Peter Kovačič Peršin: Misliti, da prevrati niso več mogoči, je naivno

Njegov pedigre je sestavljen iz več barv; njegova rodbina je bila pri partizanih in domobrancih, sam pa bi oblekel črni talar.

Objavljeno
02. julij 2011 11.01
Posodobljeno
02. julij 2011 14.04
Jožica Grgič, kultura
Jožica Grgič, kultura
Peter Kovačič Peršin (1945) je v štiridesetih letih urednikovanja Revije 2000 previharil družbene in politične spremembe in ne njemu ne reviji v tem času ni bilo vedno lahko preživeti. V Sloveniji imamo navado, da javne ljudi, kar Peršin s svojim obsežnim publicističnim in za krajši čas tudi političnim delom je, razvrščamo po ideološki oz. svetovnonazorski pripadnosti, vendar on ves čas ostaja neuvrstljiv v naše običajne kategorije belih, rdečih, črnih. Če bi gledali tako, je njegov pedigre sestavljen iz več barv, kajti njegova širša rodbina je bila pri partizanih in domobrancih, sam pa bi, kot se je v mladosti namenil, oblekel črni talar, če si na približno polovici te poti ne bi nakopal nezaupanja Cerkve. Vseeno sta Cerkev in katolicizem vse do danes ostala v središču njegovega zanimanja in enako tudi politika in država. Vseskozi je kritičen do vseh teh, in to s krščansko-socialnega in osebnega etičnega izhodišča, da je človek nad ideologijo in kapitalom. S tem je širil slovenski duhovni in kulturni prostor, zaradi česar ga je predsednik države Danilo Türk pred dnevi odlikoval z zlatim redom za zasluge.

Revija 2000 je 40 let kritično vrednotila politiko, državo in Cerkev in pomembno prispevala k demokratizaciji slovenske družbe. V njej so objavljali vidni slovenski izobraženci. Zdaj napovedujete, da bo prenehala izhajati. Kako je z revijo in sodelovanjem vidnih izobražencev danes glede na to, da je ozračje drugačno in da ljudje pričakujejo, upravičeno, kolikor toliko pošteno plačilo za svoje delo?

S sodelavci ni bil nikoli problem. Večina univerzitetnih profesorjev, sodelavcev se je prostovoljno odpovedala honorarjem v korist honorarjev za samostojne kulturne delavce. Tako je revija lahko sploh izhajala. Volje za sodelovanje pri reviji je bilo vedno veliko, tudi med mlajšimi humanisti in pisci. Potrebna pa je nova ekipa, ki bi vodila revijo in založbo. Toda vsakdo pričakuje vsaj minimalen honorar za to delo. Teh sredstev pa ni. Želja sodelavcev je, da revija ostane vsaj kot spletna revija, ki bi jo izdajali skupaj z revijo Znamenje, ki po 40 letih tudi napoveduje svoj zaključek. Ministrica za kulturo [v odstopu] Majda Širca je rekla, da je pripravljena ta projekt podpreti.

Kaj je temeljni vzrok za ugašanje obeh revij?

Temeljni vzrok je po mojem mnenju v tem, da naša revija in tudi revija Znamenje nista zaželeni pri strukturah. Za Znamenje je to jasno, ker je bilo namenjeno cerkvenemu oz. katoliškemu prostoru, in ta prostor se je izrazito ideološko zaprl za sodobne ideje, ki krožijo v zahodnem katoliškem svetu ter skušajo ohranjati koncilski duh oz. posodobiti katolicizem. Za našo revijo je po svoje tudi razumljivo, da je v sedanjem trendu nezaželena zaradi tega, ker je bila ves čas družbeno kritična. Najprej do partijskega režima, saj se je zavzemala za družbeni dialog in demokratizacijo, po osamosvojitvi pa je kritično spremljala naš razvoj. Zato je bila ves čas deležna ignoriranja etablirane politične in cerkvene javnosti in zapostavljanja tudi pri subvencioniranju. Dejstvo je, da smo kot družba še vedno ujeti v ozke ideološke poglede in izključujočosti. Tudi ne moremo preseči kulturnega provincializma, malomeščanske mentalitete, ki podpira predvsem trendovske, modne projekte in ne vidi ključnih problemov sodobnega sveta, na katere se moramo odzivati.

Ali lahko glede tega ta čas primerjate s tistim med letoma 1973 in 1977, ko zaradi družbenokritične osti revija ni smela izhajati?

Razmere so različne, mentaliteta na kulturnem področju pa je ostala podobna, tudi glede subvencioniranja. Politično je bil tisti čas svinčen. Leta 1973 je padla Kavčičeva vlada in končal se je proces demokratizacije partijske države, dokončno z afero petindvajsetih poslancev. Poslanec republiške skupščine Tone Remc je bil kot pobudnik peticije za demokratično kandidiranje funkcij odstranjen iz politike in javnosti. Bil je poleg Andreja Uleta nosilec odprtega dialoga, zavzemal se je za pravico kristjanov do javnega izražanja in odločno je zagovarjal obstoj Revije 2000. Danes smo formalno demokratična družba, naše življenje pa obvladujejo klanovstvo in lobiji v politiki, gospodarstvu, kulturi. Kultura demokratičnega obnašanja pa izvira iz spoštovanja in upoštevanja vseh različnosti, ki oblikujejo življenje družbe.

Takrat nekaj let niste dobili dela, s čimer ste bili v tistem času, ko so bili vsi zaposleni, izjema. Kaj je bil vzrok?

Že samo urednikovanje revije, saj so bile moje prošnje za zaposlitev večkrat izrecno zavrnjene prav zaradi tega. Ukinitev revije je bila znak, da sem družbeno nesprejemljiv. Ukinitev pa je seveda izzvalo naše delovanje. V prvih številkah revije smo jasno začrtali svoj program glede narodnega vprašanja, naše vizije socializma in demokracije. Leta 1970 smo na študentskih demonstracijah deklarirali naš program, v katerem smo se zavzeli tudi za narodno spravo, kar je bilo nezaslišano. Proglas je pred republiško skupščino prebral Marjan Poljšak. Zadnji razlog za ukinitev pa je bila najbrž objava intervjuja z Edvardom Kocbekom leta 1973, ko je prvič po letih molka jasno označil položaj v slovenski družbi kot kritičen.

Službo pa ste poskušali najti?

Oh, gotovo sem napisal kakšnih petdeset prošenj, takrat sem bil absolvent na slavistiki in komparativistiki in vmes sem diplomiral. V tistih štirih letih sem se težko prebijal, ker sem že imel družino in tudi žena ni dobila redne zaposlitve. Dobil pa sem dve ugodni ponudbi. Na sekretariatu za šolstvo so mi ponudili službo profesorja slovenščine na policijski šoli v Tacnu, a pogoj je bil povezan z domobranstvom mojega očeta. Ta služba bi me kompromitirala in sem jo zavrnil. Druga ponudba je bila mesto novinarja v slovenskih oddajah na Deutsche Welle. Plača bi bila odlična, imel pa bi tudi možnost za podiplomski študij. Toda moji otroci bi kulturno postali Nemci. Ostati zvest slovenstvu in domovini je zame velika vrednota. Zavrnil sem. In ker je prav takrat pred poletjem 1977 prišlo dovoljenje za ponovno izhajanje Revije 2000, sem šel k predsedniku republiške konference SZDL Mitji Ribičiču in mu rekel: dali ste dovoljenje za revijo, in če hočete, da izhaja, mi morate dati službo. Pri priči je poklical svojega tajnika in mu naročil, naj se takoj dogovori z Mladinsko knjigo, da me zaposlijo kot lektorja. Dobil sem službo korektorja s tako normo, da sem moral delo nositi tudi domov. Vsa različna poniževanja sem zdržal, ker sem vedel, zakaj, in danes mi ni žal.

Pod katerim kulturnim ministrom pa je šlo reviji najbolje?

Začeli smo kot samizdat, prvi v SFRJ. Minimalno subvencijo smo začeli dobivati šele konec sedemdesetih let. Normalno subvencijo nam je zagotovil šele minister Matjaž Kmecl. Po osamosvojitvi nam jo je Demosov minister Andrej Capuder zmanjšal in je želel revijo kar ukiniti. Minister Sergij Pelhan je subvencijo nekoliko zvišal. Zanimiva pa je tale prigoda. Ko sem sprejel predsedovanje komisiji za grobišča, mandat je imela stranka Boruta Pahorja, ki je bil predsednik parlamenta, se mi je on zahvalil, ker sem prevzel to funkcijo, ki so se je vsi otepali. Obljubil mi je, da se mi bo za prostovoljno vodenje komisije oddolžil. In ker je pri tem vztrajal, sem predlagal, naj končno uredi subvencioniranje Revije 2000. Ko sem potem v skladu z dogovorom z ministrstvom za kulturo, ki ga je vodila Andreja Rihter, zaprosil za višjo subvencijo, jo je to zavrnilo. Problem je bil tudi naslednji dve leti, ko pa je v desni vladi postal minister za kulturo Vasko Simoniti, je subvencijo brez posebne intervencije znatno zvišal. Leta 2010 smo pod javno agencijo za knjigo doživeli enak scenarij kot pod ministrico Rihterjevo, črtani smo bili iz programa rednega subvencioniranja. Po štiridesetih letih bitk za ohranitev revije nisem imel več energije in smo objavili prenehanje izhajanja.

Kako pa je Cerkev sprejemala to revijo, ki ste jo soustvarjali katoliški izobraženci?

Ves čas kritično in čedalje bolj odklonilno. Po osamosvojitvi, ker nismo zagovarjali njenega koncepta vključevanja Cerkve v javno življenje, obnavljanja predvojne integristične politike in smo vztrajali pri izročilu krščanskega socialnega gibanja, pa smo doživljali tudi pritiske, da se revijo in naše gibanje zatre. Takrat je Revija 2000 izhajala v več kot 1300 izvodih in v kakšnem letu po osamosvojitvi je bilo skoraj dve tretjini odpovedi. Potem so iz stranke SKD poslali k meni nekega duševno neuravnovešenega študenta s sporočilom, da so zdaj končno dosegli likvidacijo revije.

In to je bilo zaradi vpliva uradne Cerkve?

Sklepam tako, ker je cerkveno vodstvo že pred prvimi volitvami zahtevalo mojo odstranitev iz politike.

Je morda odklonilni odnos izhajal tudi iz tega, da ste nameravali postati duhovnik, med študijem pa ste si premislili?

Glavni vzrok je bilo moje kritično stališče tako do cerkvene prakse kot do cerkvene politizacije pred vojno, med njo in po osamosvojitvi, ko se je katoliški integrizem spet poskušal utrditi. Jasno je, da je kritika teh procesov, ki obnavljajo staro ideološko in politično razklanost, nezaželena.

Zakaj se ta ideološka razcepljenost kar nadaljuje?

Ima pregloboke korenine in preveč je volje, da se ohranja zaradi političnih interesov vplivnih skupin. Narodni razkol se ni začel leta 1941, ampak že v 19. stoletju z ideološko delitvijo duhov na Slovenskem in se je v 30. letih zabetoniral z razkolom znotraj katoliškega tabora med klerikalno stranko in krščanskimi socialisti. Medvojno dogajanje je posledica tega. Tudi usoda krščanskih socialistov in katoliške večine v NOB ima korenine v tem razkolu, kakor ugotavlja dr. Andrej Gosar, poglavitni predvojni teoretik in politik krščanske socialne akcije. Partija je brez težav obvladala Osvobodilno fronto s svojo organizacijo, političnim in vojaškim kadrom. Zato ne bomo presegli te razklanosti, če ne bomo razčistili teh razmerij in dokler ne bomo sposobni vzpostaviti narodne pomiritve. To pa zahteva sprejetje idejne in politične različnosti kot pogoja sožitja. Ne bomo dosegli enotnih pogledov ne na našo preteklost ne na urejanje sedanjega življenja in družbe. Moramo pa sprejeti temeljne norme civiliziranega obnašanja.

Potrebujemo narodno spravo, sprava pa je moralno dejanje medsebojnega odpuščanja in sprejetja. Prvi pogoj zanjo je, da kot narod vzamemo nase vso zgodovinsko resnico in jo priznamo. Revolucijo kot nasilno dejanje moramo zavrniti, toda osvobodilnega boja ne moremo postavljati pod vprašaj. Že zaradi naše moralne higiene, da ohranimo nacionalno svobodoljubnost. Pa tudi zato, ker brez NOB danes ne bi imeli svoje države. Boj proti nacizmu in fašizmu kakor tudi upor proti komunistični diktaturi ostaja legitimacija demokratičnih narodov in držav. To nam daje vstopnico v njihov krog. Sprava zahteva, da prenehamo z razpihovanjem medsebojnega sovraštva. Če kdo, smo kristjani poklicani k spravi, kakor naroča apostol Pavel v pismu Korinčanom: … nam pa (je Bog) naložil službo sprave. Pri Katoliški cerkvi v Sloveniji ne razumem tega, da še vedno ne zmore prositi odpuščanja za to, da je zavedla vernike v bratomorni boj in jih nato prepustila njihovi usodi.

Zakaj ste opustili namen, da bi postali duhovnik?

K temu sem bil prisiljen. Nadškof Pogačnik me je za eno leto odslovil iz semenišča zaradi kritičnih stališč do tradicionalne religiozne prakse in predvsem klerikalizma. Moj pogled na Cerkev so ocenili kot protestantski. Nadškof mi je za duhovnega vodjo določil profesorja teologije Franca Rodeta, ki naj bi v letu preizkušnje ugotovil mojo primernost za cerkveno službo.

V katerem letniku študija je bilo to?

To je bilo po drugem ali tretjem letniku. Kako bom preživel to leto zasebnega študija teologije, jih ni zanimalo, temveč moja idejna podreditev.

Kako je profesor Rode, zdajšnji kardinal, ugotavljal vašo primernost za duhovnika?

Sprva sva imela dobrohotne pogovore. Prišla sva navzkriž zaradi pogledov na medvojno vlogo Cerkve. Nekoč mi je rekel: Ko bomo mi zmagali, bomo mi napisali zgodovino, ki bo Cerkev oprala vse krivde. In ob drugi priložnosti, ko sem zanikal zgodovinsko veličino Cerkve, ker je ta lahko le duhovna veličina, sicer je uveljavljanje oblastništva, ki je navzkriž z evangelijem, mi je navrgel trdoglavost. In pristavil: Glej veličino Cerkve. Ko so konkvistadorji po dolgih mesecih plovbe dosegli novo deželo in stopili na kopno, so pokleknili in se Bogu zahvalili za srečno plovbo. Nato so posekali drevo, stesali križ, ga zasadili, posvetili deželo Kristusu kralju, potem pa zaskočili domačinke in zaplodili nov katoliški narod. Ogorčeno sem odgovoril: Ja, gospod profesor, vendar so pri tem pobili njihove može in sinove. In on na to: Ti moralist, saj to gre zraven. V tistem trenutku sem vedel, da v taki instituciji nimam kaj iskati. Bil sem idealist. Danes gledam na te njegove besede kot na provokacijo, ki naj bi razkrila, ali sem podredljiv. Za cerkveno institucijo je pač bistveno, da se ukloniš njeni volji, ne morda osebna vera in etična drža.

Kakšen je bil odnos z uradno Cerkvijo v času, ko ste organizirali krščansko politiko?

Podobno je bilo tudi ravnanje cerkvenega vodstva, ko smo pred prvimi demokratičnimi volitvami ustanovili krščansko socialno gibanje. Takoj po tej ustanovitvi sem prosil nadškofa Alojzija Šuštarja za sestanek s predstavniki Cerkve, da razčistimo medsebojne odnose in preprečimo konflikte. Sestanek je sklical Janez Gril, vodja medškofijskega odbora za študente, udeležili so se ga predsedniki vseh medškofijskih odborov, vodil ga je nadškof Šuštar. Na sestanku sem zagovarjal stališče, da mora biti politika kristjanov avtonomna, predstavniki Cerkve pa so seveda zagovarjali obnovo modela predvojne klerikalne politike. V debati je prišlo do tako ostrega konfrontiranja, da je predsednik odbora za laike Marjan Dvornik, ki je bil hkrati član našega gibanja, prostodušno vzkliknil: Gospodje, če bi ustanavljali klerikalno stranko, bi nas podpirali, ker vztrajamo pri laični krščansko-socialno usmerjeni stranki, ste proti. Nastala je tišina. Vedel sem, da je zadeva končana. Na občnem zboru SKSG, ki smo ga imeli čez kakšen mesec ali dva pri frančiškanih na Tromostovju, je potem Lojze Peterle zahteval v imenu škofije, kot je dejal, moj odstop, sicer Cerkev ne bo podprla stranke na volitvah. Brez oklevanja sem odstopil, rekoč, da pri ustanavljanju klerikalne stranke ne morem sodelovati. In dejansko se je poosamosvojitvena integristična politika pokazala za napačno pot, škodljivo predvsem za pastoralno poslanstvo Cerkve, ki si je v teh dveh desetletjih zapravila svoj moralni ugled.

Najbrž ne samo zaradi tega?

Tudi njen koncept podpiranja neoliberalnega kapitalizma se je pokazal kot zgrešen. Prav tako se je za njeno pastoralno vlogo pokazal kot poguben njen finančni avanturizem.

Je želja po vplivanju cerkvene hierarhije na družbo in politiko specifična za ta prostor?

Nadškof Alojzij Šuštar je jasno rekel: Cerkev bo imela toliko moči, kolikor bo imela kapitala. Zato so tudi zahtevali vrnitev vsega premoženja. Zaradi tega je na primer prišlo do razhajanja med nadškofom Šuštarjem in nekdanjim priorjem kartuzije Pleterje patrom Janezom Hollensteinom, ki je zavrnil, da bi kartuzija dobila nazaj nacionalizirane gozdove. Rekel je, da to zanje pomeni samo breme, ker njihova vloga ni ukvarjati se z gospodarstvom. Želel je, naj gozdno gospodarstvo naprej upravlja gozdove in da kartuziji ustrezne količine lesa za vzdrževanje poslopij. Najbrž je bil tudi zaradi tega stališča na hitro odstavljen kot prior. V Cerkvi se skozi vso zgodovino konfrontirata dva koncepta njene navzočnosti v svetu: oblastniški in duhovno služeči. Koncept Vatikana v tranzicijskih državah je jasen – rekatolizacija z vrnitvijo družbene moči Cerkve.

Mislite, da želi biti Cerkev tudi danes dejavna v politiki?

Cerkev se ob vsakem političnem ali družbenem vprašanju, ki zadeva njene interese, oglaša, saj ima legitimno pravico do tega kot civilnodružbena ustanova. Ne sme pa presegati civilnodružbenih okvirov. In kot ustanova duhovnega poslanstva ne bi smela posegati v politiko, če seveda sledi evangeliju. Morda bo škandal s finančnimi špekulacijami nekoliko streznil njeno vodstvo, da bo spoznalo, da družbena moč in kapital Cerkvi ne bosta zagotovila prihodnosti.

Zakaj je imela Cerkev v socializmu večji vpliv na družbo, kot ga ima danes?

Takrat so nekaj dali na njeno mnenje tudi laiki, danes so celo deklarirani katoličani apatični in kritični do njenega delovanja. Zgublja svoj moralni ugled.

Kaj za vas pomeni živeti krščansko?

Biti kristjan ne pomeni pripadati konfesionalni ustanovi, je stvar osebne vere in zvestobe evangeljskemu sporočilu in moralnim normam. Integristični model, ki poudarja družbene vidike pripadnosti katoliški instituciji in se zavzema za njeno družbeno moč, k temu so naravnana tudi mnoga sodobna cerkvena gibanja in kongregacije, nima prihodnosti. Danes je sicer v porastu, a zato tudi povzroča vse večjo poplitvenost krščanskega bivanja in getoizacijo Cerkve. Ne le da bi se morala Cerkev vrniti k načelom drugega vatikanskega koncila, morala bi narediti radikalni korak k posodobitvi, če želi še nagovarjati sodobnega človeka.

Kako pa gledate na predpraznično akcijo molitve in posta za domovino?

To se mi zdi nekako mimo življenja. Molitev za domovino poznajo vse religije in pomeni pozitiven duhovni odnos do domovine. Ta je na mestu. Post se mi pa zdi demagoška gesta spričo tega, kako je Cerkev sama s svojimi finančnimi malverzacijami in svojim podpiranjem neoliberalnega kapitalizma prispevala k večanju revščine.

Pretekle dni se je ob obletnici samostojne Slovenije veliko govorilo o vrednotah. Vse to nič ne pomaga, razkrajanje se nadaljuje, kar pomeni, da bi bilo treba ukrepati in ne zgolj govoriti. Kdo bi moral ukrepati in kako?

Vrednota je vedno osebna drža posameznika. In ta je osnova družbenih vrednot. Temeljni problem pri nas je, da nimamo novega družbenega koncepta, ki bi temeljil na etičnem kodeksu. Kapital in profit nista vrednoti. Sta pa aksiom kapitalizma, ki je v principu sistem izkoriščanja. Če v vseh strukturah, od političnih do gospodarskih, prevladuje plenilna mentaliteta, če politiki jemljejo svojo funkcijo kot fevd – kaj pa je drugega kot fevd na primer članstvo v nadzornih svetih, ki prinaša članom enormne zaslužke za to, da omogočajo divje lastninjenje podjetij, povečini s stečajnim izidom, torej njihovo uničevanje in socialno revščino odpuščenih delavcev –, ne moremo kot družba začeti nove zgodbe razvoja. Ta se lahko utemelji le na novih etičnih načelih družbenega ustroja. Tako smo še vedno v fazi razkrajanja starega družbenega in gospodarskega sistema.

Mar ni pri nas plenilna mentaliteta še izrazitejša kot drugod?

Plenilna mentaliteta je izrazitejša v vseh tranzicijskih državah in tudi pri nas. Slepo sledimo konceptu neoliberalnega kapitalizma, ki tranzicijske dežele peha v neokolonialno odvisnost. Sledimo gospodarsko družbenemu modelu, ki že napoveduje svoj krah. Zato so se nekatere institucije Evropske unije že začele zavedati ključnih problemov sodobne krize.

Evropska mreža proti revščini (EAPN) je leta 2009 na zasedanju v Bruslju predlagala strategijo razvoja po letu 2010. Postavila jo je na tri temeljne vrednote. Prva je, da moramo postaviti človeka in zemljo pred dobiček. Druga vrednota je, da naj gospodarstvo služi razvoju. Tretja, da sta boj proti revščini in izključenosti ter obramba človekovih pravic pogoja napredka. Vse naše politike, ki toliko govorijo o novi družbeni in gospodarski strategiji, spregledujejo te vrednote. Zamegljujejo položaj z nesmiselnimi reformami in zahtevami, recimo tudi po novi ustavi. Toda saj naša ustava opredeljuje Slovenijo kot socialno državo in jasno pove, da ima kapital tudi socialne in ekološke dolžnosti. Tem načelom naj sledita politika in gospodarstvo. Dokler ne bomo postavili človeka in zemljo pred kapital, ne bomo stopili na tako imenovani evropski vlak. Vračamo se v kapitalizem 19. stoletja.

Kdaj se bomo po vašem mnenju povzpeli na to raven?

Politične garniture, ki so na oblasti ali pa v opoziciji, tega ne obetajo. Verjetno bo treba čakati, da se kriza do konca zaostri, da družba doživi zlom, in šele takrat bo lahko prišlo do bistvenega premika. Potrebujemo novo vizijo, ki jo lahko dajo le novi ljudje.

Ampak ljudje z vizijo in znanjem se otepajo odgovornejših položajev na vseh področjih, ker v takšnih razmerah ni mogoče nič storiti, pogosto pa niso niti pripuščeni.

Otepajo se predvsem ljudje z moralnim in socialnim čutom. Vlak drvi v prepad, ampak v salonu še vedno prirejajo bankete.

Ali ni nenavadno, da ljudje to tako potrpežljivo prenašajo?

Odgovoril bom z besedami pisatelja Pregla, ko je v Tolmincih, romanu o tolminskih puntarjih, zapisal, da je graščak dal vprašati, kako se ljudstvo obnaša. In ko je dobil odgovor, da ljudstvo preklinja, je zamahnil, češ, to še ni tako hudo, hudo bo, ko bodo začeli moliti. Takrat, ko ljudje obupajo in ne vidijo več drugega izhoda, ko namreč ni več tolerančnega praga, gredo vase in pride do radikalnega odgovora na družben kaos.

Je v Sloveniji možen radikalni odgovor?

Noben sistem ni večen in običajno so z zgodovinskega odra vsi odstranjeni s prevratom. Razmere v Sloveniji so odvisne od razmer v Evropi in svetu. Te pa ne kažejo znakov opaznega izboljšanja.

Bi v Sloveniji lahko zavrelo, če bi vanjo pljusknilo od drugod?

Takrat bo gotovo zavrelo. Vedno v zgodovini je bilo tako, tudi ob pomladi narodov smo se, čeprav med zadnjimi, zbudili. Vsi zreli evropski narodi so preživeli več revolucij. Mi smo prvo doživeli v brutalni obliki hkrati z osvobodilnim odporom. Očitno premalo, da bi se tako imenovane družbene elite spametovale. Misliti, da prevrati niso več mogoči, je naivno.

Kaj nam je EU odnesla in kaj prinesla?

Evropa je gotovo pozitiven projekt že s tem, da zagotavlja mir na naši celini. Če bo EU razpadla, kar bi se po gospodarskem kolapsu in sesutju evra lahko začelo dogajati, se bodo po vsej verjetnosti začeli obnavljati stari imperialni apetiti in vzpostavljati stare interesne sfere, kar bi lahko pripeljalo do novih mednacionalnih konfliktov, kot vedno je. Vprašanje je, ali ima Evropa dovolj moči, da bo ustavila trend socialnega razslojevanja in gospodarske krize. Če ima Nemčija danes pozitivno gospodarsko rast in socialno stabilnost, je to premalo za vso Evropo. In če kolapsira ameriško gospodarstvo, bo to porazno vplivalo tudi na Evropo. Če se bo trend, kakršen je v Sloveniji, nadaljeval v EU, ne moremo pričakovati dobrega izida.

EU pomeni za Slovenijo gotovo možnost razvoja, kakršne nismo imeli v preteklosti. Nima pa evropska birokracija posluha za ohranjanje narodnih identitet. Dominantni jeziki in kulture še naprej preplavljajo manjše. Vse bolj se uveljavlja monolitna kultura in brišejo se avtohtone. Globalizacija usodno načenja problem identitete, ki je nepogrešljiv dejavnik osebne stabilnosti in tudi družbene.

Nemci so na problem globalizacije, ki lahko ogroža rabo nemščine, odgovorili z zakonom, da je pouk nemškega jezika obvezen na vseh smereh visokega šolstva, tudi tehniških, in gre za jezik stomilijonske govorne skupnosti, mi pa odgovarjamo s krčenjem pouka slovenščine in slovenske kulture, s krčenjem rabe maternega jezika v izobraževanju, znanosti, gospodarstvu, celo v literaturi; da o zgodovinski zavesti in pouku narodne zgodovine ne govorim.