Politični vrtiljak smrti

Razpad Pozitivne Slovenije na dva dela, ki ga je sprožil njen ustanovitelj Zoran Janković, in na drugi strani obsodba Janeza Janše, prvega tako pomembnega politika v zgodovini države, bosta povzročila tektonske premike na slovenskem političnem prizorišču. Kratkoročni so že vidni. Koalicija se je razsula, predsednica vlade bo prej ali slej morala odstopiti, vlada bo po zanjo najbolj ugodnem scenariju delala s polnimi pooblastili do jeseni, po najslabšem pa le še teden dni. SDS, zdaj najmočnejša parlamentarna stranka, hkrati pa ranjena v svojem jedru, že rožlja z ustavno obtožbo. Država je v šoku, državljani zbegani. Nihče ne ve natančno, kaj sledi. Jasno je le, da se bo zavrtelo zapleteno kolesje postopkov menjave oblasti, od razpustitve parlamenta do volitev in na koncu dogovora o novi koaliciji. Skupaj torej najmanj pol leta mrtvega teka.

To bodo druge predčasne volitve v treh letih. V šestih so se zamenjale tri vlade, še letos bomo očitno dobili četrto. Medtem ko je koalicija Boruta Pahorja z velikimi težavami – spomnimo, da je imel na koncu premier samo še tretjino ministrov – dočakala tri leta, je vlada Janeza Janše padla po enem letu, Alenka Bratušek pa se bo preselila iz vladne palače po letu in pol. Vlade se menjujejo hitro. Prehitro za strukturne in tudi za manj ključne spremembe, nujne za okrevanje gospodarstva in celotne družbe.

Seveda ni razloga, da bi se nesposobni premier, vlada, ki se spre z lastnimi državljani, ali majava koalicija obdržali na oblasti. Predčasne volitve so pravzaprav edina rešitev, ko se politika, tako kot se dogaja zdaj, znajde v blokadi. Toda v Sloveniji je ta politični vrtiljak smrti odraz resnejših, strukturnih problemov družbe. Kaže na globoko krizo političnega razreda, ki nima pravih odgovorov na spremembe časa in je zato ujet v vedno enakih pogubnih vzorcih. Ni res, da volimo vedno iste obraze. V zadnjih desetih letih so se vodstva strank prenovila, prišla in odšla je vrsta novih politikov in strank. Pač pa izbiramo med vedno enakimi političnimi vzorci, čeprav je ta razpršena v različnih strankah in tradicionalno sovražnih blokih.

Sta Jankovićev »detomor« stranke, ki jo je ustanovil, in Janševa obsodba lahko začetek konca te pogubne spirale? V prvem hipu zagotovo ne. Na naslednjih volitvah bo še vse po starem. SDS je pričakovano strumno in enotno stopila v bran svojemu predsedniku. Tako bo tudi, ko bo moral v zapor. Zdaj je bolj jasno, zakaj je stranka v zadnjih mesecih stavila vse karte na referendum o zakonu o arhivih in s tem mobilizirala lastno volilno bazo. Janša jo potrebuje. Močan je toliko, kot je trdno njegovo politično zaledje. Če te podpore ne bi imel, bi bil le prvi predsednik vlade, ki je bil obsojen v epilogu ene od tranzicijskih zgodb. Vprašanje je, kdaj se bodo v stranki, ki ji ankete napovedujejo zmago na volitvah, a njen predsednik ne more postati premier in torej ne bi mogel sestaviti nobene vlade, pokazale prve razpoke. To je odvisno zlasti od tekmecev na desnici, NSi in SLS, ki sta pred evropskimi volitvami prvič nakazali možnost alternative.

Janković bo potres, ki ga je povzročil, politično težko preživel, celo na mestu župana prestolnice. Tudi on je v številnih postopkih in ga v prihodnjih letih čakajo sodni boji z negotovim izidom. Je del fenomena županov podjetnikov, ki so v zamahu zavzeli slovenska mesta, čeprav je bilo ves čas jasno, da dosegajo uspehe s hojo po robu pogosto res togih pravnih okvirov. A ker so bili dosežki otipljivi, od stadionov do vrtcev, parkov in novih cest, je bila javnost pripravljena zamižati na eno ali celo obe očesi. Konec tega obdobja sta nakazala padec Franca Kanglerja in obsodba Borisa Popoviča. Z vrnitvijo na čelo PS je Janković podrl mostove za sabo in prekinil vsa zavezništva. Tudi njegova politična usoda bo odvisna od sposobnosti njegovih tekmecev, ki se zdaj razbiti in vsevprek sprti gnetejo na levici.

Slovenska politika je torej na prelomni točki. Procesi, ki sta jih sprožila Janković in Janša, so lahko priložnost za začetek dolgoročnih, temeljnih sprememb. Ne govorimo o novih obrazih; dokazov, kako hitro tem lahko spodrsne na spolzkih tleh državne politike, je bilo v zadnjem mandatu več kot dovolj. Če bi se strankam, ki prisegajo na zmernost, strokovnost, etično čistost in skupno dobro, uspelo dogovoriti vsaj o datumu predčasnih volitev, ne da bi pri tem še bolj pohabile interese države, bi bil to že prvi korak. Potem bi lahko vsaj upali, da tudi naslednje volitve in tiste za njimi ne bodo samo novi ovinki na stari poti, ki pelje samo še navzdol.