstva.

Direktorji javnih zdravstvenih zavodov imajo mandate, ki so krajši od trajanja večine specializacij. Dober direktor načrtuje razvoj svoje bolnišnice in popolnitev prostih zdravniških mest vnaprej, in to za dlje kot le štiri leta. Dejanske potrebe prebivalstva in tendence regij se namreč ne menjajo čez noč, pa tudi zavarovalnica ne krči ali širi programov za posamezne stroke z danes na jutri. V eni izmed javnih zdravstvenih ustanov se je tako, na primer, zgodilo, da so za potrebe javne zdravstvene mreže, prav za njihovo bolnišnico, izobraževali specializanta. Ko je opravil specialistični izpit, mu je direktor dal vedeti, da ga ne bo zaposlil, saj sam potrebe po takem specialistu ni javil. V isti sapi pa je prek intervencijskega zakona pripeljal v svojo bolnišnico tujega zdravnika enakega profila, medtem ko je slovenski zdravnik ostal na zavodu. Dejstvo je, da za izobrazbo specialista po strokovnem izpitu država povprečno nameni 130.000 evrov – in v tem primeru jih je vrgla skozi okno. Zdravnik, ki ne prejme ponudbe za delo iz regije, za katero je specializiral, se namreč lahko zaposli kjerkoli, tudi v tujini.

Posledice zakona o uravnoteženju javnih financ (zujf) so tudi zmanjševanje stroškov za plače. Nekateri direktorji težko razumejo, da v ta koš ne sodijo pripravniki in specializanti, katerih plače se financirajo iz drugega vira in niso strošek bolnišnice. Že tako so bile kot posledica zujfa ukinjene pogodbe sobnim zdravnikom, zdaj se nekatere učne ustanove oziroma pooblaščene bolnišnice otepajo še pripravnikov in specializantov, za katere dobijo iz zdravstvene blagajne povrnjena popolnoma vsa sredstva. Kaj sploh še ostane mladim zdravnikom? Kako naj z veseljem razmišljajo o delu v enem najtežjih poklicev (z izjemno dolgim izobraževanjem), ki so si ga večinoma izbrali s srcem?

Zakaj smo ukinili sekundariat?

Zakaj smo pred leti ukinili sekundariat in predpisali, da je tudi za delo družinskega zdravnika potrebna specializacija? V večini držav EU tega ni ... Obstaja pa enoletno pripravništvo, obvezna praksa v družinski medicini, s katero lahko precej hitro rešimo problem pomanjkanja družinskih zdravnikov in brezposelnost mladih zdravnikov. Morda še kakšna motivacija države (višje plače in druge ugodnosti) za področja, kamor gredo zdravniki najtežje (kot to pozna kar nekaj držav članic EU), pa lahko rešimo vsaj dve težavi na mah.

V Sloveniji nimamo slabega zdravstva, vsaka morebitna reforma zdravstvenega sistema pa naj bo skrbno premišljena, saj se negativni učinki lahko pokažejo šele čez leta. Prisluhnimo malce mladim; imajo dobre ideje, uporabne rešitve in predvsem (še) zelo veliko dobre volje in, morda, toliko upanja in vere, da bodo ostali doma.

Verjamem v slovenski do- in podiplomski študij medicine, v visoko kvaliteto našega specialističnega izobraževanja, in iz prve roke vem, kako cenjeni so naši zdravniki v tujini. In brez dvoma, Slovenije ne zapuščajo dobri zdravniki – zapuščajo jo najboljši.

Tina Šapec, univ. dipl. prav., vodja oddelka za podiplomsko usposabljanje, licence in register zdravnikov