Portret tedna: Katarina Kresal

Ministrica, ki so jo 
spodnesli »prijatelji«.

Objavljeno
12. avgust 2011 22.35
Posodobljeno
13. avgust 2011 07.00
Anže Božič, notranja politika
Anže Božič, notranja politika
Ko se je Katarina Kresal leta 2007 pojavila na slovenskem političnem prizorišču, je obveljala za NLP – nedolžno, lepo in pametno, kot je novinko slikovito predstavil tedanji poslanec LDS Rudolf Moge. Njeni politični nasprotniki in večina medijev so ji že od začetka očitali povezave z vplivnimi neformalnimi omrežji, kar se je v naslednjih mesecih in letih tudi bolj ali manj potrdilo. Najbolj so ji zamerili povezave z domnevnim nadpolitičnim podmladkom usihajočega Foruma 21, združenjem mladih poslovnežev YES (Young Executives Society), in intimno prijateljevanje z razvpitim odvetnikom Mirom Senico, s katerim naj bi poskušala ugrabiti pravno državo. Vmes se je morala braniti tudi zaradi grehov mame Federike Kresal, ki je hotela leta 2009 fizioterapevtski zbornici zagotoviti status reprezentativnosti z množičnim fiktivnim članstvom, in celo zaradi divje vožnje njenega službenega voznika.

Preživela je dve parlamentarni interpelaciji. V prvi ji je SDS na dan šaljivcev leta 2009 očitala politično prirejeno štetje izbrisanih, a je nekaj minut pred polnočjo več kot polovica poslancev (48) odločila, da je pri izdajanju dopolnilnih odločb, ki so nekaterim izbrisanim vrnile pravni in človeški status, zgolj izvrševala odločbo ustavnega sodišča. Leto dni kasneje sta se največji opozicijski stranki pridružili še SLS in SNS in Kresalovi očitali klientelistično in škodljivo ravnanje pri najemu prostorov za Nacionalni preiskovalni urad (NPU) in pri preiskavi afere bulmastifi. Razprava se je takrat vrtela predvsem okoli neokusnih in bizarnih podrobnosti v zadevi Baričević, notranja ministrica pa je spretno odigrala vlogo mučeniške literarne junakinje Agate Schwarzkobler in v drugo prepričala 40 poslancev. Če bi na položaju vztrajala tudi po ugotovitvah računskega sodišča in protikorupcijske komisije, bi jo zagotovo čakala še tretja interpelacija. To bi glede na porušena razmerja v državnem zboru težko preživela.

Katarino Kresal je vseskozi ljubil ženski revialni tisk. Zanje je prišla kot naročena: mlada, lepa, uspešna, odločna, premožna in vplivna. Boljšo protagonistko bi težko našli. Novembra 2009 je najprej postala politični obraz leta (revija Obrazi), lani, dobrih štirinajst dni pred sedemintridesetim rojstnim dnem, pa še Slovenka leta (revija Jana). Manjka ji samo še naziv avto leta, so se posmehovali hudomušneži. Veliko bolj cinično so zveneli komentarji, ki so kolaps družbe Delo Revije povezovali prav s pogostim pojavljanjem Kresalove.

Pod pasom so bili tudi očitki v slogu (Branka Grimsa) »better sniff and fly, than drink and drive«. Bili so tako pogosti, da so Kresalovo sprovocirali, da je opravila test prisotnosti drog, negativne izsledke pa posredovala javnosti. Napaka! Je bil vzorec urina res njen? Ji je strokovna direktorica UKC Ljubljana naredila uslugo? Zakaj ne testira še vzorca las, kjer se ostanki opojnih substanc ohranijo dlje? Poskus pranja madežev s populističnim vdorom v zasebnost, ki bi jo morala – in jo v primeru zagotavljanja osnovnih človekovih pravic gejev in lezbijk tudi je – kot predsednica liberalne stranke zagovarjati za vsako ceno, se je izjalovil. Še več, zgodil se ji je bumerang efekt. Ne verjamete? Vprašajte google.

Tudi pretekli teden za diplomirano pravnico ni bil rožnat. Ko je računsko sodišče Kresalovi v torek sporočilo, da najem prostorov za NPU ni bila najbolj gospodarna ideja, je premieru Borutu Pahorju ponudila odstop, ta pa ga pragmatično ni sprejel. S tem je poskusila težo politične odgovornosti elegantno prevaliti na predsednika vlade, česar ta menda ni sprejel prav ravnodušno. Dan kasneje je sledil še udarec protikorupcijske komisije. Sporočilo je bilo jasno: razpis je bil prilagojen prostorom na Dimičevi, zadeva pa smrdi po eklatantnemu primeru korupcije. Pri tem so Kresalovo paradoksalno »namočili« ravno tisti, ki jim je bilo prej očitano, da držijo skupaj. Vse se je začelo zaradi ministričinega znanca iz zasebne sfere Igorja Jurija Pogačarja. Kresalova je sicer do zadnjega vztrajala, da je bila ponudba nepremičninskega mogotca najugodnejša, o čemer pa ni ji uspelo prepričati domnevnega političnega botra Igorja Šoltesa in nekdanjega najožjega sodelavca Gorana Klemenčiča. Že res, da se je slednji zaradi morebitnega konflikta interesov preventivno izločil iz postopka protikorupcijske komisije, a ga je pred meseci poleg Kresalove predlagal prav on. Ne gre spregledati niti dejstva, da je računsko sodišče revizijo posla po več kot 400 dneh objavilo prav v sredini avgusta, ko večina volivcev po navadi letuje pri sosedih.

Katarina Kresal je v dobrih štirih letih političnega življenja večkrat ponovila, da »dela na dolgi rok«. V tej luči gre razumeti tudi njen umik z ministrske funkcije – odšla je, da bi se lahko še kdaj vrnila. Pri tem je nekajmesečno sedenje v poslanskih klopeh očitno ne vznemirja preveč. Njena osrednja pozornost zdaj spet postaja LDS. Sodeč po prvih vtisih strankinih veljakov, njena zaupnica na svetu stranke ni vprašljiva. To pa ne velja za tihi cilj LDS, ki si na naslednjih volitvah želi prvega koraka na poti do stare slave.