Portret tedna: Miroslav Mozetič

Novi predsednik ustavnega sodišča: po izobrazbi pravnik, čeprav je kazalo, da bi bil lahko tudi teolog.
Objavljeno
01. november 2013 11.29
MAG. MIROSLAV MOZETIC, PODPREDSEDNIK FOTO/DANIEL NOVAKOVIC
Ali Žerdin, Sobotna priloga
Ali Žerdin, Sobotna priloga
Miroslav Mozetič, doma s Tabora pri Dornberku,­ ki leži v spodnji Vipavski dolini, je v srednješolskih letih obiskoval versko šolo v Vipavi. Institucija, ki se danes imenuje Škofijska gimnazija Vipava, v obdobju prejšnjega režima ni bila javno priznana. Po dokončani vipavski srednji šoli se je lahko Mozetič s spričevalom brez javne veljave vpisal le na teološko fakulteto, kar je tudi storil. Zaradi vpoklica v vojsko je moral študij prekiniti. Po vrnitvi iz armije je sklenil, da bo študij nadaljeval na pravni fakulteti. Vendar je moral zaradi spričevala, ki ga država ni priznavala, najprej na pravni fakulteti narediti sprejemne izpite. Študij je končal sredi sedemdesetih let, na koncu devetdesetih pa je pri profesorju ustavnega prava Igorju ­Kaučiču magistriral s temo o parlamentarnih preiskovalnih komisijah.

Miroslav Mozetič je vstopil v javni prostor prek strankarske politike. Ob koncu osemdesetih let je bil med ustanovitelji Slovenskih krščanskih demokratov, v prvi polovici devetdesetih let je vodil ljubljanski mestni odbor krščanskih demokratov, na nacionalni ravni pa je bil v drugi polovici devetdesetih let podpredsednik SKD. Po prvih neposrednih volitvah je bil v Ljubljani – župan mesta je bil tedaj Jože Strgar, mestni izvršni svet pa je vodil Marjan Vidmar – sekretar za občo upravo. Vendar se je z mestne ravni leta 1992, po prvih volitvah v državni bor, zavihtel na rob prve lige nacionalne politike. V državnem zboru je postal podpredsednik, hkrati je v devetdesetih letih vodil parlamentarno poslansko skupino krščanskih demokratov.

Ker je bila krščanska demokracija v svojih najboljših letih precej kompleksna politična organizacija z dinamičnimi notranjimi strujami, velja Mozetičev položaj znotraj stranke predstaviti nekoliko bolj podrobno. Nekoliko poenostavljeno, Mozetič je sodil v primorsko strujo krščanske demokracije, ki do partizanskega gibanja ni imela odklonilnega odnosa. Glavnina stranke pa je ob vprašanjih, povezanih z obdobjem 1941–1945, partizansko gibanje brez oklevanja enačila z revolucijo.

Morda je tudi Mozetičevo družinsko in primorsko poreklo razlog, da partizanskega gibanja ni zavračal. Res pa je, da si je zaradi tega nakopal nekaj zamer v Novi slovenski zavezi, organizaciji, izrazito naklonjeni slovenskemu domobranstvu oziroma protikomunističnemu odporu, kot je zapisano v usmeritvah društva.

Ob koncu devetdesetih let, ko je bil Miroslav Mozetič še poslanec državnega zbora, se je njegovo ime prvič pojavilo na širšem seznamu možnih kandidatov za člana ustavnega sodišča, vendar ga predsednik republike Milan Kučan ni nikdar predlagal za ustavnega sodnika. Se je pa po letu 2000 zaposlil na ustavnem sodišču kot višji svetovalec. In – kar je posebej zanimivo – v letih, ko se je ime Miroslava Mozetiča pojavljalo na širših seznamih možnih ustavnih sodnikov, je njegovo kandidaturo izrecno podprl Matevž Krivic, pravnik in nekdanji ustavni sodnik, izrecno zavezan vrednotam politične levice. Krivic je ob podpori Mozetiču izhajal iz prepričanja, da bo kvaliteta presoj višja, če bo ustavno sodišče nazorsko bolj pestro.

Dodati velja, da Mozetič sodi v tisti del pravniške elite, ki se je podpisala pod Komentar Ustave Republike Slovenije; komentar je uredil profesor in nekdanji ustavni sodnik Lovro Šturm. Tudi zaradi tega dejstva je bil Mozetič leta 2007 uradno predlagan za člana ustavnega sodišča; za ustavnega sodnika ga je predlagal predsednik republike Janez Drnovšek, Mozetič pa je bil med petimi kandidati edini, ki ga je parlament tedaj potrdil. Ob njegovi izvolitvi je sledil anekdotičen zaplet. Ni bilo namreč jasno, katerega »starega« sodnika bo zamenjal Mozetič, ker so bili Mirjam Škrk, Janez Čebulj in Lojze Janko hkrati izvoljeni v sodniško funkcijo. Zato so trije sodniki žrebali, kdo bo svoj prostor odstopil novoizvoljenemu Mozetiču. Žreb je določil, da je nadomestil sodnika Lojzeta Janka.

Po letu 2007 je Miroslav Mozetič napisal deset ločenih mnenj; ne sodi med tiste, ki so pri pisanju ločenih mnenj najbolj produktivni. Zadnja tri leta je bil podpredsednik ustavnega sodišča. Enajstega novembra bo postal deveti predsednik ustavnega sodišča po letu 1991. Šest dosedanjih predsednikov je prišlo iz profesorskih vrst. Predsednik US Jože Tratnik je bil večji del profesionalne kariere tožilec, ob koncu devetdesetih let pa je postal sodnik vrhovnega sodišča. Sodnik vrhovnega sodišča je bil tudi Franc Testen, ki je vodil ustavno sodišče ob koncu devetdesetih.

Med sedanjimi sodniki ustavnega sodišča je Mozetič edini v profesionalni karieri deloval tudi kot zakonodajalec. Tudi noben predsednik ustavnega sodišča, ki so funkcijo opravljali v zadnjih dveh desetletjih, pred prihodom na ustavno sodišče ni bil izvoljen v državni zbor. Izkušnje s funkcijo zakonodajalca je imel ustavni sodnik Ciril Ribičič. Hkrati ima Mozetič edini iz sedanje postave v delovni biografiji naveden podatek, da je krajši čas služboval kot odvetnik. Pogled na seznam ustavnih sodnikov, ki so službovali v zadnjih treh desetletjih, razkrije, da med njimi skoraj ni ljudi z odvetniškimi izkušnjami. Ustava za izvolitev v funkcijo ustavnega sodnika zahteva, da mora biti kandidat »pravni strokovnjak«.