Portret tedna: Jorgos Papandreu

Ogromen državni dolg in javnofinančni primanjkljaj mu je zapustil oče.
Objavljeno
04. november 2011 15.54
Posodobljeno
05. november 2011 05.00
Barbara Kramžar, gospodarstvo
Barbara Kramžar, gospodarstvo

V imenu očeta in proti njemu, Jorgos Papandreu se je vse življenje pripravljal na položaj grškega predsednika vlade. Devetinpetdesetletni pravnik in sociolog se je sicer rodil v ameriški Minnesoti in ameriški materi, pa tudi premierskemu očetu in dedu v državi, v kateri politične dinastije še kaj veljajo. Če mu bo zdaj spodletelo in bo moral oditi, bo dokazal, da tudi Grčija ni več, kar je bila, sinovi lahko tudi skrenejo s poti, ki so jim jo začrtali očetje.

Jorgos Papandreu, ki velja za vljudnega, razorožujoče prijaznega človeka, že prej ni bil prav nič podoben dedu Jorgosu starejšemu in očetu Andreasu. Prvi je bil trikratni in drugi dvakratni premier Grčije, oba sta veljala za čistokrvni politični živali, ki ju nihče ne bi obtoževal samo prijaznosti. Zato pa Andreasu oče ni zapustil gore dolgov, kakor jo je sam pomagal zapustiti svojemu sinu. Ko je Jorgos Papandreu pred dvema letoma od vmesne konservativne vlade prevzel krmilo države, je odkril, da ima država dolga za 146 odstotkov bruto domačega proizvoda (zdaj že več kot 160 odstotkov) ter proračunskega primanjkljaja za 12,4 odstotka. Več kot jasno je bilo, da se ponorelo zadolževanje ni začelo z Novo demokracijo, čeprav se je ta še posebej pokazala z njegovim prikrivanjem v navezi z ameriškim Goldman Sachsom.

Grška godlja je tudi po dveh letih in štirinajstih evropskih kriznih vrhovih tako neznanska, da v času, ko berete ta časopis, Jorgos Papandreu morda ni več premier Grčije, če še je, pa najbrž ne bo več dolgo. V bolečini politika, ki mora razbiti sanje svojega ljudstva o lepem življenju na tujem denarju, se je namreč spomnil, da Grčija ni izumila le drame, ampak tudi demokracijo, zakaj ne bi torej ljudstvo samo povedalo, ali za ceno obstanka v evrskem območju in nujne mednarodne pomoči proti takojšnjemu bankrotu podpira ostre varčevalne ukrepe. Papandreujeva zamisel o referendumu je bila globoko demokratična, nemška kanclerka, francoski predsednik in drugi pa so jo po neštetih neprespanih nočeh zaradi reševanja Grčije in stotinah milijard evrov zanjo videli kot oviro pri reševanju evrskega območja in so to premieru tudi jasno povedali. V četrtek, ko se je njegova večina v parlamentu zmanjšala na dva negotova glasa in je še njegov finančni minister izjavil, da se o grškem članstvu v evrskem območju ni mogoče pogajati, je Jorgos Papandreu na pogajanja z evropskim vodstvom v cansko Palačo festivala odšel sam. In še bolj osamljen se je vrnil v domovino.

»Če bi šla Grčija skozi normalno politično življenje, morda ne bi bil v politiki,« je ob izvolitvi dejal 182. premier Grčije. Toda to bi bila napaka, kajti ne glede na njegove slavne prednike je dosegel veliko že kot minister za izobraževanje in še posebej kot zunanji minister med letoma 1999 in 2004. Končal je očetovo nacionalistično retoriko in se pomirjeval s sosednjima Albanijo in Turčijo, kar v državi, ki je del svoje zgodovinske identitete utemeljila tudi na zatiranju manjšin in sporih s sosedi, ni majhna stvar. Bistveno je pomagal tudi pri reševanju ciprskega vprašanja, pod njegovim patronatom se je pomiril celo absurdni spor zaradi Makedonije, ki so ji drugi grški politiki odrekali pravico do imena.

Papandreu je vodstvo Panhelenskega socialističnega gibanja (PASOK), ki ga je leta 1974 po padcu vojaške hunte ustanovil njegov oče, prevzel leta 2004, ko je postalo jasno, da bodo pod Kosto Simitisom izgubili volitve proti konservativni Novi demokraciji. Že tedaj se je uprl očetovemu dinastičnemu načinu vladanja in vztrajal pri odprtem načinu svoje izvolitve. Socialisti tedanjih volitev sicer niso dobili, zato pa je Papandreu, vmes tudi voditelj Socialistične internacionale, prepričljivo zmagal junija 2009. Oktobra je prisegel – in kmalu nato pokopal vse svoje dotedanje predstave o »zelenem« in naprednem vladanju ter se začel ukvarjati z dolgovi.

Lahko si je predstavljati, kako težko je bilo osebnosti Papandereujevega kova klestiti plače državnih uradnikov in pokojnine in v času desetodstotne brezposelnosti razglasiti množična državna odpuščanja. Povrh vsega je moral ljudstvu, ki je očitno sovražilo plačevanje davkov in za katerega je lastništvo hiše največja vrednota, korenito povišati davek na nepremičnine ter ga za vsak primer, da se tudi temu ne bi izognili, navesiti kar na račun za elektriko. To je lahko delal, dokler je verjel, da ima prav in da ga podpira EU, ko so mu odrekli tako eno kot drugo, je začel razmišljati o odhodu. V četrtek zvečer je tudi javno povedal, da se ne oklepa svojega položaja.

Če je za dediča politične dinastije Papandreujevega sloga morda grenko, da o odhodu razmišlja že po polovici prvega mandata, je za Jorgosa morda globoko v sebi tudi pomirjujoče, da je še v tem drugačen od očeta. Stari Andreas je bil res prevladujoča osebnost, z dvigom plač, pokojnin in omejevanjem možnosti za odpuščanje delavcev je odprl tudi sezono velikopotezne prerazdelitve bogastva. Po dolgi prevladi vojaške hunte in velikega kapitala je bilo to razumljivo, žal pa se je po letu 1981 Grčija začela tudi pospešeno zadolževati. Poleg tega velja za eno najbolj skorumpiranih držav EU, pa tudi za eno najmanj naklonjenih svobodnemu podjetništvu v svetovnem merilu.

Stari Andreas Papandreu najbrž ni pričakoval, da se bo z ekscesi njegove lastne politike moral ukvarjati prav njegov sin, in še manj, da mu bo na njih morda tudi spodrsnilo. Po drugi strani je sina razočaral že v času življenja, najkasneje tedaj, ko se je na stara leta ločil od Jorgosove matere in se poročil z mlado stevardeso. Ko je Andreas umrl, je Jorgos poskrbel, da svetlolasa Dimitra Liani v javnosti ni nastopila kot užaloščena vdova, ampak njegova mati Margaret. Ker pa se zarečenega kruha največ poje, se je tudi Jorgos Papandreu ločil od matere svojega sina Andreasa ter živi v drugem zakonu z Ado Papapanos, v katerem se mu je rodila hči Margarita-Elena.

Po drugi strani mu je oče, kakršnega je imel, tudi veliko prinesel. Zaradi številnih selitev govori vrsto tujih jezikov, med njimi celo švedščino, in tudi sam je študiral ter se uveljavil na najbolj uglednih univerzah, s harvardsko vred. Čas, ki je pretekel med oddajo tega članka in tiskanjem tega časopisa, bo razkril, ali je Jorgos podedoval tudi kaj očetovega političnega nagona – če se mu je vseeno nekako uspelo izviti iz zanke, ki si jo je nastavil sam.