Portret tedna: Julian Assange

Zagovornik svobode izražanja, ki je za azil zaprosil avtokratski režim.
Objavljeno
24. avgust 2012 16.28
Lenart J. Kučić, Sobotna priloga
Lenart J. Kučić, Sobotna priloga
Najprej je bila ideja. Skupina aktivistov, računalniških programerjev in nekdanjih novinarjev je leta 2006 ustanovila spletno skupnost wikileaks in pripravila platformo, na kateri je bilo mogoče varno (anonimno) objavljati zaupne dokumente. Dokazom o skorumpirani družini nekdanjega kenijskega voditelja Daniela Arapa Moia in navodilom za mučenje v ameriškem zaporu Abu Grajb so sledili tajni spisi scientološke cerkve in številni skenirani papirji, ki so opozarjali na napihovanje finančnega balona in nezakonite dejavnosti velikih bank.

Leto 2010 je bilo za wikileaks prelomno. Junija so prikazali helikopterski posnetek, kako ameriški piloti streljajo na neoborožene civiliste v Bagdadu. Julija so objavili 92.000 dokumentov o vojni v Afganistanu, oktobra so predstavili več kot 400.000 zapisov o vojni v Iraku, novembra pa so s petimi velikimi časopisi (španskim El Paisom, francoskim Le Mondom, Nemškim Spieglom, ameriškim New York Timesom (NYT) in britanskim Guardianom) začeli objavljati zaupne diplomatske depeše, v katerih so ameriški veleposlaniki domačemu ministrstvu pošiljali poročila iz gostiteljskih držav.

Zdelo se je, da je začela wikileaks uresničevati svojo veliko idejo popolne transparentnosti, ki bo razgaljala bogate in vplivne ter gradila svet brez skrivnosti, v katerem bodo lahko obveščeni državljani udejanjali demokratične ideale. Trenutek je bil idealen. Gospodarska kriza je razkrila pokvarjenost gospodarskih elit. Diplomatsko dopisovanje je pokazalo dvoličnost globalne politike. Številne raziskave so izmerile izjemno nizko zaupanje javnosti v medije in odpirale prostor novim informacijskim vitezom, ki bodo prevzeli njihovo nadzorno nalogo. Vendar je imela ideja – kot že tolikokrat v zgodovini – smolo z najvidnejšim glasnikom.

Avstralec Julian Assange, soustanovitelj, urednik in glavni predstavnik skupnosti wikileaks, ni dolgo obdržal romantične podobe večkrat nagrajenega novinarja in hekerskega borca proti sistemu, ki ga je vzgajala hipijevska mati in je v mladosti zamenjal več kot trideset šol. Kmalu po objavi diplomatskih depeš so začele medije zaposlovati izpovedi nekdanjih Assangeevih sodelavcev (aktivistov, novinarjev …), ki so ga prikazovali kot avtokratskega in narcisoidnega lovca na medijsko pozornost, s katerim ni mogoče sodelovati. Ko sta ga pred dvema letoma švedski prostovoljki obtožili posilstva in je Švedska zanj izdala evropski zaporni nalog, se je politična drama dokončno prepletla z osebno.

Avstralec se je predal britanski policiji in poskušal z vsemi pravnimi sredstvi preprečiti, da bi ga izročili Švedski. Izogibanje sodišču je Assange utemeljeval z argumentom, da ga bo Švedska izročila ZDA, kjer bi mu zaradi domnevnega vohunstva lahko grozila celo smrtna kazen. Za Assangea in njegove privržence so bile obtožbe obeh Švedinj samo del načrta, kako utišati wikileaks in udeležence kaznovati za neprijetna razkritja o ameriških vojaških in diplomatskih dejavnostih. Pri tem načrtu so poleg ameriških in evropskih oblasti sodelovali tudi mediji, ki wikileaks niso nikoli oprostili odmevnih razkritij, temveč so se ustrašili velikega uspeha nove oblike državljansko-podatkovnega novinarstva – kar da se je čutilo iz nekaterih zelo osebnih zapisov in javnih nastopov nekdanjih novinarskih in uredniških sodelavcev (Guardianovega Nicka Daviesa, urednika NYT Billa Kellerja …).

Assangeeva zaskrbljenost za poznavalce ni bila čisto neutemeljena, saj so se ZDA zelo agresivno trudile zmanjšati škodo zaradi wikileaks in zanikati pomen objavljenih dokumentov. Ameriška plačilna podjetja (Visa, Mastercard, Paypal …) so »prostovoljno« in brez pravne podlage blokirala račune spletne skupnosti, nekateri ameriški komentatorji in politiki (Mike Huckabee, Bob Beckel, Peter King …) pa so javno pozivali, da je treba Assangea obravnavati kot terorista in vohuna ali ga celo ubiti. Vendar je v tak razplet verjelo vse manj ljudi, saj Assange ni izgubljal zaveznikov samo zaradi ameriških pritiskov in domnevne medijske propagande. Njegove poznejše poteze so pokazale, da je pripravljen za svojo svobodo žrtvovati vse ideale, ki jih je nekoč zagovarjal v imenu wikileaks. To je potrdil tudi z nedavnim nagovorom z balkona ekvadorskega veleposlaništva v Londonu, ko je javnosti pojasnil, zakaj je Ekvador zaprosil za politični azil.

Zagovornik popolne transparentnosti se ni niti dotaknil obtožb o posilstvu ali povedal, zakaj se ni pripravljen zagovarjati niti pred švedskim sodnim sistemom, ki velja za enega najbolj transparentnih, pravnih in nekoruptivnih v Evropi (Švedska Assangea sploh ne bi smela izročiti ZDA brez dovoljenja Velike Britanije). Zagovornik svobode izražanja je za azil zaprosil avtokratski režim, ki omejuje novinarsko delo in se na lestvici medijske svobode Novinarjev brez meja uvršča v zadnjo tretjino držav. Domnevni posiljevalec se je razglasil za enako žrtev sistema kot ruska dekleta iz skupine Pussy Riot, čeprav je največja kazen zaradi sodelovanja z wikileaks doletela ameriškega vojaka Bradleyja Manninga (skupnosti je domnevno posredoval iraške, afganistanske in diplomatske datoteke), ki mu demokratične ZDA doslej niso dovolile niti »putinovskega« sodnega procesa.

Njegovim pozivom, naj ZDA v imenu svobode izražanja prenehajo preganjati wikileaks, so zato prikimavali samo njegovi najbolj zagreti privrženci. Tisti, ki še vedno verjamejo v idejo transparentne družbe, odgovorne politike in aktivnega državljanstva, pa bodo morali najti novega preroka.