Možgani in mi, kdo v nas 
se odloča?

Presenetljivo, kako malo odločitev v življenju sprejmemo po tehtnem analitičnem premisleku in racionalno.
Objavljeno
11. november 2011 18.10
Posodobljeno
12. november 2011 11.00
Irena Štaudohar, Sobotna priloga
Irena Štaudohar, Sobotna priloga

Proučevanje možganov je že nekaj časa v trendu. Še vedno ostajajo naš najskrivnostnejši organ. Za številne predele pokrajin v možganskih krivuljah se namreč še vedno zdi, da tja še nikoli ni stopila človeška noga. V zadnjem času znanstvenike najbolj zanima, ali smo ljudje res logična in racionalna bitja, za kakršna se imamo. In odgovor se glasi: nikakor ne!

Presenetljivo, kako malo odločitev v življenju sprejmemo po tehtnem analitičnem premisleku in racionalno. Recimo, bližajo se volitve – ali bomo svoje kandidate obkrožali po tehtnem in daljšem analitičnemu premisleku? Nevrologi trdijo, da ne. Ne da bi se tega čisto zavedali, bodo na naš izbor vplivali različni predsodki, zakoreninjeni stereotipi, čustva ali naključne podobe in besede, ki smo jih videli ali slišali, tik preden smo zagrnili zaveso v volilni kabini. Pa tudi prvi vtis, ki smo si ga ustvarili o kakem politiku. (Šteje menda samo prvi vtis, nikoli drugi.)

Morda je pravi trenutek, da v predvolilnem času prelistamo nekaj poljudnoznanstvenih uspešnic o tem, h kako iracionalnim dejanjem nas vzpodbuja ta meseni oreh v naši lobanji, ki ga imenujemo možgani. Ameriška nevrologinja Cordelia Fine v knjigi A Mind of its Own pravi, da si vedno mislimo, da če obstaja nekaj, čemur lahko res zaupamo, so to naši možgani. Z njimi smo si pa res intimni, pravimo, saj oni so v bistvu mi. In vendar si tega zaupanja ne zaslužijo, meni nevrologinja. »Naši možgani nas zavajajo, so domišljavi, lažnivi, nemoralni in izjemno čustveni.« Kot ugotavlja, vse to delajo samo zato, da bi nas obvarovali, zaščitili, nas prepričali, naj bomo čim bolj optimistični, saj bomo tako v življenju bolj uspešni in zdravi.

Prevzetnost 
in pristranost možganov

Redko iščemo izzive v novih političnih in socioloških ideologijah. Raje imamo ljudi, knjige in časopise, ki z nami delijo svoje vrednote. Najraje se obdajamo s tistimi, ki pritrjujejo našim pogledom na svet. Saj so naši možgani nadvse domišljavi, pravi Finova. Ko je treba upravičiti naša dejanja, vsak človek sam v sebi postane pameten kot Einstein, ima fantazijo kot Shakespeare in je pravičen kot Gandhi. Možgani imajo namreč izjemen talent, da nas ves čas poveličujejo, opravičujejo naše napake in neuspehe brišejo iz našega spomina. Prepričujejo nas, da smo boljši od drugih, napihujejo naš ego, nas poskušajo narediti samozavestnejše. Vse to jim je omogočeno, saj sami sebe in svet okoli nas poznamo le skozi udobno izkrivljeno prizmo naših možganov.

Različni poskusi recimo dokazujejo, da so nam najbolj všeč tiste črke, ki so v našem imenu, da ljudje na splošno »skromno« mislimo, da smo bolj pošteni in plemenitejši od drugih, da smo med bolj delavnimi ljudmi v službi in da smo veliko boljši vozniki od povprečja. (Zanimivo je, da to, da so boljši vozniki od drugih, menijo celo tisti, ki so jih o tem vprašali v bolnišnici, kjer so ležali prav zato, ker so doživeli prometno nesrečo.)

Kadar si razlagamo, zakaj nam je nekaj šlo dobro ali slabo, možgani poskrbijo, da imamo za najbolj verjetne tiste razlage, ki nas predstavljajo v najboljši možni luči. Hitro sklepamo, da smo za uspeh zaslužni sami, odgovornost za naše napake pa kaj hitro pripišemo drugim. Če smo pri kaki dejavnosti neuspešni, se najraje tolažimo s tem, da smo rojeni pod nesrečno zvezdo, da imamo slab dan, da je krivo slabo vreme oziroma drugi ljudje, zelo malokrat pa za to krivimo svojo nesposobnost. Neuspeh je velik sovražnik našega ega, zato domišljavi možgani pred tem neprijetnim gostom hitro nepredušno zaprejo vsa vrata. Psihiatri vam bodo znali povedati, da ljudje začnejo uživati mamila, postanejo alkoholiki, so anksiozni ali imajo psihosomatske bolezni prav zato, da bi s temi substancami ali telesnimi stanji zaščitili svoj ego pred tem, da bi si morali priznati, da smo v bistvu neuspešni pri reševanju težav, ki jih pred nas postavlja življenje.

Potvarjanje spomina

Pri samopoveličevanju nam pomaga tudi spomin. Možgani hranijo neverjetno veliko bazo podatkov o vsem, kar smo kdaj doživeli, in vsa ta baza je tu zato, da ponuja odgovor na samo eno vprašanje – kdo sem. A koncept tega, kaj smo, se zelo priročno spreminja. Če samopodoba, ki jo imamo, ne ustreza več našim motivom, potem naši možgani iz baze podatkov, ki mu pravimo spomin, sestavijo neko novo podobo, ki se prilagodi času ali prostoru, ki nam trenutno ustreza. Tako radi v stvareh iščemo smisel, in ko ga najdemo, ga pravzaprav preoblikujemo tako, da nam ustreza.

Poglejmo praktičen primer: kadar se z nekom spremo, možgani spomin na ta prepir ohranijo tako, da nasprotnikovi argumenti zbledijo, naši pa so še bolj jasni in pravični. Spomin pa za dodatek zbudi še stare zamere do našega nasprotnika in nam s tem še bolj potrdi, kako prav smo imeli v prepiru. Finova pravi, da so človeški možgani izvrstna naprava za zmagovanje v razpravah, kakor dober odvetnik so, ki išče dokaze, da bi okrepil primer svojega klienta, in ki ga bolj kot resnica zanima zmaga. Spomin je pri tem kot zvesta odvetnikova tajnica, ki pri vsem procesu sodeluje tako, da skriva in uničuje obremenilne dokumente, ki bi lahko dokazali nasprotno.

Optimisti in pesimisti

Seveda pa, meni nevrologinja, obstajajo ljudje, ki si ne prikrivajo resnice o sebi in svetu okoli njih. Njihova samopercepcija je bolj uravnotežena in veliko bolj realni so glede svojih uspehov oziroma neuspehov kot povprečni ljudje. Prav tako je njihovo predvidevanje, kaj se bo zgodilo v prihodnosti, veliko bolj realistično. To so klinično depresivni ljudje, ki so pesimisti in za svoj neuspeh ne krivijo nikogar drugega kot sebe; še več, o sebi mislijo, da so nesposobni in da se ne morejo soočati z zunanjim svetom. Njihovi možgani nimajo dovolj moči, da bi jih obvarovali pred pesimizmom, ki lahko kaj hitro načne njihovo psihično in fizično zdravje.

Cordelia Fine omenja eksperiment, ki je trajal sedemdeset let in v katerem so proučevali redovnice v nekem samostanu v ZDA. Nune so zaprosili, naj v dnevnikih več desetletij opisujejo svoja notranja občutja, in raziskovalci so v teh zapisih kasneje prebirali pozitivna oziroma negativna občutja ter jih razdelili na pesimistke in optimistke. Ugotovili so, da večji ko je bil njihov pozitivni odnos do življenja, bolj zdrave so bile in so živele kar celo desetletje dlje kot njihove pesimistične kolegice. Optimisti živijo dlje in so bolj zdravi, kar dokazuje, da moramo biti možganom še kako hvaležni za potvarjanje oziroma raztezanje resnice. Optimizem in občutek samopoveličevanja sta pomemben del našega psihološkega imunskega sistema. Brez njega bi bili tako depresivni, da bi zjutraj le težko vstali iz postelje.

Samozavest

Ni pa vse samo v možganih. Veliko stvari, ki vplivajo na naš uspeh ali neuspeh, se skriva v svetu, ki nas obkroža in na katerega se odzivajo naši možgani ali možgani drugih. Recimo samozavest. To je krhka stvar, zelo odvisna od zunanjih okoliščin, ki gnetejo naš ego tako srčno, kot je Demi Moore gnetla glino v filmu Duh. Samozavest je pot do statusa. Nekaj, za kar se kot moralne živali, kot pravi Richard Wright, z vsem žarom borimo znotraj svoje socialne skupine. V nekem eksperimentu so poskusnim zajčkom najprej z različnimi inteligenčnimi testi, v katerih so jih prepričali, da so jih opravili izjemno slabo, popolnoma zbili samozavest. Potem pa so jim predvajali deset posnetih glasov, med katerimi je bil tudi njihov. Zaradi slabo opravljenega prvega testa so bili sodelujoči tako brez samozavesti, da med glasovi niso prepoznali svojega. Nato pa so drugi skupini povzdignili samozavest in jim sporočili, da so nadpovprečno dobro izpolnili inteligenčni test. Ko so jim predvajali deset posnetih glasov, med katerimi je bil njihov, so ti samozavestneži takoj prepoznali svojega in celo za še nekaj drugih so trdili, da so to oni. Znano je tudi, da kadar smo samozavestni, hodimo pokončno, in ko stopimo v prostor, nas takoj opazijo, kadar pa imamo slabo samozavest, se povlečemo vase, smo manjši, kot smo v resnici, smo sive miši, ki jih nihče ne opazi.

Kimanje avtoriteti

Pri napredovanju na statusni lestvici se soočamo z izjemnimi etičnimi vprašanji, recimo s podrejanjem avtoriteti. Znano je, da največ letalskih nesreč nastane zato, ker kapitan letala ne posluša opažanja svojega podrejenega oziroma ker si kopilot ne upa nasprotovati kapitanu. Vsak šef se raje obda z ljudmi, ki mu kimajo, kot s tistimi, ki mu nasprotujejo oziroma so kritični do njegovih odločitev, četudi lahko to pripelje do tega, da podjetje tone zaradi slabih odločitev, ki jim nihče ne želi nasprotovati, in četudi vsi globoko v sebi vedo, da niso pravilne. Dobro vemo, da zaradi pritrjevanja šefu veliko lažje napredujemo kot pa takrat, ko smo kritični. Ekonomski analitiki bi vam lahko zatrdili, da je prav zaradi teh kimavcev, ki so napredovali in bogateli, izbruhnila svetovna gospodarska kriza. Vedno, pravi angleški psiholog Stuart Sutherland in avtor knjige Iracionalno, moramo dvomiti o odločitvah avtoritet. To je najboljša morala sveta. Razmisli, preden ubogaš, pravi Sutherland.

Podkupovanje 
razpoloženjskih stanj

Na našo dobro voljo vplivajo čisto drobne stvari, kar dokazuje naslednji eksperiment. V nakupovalnem centru so ljudem delili izvrstne kolačke. Le nekaj korakov naprej pa so jih prosili, naj ocenijo neki televizijski progam; še vsi sladki okoli ust so program v povprečju zelo dobro ocenili. Za oceno istega programa so prosili tudi mimoidoče, ki niso dobili kolačkov, in kot si lahko mislite, so bile njihove kritike veliko bolj neprijazne in neprizanesljive. Kadar imamo dober dan ali kadar nas razveselijo čisto drobne stvari ali dobrota neznancev, postanemo boljše volje, kar vpliva na naše odločitve in sodbe.

Izdelovalci parfumov so recimo ugotovili, da smo za svoj najljubši parfum določili tistega, ki smo ga kupili takrat, ko smo bili zelo dobre volje in ne da bi vedeli natančno, zakaj menimo, da je ta vonj pravi za nas.

Na drugi strani pa smo takrat, kadar imamo slab dan, smo pod stresom ali imamo stisko s časom, piše Cordelia Fine, redko radodarni, ne opazimo recimo klošarja, ki nas prosi za drobiž, in v nas se v takšnih stanjih pogosto zbudijo predsodki proti marginalnim skupinam.

Predsodki in vnaprejšnje sodbe

Naše moralne sodbe so nevarno onesnažene z globoko ukoreninjenim verjetjem v pravičen svet. Vsi smo poslušali pravljice, da je dobrota vedno nagrajena in da so slabi ljudje kaznovani, in to popotnico vlečemo za sabo kot svoj solzni voz. Če slišimo za zgodbo s tragičnim izidom, radi verjamemo, da so si ljudje sami nakopali svojo nesrečo. Verjamemo, da se slabe stvari dogajajo slabim ljudem. Kar je zelo nevaren predsodek. Znano je, da nekomu, ki brez moči leži na cesti, pomaga zelo malo ljudi. O tem človeku si takoj ustvarimo nekakšno moralno obsodbo ter si tako oblikujemo obsežen repertoar moralnih izgovorov, zakaj mu ne pomagamo. Psihologi so ugotovili, da ljudje, ki ne priskočijo na pomoč, svojo pasivnost opravičujejo tako, da minimalizirajo žrtev ali njene težave: človek, ki leži na cesti, je pijan, narkoman... Kadar se znajdemo v situaciji, ki je nekonsistentna z našimi moralnimi kodami, raje, kot da bi jih prepoznali, preprosto prilagodimo naša prepričanja in tako opravičimo svoje strahopetno obnašanje.

Zakaj se tako radi oklepamo stereotipov?

Ker so najbolj priročni, saj če jih uporabimo, se nam ni treba vživljati v nekoga in se truditi s tem, da bi ugotovili, kakšen človek pravzaprav je, le prilepimo mu predsodek – in stvar je opravljena. Druga razlaga pa pravi, da najprej opazimo tiste stvari, ki podpirajo naše mnenje. Takoj recimo opazimo Škota, ki je skopuški, tistega, ki je radodaren, pa ne. Ljudem so v nekem eksperimentu dali v branje različne trditve – poklic in neko lastnost, ena je bila stereotipna, druga pa nekaj čisto drugega, recimo knjižničarka: lepa in resna ali pa stevardesa: pametna in privlačna. Ko so jih kasneje spraševali, katere lastnosti so si zapomnili, so omenjali le stereotipne, recimo resna knjižničarka ali privlačna stevardesa. Najprej si zapomnimo tisto, kar že vnaprej predpostavljamo.

Na predsodke morajo biti še kako pozorni učitelji. Raziskovalci so v nekem osnovnošolskem razredu učitelje prosili, ali bi lahko z učenci naredili test o njihovi inteligenci. Rešene teste so zavrgli in naključno izbrali nekaj učencev ter učiteljem sporočili, da je ta peščica izbrancev nadpovprečno dobro opravila test. Učitelji so kasneje prav njim posvečali največ pozornosti, saj so samo čakali, kdaj bo njihova izjemna inteligenca skočila na dan. Z njimi so se bolj goreče ukvarjali ter jih spodbujali in ti otroci so pri pouku dejansko začeli blesteti. Tudi Stuart Sutherland, ki je bil profesor, priznava, da je žal svoje študente celotno šolsko obdobje ocenjeval in obravnaval le na podlagi prvega izpita, ki so ga opravili pri njem. Znano je tudi, da so ponavadi spisi, napisani z lepšo pisavo, veliko bolje ocenjeni kot tisti z gršo, ne glede na vsebino.

Česa zaljubljenci ne smejo vprašati

Možgane se zlahka preslepi že s tem, kako postavimo vprašanje. Poglejmo primer – zelo velika razlika je v tem, ali nekoga vprašamo, ali je zadovoljen s svojim socialnim življenjem, ali če ga vprašamo, ali je nezadovoljen s svojim socialnim življenjem. Tisti, ki odgovarjajo na prvo vprašanje, pravijo, da so zadovoljni; spomnijo se namreč zabave, na kateri so se imeli res lepo. Če jih vprašamo, ali so nezadovoljni s socialnim življenjem, pa se bodo spomnili samo tega, kako zelo so se dolgočasili na kakem praznovanju, na katerem so se zaobljubili, da se nekaj časa ne bodo več udeleževali družabnih srečanj. In prav zato, kot pravi Finova, moramo svojega partnerja oziroma nekoga, v katerega smo zaljubljeni, vedno vprašati, ali me ljubiš, in nikoli, ali me ne ljubiš. Ko bo skušal odgovoriti na slednje vprašanje, se bo najprej spomnil na naše negativne lastnosti.

Budistična načela

Buda je imel prav, ko je učil, da je dobra lastnost človeka ta, da se zna odpovedati prevelikim skušnjavam. Znanstveniki so v sobo zaprli lačne ljudi, enim so ponudili redkvice, drugim pa čokoladne torte, potem pa so jih zaprosili, naj rešijo nekaj zapletenih nalog. Tisti, ki so se pri hrani držali nazaj oziroma so grizljali le redkvice, so bili pri reševanju veliko bolj vztrajni in boljši kot tisti, ki so jedli torto in so kar na polovici naloge odnehali. Vztrajnost ali to, da se znamo odpovedati skušnjavam, je pomembna mentalna vaja, menijo nevrologi, saj pri teh dejavnostih sodeluje zavedni jaz in tako lahko vadimo moč naše moralne mišice. Vse, kar zahteva pozornost, zapletene odločitve, načrtovanje, naredimo z zavestnim jazom in tako vadimo moč naše moralne mišice in razvijamo našo pamet.

Možgani najbolje delujejo, kadar jim postavimo časovno in prostorsko natančno določen cilj. Potem vso svojo moč usmerijo v ta cilj in ga največkrat dosežejo.

Zakaj iracionalnost

Za iracionalne odločitve je v mnogočem kriva evolucija, trdijo evolucionarni sociologi. Naš prednik v divjem svetu narave je moral problem rešiti zelo hitro. Če se je srečal z levom, ni imel časa dolgo racionalno razmišljati, na katero drevo bi bilo najbolje splezati. Če ni želel postati levovo kosilo, se je moral odločiti zelo hitro, ne da bi razmišljal. Prav tako je bilo zanj najbolj varno, če je živel v skupini, in možgani so se morali medčloveškim odnosom čim bolje prilagoditi – postali so hinavski, dvolični in vse, kar je še slabih človeških lastnosti, ki kot katran lepijo družbo.

Zdravi domišljavi možgani so tudi ščit, ki je oblikovan tako, da nas varuje pred grozljivim zavedanjem, da smo konec koncev ljudje umrljivi. Strinjali se boste, da je prav, da v naših glavah oblikujejo nekaj pozitivnih iluzij, ki nas varujejo pred neprijetnimi mislimi o tem, da naše življenje v neskončnem vesolju nima pomena. Domišljavim možganom za te pozitivne misli, da smo v bistvu res nekaj posebnega in edinstveni, veliko dolgujemo.

In vendar lahko racionalnost gojimo, meni Sutherland. Prepričati se moramo, da je najbolje misliti s svojo glavo, in to dejstvo v življenju redno vaditi. Do velikih zaključkov moramo priti po tehtnem razmisleku in zanje poiskati pametne dokaze, ne pa jih spregledati. Ne smemo se odločati, kadar smo pod stresom ali nam zmanjkuje časa. Ne verjeti vsega in vsakomur. Vedno moramo dvomiti o avtoriteti. Kot je dejal Bertrand Russel: Človek je lahkoverna žival in nekaj mora verjeti. V pomanjkanju dobrega se bo zadovoljil s slabim.

Aristotel je recimo verjel, da je dober človek takšen po naravi. Lahko bi dejali drugače: da je dober človek tisti, ki se trudi in ves čas popravlja svoje nepravilnosti. Aristotel je verjel, da si vsak od nas ustvari svoj lastni značaj, lastno osebnost. Kar je res. Vsakič, ko se odločimo, da bomo namesto slabega naredili nekaj dobrega, je lažje in vaja nas uči, da potem pogosteje delamo dobro in se izogibamo slabemu. »Če se odločimo, da bomo boljši do svojih bližnjih, boljši pri svojem delu, potem vse to lahko hitro postane navada. Možgani se hitro učijo. Res pa je, da Aristotelovo misel lahko sprejme in izvaja samo nekdo, ki je racionalen,« piše Sutherland.

Naj napišemo še dva nasveta za iracionalne oziroma racionalne možgane tik pred volitvami, ki jih opisujejo knjige o nevrologiji. Če želite lagati v časopisu ali na plakatu, morate poskrbeti, da bodo črke zelo velike, jasne in lahko berljive. Lažem prej verjamemo, če se nam pri njihovem sprejemanju ni treba veliko truditi. Dokazano je tudi, da če želite, da bodo ljudje pri reševanju logičnih testov zelo dobri, naloge natisnite s čim manjšimi črkami, da bodo težko berljive. Težke razmere so nekakšen avtomatski alarm, ki nam sporoča, da bo potrebna pazljivost, večja koncentracija – in možgani pri tem izključijo vse druge misli in se goreče vržejo v reševanje.

Če želimo torej svoje kandidate obkrožati z racionalnimi mislimi, bi bilo najbolje, da bi bili volilni lističi natisnjeni čim manj čitljivo. Le tako bomo lahko pozabili na predsodke in stereotipe, ki jih imamo o posameznih strankah in politikih. Seveda če si jih sploh želimo pozabiti.