Tiskane izdaje
Slovenskemu mladinskemu gledališču (SMG) se je priključil leta 1999 in v njem ustvaril štiriintrideset pomembnih gledaliških vlog. Sodeloval je z različnimi režiserji, kot so Matjaž Pograjc, Vito Taufer, Ivica Buljan, Tomi Janežič, Diego de Brea, Matjaž Berger itd. Igral je v mednarodnih uspešnicah SMG, kot je bil antologijski Sen kresne noči Williama Shakespeara v režiji Vita Tauferja, kjer je upodobil Lesandra, v pretresljivi Fragile! v režiji Matjaža Pograjca.
Na mnogih mednarodnih odrih sveta je skupaj s kolegi gledalce pretresel v predstavi Preklet naj bo izdajalec svoje domovine! v režiji Oliverja Frljića. S to predstavo se maja odpravlja na dolgo turnejo po Franciji, nato pa tudi v Sibirijo, kjer, glede na to, da je z motorjem prepotoval skoraj ves svet, še ni bil.
Njegova domišljija in prodorno opazovanje sveta sta že mnogokrat pripomogla k temu, da je skupaj s kolegi ustvaril besedila za predstave; tako tudi v predstavi Ljubezen (Nedolžnost v sedemdesetih minutah) v režiji Andrasa Urbana, ki je premiero doživela prav te dni. Gre za tako imenovani devised theatre, v katerem izhodišče za predstavo ni dramsko besedilo, ampak besedilo na vajah med improvizacijami ustvarjajo igralci v sodelovanju z režiserjem in dramaturško ekipo.
Po predstavi Ko slišim besedo igralec, se primem za denarnico – v njej pokažete, da ste lahko zidar, obdelovalec kovin, vodoinštalater, finomehanik, komponist elektronske glasbe; pravzaprav, da lahko popravite marsikaj – sem vas med javnim pogovorom z ustvarjalci predstave, ne da bi se prej poznala, izzvala, ali bi mi znali popraviti prenosni računalnik, katerega diagnoza je bila nekaj ur poprej postavljena, »da je šla matična plošča«. In ste ga popravili, računalnik spet dela. Kaj vse znate?
Delam veliko stvari; vprašanje je, ali res vse, kar delam, tudi znam. Bom začel s tistim, kar zelo rad počnem: sem vodič kajaka – to sem zelo rad in kar dolgo počel pri Borutu Javorniku na Krki. Sem učitelj smučanja, pa tega ne počnem. Največ stvari, ki jih delam, poleg igralstva, je povezanih z računalništvom. Lahko me porabite za postavitev računalniške mreže v kakšnem manjšem podjetju ali doma, naložim in prilagodim različne računalniške programe, povežem in uredim sinhronizacijo med mobilnimi napravami in osebnim računalnikom, po čemer je zadnje čase največ povpraševanja, zanimajo me vsi trije največji operacijski sistemi Windows, OS X in Linux, tako da ja, uporabno računalništvo mi kar gre.
Verjetno ste precej nadarjeni za računalnike, če so meni na servisu rekli, da je okvarjena matična plošča, vaša diagnoza pa je bila popolnoma drugačna.
Glavno, da računalnik dela. Popravljanje računalnikov je že kakšnih 25 let moj hobi, ki zadnja leta prehaja v vedno bolj resno dejavnost. Računica na nekaterih računalniških servisih pa je včasih malo poenostavljena. Nov prenosni računalnik stane 350 evrov. Računalnikarjeva urgentna ura je vredna od 50 do 100 evrov. Če želi pravilno diagnosticirati, bo moral računalnik razdreti, premeriti, spet sestaviti in bo za to lahko potreboval tudi več ur. Vse to samo zato, da vam bo povedal, da ga ni mogoče popraviti. In to vas bo stalo 200 evrov, ki jih seveda ne boste hoteli plačati, ker nimate nič od tega. Veliko lažje je reči, da »je šla matična plošča«, in odštejete tistih 350 evrov za novega; oni bodo srečni zaradi marže, vi pa tudi, ker boste imeli nov računalnik. Na računalnikih se lahko najde kar nekaj stvari, ki se jih »kakor ne da popraviti«.
Ko slišim besedo igralec, se primem za denarnico naj bi nastal zato, ker so vas zmotile besede nekdanjega ministra za izobraževanje, znanost, kulturo in šport Žige Turka ...
Ni čisto tako. Ta projekt sva delala skupaj z režiserjem Maretom Bulcem, ki si je tudi izmislil ta naslov. Gre za parafrazo Goebbelsovega izreka Ko slišim za kulturo, se primem za pištolo. Ta projekt sva na predlog direktorice SMG Uršule Cetinski začela pripravljati za festival Prelet. Ko sva se začela dobivati, sva vedela samo, da bo imela predstava ta naslov. Potem sva nekako idejo skrčila na to, kaj vse kot igralec znam poleg igralstva, kar bi lahko prodajal in zakaj tega ne počnem. Tako je nastal ta projekt.
Pokažete, da znate zidati, postavljati cevi, obdelovati železo itd. Ampak na gledalce je naredilo vtis, kako znate prek prenosnega telefona daljinsko – iz centra Ljubljane – vklopiti gretje, na primer, na vikendu na Rakitni. Od kod vam to znanje?
Z gradbenimi deli se ne bi hvalil, čeprav sem končal srednjo gradbeno šolo. Če bi komu zidal hišo ali napeljeval kanalizacijo, bi bilo, verjemite, precej reklamacij. Pri zidanju kakšne barake pa lahko pomagam. Kar pa se tiče elektronike, je danes tako povezana z informatiko, računalništvom, da je treba poznati principe delovanja naprave, proučiti programje, ki je na napravi, in gre. Te stvari so v resnici precej manj zapletene, kot se ljudem zdi. Vtakniti sim-kartico v telekomunikator res ni nič takšnega – prebereš navodila in gre.
Ampak impresivno je videti, da v predstavi zavrtite določeno številko na gsmju in klic sproži, da začne delati vrtalni stroj na odru ... Prižgete jo z mobitelom.
Saj pravim, res ni tako težko. Če se nam vseeno zdi, da je to prezahtevno, pa lahko vedno pokličemo in plačamo kakšnega strica, ki to naredi za nas.
Če se vrneva k naslovu in denarnici in simbolnemu ... Kaj vse vam je šlo skozi misli, ko ste pripravljali scene za to predstavo? Ne nazadnje gre predvsem za fizična dela. Naredili ste primerjave, koliko stane delovna ura osnovnih gradbenih del pa vodoinštalaterja, komponista elektronske muzike ... Koliko stane ura igralca?
V gledališču nekje 10 evrov neto na uro. Za status priznanega igralca.
Ampak toliko znaša tudi osnovna ura zidanja.
Različna dela zahtevajo različna znanja, izobrazbo, izkušnje, telesne predispozicije, talent in še marsikaj bi se našlo. Vsak bi rad svoj poklic postavil na vrh zahtevnosti in si želel, da ga tako vidijo tudi drugi. V obdobju težkih časov vsi gledamo drug drugemu v denarnico, koliko zaslužimo in iz katerega žaklja jemljemo. Ta predstava te stvari sicer pokaže, sodi jih pa ne. To je prepuščeno gledalcu, pa naj bo zidar, mizar, računalnikar ali igralec.
Vse stvari, ki jih počnem v predstavi na odru, vključno z zidanjem, obdelavo lesa in drugim, pa tudi sicer rad počnem.
Jih pa ne bi zamenjali za igro.
Ne, ne bi.
Zakaj?
Ker imam igro rad. Kar nekaj mojih prijateljev ima zasebna podjetja. Včasih me bolj za hec kot zares tudi vabijo, naj se jim pridružim, da bi kaj skupaj naredili. In se potem pogovarjamo, zakaj je kakšen poklic lep in zakaj me ne zanima zaslužiti več, kot zaslužim. Po drugi strani pa smo tukaj, v Sloveniji, malo tudi riti, navajeni stalnih služb. Nismo vzgojeni tako, da lahko večkrat v življenju zamenjaš službo, celo poklic, in začneš znova. Sam sem še doživel, da ko končaš srednjo šolo, fakulteto, dobiš službo in si urediš stanovanjski problem. Generacija, ki je odraščala po osamosvojitvi Slovenije, ni od te države dobila nič podobnega, na žalost pa tudi vedenja o tem, da se lahko ozre po svetu, ne. Upam, da bodo naši otroci vzgojeni tako, da bodo vedeli, da se je treba ozreti okrog, bolj zaupati v svoje sposobnosti, kot zaupamo mi, in videti svet kot priložnost. Mislim, da ni nič narobe, če človek malo pobrska po sebi in razmisli, kaj vse bi rad delal in kako bi to uresničil. Pri meni je pač tako, da mi je igranje enostavno všeč; imam to srečo, da lahko živim od njega, da mi vsaka predstava še vedno predstavlja nov izziv in lahko z njo stopam vsakič v neki novi svet.
Gotovo v življenju ne naletimo pogosto na človeka, pri čigar delu sta teorija in praksa v tako idealnem razmerju, kot sta pri vas.
Kaj to pomeni?
To, kar sem rekla.
Verjetno sem bil malo tudi vzgojen v tem duhu. Oče je inženir geodezije, sam se je lotil gradnje hiše, kar je bilo v tistih časih precej običajno. Ljudje so se ob gradnji naučili, kako se stvari počnejo. In tudi ta moja srednja gradbena šola, ki v času usmerjenega izobraževanja ni bila najbolj perspektivna, je verjetno vseeno kaj pustila. Če ne drugega, vsaj to, da bo na terenu nekdo tisto, kar si v glavi zamislim, moral narediti, da bo na koncu stalo, kot je treba.
Tudi obvladanje statike ni kar tako.
(smeh) Ne vem, ali bi se profesorji statike strinjali s tem ... Po srednji šoli sem se res vpisal na fakulteto za gradbeništvo, a sem po mesecu dni ugotovil, da to ni zame. Ker bi se zares moral začeti učiti predmete, kot so statika, opisna geometrija, matematika, fizika ... Nisem imel velike volje do tega znanja.
Do igre pa?
Ja. Do nje pa.
Je v gledališču bolj pomembno, kaj delate ali s kom?
Meni je pomembneje, s kom delam. Kaj delam, mi je bilo pomembno, ko sem bil mlajši, ko sem prišel z akademije.
Zakaj, kje in kdaj se zgodi zamenjava teh dveh prioritet?
Zaradi izkušenj. Verjetno je odvisno tudi od tega, kakšen človek si, kako sprejemaš druge. Kaj te zadene, prizadene ... Na koncu ugotoviš, da je človeški faktor najbolj pomemben za to, kakšen bo na koncu izdelek, torej predstava. Pomembnejši od čudežne ideje, ki jo bo neki genij prinesel s seboj in s katerim se morda v nobenem trenutku procesa ne boš ujel.
Se vam je to že zgodilo?
Da bi naletel na človeka, s katerim se absolutno ne bi mogel razumeti? Niti ne. Če se le da, pri vsakem, s katerim delam, poiščem dobre strani. Ne rinem tja, kjer ni produktivno.
Med kolegi ste kar priljubljeni. Slovite kot izjemno kolegialen človek, ki prej pomisli na sočloveka ali soigralca kot nase, zato pri sodelavcih vzbujate veliko spoštovanja in naklonjenosti.
Težko bi to komentiral. Res imam rad ljudi, s katerimi delam. Ne delam se, da jih imam rad. Rad jih imam. Tako preprosto.
Kako nenavadno, da vam kolegi nikdar ne gredo na živce.
O, pa še kako mi gredo! Ampak to mine, v minuti, dveh ... To je nekaj normalnega. Igralci te stvari med seboj kar dobro razumemo. Marsikaj si lahko povemo, pa se že čez minuto spravljivo objemamo.
V SMG ste od leta 1999 ustvarili 34 vlog. Spomnim se vas po vlogi Lisandra ...
S predstavo Sen kresne noči smo imeli ogromno ponovitev. Mislim, da okoli 130. Zelo dobra in uspešna predstava. Sebastijan Cavazza, Janja Majzelj, Romana Šalehar in jaz smo igrali ljubimce. Režiser Vito Taufer nam je na začetku študija rekel, da je videl že veliko predstav, ki so »padle« na prizorih ljubimcev, ker niso tako dobro napisani kot drugi prizori in jih je treba res dobro narediti. Če bomo te prizore dobro naredili, bo dobra tudi predstava. Študij je bil dolg, in ko smo na vaji odigrali prizor, je navadno rekel: Dobro, gremo še enkrat. In smo šli. Brez komentarja. In še enkrat in še enkrat. Ves čas nam je ponavljal samo to, da moramo biti zadeti od ljubezni. Mislim, da smo vsak prizor do premiere preigrali vsaj 200-krat. Se je kar poznalo.
Ko sva že pri ljubezni – je mogoče ljubezen improvizirati v 70 minutah?
Govoriva o najnovejši Andrásevi predstavi v SMG?
Ja, je ljubezen mogoče improvizirati oziroma sploh gre kako drugače pri njej kot z improvizacijo?
V predstavi je improvizacija mišljena v tem smislu, da smo na vajah prizore improvizirali in tako dobili material za predstavo. Zdaj ne improviziramo več. Igramo jih trdno postavljene. Je pa res, da pri avtorskih predstavah na začetku dela brez improvizacije sploh ne gre.
Kako ste izgrajevali svoje prizore ljubezni?
Vsi so bili skupinski. Bili smo postavljeni v skupine: skupina poslovnežev, skupina duhovnikov, skupina skinhedov ... Bilo je veliko prostora za ironijo in grotesko. Ni bilo treba biti zelo oseben v predstavitvi svoje predstave o ljubezni. Lahko smo izpostavil neke lastne ideje, ki jih imamo o določeni socialni skupnosti ali skupini ljudi.
Kako ljubijo duhovniki? Kako jo dajejo, ljubezen?
V predstavi bo vidno, kako smo si mi to predstavljali (smeh). Verjamem, da ni čisto tako, kot smo si mi zamislili.
Vidva z Janjo Majzelj predstavljata na plakatu anarhiste – kako in kaj ljubijo slednji?
Plakat ni neposredno povezan z nobenim prizorom v predstavi. Morda bolj prestavlja predstavo kot celoto v eni sliki. Imamo pa res v predstavi prizor, ki obdeluje »ljubezen« skinhedov do domovine.
Angažirano? Nič opolzkosti ...
O, ja. Angažirano. Tistega drugega pa je več pri prizoru duhovnikov in poslovnežev. (smeh)
Kaj je najbolj ljubljena stvar na svetu?
Zame osebno moja žena, otrok in družina. Na splošno pa ...
... ni domovina?
Ne, ni. Se mora kar lepo postaviti v vrsto. Res pa je, da sem se velikokrat spraševal – ker res ogromno potujemo z gledališčem –, ali obstaja del sveta, kjer bi raje živel kot v Sloveniji.
Avstralija.
Kako ste vedeli?
Ker ste se tam poročili.
Z Betontancem smo sredi devetdesetih gostovali tam in potem ostali še 14 dni. Zelo mi je bilo všeč. Z Natašo sva se čez nekaj let tudi poročila tam. Lahko bi živel v Avstraliji, ne vem pa, ali bi tam lahko delal kot igralec. Verjetno bi se v Avstraliji ukvarjal s čim drugim. Všeč mi je ta njihova neizmerna količina zemlje. Nikomur ti ni treba biti zoprn sosed.
Kot v nadaljevanki Pesem ptic trnovk ...
Ja, pa res. Ampak ko so jo vrteli, sem bil fant v odraščanju in nismo smeli gledati teh poženščenih nadaljevank ... Imel bi kmetijo, plantažo, živali – to bi mi bilo všeč. Sicer pa imam Slovenijo zelo rad, vedno se rad vračam nazaj, domov. Zelo, zelo, zelo rad sem doma.
Režiserji vas najpogosteje vidijo v vlogah pozitivnih likov, zato vam neredko namenijo vloge bratov – izjemni Tim Kelch v predstavi Ena in druga Botha Straussa, zaupnih prijateljev – Robert v Koltesovem Nickel Stuffu. Čeprav hkrati blestite tudi v vlogah negativcev, denimo kot strastno temačni, nevarni Bill Sikes v Oliverju Twistu ali raztogoteni Bedanec v Kekcu ...
Vsak igralec da v vlogo nekaj osebnega. Vsak lik, tudi negativca, skušam razumeti. Poiščem motive, ki jih do določenih dejanj vodijo. Če igralcu uspe upravičiti dejanja negativcev, je lik prepričljiv.
Igrate Dacarko v Pohujšanju v dolini šentflorjanski. Humor na odru.
Vedno sem vesel, ko delamo kaj duhovitega. Težko je narediti nekaj duhovitega na odru tako, da ni pretirano, da ni preveč zaigrano in poceni. Pohujšanju je gotovo uspelo, da se je temu izognilo. Na filmu pa sploh obožujem črne komedije. Če bi v Sloveniji snemali kaj takega, bi želel biti zraven. Ampak pri produkciji petih filmov v proračunskem letu je res težko pričakovati, da se bo kdo lotil prav črne komedije.
Kaj je za vas duhovito?
Konkretno? Seinfeld. Lahko gledam epizode izpred dvajsetih let in se smejim, kot da jih gledam prvič.
Besede, torej.
Besede. Zapleti morajo biti duhoviti.
Moto Guzzi.
Ga ni več pri meni. Sem imel vztrajnega kupca. Kupil ga je znanec Jernej, velik ljubitelj starih motorjev. Vedel je, da bi ga mogoče prodal, prišel in rekel: Če ga vzamem, bo pri meni, kot da bi bil v dnevni sobi. Vzel ga je in me poklical čez par mesecev: motor je kot iz tovarne, stoji v njegovi garaži v zelo dobri družbi prekrasno restavriranih motorjev iz sedemdesetih, ducatijev, laverde … Zdaj imam potovalni enduro BMW R1150 GS. Je udoben, primeren za daljša potovanja in bolj letom primeren.
Na kaj čakate?
Na to, da se usedem na motor in da greva z Natašo v svet.
Kam?
Navadno pol leta vnaprej veva, kam bova šla, potem pa se zadnjih 14 dni premisliva.
Kam zdaj mislita, da bi šla?
Gruzija, Armenija, čez Turčijo. Ali vsaj Albanija in Grčija. Je pa del sveta, ki nama je obema zelo všeč in kamor se vračava vsake tri leta. Francoske Alpe. Mogoče bodo pa letos spet na vrsti. Tam je poleti neskončno lepo. Lepo je za vožnjo z motorjem, za kampiranje in za sprehode v hribe.
Kaj ima človek, ki sedi deset ur za vami, ki ste za krmilom, od vožnje na motorju?
Tudi jaz sem se spraševal nekaj podobnega. Nataša ima to nenavadno sposobnost, da v tem uživa.
Lahko zadaj zadrema?
Glede na to, da običajno ne vozim prav počasi …
Dirkate?
Mogoče vozim malo hitreje, kot je običajno za motoriste mojih let, vendar Nataši vseeno uspe po nekaj urah zadremati. Res. Sicer to ugotovim šele pri prvem zaviranju, ko s čelado udari v mojo. Kot klop se drži za hrbtom za zadnji kovček in drema.
Menda obstajata dve vrsti ljudi, ko gre za sopotnike na motorju …
Ja, eni so taki, za katere še predobro veš, da so zadaj, drugi pa taki, da jih sploh ne čutiš. Nataša sodi med te druge.
Zelo veliko komplimentov ste ji dali v pogovoru.
Ker si zasluži.
Menda nočete režirati ...
Mislim, da bi moral željo po režiranju začutiti. Jaz je za zdaj ne. Rad delam ena na ena, tako kot sva delala z Maretom Bulcem. Mare je super, odličen režiser in povrh še zelo brihten.
Kaj pa tisti, ki so to malo manj?
Režiserji so v glavnem kar zelo razgledani in inteligentni ljudje. Seveda pa je tudi v umetnosti, tako kot na vseh drugih področjih življenja, nekaj prostora tudi za prodajanje megle. Ampak se z leti ta razkadi in kar ostane, je običajno kvalitetno in sposobno.
Menda znate vedno tekste soigralcev na pamet.
Z leti se tudi to spreminja. Zdaj moram pred kakšno predstavo ponoviti celo lasten tekst, kaj šele, da bi si zapomnil tekst kolegov. Še pred časom se mi je to zdelo znanstvena fantastika.
Režiserji zelo cenijo vaše glasbeno znanje, zato se na odru pogosto znajdete za klavirjem ali s harmoniko.
Ja, glasba je velika ljubezen. Ko sem bil mlajši, sem sanjal o tem, da bi bil nekakšen potujoči jazz, blues klaviaturist, pa je prišla vmes igra. Glasba je velik del gledališča in vesel sem, da lahko kdaj tudi sam dodam kakšen ton.
V pretresljivi predstavi Fragile! po drami Tene Štivičić v režiji Matjaža Pograjca, ki je obiskala številne mednarodne festivale, igrate srbskega emigranta Marka, ki svojo srečo skupaj z drugimi emigranti iz vzhodne Evrope išče v Londonu, hkrati pa goji ljubezenska čustva do Hrvatice Mile (Janja Majzelj). Ta tankočutna predstava je osvojila številne gledalce po vsem svetu, ki so jih ganile usode junakov in njihova hrepenenja po boljšem življenju.
V Fragile! smo bili zaljubljeni vsi, ki smo v predstavi igrali. Veliko smo potovali z njo po svetu in povsod so nas po predstavi pričakali objokani izgnanci iz bivše skupne države in se nam zahvaljevali za predstavo. Tudi ljudje, ki niso imeli nobene zveze z vojno v Jugoslaviji, so bili navdušeni nad predstavo, ki jo je Matjaž Pograjc zastavil tehnološko zelo ambiciozno za čase, v katerih je nastala in je bila res nekaj posebnega.
Kakšne predstave imate radi?
Takšne, ki se me dotaknejo. V ocenjevanju dobrega se sicer velikokrat ne pokrijem z uradno kritiko, tako da bi morala iti kar od predstave do predstave.
So boljše tiste vloge, v katerih je več Mateja Recerja v njih, ali tiste, v katerih je veliko drugega?
Če delam pri avtorskem projektu in nastopam v njem kot Matej Recer in celo govorim o osebnih stvareh, lahko to v službi predstave postane manj osebno kot tisto, kar dam lahko osebnega nekemu literarnemu dramskemu liku.
Ta meter velikokrat napačno kaže. Je pa res, da je nekaterim kolegom neprijetno nastopati v predstavah kot realna oseba. Meni ni.
Kateri adut Matej Recer najpogosteje posoja svojim vlogam?
Ne vem, ali je ravno adut: sebe z vsem grdim in lepim, zavednim in nezavednim.
* * *
Članek je bil objavljen v tiskanem Delu pod naslovom Če bi komu zidal hišo, bi bilo, verjemite, precej reklamacij... (Sobotna priloga, 13. aprila 2013, stran 26-27).
