Največja Parada ponosa v srcu homofobnega Balkana

Intervju s Srđanom Dragojevićem, režiserjem, scenaristom, ki uživa v oblikovanju provokativnih stavkov.
Objavljeno
02. januar 2012 14.14
Vesna Milek, Sobotna priloga
Vesna Milek, Sobotna priloga

Najprej sva se usedla v kavarno hotela Antique, kamor so počasi iz svojih sob kapljali igralci filma Parada, rahlo pomečkani po noči po slovenski premieri. Nadaljevala sva na ljubljanski vzpenjači in nato še na gradu... »Oropali ste me za bakalar, ne bom vam dovolil, da ostanem brez brancina,« pravi s ciničnim nasmeškom – in vendar ni videti, da bi rad nehal govoriti.

Srđan Dragojević se zdi, da v analiziranju družbenih fenomenov, v formuliranju svojih tez, v oblikovanju provokativnih stavkov uživa prav tako, kot uživa ob pisanju scenarijev ali ob režiranju filma. Enfant terrible srbske kinematografije, ki z vsakim filmom (ali z vsako svojo izjavo) razdeli širšo javnost (Lepe vasi lepo gorijo, Rane, Sveti Jurij ubija zmaja, Angeli 1 in Angeli 2).

Film Parada, za katerega pravi, da je njegov najboljši, v maniri črne komedije z več kot bizarnim humorjem govori o skupini gejevskih aktivistov, ki iščejo zaščito za Gay Pride pri državi, a jo potem poiščejo pri bivšem kriminalcu in vojnem dobičkarju Limunu (Nikola Kojo).

Film »s plemenitim ciljem«, spreobrniti najbolj zadrte homofobe, so kot koproducentke podprle Srbija, Hrvaška, Makedonija in Slovenija, tako da je, kot pravi tudi avtor, Parada res prvi film jugosfere točno dvajset let po začetku vojne leta 1991. Očitno se glede na to, da bo film v regiji imel več kot pol milijona gledalcev, dogaja največja Parada ponosa v zgodovini. In to v srcu homofobnega Balkana.

Kako bi kot diplomirani psiholog definirali »genialnost«?

Prosim?

V mnogih intervjujih pravite, da je v Srbiji »genialno« beseda, ki se prepogosto uporablja. Kaj torej za vas pomeni genialnost?

Ne vem, zame je genij vaš filozof Slavoj Žižek. V filmu je zame genij Almodovar. Obožujem ga. Moj prvi film Mi nismo angeli ima kar nekaj elementov Almodovarjevih filmov, ki so mi blizu, drugi film, ki bi ga moral posneti takoj po uspehu Angelov, pa je neslavno propadel, ker se je leta 1993 začela inflacija in se je Avala film raztreščil kot milni mehurček. Film, ki ga nisem nikoli posnel, je bil psihološka komedija o dveh ženskah, o varanju in zvestobi v zakonu, zelo almodovarski film.

Zgodba o dveh ženskah, pravite; ta bi bila očitno edina v vašem izjemno mačističnem, »celo gejevskem« opusu, ki portretira predvsem moško-moške odnose, značilne za patriarhalne kulture.

Popolnoma se zavedam tega gejevskega aspekta v svojih filmih; šel sem tako daleč, da sem ironiziral samega sebe s prizorom Bena Hurja, ki ga v Paradi gleda moj glavni junak Limun. Vem, da sem veliko uspešnejši v oblikovanju moških značajev kot ženskih. In moje dekle mi večkrat pravi, kdaj boš naredil normalen film, z nekim globokim ženskim značajem, ne samo ti tvoji mačo...

Kot pravijo, zapeljivec ni daleč od duhovnika, hiper mačo ni daleč od geja...

Res verjamem, da ima vsak v sebi tako moški kot ženski princip. Sem človek, ki je v svoji seksualnosti gotovo hetero, ampak v svoji biti imam veliko ženskega: ljubim rože, živahne barve, rad berem knjige, poezijo, poslušam klasično muziko, rad imam dizajn, vse, kar bi se v mačo balkanski kulturi hitro označilo za gejevske stvari.

Kako je nežni poet začel režirati radikalne, provokativne filme, ki so v kino privabili množice in vsakič razdelili srbsko javnost?

Od nekdaj me je fasciniral Majakovski kot primer nečesa, kar je v svojem žanru tako sublimno, ezoterično, a hkrati tako močno deluje na, naj rečem, običajne ljudi.

Pri dvaindvajsetih letih sem doživel prvi uspeh, ko sem dobil Brankovo nagrado za knjigo poezije. Knjiga je zelo komunikativna, zelo drugačna od hermetične poezije, ki je takrat obstajala. To je tvoja prva nagrada v življenju, fascinira te, daš prvi intervju za časopise in potem te izbranci iz društva pisateljev vodijo po kulturnih domovih, kjer bereš svojo poezijo in vidiš, da jo pridejo poslušat babice in dedki, ki so se prišli v dom kulture malo ogret. In se vprašam: Komu so te pesmi namenjene? Takrat sem prvič začel razmišljati o filmu, o moči filma.

Torej prvi impulz za ta film se je v vas zgodil že leta 2001 po prvem Gay Pridu v Beogradu?

Takrat sem res doživel mešanico sramu in besa. Svet so preplavile podobe huliganov, ki tepejo in pljuvajo aktiviste na Trgu republike... To je bil čas, ko je odšel Milošević, bili smo polni pozitivne energije in upanja v nove dobre čase... Bilo me je sram, da se to dogaja v mojem mestu.

Že pred premiero v Beogradu ste rekli, da ta film ni za »istomisleče« oziroma »že prepričane«, da s tem filmom ne želite prepričevati že prepričanih...

Veliko filmov je, ki so poštene spodobne socialne drame, a to so filmi, ki so videti, kot da so narejeni za tiste, ki mislijo enako, za ljudi liberalnih nazorov – in v resnici ne bodo v družbi spremenili nič.

Kritika v Politiki vam očita populizem, da ste »združili nezdružljivo« – vojne kriminalce in dobičkarje z gejevskimi aktivisti. Vrhunski avtorski cinizem?

Ko naredite spodoben izdelek za ljudi, je to v očeh kritikov tako, kot da ste naredili zločin. Najbrž je tudi zato film v kurcu, ne samo pri nas, ampak v celi regiji, ker je to prevladujoče mišljenje. Tako med filmarji kot med kritiki.

In vendar, oglaševati film o strpnosti do istospolnih s sloganom: »Film, ki bo prišel v anale srbskega filma.« Oprostite, a brez spoštovanja do tistih, zaradi katerih ste naredili film.

Že, a ne smete pozabiti, da so geji običajno zelo inteligentni in duhoviti ljudje. Oni to ironijo zelo dobro razumejo. Seveda je to provokacija.

Ki v Sloveniji »ne bi šla čez«.

V Sloveniji nič ne bi »šlo skozi«. Veste, da smo na vašo nacionalno televizijo poslali devetnajst teve reklam za film? Vzeli so jih samo šest in potem zavrnili še teh šest. Zakaj? Ker se v eni pije pivo, v drugi je izjava: »Še bo priložnost za vojno«, v tretji streljajo na psa, v četrti je stavek: »Nije moj miško peder …«, torej, zmotila jih je beseda peder, in na koncu smo od devetnajstih reklam ostali na ničli. Bilo je videti, kot da Parade sploh ne moremo oglaševati na vaši televiziji. Potem sem rekel producentki Evi (Rohrman): V filmu imamo čudovit prizor, kjer bambi miga z ušesi, tisti kič, ki ga v filmu gleda Kojo, evo, daj to in čez napiši: odobrila cenzura Televizije Slovenije. To bi bila prav dobra provokacija, kaj mislite?

Kako se v psihologiji pravi takšnemu tipu osebnosti, ki uživa v provokaciji?

Nepravični ste. Ne uživam v provokaciji. Jaz se igram. Zabavam se. Če sebe ne jemljem pretirano resno, imam pravico, da ne jemljem resno niti poetov ali drugih filmskih umetnikov, mar ne?

Komentarji na srbskih forumih po tem filmu so šokanten primer sovražnega govora, podpihovanja nestrpnosti, žalitev in groženj... Sta res z Nikolo Kojo, še preden je šel film v kino, dobivala grožnje s smrtjo?

Kaj pa mislite, to je Srbija. Še pred nekaj meseci sta se dva Italijana držala za roke na ulici in končala na urgenci. Prijateljica moje hčere je lezbijka. Sedela je na klopi s svojim dekletom v parku, približali so se jim mulci in obe dekleti zbrcali. Prijateljica je dobila pretres možganov. To se v Beogradu dogaja vsak dan.

Popolnoma mi je jasno, da ste v Sloveniji imeli gejevsko parado še v času stare Jugoslavije, toda tudi pri vas, slišim, se dogajajo stvari, kot je napad zamaskiranih skinov na gejevski in lezbični klub Open...

Pogovarjal sem se z vašim gejevskim aktivistom Mitjem Blažičem, ki je takrat dobil resne batine. Te stvari očitno tudi pri vas niso popolnoma urejene.

Homofobija je samo bolj prikrita.

V tem, da je nekdo prikriti homofob, ne vidim nič slabega, če je to tvoje zasebno prepričanje in s tem nikogar ne ogrožaš, zadrži to zase. Tako se razlikujejo urejene in neurejene države. Najbrž poznate raziskave, da v vsaki družbi obstaja od 3 do 5 odstotkov psihopatske populacije, če niso dovolj inteligentni, so to posiljevalci, ubijalci in mali kriminalci...

So to tisti kriminalci in vojni dobičkarji iz republik nekdanje Jugoslavije, ki ste jih dali v film?

Nikakor ne. Ljudje v mojem filmu so širokega srca. Hočem reči, če je psihopat izjemno inteligenten, bo postal tajkun, politik ali človek z vplivom in s tem velika nevarnost za družbo. Urejena in neurejena družba se razlikujeta izključno v tem, kako obravnavata tri odstotke psihopatske populacije. Psihopatska manjšina je edina manjšina, do katere družba ne sme biti tolerantna. A pri nas je popolnoma nasprotno. Mi smo netolerantni do vseh manjšin, razen do najbolj nevarne – psihopatov.

Z vsakim vašim filmom se zdi, da ste se odzvali na specifično družbenopolitično situacijo. S t. i. rožnatim valom, s komedijo Mi nismo angeli, ste bili tampon za politična vrenja na prelomu v devetdeseta.

Ne, nič se nisem odzival. To je zabloda, ki me vse bolj živcira. Gre za slab tajming mojih filmov, ki ga sam nisem želel. Tajming Lepih vasi je bil strašen. Resda smo jih prodali v 48 držav, bile so najbolj gledani tuji film leta 1997 v Avstraliji ali v Braziliji, toda to je film, ki ni odšel niti na en A-festival.

In še vedno mislite, da je to krivica. Ne glede na to, da se trinajst let po tem filmu še vedno polemizira, ni že čas, da priznate, da vas je zaneslo v enostranskem prikazovanju...

Nimam česa priznati. Ponavljam, da so Lepe vasi pošten film s protivojnim sporočilom...

Narejen z denarjem takratne oblasti, torej Miloševića.

S čigavim pa? V Srbiji so mi takrat očitali, da je film antisrbski, v Bosni in Hercegovini in na Hrvaškem so ga razglasili za prosrbski militaristični film, kar zdaj, po petnajstih letih, nima nobene zveze.

Muslimani kot fiktivno zlo zunaj tunela.

To ni res. Nisem jih predstavil kot zlo, namerno sem sovražno stran naredil nevidno, da bi bolj poudaril konflikte, ki se dogajajo znotraj srbske strani... Ta podtikanja, da sem Srbe namerno dal v tunel in muslimane okrog njega, da bi zanikal obkoljenje Sarajeva, me zelo žalijo. Zelo sem občutljiv na te argumente. Ne vem, zakaj, a moje filme in z njimi mene osebno vedno napadata ultra levica in ultra desnica. Zdi se, da se prek mene vedno dobro razumejo. To je predvsem zato, ker so ultra levi in ultra desni aktivisti večinoma ljudje brez smisla za humor. To so tako imenovani analni karakterji, ki se obnašajo, kot da je vsaka njihova misel najmanj kot Njegoševa. Analni značaj prepoznaš po tem, ker je še vedno na ravni otroka, ki sedi na kahlici z žarečim obrazom – češ, ustvaril sem nekaj velikega, uspelo mi je.

Bi radi povedali, da ste vi »oralni značaj«?

Jaz sem oralni značaj, da. Tako da se z analci ne razumem najbolje.

Vrniva se k vprašanju dobrega tajminga. Nikoli nisem namerno naredil nič aktualnega, jaz se odzivam. Moji scenariji imajo pač to sposobnost, da anticipirajo resničnost. Ta scenarij sem napisal leta 2008. Takrat ni bilo še niti prve prepovedane Parade ponosa, ni bilo niti te nesrečne Parade ponosa, ki se je končala z mnogimi poškodovanimi, zrušenim centrom Beograda, niti tega prepovedanega zdaj.

Kar se je pokrilo s predvajanjem vašega filma?

Da, naše parade nam niso mogli prepovedati. Ta film je napisan leta 2008, s tem da anticipira sovraštvo do gejev in lezbijk, ki se je nenadoma pojavilo, sploh v zadnjih letih.

Nenadoma? V Srbiji?

Seveda je v Srbiji homofobija močno prisotna, a ni naključje, da je tako izbruhnila prav v zadnjem času.

Kako si to razlagate?

Najbolj logična razlaga je, da je aktualna oblast skupaj s tajkuni skozi medije, ki jih imajo v lasti, nenehno izvaja politične spine. Kadar imate krizo z milijon in pol brezposelnimi, kadar večina naroda živi v bedi, je treba poiskati sovražnika, krivca. To, da živiš v Srbiji, pomeni biti ves čas soočen s prostaškimi poskusi oblikovanja spinov, ki so na žalost zelo učinkoviti. LGTB-skupnost je odličen predmet sovraštva, ker večina ljudi v Srbiji ne pozna homoseksualnosti, večina ljudi misli, da je gejevska parada karneval in orgija kiča – in mediji to potencirajo tako, da prikazujejo gole moške zadnjice s festivala v Amsterdamu in Berlinu. Kaj mislite, da v narodu, ki je lačen, vzbujajo podobe moških riti? In tako se dela. Da bi ljudje pozabili, kako bedna in brez perspektive so njihova življenja, ki so jih zajebali prav ti politiki. Podobno počnejo tudi s Kosovom. Da ne govoriva o mikro spinih – film Angeline Jolie, ki ga še nihče pri nas ni videl, je nenadoma pri nas postal mini objekt sovraštva.

Vedno je treba poiskati nekoga, ki bi ga narod zasovražil, da se sovraštvo ne bi usmerilo v tajkune ali politike.

Kako je lahko režiser, ki ga je najel studio, kakršen je Miramax, tako dolgo »zavračal slabe scenarije« in na koncu v štiriletni pogodbi ni posnel niti enega angleško govorečega filma?

Velikokrat slišim, kako to, da nisi naredil vsaj enega angleško govorečega filma, pa čeprav po slabem scenariju, potem bi bil naslednji mogoče boljši... A te stvari tam ne delujejo tako. Imate množico executive producerjev, ki vam stojijo na glavi, izbirajo igralce, vam diktirajo, kaj mora biti v filmu, kaj mora ven.

Če dam samo en primer. Poklicali so me iz hiše Mela Gibsona Icon, ker naj bi bil Gibson navdušen nad Lepimi vasmi, in mi dali v branje projekt z delovnim naslovom Payback All Star Review. Ko sem prebral ta scenarij, sem rekel svoji takratni ženi, da je to sranje, in popolnoma pozabil nanj. Po treh mesecih sem dobil sporočilo, da moram na sestanek v Icon k Melu Gibsonu. Po petnajstih minutah ljubeznivega kramljanja me vprašajo, kaj si mislite o scenariju Payback All Stars, in jaz nenadoma v glavi nimam nobene informacije, ne morem se spomniti, o čem me sprašujejo... In začnem razpredati, kako je to izjemen scenarij. Ko grem s sestanka, popolnoma osramočen, me pokliče agentka in pravi: dobil si posel, navdušeni so nad tvojim pristopom.

Strašno. Ob tem, da sem celo leto hodil na sestanke za projekte, ki so mi bili načeloma všeč, na primer Meksikanka ali Frida, in nič od tega se ni realiziralo. Spoznal sem, da teh ljudi ne zanima nič drugega, ne kreativnost, ne znanje, ne inteligenca, ampak zgolj in samo – entuziazem, slepo navdušenje nad projektom, kakršenkoli že je. Režiser je v tem sistemu obraz, ki skrbi za dobro razpoloženje na setu. Ni treba niti, da je dober obrtnik. Fantastični obrtniki so tisti okrog njega, pomočniki režije, direktorji fotografije... Tako sta minili dve leti v LA-ju, dokler nisem spakiral.

Kaj je bilo potem s projektom hiše Icon Mela Gibsona?

Nič, moj projekt so po letu dni dela odpovedali.

A plačali so vas?

So. Toda ko nekje sediš tri leta in ves čas delaš, a se nič od tega ne realizira, kaj imaš potem od tega Disneyjevega čeka z ušesi miške Miki, ki ga dobiš vsak mesec? Mene je to ubijalo.

Zanimivo pa, da se je brez težav posnel film, za katerega ste napisali scenarij, a režiral ga je vaš kolega Dragan Bjelogrlić. Montevideo je film z več kot pol milijona gledalcev. Vam je žal, da ga niste vi režirali?

Ne more mi biti žal, ker sem že v začetku vedel, kakšen je dogovor med nama. Je pa res, da če bi ta film režiral jaz, bi bil bolj oster, bolj naturalističen. Dragan je vse to malo omehčal.

Nogomet v filmu vas je vznemirjal že v ustvarjanju muzikla z Lloydom Webrom.

Obožujem nogomet, jaz in še sedem milijonov Srbov. Ko sem se vrnil iz ZDA, me je Andrew Lloyd Weber skupaj s še enim mladim scenaristom najel, da šest mesecev razvijava scenarij za filmski muzikal, ki je že igral na West Endu z naslovom Beautiful Game. Res sem se potrudil, a potem sem mu predlagal, če bi lahko iz muzikla odstranil dve res slabi pesmi – in seveda je bilo najino sodelovanje v trenutku končano. Ti veliki, bogati ljudje so zelo oholi.

Nedavno je producent Duncan Kenworthy rekel, da so v studijskih sistemih režiserji predvsem dobri obrtniki brez pravih pristojnosti.

Da, to sem izkusil na svoji koži. Režiserja nihče ne doživlja kot avtorja. Še kot obrtnika ne. Oni menijo, da če vi z vašega položaja ponudite nekaj takega, ste morda celo nevzgojeni in neizobraženi. Nimate pravice, da zahtevate določene stvari v svojem filmu, ker to ni vaš film.

Preden sem začel delati ep po predlogi Dušana Kovačevića Sv. Jurij ubija zmaja, sem dobil ponudbo Johna Cusacka za film z delovnim naslovom Brand Hauser, ki je šel kasneje še v distribucijo kot War, Inc. Zvezdniška zasedba Marisa Tomei, John Cusack, Ben Kingsley, a slaba politična satira. Dva tedna pred začetkom snemanja sem odšel s projekta. Kaj takega se mi ni še zgodilo.

Vrniva se k Paradi: tam mladenič, gejevski aktivist, tik pred napadom besnih navijačev in homofobov na peščico aktivistov v svojem nagovoru krikne: Obstajata dve Srbiji!

Nikar ne mešajte mojega osebnega stališča z držo mojega junaka. Ne govorim čisto skozi vse svoje junake. Mnogi desničarji so mi zamerili, da polariziram Srbijo na civilizirano, torej tiste, ki so na strani gejevske parade, in primitivno divjaško Srbijo. Z mojega gledišča so stvari veliko bolj kompleksne. Mislim, da res obstajata dve Srbiji, a ne ti dve, ki ju vidimo na filmu. Ena Srbija so zame politiki, tajkuni, lastniki reklamnih agencij in dobičkarji, ki so obogateli med vojno v devetdesetih in v divjem kapitalizmu, divji tranziciji. In na drugi strani 97 odstotkov nas, kretenov, ki smo vsi luzerji tranzicije.

To, kar pravi moj lik Mirko, je drža človeka, ki je vsak dan šikaniran, žaljen od večine – vsakič ko stopi na ulico, je to povezano s tveganjem, da ga bo kdo ozmerjal, pljunil ali ga brutalno pretepel.

Če me že sprašujete, kakšno je moje stališče v tem filmu – to je nekaj, česar nihče ni opazil – tam, kjer je napis Parada, prek Limunovih razstavljenih artefaktov, kjer so medalje, zastave hrvaških, srbskih in bosanskih enot … To sem hotel povedati: da je vsa ta vojna v devetdesetih ena sama velika parada.

Take poenostavljene trditve ne bi pričakovali od inteligentnega človeka.

Zakaj? Vsa ta vojna je bila vendar na hitro izvedena buržoazna revolucija v Jugoslaviji. Da bi eni pridobili denar in drugi izgubili. Jugoslavija se je razbila samo zato, da bi izvedli lopovsko tranzicijo v petih malih deželah – in da bi na koncu dobili pet usranih malih državic in dva protektorata – Bosno in Kosovo. Vse vojne se vodijo izključno zaradi dobička. Tako tudi ta.

No, vendar so razlogi malo bolj kompleksni. Že to, kar so iniciatorji te vojne podtaknili ljudem in zanetili mednacionalno sovraštvo...

Bistveno je, da so se spin doktorji in politiki zavedali, da bo težko napraviti učinkovito privatizacijo bogate Jugoslavije. To bi trajalo predolgo in nihče ne bi mogel obogateti. Poglejte, koliko raznoraznih fondov in bank je obogatelo zaradi privatizacije, narejene v naših malih državicah. Vojna ni izzvala ničesar drugega kot to, da se države razdružijo, da bi jih lažje oropali. Eno za drugo. To je zame ena sama strašna parada. Seveda to pravim s pieteto do žrtev Sarajeva, Srebrenice in vseh dvesto tisoč žrtev, ki jih je ta na hitro izvedena buržoazna revolucija v Jugoslaviji stala.

Če je bila ta buržoazna, katera revolucija nas čaka zdaj?

Zdaj nas čaka socialistična revolucija. In o tem govori moj naslednji film.

Toda v vašem filmu – roadfilmu po republikah nekdanje Jugoslavije –, kjer glavni junak, mali kriminalec, nabira svoje vojne tovariše, kriminalce, ustvarite nekakšnega »gejevsko-kriminalnega križanca bratstva in enotnosti«.

Mar ni ta ideja evidentna, celo preveč eksplicitna? Res bi bilo preveč banalno, da bi to razlagal. Če bi radi še bolj plastičen prikaz tega, kar sem hotel povedati: Jaz sem Jugoslovan. Vi, ki niste, ko vas jebe. (nasmešek)

Tisto, na kar sem res ponosen, je nepovezana, nedosledna struktura tega filma, ki sem jo ustvaril namerno, da bi tako bolje deloval na limbični sistem gledalca.

Limbični sistem?

To sem imel v mislih, da (nasmešek). Nenehno nihanje med komičnim in tragičnim tako zmede gledalčev um, da se nezavedno odzove s čisto emocijo. Hotel sem narediti film, ki te vrže iz ravnotežja, ki deluje na gledalčevo podzavest. To je vgrajeno v film. Načrtno. In mislim, da to dobro funkcionira

Govorite tudi o poplavi zmerljivk, kot so peder, balija, muslić, šiptar, ustaš, četnik...

Seveda. Hotel sem preizkusiti metodo iz behavioralne psihoterapije, ki ji pravimo preplavljanje. Po tej metodi nekoga, ki se boji zaprtih prostorov, zaprete v omaro; najprej bo dobil napad anksioznosti, a po določenem času bo dojel, da to ni nič strašnega. In v tem filmu je tovrstno preplavljanje šovinizma. Nagrmadil sem toliko bedarij in političnih nekorektnosti, da bi gledalec, preplavljen z vsem tem, sam pri sebi rekel: Jebote, pa saj to je vse skupaj brez veze.

V stilu Leninove izjave: »Film je naše najpomembnejše orožje.« Res verjamete, da s filmom lahko spremenite svet?

Nehajva zdaj v to smer, že vidim obtožbe v stilu Goebelsa in množične psihologije, ne bi želel iti v tej smeri … Globoko verjamem, da obstaja pozitivna manipulacija. Da manipulacija nima vedno negativne konotacije in da film lahko vpliva na ljudi, da postanejo boljši. Da še enkrat preverijo svoja prepričanja, svoje predsodke. In včasih umetnost služi tudi temu.

Če verjamete, da bo ta film nekaj spremenil, imate že konkretne rezultate?

Pol milijona gledalcev v nekdanji homofobni Jugoslaviji je že nekaj, se vam ne zdi? A če predsednik Srbije, ki vlada izključno po načelu primitivnega utilitarizma, ve, da je večina volivcev homofobnih, zato ne podpre parade ponosa in ne gre na čelo te parade, kot je to naredil Mesić na Hrvaškem, ampak se drži pri strani in celo podpira nasprotnike parade, to pomeni, da so sovražnosti podprte z vrha oblasti... In ker me boli kurac za politiko in oblast, bom delal njihov posel.

Ste dobili konkretne odzive tistih, ki so med gledanjem vašega filma spremenili svoje stališče?

Mislite od »ozdravljenih«? Da, kar nekaj feedbackov sem dobil. Med drugim me je klical ugleden srbski novinar in mi rekel, da se je njegov sin zadnja leta udeleževal v skupinah, ki so razbijale parado ponosa, naslednje leto pa si želi sodelovati v paradi ponosa in jo podpreti. Kot Limun. To so fantastične zgodbe. Prijatelj mi je povedal, da je vprašal svojega sina, kakšen se mu je zdel film. Film je sranje, mu je rekel mali. Zakaj? Ker zdaj ne sovražim več pedrov. (pomenljivo obmolkne)

Ni lepšega odziva za avtorja, ki ima megalomansko idejo, da lahko s svojimi deli spremeni svet. (nasmešek)

In kaj pripravlja megalomanski avtor, ki želi spremeniti svet?

Marksistični film. Vračam se na The Porcupine in Juliana Barnesa in tokrat bom to izpeljal do konca. Ko sem leta 2002 začel pripravljati ta film, so si takrat vsi kupovali velike avte, hiše in joške na kredit – vsem je bilo fenomenalno v kapitalizmu, nihče se ni hotel ukvarjati z mojim projektom, ki govori o pozitivnih vidikih in vrednotah socializma v sistemu.

Vi ste torej v duši socialist?

Sem markist. Poskušal sem spremeniti stališča ljudi do tistih z drugačno spolno usmerjenostjo, tokrat bom s svojim skromnim prispevkom pripomogel k socialistični revoluciji.