Pompeji: Počitnice pod vulkanom

Ali je arheologija spet v modi? Zanimanje obiskovalcev za velike arheološke razstave je namreč vsako leto večje, prav takšno, kot da gre za retrospektivno razstavo katerega od slavnih slikarjev.

V Britanskem muzeju v Londonu obiskovalce trenutno navdušuje razstava Življenje in smrt v Pompejih. Vrste za karte so dolge, v muzejskih trgovinah lahko kupite kopije čudovitega nakita, ki so ga našli pod vulkanskim pepelom, BBC snema dokumentarce o zadnjih minutah življenja v tem lepem mestu. Angleži pač znajo pripraviti svoje kulturne dogodke.

Zanimanje Otočanov za to, da bi letošnje poletne počitnice preživeli na jugu Italije oziroma v bližini Neaplja in Pompejev, je od lani poraslo za kar devetdeset odstotkov. In to vse samo zaradi razstave. Temu se reče kreativna industrija v praksi.

Britanski muzej se je na dogodek začel pripravljati že pet let prej. Z reklamami, plakati, dokumentarci, katalogi in intervjuji pa so začeli javnost bombardirati več kot pol leta pred otvoritvijo. Razstavo, ki je odprta še vse do konca septembra, naj bi si v enem letu ogledalo več kot 1,5 milijona ljudi.

Kurator Paul Roberts je želel predstaviti vsakdanje življenje v Pompejih in Herkulaneumu, tako da je razstavo zastavil, kot da gre za veliko vilo, po kateri se sprehajajo obiskovalci: po spalnici, mimo čudovitega bazena, po jedilnici, vrtu ... Želel si je, da bi človek iz 21. stoletja dojel, da stari Rimljani niso bili tako zelo drugačni od nas.

Mumificirano mesto

Ko sem že pred leti prvič obiskala Pompeje, sem pomislila, da je to mesto za arhitekte najverjetneje nekaj takšnega, kot je telo brez kože za zdravnike, in da se arheologi v njem počutijo tako kot psihoanalitik, ki lahko svojemu pacientu gleda naravnost v podzavest.

Pod skoraj šestmetrsko plastjo lehnjaka in pepela so se ohranili mnogi drobni detajli. Ko sem vstopala v hiše, se je zdelo, kot da gre za starodavni Černobil, v katerem so prebivalci v naglici odšli in vse pustili za seboj.

Na starih ulicah je bilo na stotine lepih potepuških psov in seveda na tisoče turistov, vsaka hiša je bila drugačna od druge, velikanski javni trgi, amfiteater, forum, templji, stadion, kopališča.

Ne čudi, da so Pompeji od nekdaj navdihovali umetnike. Nekatere zaradi praktičnih reči, druge zaradi duha.

Ko je leta 1860 Garibaldi s svojimi rdečesrajčniki prikorakal v Neapelj, je Aleksandra Dumasa starejšega poimenoval za izvedenca arheoloških zadev. A vendar le zato, da bi odkril erotične freske, ki so jih prvi »arheologi« iztrgali iz sten in jih skrili v bližnje palače.

Mozart je napisal Čarobno piščal, ko se je vrnil iz tega pokopanega mesta. Walter Scott je Pompeje poimenoval za mesto mrtvih, Goethe za mumificirano mesto. Sigmund Freud je o psihoanalizi govoril kot o »izkopavanju zasutega mesta« oziroma »izkopavanju« mučnih fantazij in bolečih doživetij. Navdih za te izraze je našel prav v Pompejih.

Po teh ulicah so se sprehajali Charles Dickens, Mark Twain, Proust jih je v zapletenih metaforah omenjal v Iskanju izgubljenega časa.

Pompeje slutimo v seriji slik Seagram Murals, ki jih je v 60. letih Mark Rothko naslikal za restavracijo The Four Seasons v New Yorku, zanje prejel dva milijona dolarjev in pol ter jih potem vrnil nazaj naročniku, saj je ugotovil, da ne bo prenesel, da bi bogataši njegovim platnom kazali hrbet in jedli. Med nastajanjem slik je obiskal Italijo, med mesti tudi Pompeje. Serija slik sluti barve mesta, silhuete stebrov, žalost in skozi metafizično svetlobo njegovih slik v gledalca odseva temno slikarjevo srce.

Vsakdanje življenje

Razstava v Britanskem muzeju se na trenutke zdi kot metafora. Vendar je del, ki prikazuje življenje v mestu, zelo realističen. V spalnici najdemo fresko, ki prikazuje moškega in žensko, ko se ljubita, brezsramno pa ju opazuje suženj. Na belih školjkah v vitrinah je še vedno ohranjena sled rdečila, s katerim so si ženske barvale lica, poleg so okrašene srebrne žlice. Razstavljeni so grafiti oziroma »plakati«, ki so v času volitev poveličevali svoje kandidate. Vsepovsod visijo miniaturne freske, na katerih so rastline, portreti.

Ena bolj znanih slik na razstavi je portret peka Terentiusa Nea in njegove žene. Realistična in neidealizirana slika prikazuje lepa temnooka zakonca. On v rokah drži svitek papirja, ona voščeno tablico in pisalo, ki so ju za računovodska dela uporabljali obrtniki, in celo stoji pred možem. Ta podoba dokazuje enakopravnost spolov – da je bila ženska svobodna tako v življenju kot v ljubezni.

Največja freska, ki pokriva tri strani neba, prikazuje pisan vrt, drevesa, cvetlice, ptice, vodnjake, fantazijski vrt, ki se je širil v tridimenzionalno mediteransko zunanjost hiše.

Roka, ki ziblje zibko

In vendar nad to lepoto fresk in skulptur ter nad ležernostjo mediteranskega življenja visi smrt. Trenutek, ki je uničil življenje. Pompeje vedno povezujemo s katastrofo, v sebi imajo občutek apokalipse tako kot enajsti september. Tega se prvič zavedemo, ko med razstavnimi eksponati zagledamo črno zoglenelo otroško zibko, za katero se zdi, kot da je eden od rekvizitov iz filma Romana Polanskega Rosemaryjin otrok. Vidimo lahko tudi zogleneli hlebec kruha, ki ga je pred katastrofo zapustil pek, in celo zoglenela jajca.

Na koncu vstopimo v prostor mrtvih. Tam so razstavljena človeška telesa, ki so videti kot skulpture. Ko so v 18. stoletju začeli odkopavati mesta, so v praznine, ki jih je v pepelu pustil obris človeškega telesa, nalili mavec. Ko se je ta strdil okoli kosti in pepela, so nastali kipi iz resničnih človeških teles, zamrznjeni v trenutku. Nekateri imajo natančno ohranjen izraz groze na obrazu. Osamljen sedeči moški, s pokrčenimi nogami, je videti kot prestrašeni berač, ki prosi milost pred cerkvijo. Družina: moški in ženska, ki ji je sila vulkana iz rok iztrgala otroka, ki kakor da visi v zraku. Poleg njih leži truplo majhnega dečka, vidimo njegove kosti, nagubano tkanino tunike, v katero je oblečen, in zelo jasno je viden njegov miren obraz. Trupla teh ljudi so bila najdena v hiši s čudovito fresko vrta, ki je na ogled na razstavi. Ujeti so v trenutku smrti.

V mavčni odtis je ujet tudi pes, ki je umrl v agoniji. Psi so pogosto upodobljeni na freskah in v mozaikih.

Apokalipsa zdaj

V latinščini takrat ni obstajala beseda za vulkan. Vezuv je spal stoletja. A vendar je izbruh naznanjal s potresi in dimom. Teorija govori o tem, da je prav zato veliko ljudi Pompeje zapustilo, saj naj bi bilo v mestu v času izbruha le okoli 20.000 ljudi.

Zaliv Neaplja je bil predel, kjer so radi živeli bogati. Regija je bila zaradi vulkanske zemlje izjemno rodovitna. Bogataši iz prestolnice so sem radi hodili na počitnice, na igre na srečo, zabave in seks. A vendar je v mestih, kot so Pompeji, in Herkulaneumu živelo zelo veliko navadnih ljudi, obrtnikov, gostilničarjev, kmetov, gladiatorjev.

Rimski imperij že nekaj let ni bil v najboljši kondiciji. Rim je leta 64 prizadel uničujoči požar, plejbojski cesar Neron je s svojo druščino živel razkošno življenje, tisti, ki so mu bili blizu in so ga podpirali, so čez noč postali milijarderji. Ekonomija je bila tik pred propadom. Rešili so jo novi vojaški pohodi in z njimi velik pritok zlata in srebra.

24. avgusta leta 79 je mesto zgodaj zjutraj stresla eksplozija. Bila je tako močna, da je odtrgala del vulkanskega hriba.

Le nekaj minut po izbruhu se je velik steber vročih plinov in kamenja dvignil več kot petnajst kilometrov visoko v zrak in veter ga je začel nositi naravnost nad Pompeje. Masa kamenja in prahu se je začela ohlajati in padati na zemljo. Na tisoče ljudi je začelo bežati iz mesta. Sužnji so zapuščali svoje gospodarje in s tem tvegali, da jih lahko ubijejo, če jih ulovijo. Mnogi se niso želeli ločiti od svoje lastnine in domov. Ko je bila ura dvanajst, je na Pompeje že padlo sto milijonov ton pepela in kamenja. Strupeni plini so zadušili ljudi.

Rimski znanstvenik in enciklopedist Plinij starejši, veliki ljubitelj narave, je bil takrat ravno poveljnik rimskega ladjevja v Neapeljskem zalivu in je z druge strani zaliva opazil, da se nad Vezuvom vije velikanski oblak. Z ladjo se je odpravil proti obali, da bi raziskal vzroke za ognjeniški izbruh in pomiril prestrašene meščane. Ker se je veter obrnil, se ni mogel več vrniti. Ladja je zašla v oblak strupenih plinov in ti so pomorili posadko.

Herkulaneum je doletela drugačna usoda kot Pompeje; mesto je zalil plaz lave in drugega vulkanskega materiala. Ljudje so zgoreli. Za njimi so ostale kosti in počene lobanje, saj jim je zaradi vročine razneslo možgane.

V štiriindvajsetih urah je bilo vsega konec.

Ljudje

Kot najboljši forenzični detektivi iz televizijskih nadaljevank so arheologi skušali stoletja obnoviti življenja mnogih ljudi, katerih ostanke so našli v Pompejih in Herkulaneumu. Kdo so bili? Sužnji? Bogataši? Zakaj niso že prej zbežali iz mesta? Objeta zakonca v bogati hiši, dvajsetletno dekle, ki je imelo s seboj toliko denarja in zlata, kot ga niso našli še pri nikomur drugemu v Pompejih. Res je, da gre v tem primeru za novo arheološko najdbo, saj naj bi začeli zlato, denar in srebro pod pokopanimi Pompeji ropati že kmalu po tragediji. O tem naj bi pričali mnogi stari rovi, ki so vodili do pokopanega mesta, in latinski napisi na stenah – Ta hiša je bila že pregledana.

Ena glavnih značilnosti tega lepega mesta, piše angleška arheologinja Mary Beard, avtorica knjige o Pompejih, je bil smrad. Kanalizacija se je razlivala po cesti. Meščani so naokoli hodili v snežno belih togah, ki so jih čistili z urinom in žveplom. Urin je bil dragoceno čistilno sredstvo, ki so ga meščani odtakali kar v pripravljene posode pred tedanjimi čistilnicami.

Imeli so trgovine s hitro hrano. Tako kot v sodobni Italiji je bila pijača, ki si jo spil za točilnim pultom, cenejša kot tista za mizo.

Arheologi so ugotovili, da so morali sužnji opravljati mnoga fizična dela, saj so bile njihove kosti zelo uničene. Pompejci so bili sicer zdravi, imeli so le težave z zobmi. Živeli so povprečno štirideset let.

Raziskave DNK so pokazale, da so med njimi prevladovale evropske in tudi afriške genske značilnosti. Prebivalci naj bi bili strpni, spoli enakopravni, razmere za življenje so bile v teh toplih krajih idilične.

Seks v mestu

Ko hodimo po Pompejih, hitro opazimo, da so na mnoge hiše obešene tablice s falusnim simbolom. Nekaj časa so arheologi trdili, da so bili oznaka bordele, kar bi pomenilo, da jih je bilo v mestu res veliko. Potem se je razvila teorija, da je falična ikonografija pomenila simbol življenja in plodnosti in da so bile v tistem času nekaj povsem običajnega. Penis je bil talisman, simbol, ki je prinašal srečo. V hišah, v katerih so bili bordeli (v mestu naj bi jih bilo nekaj čez trideset), kjer je veliko čisto majčkenih kamric, so našli različne grafite, ki zvenijo preprosto sodobno, recimo: Bil sem tukaj in dobil dober fuk.

Na polovici 19. stoletja so veliko količino fresk in podob z eksplicitno erotičnimi prizori spravili v muzeje, pod ključ in daleč od oči javnosti. Pornografska kolekcija je bila javnosti predstavljena šele leta 2000.

Na razstavi v Britanskem muzeju je ena najbolj obleganih skulptur podoba boga Pana, ki spolno občuje s kozlom, ga nežno drži za bradico in mu strmi naravnost v oči. Izkopali so jo iz čudovite vile Papiri v Herkulaneumu in jo shranili v trezor Karla III. Burbonskega. V zakladnici Burbonov se je znašlo kar precej umetnin iz Pompejev, od fresk, ki so jih iztrgali iz zidov, do zlatega nakita.

V javnem kopališču na obrobju mesta so v slačilnici odkrili osem fresk z dinamičnimi erotičnimi poslikavami. Arheologi so se dolgo spraševali, ali so bila javna kopališča tudi javne hiše. Morda so podobe seksualnih prizorov neke vrste meniji, katalogi ponudbe. Arheologi trdijo, da ne, da v kopališču ni sobic, v katerih bi lahko prostitutke sprejemale svoje stranke. Javnih kopališč bogati Pompejci niso uporabljali, saj so imeli svoja; namenjena so bila tako imenovanemu srednjemu razredu in so veljala za spodoben, a tudi izjemno nevaren kraj. Obiskovalci so se namakali v treh bazenih z vodo: vročem, toplem in mrzlem, za konstantno temperaturo je skrbel zelo zapleten sistem. Voda v njih ni bila pretočna, tako da je bila res pravi raj za bakterije. Tisti, ki so imeli na telesu kakšno rano, so lahko zelo hitro dobili gangreno in umrli.

Mary Beard trdi, da so bile erotične poslikave neke vrste humorne in zabavne slike in so jih v slačilnici naslikali zato, da si je lahko vsak obiskovalec zapomnil, kje je njegov obešalnik oziroma njegova obleka: pod oralnim seksom, pod lezbičnim prizorom, pod skupinskim občevanjem ... Najbrž so res redkokdaj pozabili, kje so pustili svojo lastnino.

Kurator Roberts ima prav, s starimi Pompejci smo si v marsičem podobni. V enem od intervjujev je lepo povedal, da si je v bistvu želel, da se na razstavi objameta stari Rimljan in prebivalec enaindvajsetega stoletja.