Portret tedna: Zdenka Čebašek Travnik

Mandat je začela z optimističnim podatkom. Ko je državni zbor glasoval o predlogu predsednika republike dr. Janeza Drnovška, da bi dr. Zdenka Čebašek Travnik postala nova varuhinja človekovih pravic, niti en član državnega zbora ni glasoval proti njeni izvolitvi. Na Dunajsko cesto 56, kjer je urad varuha človekovih pravic, je prinesla pomemben moralni kapital. Dejstvo, da proti njeni izvolitvi ni glasoval nihče, ji je zagotavljalo dober vstop v prizadevanje za varovanje človekovih pravic. Hkrati je februarja 2007 prevzela vodenje instituta, ki se političnim in ekonomskim elitam pač ne zdi pretirano pomemben. Institut varuha človekovih pravic se je v ustavi znašel predvsem zato, ker se je leta 1991 nekako spodobilo, da država ta institut zapiše tudi v ustavo. Hkrati je za politično in ekonomsko elito institut varuha človekovih pravic nepotrebno peto kolo, novodobna desetnica, ki moti harmonično samopodobo oblastne nomenklature. Leta 1955 rojena doktorica medicine, psihiatrinja po ožji specialnosti, je naletela na enake težave, s kakršnimi sta se ukvarjala že njena predhodnika. Ob nastopu funkcije se je sicer odločila, da bo delovala kar se da nepolitično. Ni članica nobene stranke, dobronamerno se je izogibala strankarskim in političnim konfrontacijam. Njena nepolitična drža pa ni vplivala na to, da bi se dvignila družbena senzibilnost za varovanje človekovih pravic.

Institut, ki ga vodi Zdenka Čebašek Travnik, vsako leto znova evidentira in katalogizira številne kršitve človekovih pravic. Ob pomoči tihe diplomacije posamične probleme celo rešuje. Hkrati ni zaželeno, da bi varuh človekovih pravic razkrival sistematične in sistemske kršitve človekovih pravic. Varuhinja se je s tem, da bi družbi in državi nastavila ogledalo kršitev človekovih pravic, ukvarjala tudi prejšnji teden, ko je državnemu zboru predstavila več kot 400 strani obsegajoče poročilo za leto 2011. Parlamentarne razprave o poročilu se tokrat ni udeležil niti en minister. Takšne ignorance izvršilne veje oblasti Zdenka Čebašek Travnik v svojem mandatu vendarle ni bila vajena. Tudi predsednik vlade si lani ni vzel niti pet minut časa, da bi mu varuhinja osebno izročila poročilo in ob tem s predsednikom vlade izmenjala nekaj besed. Zato je poročilo dobil po pošti.

V mandatu Zdenke Čebašek Travnik so kršitve človekovih pravic iz predmoderne prešle v moderno fazo. Kam merimo? Žrtve najhujših sistemskih in sistematičnih kršitev človekovih pravic v času poosamosvojitvenega triumfalizma so bili predvsem ljudje, ki niso bili rojeni v Sloveniji. Predmoderne kršitve človekovih pravic doletijo tiste, ki po krvi in rodu ne pripadajo največji etnični skupini. Moderne kršitve človekovih pravic tečejo po drugi ločnici; revščina, socialne stiske, na katere je zadnja leta opozarjala varuhinja človekovih pravic Zdenka Čebašek Travnik, so prizadele tiste, ki so se na obrobju znašli zaradi ekonomskega ustroja družbe.

Pred prihodom v urad varuha človekovih pravic se je Zdenka Čebašek Travnik strokovno in znanstveno ukvarjala predvsem s posledicami stisk, ki prizadenejo ljudi z družbenega obrobja. Pozornost je posvečala problemu alkoholizma in odvisnosti; med pisanjem doktorata se je lotila problema izgorevanja terapevtov, ki pomagajo pri premagovanju odvisnosti. Do izgorevanja terapevtov na delovnem mestu prihaja zlasti v okoliščinah, ko terapevt v boj s pacientovo odvisnostjo vloži veliko energije, a se pacient kljub temu ponovno vrne na pot odvisnosti.

Zdenka Čebašek Travnik je Prekmurka, vpeta v globalno okolje. Njena mati se je rodila v ZDA, v pensilvanijskem Betlehemu, v družini začasnih prekmurskih ekonomskih migrantov. Stari oče je delal v rudniku, stara mama pa v tobačni tovarni. Ko so stari starši zaslužili dovolj, so se vrnili v Prekmurje.

Tudi sama je študirala v ZDA, v mestu Baltimore, ki je od rojstnega kraja njene matere oddaljeno pičle tri ure vožnje. V ZDA se je šolala ob pomoči štipendije, ki nosi ime Huberta H. Humphreyja, podpredsednika ZDA. Ob tem, da je diplomirala v ZDA, je magisterij končala v Zagrebu, v Londonu pa je dokončala enega od specialističnih študijev. Eno od njenih diplom krasi lastnoročni podpis tedanjega ameriškega predsednika Billa Clintona.

Iz sveta je v slovensko okolje prinašala tudi ideje; med pogovorom z ameriškim diplomatom - zaupno depešo je objavil spletni portal Wikileaks - je navedla, da je imela pred prihodom v urad varuha človekovih pravic ambicijo, da bi ustanovila slovensko vejo mednarodnega združenja Matere proti pijanim voznikom. Zaradi majhnosti nacije ni bilo zadostne kritične mase za tovrstne civilnodružbene akcije, je povedala diplomatu in hkrati ocenila, da s svojimi stališči ni mogla prodreti v javnost tudi zato, ker so slovenski mediji zaradi pritiska podjetij, ki oglašujejo alkoholne pijače, sorodnim pobudam izrazito nenaklonjeni.

A problem je najbrž globlji. Tudi ko gre za človekove pravice, je senzibilnost skupnosti nizka. Ob tem ne gre za pritisk oglaševalcev. Gre za stanje politične kulture, ki je načelo varovanja človekovih pravic pred četrt stoletja izobesila na prapor boja za spremembe, hkrati pa vladavina prava ni postala vezno tkivo družbe.