Pahorjeva želja po pisanju je bila večja od vseh drugih

Cristina Battocletti, lepa in pametna. Čedajka z italijansko krvjo in s slovenskim srcem. Novinarka in urednica ugledne kulture priloge Domenica časnika Il Sole 24 Ore je v spremni besedi avtobiografije Borisa Pahorja Il figlio di nessuno (Nikogaršnji sin) pisatelja v svet literature, zlasti pa v čas in prostor, ki ga še vedno določata, umestila poznavalsko, predvsem pa srčno, česar smo v naših krajih, ko gre za biografije – ali so kičaste ali pa puste in prazne –, redko vajeni.

Cristina, dobili sva se ob plaži v Gradežu, takoj pove, da je v njuno sodelovanje privolil zato, ker je »hotel Italijanko, ki jo je hotel naučiti, kaj je bilo življenje Slovencev«. V resnici pa je knjiga subtilna in nadvse isk rena pripoved človeka, manj pisatelja, ki si je v jeseni življenja marsikaj odpustil, obenem pa s preizpraševanji in osebnimi očitki zalil dušo.

Delo je razdeljeno na deset poglavij, ki so urejena vsebinsko in kronološko, ob koncu knjige pa najdemo dodatek – dve poglavji, v katerih avtorica pisatelja predstavi italijanski publiki in zapiše osebna doživetja ob srečanju z njim. »Tu mi gre na smeh,« je na eni od predstavitev povedal Pahor, »saj v zadnjem poglavju napiše, da na začetku nisem bil ravno prijazen z njo. To je resnica, saj sem jo moral čakati. Jaz nikogar ne čakam. In zato je res, da sem bil na začetku neprijazen. Malo sem bil tudi jezen, ker sem vedel, da je bila prej pri Magrisu. Kot je pred časom povedal, je avtobiografija razširitev knjige Tre volte no (Trikrat ne), le da je tokrat spregovoril tudi o zasebnem življenju in ljubezni. V italijanski založbi Rizzoli, ki je knjigo izdala, so zapisali, da gre za spomine »ščurka« – tako je fašistična Italija imenovala Slovence, »nikogaršnji otroci« so jim pravili. To so spomini fanta, ki je bil oropan svoje kulture.

Novo knjigo iz Pahorjevega opusa delo bodo imeli kmalu priložnost prebirati tudi slovenski bralci; Cankarjeva založba namreč s pisateljem ob njegovem devetindevetdesetem rojstnem dnevu pripravlja izdajo Knjige o Radi. Delo o pisateljevi ženi, »ženski z njemu sorodnim značajem«, je nastalo na podlagi dnevniških zapisov, ki jih je pisal od junija 2009 do uresničitve knjige.

Kako ste prišli do Borisa Pahorja?

Oh, bila je to dolga pot ... Rodila sem se v Čedadu, kjer sem tudi odrasla. Prostor ob meji me je vedno zanimal. Ne glede na to, da sem Italijanka, je bila polovica mojih sošolcev zamejskih Slovencev. Spomnim se, da jim je bilo nerodno govoriti o njihovih običajih in kulturi, iz katere so izhajali. Čutila sem to. V moji krvi se gotovo preliva tudi nekaj slovenske, od kod mi sicer ljubezen d o slovanskega ... Moj oče je bil komunist, advokat, in se je dolgo ukvarjal s pravicami slovenske manjšine v Italiji. Seveda je živel v času velikega idealizma. Spomnim se, kako me je jemal s seboj v Staro selo pri Kobaridu, kjer se je dobival s slovenskimi tovariši, ti pa so ga klicali Ivan. Vsa ta srečanja in druženja s Slovenci so se nalagala vame – tudi zato sem poskušala doumeti, kdo sem in zakaj je ta prostor ob meji bil vedno tako protisloven. Vojna v nekdanji Jugoslaviji je izbruhnila, ko sem obiskovala licej. Spomnim se, kako smo v Hlodiču opazovali nameščanje tankov ob meji. Bila sem srednješolka in to je name naredilo močan vtis. Odšla sem na študij v Milano in vročično prebirala časopise z novicami, kaj se dogaja onstran. Potem sem dogajanja na območju nekdanje Jugoslavije začela spremljati tudi profesionalno, kot novinarka Radia 24. Da bi bolje razumela ljudi na terenu, sem se v Milanu vpisala na večerno šolo srbohrvaščine, obiskovanje slovenščine namreč ni bilo mogoče. Pripravljala sem reportaže za radio in tu in tam tudi za priloge časopisa Il Sole 24 Ore - predvsem sem se pogovarjala z umetniki s tega območja.

O čem?

Zanimalo me je, kako razumejo norijo vojne . Potem pa sem nekega jutra še pred začetkom turnusa na radiu, okoli četrte ure zjutraj, listala Le Monde in uvodni tekst je govoril o Borisu Pahorju. Poleg njegove slike je bila še tista Heinricha Bölla in avtor je posredno namigoval na Nobelovo nagrado. Leta 2003. Vprašala sem se, kako da ne vem za tega profesorja iz Trsta? Poklicala sem ga in rekel mi je, da se lahko dobiva v enem od tržaških barov. Seveda sem zamudila, pripeljala sem se od daleč.

On pa je mislil, da ste prišli k Magrisu, in popadal ga je bes ...

Mislil je, da sem poprej obiskala Magrisa in da sem zato zamudila. Oblekel si je plašč in se napotil proti vratom, nakar sem ga komajda prepričala, naj ostane, po vseh teh 600 kilometrih vožnje. Sedla sem in začel mi je pripovedovati zgodbo. Postalo mi je jasno, da govori o moji zemlji, mojih koreninah, Evropi.

Kako sta se zbližala, da je privolil v »štiriročno pisanje« biografije?

Večkrat sem ga poklicala za mnenje, predvsem ko sem pripravljala tekste o j ugovzhodnem delu Evrope . Kasneje mi je povedal, da sem mu vlila občutek zaupanja, ker nikdar nisem cenzurirala njegovih izjav. A naj povem, da se ne strinjam z vsem, kar pravi, za nekatere njegove izjave lahko rečem, da so precej skrajne. Po drugi strani menim, da si jih po vsem , kar je preživel in ga je močno zaznamovalo, te lahko tudi privošči. Pahor je živ spomenik in ima pravico provocirati.

Kako je nastala knjiga Nikogaršnji sin ?

Po naključju, na kavi z eno od urednic založbe Rizzoli; omenila sem ji, da je nenavadno, da človek, kot je on, še nima objavljene biografije. Rekla mi je, naj poskusim. In profesor je takoj privolil , rekoč: »Če hočete, pa naj bo.« Približno štirinajst vikendov sem preživela v Trstu, kjer sem snemala najine pogovore. Nato sem tekst nekaj mesecev obdelovala ponoči in zgodaj zjutraj, kolikor mi je delo pri časopisu dopuščalo.

Zdi se, da vam je šlo precej dobro - in hitro.

Niti ne, tekst sem kar naprej popravljala, tudi zato, ker je Pahor precej nezaupljiv, ko gre za njegovo zasebno življenje . Da bi bila kompleksna slika njegovega življenja čim bolj jasna, sem mu na daljavo postavljala nova vprašanja in odgovore umeščala v tekst. Začela sva torej lanskega junija in snemanje končala novembra.

O čem je najtežje spregovoril?

O svoji družini, d o nje čuti neizmeren dolg, d o žene in otrok.

V kakšnem smislu?

Dolga leta je zaradi pisanja zanemarjal družino, vsak konec tedna je najemal sobico na Krasu, v kateri je trmasto pisal. V Sloveniji ni bil znan, v Italiji še manj . Preden sva se začela pogovarjati, sem mu rekla, da bi rada predstavila vse vidike njegovega življenja, tudi tiste bolj zasebne . Najprej mu ni bilo po godu. Potem pa mi je začel pripovedovati o svoji ženi Radoslavi, vedno na obrobju njegovega življenja, a hkrati njegova edina glavna junakinja. Brez nje ni mogel živeti, obenem pa je mrzlično potreboval svoj prostor. Nikdar nista šla poleti skupaj na dopust ali družno preživela zimski konec tedna, še otrok ni nikdar peljal v šolo. Lahko bi rekli, da je živel egoistično - njegova želja po pisanju je bila večja od vseh drugih . Pisati, to je zanj pomenilo plemenititi spomin mrtvih, ki jih je poznal. Pisal pa je tudi zato, ker ni hotel, da bi bile pravice Slovencev še kdaj poteptane.

Toda bil je tudi moški ...

Avanture in avanturice. Bilo mu je zelo nerodno, ko je pripovedoval o tem. Po koščkih, ki se niso vedno skladali v celoto. Kako je bil po tridnevnem pogovoru pospremil domov Dušo Počkaj . Ko mi je tako pripovedoval o nežnej ših rečeh, je imel navado, da me je vprašal, kako sama razumem partnerske odnose , kako jih živim. »Tudi meni se je to zgodilo,« je včasih odvrnil na povedano. In tako sva, nehote in sramežljivo, odpirala dušo drug drugemu. Vedel je, da ničesar ne bom uporabila proti njemu. Zdaj vem, da je nastajanje te avtobiografije zanj bil boleč proces, analitična introspekcija preteklih dejanj, želja, sanj, napak: skušal je razumeti, kaj se mu je zgodilo na čustveni ravni. Sebe je namreč dojemal predvsem kot deportiranca, ki se je vrnil domov, kot razžaljenega in ponižanega Slovenca. Nikoli se ni pretirano ustavil pri svoji družini. A resnica je, da je njegova ljubezen do žene ogromna. Ganilo me je, kako je moški v njegovi starosti tri mesece vsak dan zamenjal štiri avtobuse, da jo je lahko obiskal. Bil je pri njej od devetih do dvanajstih in od treh do šestih. To je ljubezen. Izredno je vitalen, poln ognja, š e vedno ... V pogovorih z njim sem bolje razumela zgodovino 20. stoletja, bolje sem razumela sošolce slovenskega rodu in razumela sem delo svojega očeta, ki se je zavzemal za pravice Slovencev. Obenem mi je postalo jasno tudi, da je današnji Trst nekaj povsem drugačnega od tistega izpred desetletij, prav tako Gorica. Odrasla sem v italijanskih mestih, ki so svojo italijanskost izražala z najbolj nagnusno fašistično držo. Nekoč se mi je to zdelo normalno ... V resnici pa so na tem območju ljudstva živela v sožitju od zmeraj. Prepričana sem, da bodo nove generacije to znova razumele.

Menite, da ste kot izpraševalka iz profesorja, kot mu pravite, potegnili vse?

(smeh) U pam, da bodo bralci razumeli in začutili, kdo je Boris Pahor.

Kako Italijani doživljajo lik in delo Borisa Pahorja?

Predvsem kot človeka, ki je preživel koncentracijsko taborišče in dočakal visoko starost. Ko nastopa v televizijskih oddajah, gledalce njegova pripoved gane. Zaradi narave mojega dela sem v stalnem stiku s precejšnjim delom italijanske literarne inteligence in ta ga ceni predvsem zaradi knjige Nekropola, njegov preostali literarni opus je precej neznan. A ga imajo kljub temu za velikana. Paolo Mieli, direktor RCS Libri, je prišel na predstavitev najine knjige v Milano in rekel, da si ta človek zasluži Nobelovo nagrado. Pa ne samo zaradi svoje književnosti, temveč zaradi njene družbene vrednosti. Zaradi naboja bojevitosti, ki ga nosi v sebi.

Kaj vam je še prišlo pod roke, ko gre za slovensko literaturo?

Nekaj prevodov, med njimi izvrstni Miha Mazzini, Brina Svit ...

Kaj pomeni biti urednica ene od prilog dnevnika Il Sole 24 Ore?

Hm, časopis že trideset let izdaja družbeno - kulturno prilogo z imenom Domenica (Nedelja). Sicer velja Il Sole 24 Ore za gospodarsko - finančni časnik, za tretji najbolj brani časopis, prvi je Il Corriere d ella Sera, La Rep ubblica, z nekaj več kot 300.000 prodanimi izvodi. Pred tridesetimi leti je nekdo iz uredništva predlagal nenavadno idejo, da bi finančni časopis imel kulturno prilogo, s pregledom tako nad italijansko kot tudi evropsko kulturno-umetniško produkcijo. Smo majhna, sedemčlanska redakcija, sedem novinarjev, urednikov. M ed bolj udarnimi sekcijami so književnost, filozofija, znanost, umetnost in ta, ki jo urejam: film, teater, glasba.

Domenica velja za precej elitistično edicijo.

(smeh) To nam pogosto očitajo, a kot veste sami, postajata umetnost in kultura zaradi lahkotnega obravnavanja v medijih vse preveč klepetavi. Zato ju včasih prav po akademsko zapakiramo in predstavimo bralcem; tisti, ki ju imajo zares radi, se pač prebijejo skoznje. Zato očitek hermetičnosti z veseljem sprejmem - zame je postal kompliment.