Tiskane izdaje
Šestindvajsetletnima Dmitriju Konovaljovu in Vladislavu Kovaljovu je pred tednom dni rabelj zavezal oči, ju potisnil na kolena in z enim preciznim strelom v tilnik izvršil smrtno kazen. Tako so nekoč ravnali boljševistični likvidatorji. »Smrtna kazen je bila izvršena. Potrdilo o smrti lahko dvignete na upravni enoti v Vitebsku,« je pisalo v telegramu, naslovljenem na Ljubov Kovaljovo, mater usmrčenega obsojenca za teroristični napad na postajo podzemne železnice v Minsku. Zgodil se je aprila lani, v njem pa je umrlo 15 ljudi, 200 jih je bilo ranjenih. Sinovih posmrtnih ostankov ne bo videla nikoli. V skladu z belorusko zakonodajo sta državna skrivnost celo datum in kraj pokopa.
Vladislav je bil usmrčen, ker je na svojem domu v Minsku sprejel prijatelja iz Vitebska. Ta naj bi mu v vinjenem stanju prišepnil, da pripravlja teroristični napad. Pozneje je svoje priznanje na sodišču zanikal in povedal, da je nastalo na podlagi mučenja. Prijatelja iz otroštva sta bila usmrčena komaj tri mesece in pol po izreku obsodbe. Usmrčena sta bila, še preden sta se o pritožbi izrekla prezidij beloruskega vrhovnega sodišča in odbor Združenih narodov za človekove pravice. Usmrčena sta bila kljub pozivom evropskih voditeljev, borcev za človekove pravice in celo žrtev terorističnega napada, naj razglasijo moratorij. Zaradi dvomov o poštenosti sojenja in preiskave, zaradi manipulacij in pomanjkanja dokazov ter namigov, da je napad pripravila sama beloruska tajna služba KGB in s tem preusmerila pozornost z najhujše gospodarske krize po razpadu Sovjetske zveze. Ne trdimo, da sta nedolžna, ampak – in dubio pro rea, kar pomeni, da je v primeru dvoma treba delovati v prid obsojenca. Belorusko pravosodje je ravnalo v duhu – in dubio pro rex. Zadnjo potezo je potegnil »kralj«.
Smrtna kazen je bila izvršena le dva dni zatem, ko je »zadnji evropski diktator« Aleksander Lukašenko zavrnil prošnjo za pomilostitev. »To je še ena tragedija v mojem življenju. Najbolj seveda sočustvujem s starši ljudi, ki jim ne morem pomagati. Velikokrat me vprašajo, kaj je zame najtežja odločitev. Brez dvoma je najtežje, ko moram zavrniti prošnjo za pomilostitev. V vsej svoji vladavini sem pomilostil samo enega človeka,« je Lukašenko z odzivom na usmrtitev dokazal, da je njegova krutost spet dosegla dno. Pri Frankfurter Rundschauu so ga zato že preimenovali v »neusmiljenega barbara«.
Belorusiji vlada z železno roko že osemnajst let in na predsedniški položaj je bil zadnjič izvoljen leta 2010. Mednarodni opazovalci so tudi zadnje volitve označili za nesvobodne in nepoštene, sledile pa so jim množične demonstracije in represije, zaradi katerih je v zaporu še zdaj 16 političnih zapornikov. Med letoma 1999 in 2001 je več Lukašenkovih nasprotnikov preprosto izginilo, njihovih trupel pa niso našli nikoli, pravi dokumentarni film Boter, ki ga je ruska televizijska postaja NTV predvajala v času belorusko-ruskega spora. Zdaj je spor zglajen in Rusija je bila prva Lukašenkova destinacija, ko so odnosi z Evropsko unijo zaradi usmrtitev padli na mrtvo točko. V Moskvi so mu zagotovili nadaljnjo podporo, zato ga pritisk Evropske unije trenutno ne skrbi. Že dolgo spretno krmari med Vzhodom in Zahodom. Če je v sporu z Rusijo, se prilizuje Evropski uniji – in nasprotno. »Je briljanten politik, ki politiko razume instinktivno. Hkrati je krut, premeten in neusmiljen. Nor je na oblast,« ga opisuje nekdanji beloruski politik Anatol Ljabedzka.
Lukašenko je nekdanji paznik v zaporu in direktor kolhoza, ki si je leta 2001 za potrebe predvolilne kampanje nadel ime Batka, kar pomeni oče. Za lastno varnost namenja trikrat več denarja kot za zdravstvo; ima kar tri skupine osebnih varnostnikov, v katerih je po šest ljudi, med njimi pa je eden njegov osebni zaupnik. S svojimi histeričnimi nastopi in črnimi brčicami spominja na Hitlerja, ki ga pogosto omenja v povezavi z junaštvom beloruskih partizanov, kar je njegova daleč najbolj priljubljena tema. Z njo je povezan tudi eden od njegovih prvih ukrepov, s katerim je praznik samostojnosti premaknil na dan, ko je v Minsk vkorakala sovjetska Rdeča armada. Celo evropske gospodarske ukrepe primerja s Hitlerjevo invazijo in napoveduje, »da bo Belorusija premagala Zahod enako, kot je nacistično Nemčijo. Rusija nam bo stala ob strani.«
V uglednih evropskih medijih je bilo v zadnjem času mogoče brati, da slovenska zunanja politika ščiti beloruskega oligarha Jurija Čiža, ki je partner slovenske skupine Riko. Za beloruske oligarhe so v Bruslju seveda lobirale tudi druge države, na sramotilnem stebru pa se je znašla predvsem Slovenija, kar je dokaz nespretnosti slovenske diplomacije. Takratni prvak opozicije in zdajšnji premier Janez Janša je ob Lukašenkovem obisku v Sloveniji pred osmimi leti, med katerim se je srečal tudi z nekdanjim predsednikom Milanom Kučanom, vlado kritiziral zaradi njene politike do človekovih pravic. »V Belorusiji imajo diktaturo, zadnje volitve niso bile priznane od nikogar, politični nasprotniki pa so v zaporih,« je poudaril. »Slovenija je s tem dobila veliko črno piko,« je še dodal. Takrat še ni bila članica Evropske unije, kot polnopravna članica pa je dosegla, da na februarskem črnem seznamu Evropske unije ni bilo pomembnega člana beloruskega režima, ki iz leta v leto postaja bolj krut. Če je ni pred osmimi leti, je Slovenija zaradi svoje politike do človekovih pravic tokrat zagotovo dobila črno piko.
P. S.: Družinam Dmitrija Konovaljova in Vladislava Kovaljova izrekamo iskreno sožalje.
