Tiskane izdaje
Prva pobuda, da bi ljudje z nemškimi oziroma avstrijskimi koreninami, ki živijo v Sloveniji, dobili status manjšine, sega v leto 1990, v čas, ko se je Slovenija osamosvajala. »Takrat sem ob pripravah nove ustave napisal predlog, da bi nemško govorečo skupnost priznali kot manjšino,« poudarja pravnik Dušan Ludvik Kolnik, predsednik Internacionalnega društva Most Svoboda, ki ima sedež v Mariboru.
Društvo je bilo ustanovljeno še v Jugoslaviji, zato je premišljeno izbral ime, v katero je vključil besedo »internacionalno«. »Da nam kdo ne bi očital nacionalizma,« pravi Kolnik, ki je načrtno zapisal, da se društvo zavzema za »uresničevanje človekovih pravic«, čeprav je pod tem mislil pravice nemške skupnosti v Sloveniji. Društvo se od preostalih loči tudi po tem, da deluje predvsem v politiki in ne – tako kot druga društva – pri ohranjanju nemške kulture na Slovenskem.
»V času, ko je bila 93-odstotna volilna udeležba in ko je bilo 88 odstotkov ljudi za odcepitev, sem pričakoval, da bo dovolj, da pripravljavce nove ustave samo spomnim na nemško govorečo skupnost v Sloveniji, pa bomo dobili status manjšine,« se spominja Kolnik. Toda ustavna komisija, ki je obravnavala pobude, je – to je izvedel iz prve roke, pravi sogovornik – prebrala njegov dopis in ga preprosto, brez razprave ali pripomb, odložila na stran.
»Jaz pa sem opozarjal, da živimo Nemci v Sloveniji že stoletja skupaj in da se zgodovina ni začela v času 1941–1945,« pravi Dušan Kolnik. Tako kot večina drugih sogovornikov, ki imajo nemške oziroma avstrijske/staroavstrijske korenine, ne dvomi, da je slovenski državljan, ki želi tem krajem in ljudem vse najbolje. Kolnik pravi: »Ljudi ločim po načelih, ki jih imajo, ne pa po narodnosti.«
Nemci = nacisti?
»Ime in priimek sta me skrivala pred predsodki, tudi šikaniranjem,« pravi 48-letni Andrej Ajdič, predsednik Kulturnega društva Celje ob Savinji. Društvo je bilo ustanovljeno v začetku leta 2011 z namenom negovanja nemškega jezika in kulture. Imajo 75 članov, vendar vsi nimajo nemških korenin. Zaradi nesporazuma ali strahov, ki so še vedno del razmerja slovenski Nemci–večinski narod, ko se pojavljajo »nacistična naključja«, tudi danes ne manjka problemov, pravi Ajdič: »Mojo hčerko je predlani sošolec zmerjal s prekleto Nemko.«
Vendar iz tega ne dela velikih zgodb. Podobno kot Avgust Gril, kočevski Nemec in predsednik Društva Kočevarjev staroselcev iz Občic, ki je kmalu po lanskih izjavah, da se Nemci v Sloveniji zavzemajo za status nemške manjšine, našel panje iz čebelnjaka v Grosuplju v vodi. Niso pa tudi redki anonimni klici in grde besede. Vendar je jasen: »Imam eno domovino, in to je Slovenija.«
»Včasih, še v 70. letih, je bilo vse, kar je bilo nemško, ocenjeno kot nacistično,« pravi Ajdič, ki neke velike drugačnosti zato, ker ima nemške korenine, ne vidi. Odraščal je v dvojezični družini, tako da ima v sebi slovensko in nemško komponento. »To vidim kot bogastvo,« poudarja.
Podobno razmišlja Veronika Haring, 65-letna predsednica Kulturnega društva nemško govorečih žena Mostovi, ki je bilo v Mariboru ustanovljeno konec leta 2000. Haringova dolgo ni vedela, da ima tuje korenine. Potem pa so ji v trgovski šoli rekli, »Ja, Haring, kaj pa delaš tu, ti si pa ja Nemka«, kar ji je odprlo kup novih vprašanj. »Do takrat sem bila prepričana, da sem Slovenka. Živeli smo v Jakobskem Dolu in bili smo – se mi je zdelo – revni, tudi če smo imeli elektriko, naročene časopise in sta bila starša razgledana,« pravi sogovornica. Kasneje je odkrivala zgodovino družine: da sta bila njena stara starša Nemca iz Gradca, pečat pa je pustila tudi očetova nasilna mobilizacija v nemško vojsko.
Šele z devetnajstimi leti, ko je odšla delat v trgovino z igračami v Gradec, se je naučila nemško. Potem je delala v mariborski Mladinski knjigi, na oddelku s tujo literaturo, kjer so strokovno literaturo, predvsem z nemškega govornega območja, uvažali za vso Jugoslavijo. »Kljub šolam vse do leta 1987 nisem mogla biti poslovodja, ker je bila primernejša izbira ženska s šestimi razredi osnovne šole,« pravi Haringova o posledicah dejstva, da ima nemške prednike. Čeprav ji tega v Mariboru, ki je bilo po njenem mnenju vedno dvojezično mesto, niso nikoli očitali. »Vendar pa se še zdaj mnogi ljudje, ki imajo nemške oziroma staroavstrijske korenine, bojijo. Imajo nekakšen prastrah pred represalijami.«
Za mnoge so to izkušnje iz preteklosti. Kajti pred drugo svetovno vojno, leta 1931, je bilo na območju današnje Slovenije po uradnem jugoslovanskem štetju 28.998 ljudi, ki so za materni jezik navedli nemščino. Statistični urad Kulturbunda je v Sloveniji januarja 1941 naštel 28.075 Nemcev, nemška publicistika pa je ocenjevala, da je bilo med obema vojnama v Sloveniji od 50.000 do 70.000 Nemcev, od tega 14.000 do 20.000 na Kočevskem. Po ocenah naj bi bilo leta 1928 na slovenskem Štajerskem okoli 32.578 Nemcev, od tega 10.000 v Mariboru in okoli 4800 v Apaški kotlini.
Leta 1948 so na območju Slovenije našteli le še 1824 Nemcev. »Vzrokov za izginotje Nemcev je bilo več: z nastankom nove države oziroma stare Jugoslavije se je 30.000 Nemcev izselilo, potem pa je svoje naredila druga svetovna vojna in čas po njej, ko je bila celotna nemška skupnost izgnana iz Slovenije,« pravi zgodovinar dr. Mitja Ferenc. Nova oblast je temeljito obračunala z nemško skupnostjo v Sloveniji.
»Naša družina se v začetku druge svetovne vojne ni izselila skupaj s kočevskimi Nemci in je med vojno vseskozi sodelovala s partizani, pa so nas po vojni hoteli izseliti,« pravi Avgust Gril o dogodkih, kjer so le zaradi naključja – iz doma v Občicah so jih že odpeljali na mariborsko železniško postajo – ostali.
Razmere so danes drugačne, a še vedno ne idealne, pravi Veronika Haring: »Še vedno je prikrit odpor do nemške skupnosti.« Pozablja se, pravi sogovornica, da so Nemci v Sloveniji že od nekdaj in da so skupaj pomagali graditi to okolje: »Zdaj pa se govori le o času med letoma 1941 in 1945.«
Čas obračuna
Toda čas pred drugo svetovno vojno in med njo je v Sloveniji travmatično zaznamoval odnos med Nemci in Slovenci. Današnji strah in nezaupanje, ki sta bila ponekod povezana tudi s sovraštvom, sta posledica strahotnih represalij in vojnih grozot, ki jih je nemški okupator s sodelavci – med katerimi je bilo prav tako veliko t. i. »domačih« Nemcev in avstrijskih Nemcev – zagrešil nad Slovenci.
»V tridesetih letih se je nemška manjšina v Sloveniji v 90 odstotkih nacificirala,« pravi dr. Danijel Grafenauer z Inštituta za narodnostna vprašanja. Dodaten problem pa je bil tudi v tem, da so se Slovenci ponemčevali zaradi ugodnosti in možnosti vzpona po družbeni lestvici.
Zato se je slovenska družba po vojni kruto maščevala, saj so tudi slovenski intelektualci razmišljali le o eni rešitvi: izgonu nemških naseljencev. »To nam kaže, kakšno gorje je bilo med vojno, da potem sploh niso videli možnosti, da bi živeli skupaj,« pravi Danijel Grafenauer. Nemci v Sloveniji in širše, v Jugoslaviji, so nehali obstajati.
To kaže tudi analiza popisov prebivalstva med letoma 1948 in 1991, ki jo je naredil Mitja Ferenc in kaže, da večina prebivalstva avstrijske in nemške narodnosti ne sodi med ostanke predvojne nemške narodne manjšine na Slovenskem. Po popisu leta 1991 je bilo kar 50 odstotkov ali 368 oseb, ki so se opredelile za avstrijsko in nemško narodnost, priseljenih iz tujine. Kar 64 odstotkov ali 995 oseb z nemškim maternim jezikom je bilo rojenih v tujini.
»Njihova koncentracija v nobeni občini ne dosega niti enega odstotka celotnega prebivalstva, saj so razdrobljeni po vsem slovenskem ozemlju, torej drugače kot pripadniki italijanske in madžarske skupnosti,« pravi Ferenc. Pregled števila obeh skupin na območjih, kjer so bili Nemci med obema vojnama močneje zastopani (na Kočevskem in na Apaškem polju), nam pokaže, da jih je na nekdanjih agrarnih poselitvenih območjih ostalo malo, medtem ko jih je več v mestih.
Po popisu leta 2002 približno četrtina ljudi, ki so se opredelili za Nemce, živi v Ljubljani in Mariboru, četrtina vseh, ki so se opredelili za Avstrijce, pa v Ljubljani. Prebivalstvo po maternem jeziku po občinah za leto 2002 kaže podobne podatke kot popis leta 1991. Največ oseb, ki so navedle nemščino kot svoj materni jezik, je živelo v Ljubljani (284), Mariboru (234), Kopru (42), Gornji Radgoni (36) in Celju (36).
Drugačne podatke navaja avstrijski zgodovinar Stefan Karner. K 1813 osebam, ki so leta 1991 pri popisu navedle nemščino kot materni jezik, dodaja 2000 oseb oziroma okoli 2,2 odstotka tistih, ki se pri popisu leta 1991 niso deklarirali glede narodne pripadnosti. Tako dobi številko 3800, ki naj bi ustrezala številu nemško govoreče narodne skupnosti v Sloveniji, čeprav že sam opozori na problematičnost izračuna te številke. »Karner je pri svojem proučevanju Nemcev v Sloveniji te 'našel' in potrdil, da v Sloveniji obstaja nemška manjšina, pa čeprav še tako majhna,« pravi Danijel Grafenauer.
S tem pa je sosednja država dobila temelj, da si prizadeva, da bi Slovenija uradno priznala nemško manjšino v Sloveniji. »Avstrija je glede tega premočrtna in natanko ve, kaj hoče,« dodaja Grafenauer.
Kulturni sporazum ni dovolj
Vprašanje ureditve statusa nemško govorečih prebivalcev Slovenije je Avstrija uradno načela leta 1992 z memorandumom o nemško govoreči narodnostni skupini v Republiki Sloveniji. »Zanimivo je, da pred tem v vsej zgodovini po drugi svetovni vojni Avstrija tega vprašanja v odnosu do Jugoslavije ni načenjala,« pravi Grafenauer. Zdaj pa je to postala stalnica bilateralnih odnosov. Stališče avstrijskega parlamenta je jasno: januarja 2012 je sprejel sklep, s katerim zvezno vlado poziva, da si v dvostranskih odnosih s Slovenijo prizadeva za uradno priznanje nemškogovoreče manjšine.
Premik, tako vsaj pravi slovenska stran, je prinesel kulturni sporazum med Slovenijo in Avstrijo iz leta 2001, ki se v svojem 15. členu nanaša na vključevanje kulturnih, izobraževalnih, znanstvenih in drugih projektov nemško govorečih prebivalcev v Sloveniji v meddržavne odnose. S tem sporazumom je – kot je že lani, ob obisku avstrijskega predsednika Heinza Fischerja, rekel predsednik vlade Borut Pahor v Kočevju – nemška manjšina v Sloveniji priznana po 61. členu ustave. Ta pravi: »Vsakdo ima pravico, da svobodno izraža pripadnost k svojemu narodu ali narodni skupnosti, da goji in izraža svojo kulturo in uporablja svoj jezik in pisavo.«
»Ampak saj imamo vsi – tudi Kitajci, ki so v Sloveniji – te pravice,« odgovarja Veronika Haring in poudarja, da želijo Nemci v Sloveniji status manjšine, kar pomeni izenačitev z madžarsko in italijansko skupnostjo. Tudi za nemško skupnost v Sloveniji naj velja 64. člen ustave, kjer so opredeljene posebne pravice avtohtone italijanske in madžarske narodne skupnosti v Sloveniji. S tem bi, opozarja sogovornica, imeli možnost dostopa do vrtca, šole, »pa tudi molčanje medijev bi se spremenilo«.
Podobno pravi Dušan Kolnik, ki se zaveda, da so manjšine v Sloveniji vroča tema: »Zaradi razmerja v parlamentu sta oba manjšinska poslanca jezička na tehtnici. A te funkcije sploh ne bi smela imeti!« Zato bi morali sistem urediti tako, da bi manjšinska poslanca glasovala le takrat, ko bi govorili o manjšinskih problemih, ali pa bi vse manjšine imele le enega predstavnika v parlamentu. »Sem Slovenec in sem proti temu, da imajo manjšine takšno moč odločanja,« poudarja Kolnik.
Prepričan je, da bi morali vse manjšine v Sloveniji – torej ne samo Italijane in Madžare, ampak tudi Nemce, Rome, Srbe, Jude ... – obravnavati enako, da ne bi ene bile privilegirane in druge pozabljene. Dodeliti jim je treba razumen status, tako da ne bi eni imeli več ali manj pravic kot drugi. »Vprašanje narodnih skupnosti moramo spraviti na enotni imenovalec,« pravi Kolnik, »potem pa glede na konkretne okoliščine najti rešitve: z vrtci, šolami, dvojezičnimi napisi in podobno.«
V svetu sicer velja, da ima Slovenija odlično urejeno manjšinsko varstvo. Toda to velja za italijansko in madžarsko skupnost, drugačen status pa imajo že Romi, ki niso manjšina, ampak skupnost.
Manjšine so bogastvo naroda
»Kulturni sporazum nam ne daje tistega, kar bi bilo za to narodno skupnost pomembno, da preživi,« pravi Avgust Gril. Andrej Ajdič je konkreten: nemška etnična skupina v Sloveniji je lani dobila 22.000 evrov, od tega so tri društva dobila okrog 12.000 evrov, preostalo pa še dve društvi in šola v Ljubljani, ki poučuje nemščino otroke diplomatov. »Ko ta denar porazdelimo po društvih, dobimo malo denarja, tako da brez pomoči Avstrije ne bi mogli delati,« pravi Ajdič. Njihovemu društvu je slovensko ministrstvo za kulturo lani namenilo 1400 evrov, avstrijsko veleposlaništvo 3000 evrov in koroška deželna vlada 3000 evrov. »S tem denarjem krijemo najemnino in tečaje nemščine, potem pa nam ostane bore malo,« poudarja Ajdič.
Zato si prizadevajo za bazno financiranje, opozarja tudi Avgust Gril, kar pomeni, da bi lahko v društvih imeli koga zaposlenega, da ne bi bilo vprašanje, ali bodo imeli denar za plačilo elektrike, tisk knjig ali vsakoletne brošure. »Ne računamo, da bi dobili toliko denarja, kot ga daje država Slovenija za Koroške Slovence, a vendar bi radi nekaj več,« pravi Ajdič.
»Če bi nas država izenačila z italijansko in madžarsko narodno skupnostjo – kar v resnici ni realno –, bi veliko pomenilo tudi tistim, ki se zdaj nočejo javno deklarirati,« pravi Primož Debenjak, tajnik društva Kočevarjev staroselcev. Kako se ljudje, ki imajo korenine v različnih kulturah, počutijo, je njihova osebna odločitev, je prepričan sogovornik, ta pa se skozi življenje tudi spreminja. Od posameznika pa je tudi odvisno, ali bo to drugačnost ohranil v ožjem, družinskem krogu ali pa bo s temi podatki nastopal javno: »Toda okvirne pogoje je treba vzpostaviti, potem pa naj se ljudje sami odločijo, kaj so. Če je asimilacijski pritisk prevelik, ta odločitev ni svobodna.«
Pa je zahteva po oblikovanju nemške manjšine v Sloveniji realna? »Status obeh priznanih manjšin je urejen v ustavi, v 64. členu, kar pomeni, da bi za nove manjšine morali spremeniti ustavo, za kar pa je potrebna ustavna večina,« je realističen Primož Debenjak. Podobno pravi dr. Mitja Žagar z Inštituta za narodnostna vprašanja, ki dvomi, da bi bila naša politika sposobna tolikšnega konsenza in tudi obveznosti, ki iz tega izhajajo: »S priznanjem manjšin država opredeli tudi svoje obveznosti, zlasti finančne. Temu pa se politiki v času krize zelo izogibajo.«
Pravzaprav je v časih, kot so današnji, težko širiti krog manjšinskih pravic, zlasti ker čas krize povečuje ksenofobijo in nestrpnost do drugačnih. Toda družbe, ki želijo biti demokratične in dolgoročno stabilne, morajo – pravi Žagar – narediti vse, da ohranijo manjšinske pravice in jih tudi širijo; ne samo na avtohtone skupnosti, ampak integrirajo tudi nove manjšine oziroma skupine. »Z vidika dolgoročne stabilnosti je to ključno tudi zaradi demografskih razlogov, kot je npr. vitalnost prebivalstva,« poudarja Mitja Žagar.
»V današnjih razmerah strah pred germanizacijo ni več potreben,« pravi Danijel Grafenauer. »Ostali so le ostanki ostankov nemške skupnosti v Sloveniji, ki potrebuje podporo s kulturnim sporazumom. Tako malo jih je, da je nevarno, da bodo izginili. In če izginejo ljudje, ki npr. še govorijo tako veliko posebnost, kot je kočevarski dialekt, bo škoda izjemno velika.«
