Računalnik, ki zna delati stvari

Nova generacija spletnih podjetnikov je začela računalniško tipkovnico in miško dopolnjevati z obrtniško delavnico, oblikovalskim studiem in proizvodnim trakom.
Objavljeno
20. september 2013 15.27
Podjetje Ortotip - 3D printanje in skeniranje. Murska Sobota 19.septembra 2013.
Lenart J. Kučić, Sobotna priloga
Lenart J. Kučić, Sobotna priloga
Pred nekaj leti sem začel znova fotografirati s starim filmskim fotoaparatom srednjega formata. Ker sem že zdavnaj prodal stari merilnik svetlobe, sem hotel namesto svetlomera uporabiti kar žepni digitalni fotoaparat. A sem že po prvih dveh razvitih filmih opustil to misel, saj je bil mali digitalec premalo natančen za fotografski film.

Svetlomerov v fotografskih trgovinah že dolgo ni mogoče kupiti, saj so jih že v filmskih časih uporabljali skoraj izključno poklicni fotografi, v digitalni dobi pa so skoraj izginili tudi iz fotografskih studiev. Zato sem začel klikati po domačih in tujih spletnih oglasnikih, dokler nisem v Nemčiji za nekaj deset evrov kupil dveh starih studijskih naprav.

Pred desetimi leti bi takšno iskanje starega svetlomera verjetno pritegnilo pozornost številnih predavateljev, ki so poslovnežem in politikom predstavljali revolucionarne potenciale globalne internetne ekonomije. Za današnje navdihovalce je takšno početje že običajno, celo zastarelo. Če bi hotel slediti sodobnim internetnim in tehnološkim trendom, se ne bi smel ustaviti pri nakupu starega pripomočka in ga nekaj let uporabljati pri fotografiranju. V svoji izkušnji bi moral prepoznati zanimivo poslovno priložnost, razviti privlačno napravo za merjenje svetlobe in nagovoriti ljubitelje tradicionalne fotografije, ki jih je po svetu vse več.

Prav to je storila ekipa mladega podjetja Lumu. Soustanovitelj Marko Pirc je povedal, da so se s prijatelji in vrstniki že zgodaj okužili z internetno podjetniško miselnostjo, zato so hoteli pripraviti prvi slovenski visokotehnološki projekt na ameriški mikrovlagateljski (»crowdfunding«) platformi kickstarter. Med iskanjem primerne zamisli so tudi oni opazili zanimanje za filmsko fotografijo in razvili »svetlomer za 21. stoletje«, ki je namenjen uporabi s pametnimi mobilniki.

Določili so glavne skupine kupcev (»hipsterje«, fotografske nostalgike), poskrbeli za prijetno oblikovanje in povabili režiserja Nejca Gazvodo, naj jim posname promocijski video. V samo petih urah so na kickstarterju zbrali začetni kapital, ki so ga potrebovali za uresničitev projekta – 20.000 dolarjev (približno 15.000 evrov). Do konca kampanje so donatorji z vsega sveta prispevali skoraj 200.000 evrov in prednaročili celotno prvo serijo svetlomerov (približno desetino pobereta Amazon in Kickstarter).

V zadnjih mesecih je na kickstarterju uspešno nastopilo še nekaj mladih slovenskih podjetnikov, inovatorjev in oblikovalcev. Elvis Halilović je z ročno izdelanim lesenim fotoaparatom ondu nagovoril še nekoliko bolj zagrizene ljubitelje tradicionalne fotografije kot lumu (zbral je dobrih 80.000 evrov). Jurij Lozić je oblikoval zložljiv blatnik za kolesa musguard (vlagatelji so prispevali 30.000 evrov), še pred njima se je na zagonski platformi predstavil oblikovalec Luka Ločičnik s stolom llstol in podjetje Xvida s stojalom za Applovo elektronsko tablico.

Doslej so bila mlada slovenska tehnološka podjetja uspešna predvsem s programskimi in spletnimi rešitvami. Sedanja generacija pa je začela računalniško tipkovnico in miško dopolnjevati z obrtniško delavnico, oblikovalskim studiem in proizvodnim trakom. Se je tudi v Sloveniji začelo »izdelovalniško« gibanje?

Revolucija izdelovalništva?

O izdelovalcih in izdelovalništvu je začel pred nekaj leti pisati znani ameriški publicist, poslovnež in specialist za tehnološke brenčavke Chris Anderson.

V knjižnem manifestu Izdelovalci (Umco, 2013) se je najprej spomnil na svojega starega očeta – nadarjenega ljubiteljskega izumitelja, ki je proti koncu druge svetovne vojne patentiral pršilnik za samodejno zalivanje trate. Njegova zamisel bi bila zanimiva za milijone Američanov, a zaradi omejitev tedanje industrijske proizvodnje dolgo ni dosegla potrošnikov. Garažni izumitelji so delali sami in večinoma niso vedeli drug za drugega. Proizvodnjo so obvladovale velike tovarne, za katere so bile zanimive samo velike serije množičnih izdelkov. O globalni distribuciji niso razmišljale niti največje ameriške korporacije.

»Moj dedek je imel srečo, saj je njegov patent pozneje odkupil velik izdelovalec vrtne opreme in mu dobrih dvajset let plačeval licenčnino,« je zapisal Anderson. Toda v tistih časih izumitelj ni mogel postati podjetnik. Skoraj nihče si ni mogel postaviti tovarne in postati »lastnik proizvodnih sredstev«, kaj šele doseči potrošnikov na drugem koncu države ali celo planeta.

Danes je čisto drugače, je prepričan Anderson. Dedov izum je poskusil izboljšati in ponoviti po načelih, ki jih je razvil v prejšnjih uspešnicah Dolgi rep (Cankarjeva založba, 2009) in Brezplačno (Finance, 2011). Pri razvoju njegovega izdelka – odprtega pametnega škropilnika – se je po spletu povezal z neznanci, ki jih je družila skupna strast. Škropilnika niso zaščitili s patenti, zato je lahko vsak dodajal izboljšave samega izdelka ali programske opreme. Svetovni splet so uporabili za promocijo in prodajo izdelka, izdelavo so zaupali »izdelovalniškim orodjem«: laserskim rezalnikom, računalniškim stružnicam CNC, profesionalnim trirazsežnim (3D) tiskalnikom, 3D-skenerjem in robotski proizvodnji, ki omogoča zelo majhne serije.

Zaradi teh orodij bo postala industrijska proizvodnja zelo podobna sedanjim ustvarjalnim panogam, ki temeljijo na sodelovanju, izmenjevanju in soustvarjanju. Na svetovnem spletu je lahko z osebnim računalnikom vsak postal založnik, spletni prodajalec, enciklopedist ali medijski izdajatelj. Splošno dostopni 3D-tiskalniki bodo pravila iz »sveta bitov« prinesli tudi v »svet atomov«, saj bodo znali iz računalniških modelov izdelati skoraj karkoli – od zapletenih strojev do uporabniških izdelkov in celo organov. Na spletu bomo samo poiskali trirazsežni računalniški model želenega izdelka in kliknili tipko – izdelaj. Podobno kot danes prenašamo glasbene in filmske datoteke.

Andersonov sklep je optimističen. Zaradi tehnološkega razvoja se bo lahko vsak ukvarjal s tistim, kar ga veseli. Fizične izdelke bodo po naših načrtih poceni izdelovale univerzalne robotske tovarne in delavnice, zato ne bomo več obsojeni na uniformnost množične proizvodnje. Naše zamisli bodo pomagali razvijati in izboljševati nadarjeni ustvarjalci z vsega sveta, denar bodo prispevali angažirani potrošniki – vlagatelji na platformah, kot je kickstarter (danes deluje že več kot 500 tovrstnih platform). Vsi bomo imeli možnost sprostiti ustvarjalne in podjetniške potenciale, v ekonomski tekmi bodo zmagale inovativne države in posamezniki. Družba bo morala poskrbeti le za prosto delovanje trga, dostopnost tehnologije, podjetniške spodbude in izobraževalni sistem, ki bo otroke naučil izdelovalniških veščin: inovativnosti, programiranja, oblikovanja in prodaje privlačnih izdelkov.

Tiskanje predmetov

Anderson v Izdelovalcih našteva številne anekdotične primere, ki potrjujejo njegovo videnje prihodnosti: izdelavo »odprtega« avtomobila in letala, uspešne poskuse tiskanja DNK in hiter napredek na področju medicinske protetike. Vendar jih kot pravi kalifornijski navdihovalec niti ne poskuša uravnotežiti s kritičnimi pomisleki (poleti je po spletu zaokrožil posnetek doma natisnjene pištole) ali se ukvarjati s praktičnimi problemi izdelovalniškega podjetništva.

Tiskanje predmetov namreč ni tako preprosto, kot se morda zdi med branjem Andersenove knjige. Izkušeni novinarski kolegi s slovenske računalniške revije Moj mikro so poleti porabili več deset delovnih ur, preden jim je uspelo s preprostim domačim trirazsežnim tiskalnikom izdelati prvo plastično figurico. Dražji industrijski 3D-tiskalniki so nekoliko prijaznejši, a so tudi najsodobnejši izdelki še vedno precej eksperimentalni, je pojasnila direktorica podjetja Ortotip Tjaša Zupančič Hartner.

»Če se hočete ukvarjati s 3D-tiskanjem, vas čaka veliko učenja. Ugotoviti morate, kako pripraviti računalniške modele, da jih bo vaš tiskalnik sploh lahko natisnil. Preizkusiti morate veliko materialov, preden najdete pravo mešanico in postopek za zahtevani izdelek. Če pričakujete, da boste danes kupili najdražji 3D-tiskalnik na trgu in naslednji dan začeli izdelovati zapletene prototipe za razvojne oddelke, se zelo motite,« je dejala Zupančič Hartnerjeva. »Tiskanje« zahtevnih predmetov namreč ne zahteva samo izkušenih operaterjev, ampak se morajo sproti učiti tudi naročniki. »Zato je treba včasih tudi po več mesecev ali celo let sodelovati z umetnikom ali razvojnikom, preden lahko začnemo izdelovati kompleksnejše izdelke in pridobivati večje projekte.«

Na razliko med potenciali in prakso 3D-tiskanja je opozoril tudi njen sodelavec Igor Drstvenšek – izredni profesor in raziskovalec v mariborskem laboratoriju za inteligentne obdelovalne sisteme. Potrdil je, da so tehnologije 3D-tiskanja zelo uporabne pri izdelovanju človeških nadomestnih delov, saj znajo s 3D-skenerji, modeliranjem in 3D-tiskom izdelati proteze, ki se zelo natančno prilegajo posameznemu bolniku (sklepe, zobe …), kar prej ni bilo mogoče. Zdaj za nevrokirurge mariborskega univerzitetnega kliničnega centra uspešno izdelujejo lobanjske in druge kostne vsadke, a je trajalo več let, preden so se zdravniki prepričali, da je postopek dovolj zanesljiv.

»Potem so se pojavile nove ovire, saj na področju medicine ni dovolj, če ponudiš boljši izdelek, učinkovitejšo tehnologijo in večje zadovoljstvo pacienta,« je dodal Drstvenšek. Trg medicinske opreme obvladujejo nadnacionalne korporacije, ki so v razvoj, certificiranje in oglaševanje izdelkov vložile veliko denarja. Dokler ne bodo povrnile naložb, ne bodo podprle novih tehnologij, ampak bodo prej poskušale ohraniti tržni položaj – z lobiranjem med zdravniki, na zdravstvenih ministrstvih in pri zavarovalnicah. Po meri natisnjeni umetni organi zato za veliko večino pacientov še dolgo ne bodo dosegljivi.

Vse to vpliva tudi na poslovni model podjetja, ki ponuja trirazsežno tiskanje, sta povedala sogovornika. Večina potrošnikov bo še naprej zadovoljna s standardiziranimi izdelki, zato 3D-tiskanje ne bo nadomestilo množične proizvodnje. Tesno sodelovanje z naročniki pomeni, da lahko ponudnik računa predvsem na stranke v domačem okolju – zlasti če meri na razvojne oddelke v industriji in na univerzah, ki so zelo odvisni od stanja nacionalnega gospodarstva. Velike težave jim povzročajo tudi visoka obdavčitev dela, pomanjkanje vlagateljskega kapitala in birokratska togost, saj v Sloveniji 3D-tiskanja ne obravnavamo kot razvojne dejavnosti.

Dober milijon evrov vreden 3D-tiskalnik so lahko kupili šele, ko so uspešno kandidirali za sredstva, namenjena razvoju pomurske regije. Zagonskega denarja tako ni prispeval svobodni trg ali globalni mikrovlagatelji, ampak ga je morala – posredno ali neposredno – zagotoviti država. Takšne možnosti Anderson v Izdelovalcih ni predvidel.

Ekonomija novega obrtništva

Marko Pirc in Elvis Halilović sta prepričana, da v Sloveniji ne bi mogla zbrati denarja, ki sta ga pridobila na kickstarterju, saj takšni projekti niso zanimivi za naše banke in vlagatelje. Podjetja, kot je Ortotip, pa so kljub majhnosti prevelika in premalo vznemirljiva, da bi pritegnila naključne mikrovlagatelje na »crowdfunding« platformah, temveč so odvisna od tradicionalnih vlagateljev in nacionalnih razvojnih strategij, ki pri nas le redko zaživijo.

Je revolucija izdelovalništva v Sloveniji sploh mogoča?

»Izdelovalništvo je za Slovenijo verjetno zelo primerna panoga, saj imamo v naši državi globoko ukoreninjeno tradicijo obrtništva in mikropodjetij,« meni podjetnik in ekonomist Aleš Pustovrh. Vprašanje je le, kako pospešiti razvoj tega novega obrtništva. Za financiranje projektov, kot sta ondu ali lumu, v tujini večinoma poskrbijo poslovni angeli ali podobni zasebni vlagatelji, ki so pripravljeni z razmeroma majhnimi vsotami denarja podpreti zelo tvegane projekte. Takšni vlagatelji obstajajo tudi v Sloveniji in so v preteklosti že financirali nekatera visokotehnološka podjetja v začetni fazi razvoja, a se je njihova dejavnost precej zmanjšala zaradi krize (njihovo vlogo je delno prevzel Slovenski podjetniški sklad).

Zato bi morala mladim izdelovalniškim podjetjem dejavneje pomagati država, vendar ne z denarjem, kot pričakujejo nekateri slovenski podjetniki, je opozoril Pustovrh. Država ne more prevzemati podjetniških tveganj, ampak lahko podjetnikom kvečjemu pomaga iskati finančne vire ali poskrbi za njihovo dopolnitev, če jih trg ne zagotavlja dovolj (kar velja za Slovenijo). Crowdfunding je koristno alternativno dopolnilo drugim virom podjetniških projektov, a jih ne more zamenjati.

Podobno razmišlja profesor Marko Jaklič, ki na ljubljanski ekonomski fakulteti vodi Laboratorij za odprte inovacijske sisteme. Fenomen kickstarterja in sorodnih platform kaže, da je na svetu veliko ljudi, ki so pripravljeni po načelu 'družina, prijatelji in norci' podpreti zanimive ideje. Zagovorniki »množičnostnega financiranja« zato napovedujejo, da bo ta finančna inovacija temeljito spremenila ustaljene poslovne modele ter zmanjšala pomen angelskih investitorjev in skladov tveganega kapitala pri ustanavljanju mladih podjetij. Še več. Namesto tradicionalnih vlagateljskih sistemov bomo dobili digitalne kooperative in »množičnostno« ekonomijo, ki bo bolj odprta, trajnostna in bo zmanjšala družbeno neenakost.

Vendar je za takšne napovedi še prezgodaj, je posvaril Jaklič. Na kickstarterju so večinoma uspešni umetniški podvigi ali projekti, ki jih je mogoče uresničiti hitro in ne zahtevajo prav velikega vložka. Za resen nastop v globalni kapitalistični ekonomiji pa niso dovolj samo ideje ali prototipi na kickstarterju, ampak bomo še vedno potrebovali konkretna, profesionalizirana, verjetno mrežno povezana podjetja, ki bodo znala zagotavljati obljubljene izdelke na globalni ravni. Prav tako ni mogoče pričakovati, da bo izdelovalništvo rešilo gospodarsko krizo ali opravljalo vlogo socialne države, ki jo je po drugi svetovni vojni omogočil industrijski kapitalizem.

»Izdelovalništvo ima lahko pozitivne učinke, saj bo verjetno prineslo nova delovna mesta in spodbudilo nastajanje novih podjetij, ki bodo ustanovitelju in zaposlenim ponudila stabilnost,« meni Jaklič. Vendar ne more ponuditi varnih zaposlitev, kakršne so v socializmu poznali naši starši. Nove oblike varnosti bomo morali zato poiskati v drznejših družbenih idejah, kakršna je zamisel o univerzalnem temeljnem dohodku, je sklenil profesor.

Nekdanje obljube, da lahko na globalnem svetovnem spletu vsak uporabnik osebnega računalnika postane uspešen založnik, spletni prodajalec, enciklopedist ali medijski izdajatelj, so se izpolnile le redkim posameznikom. Velika večina delavcev v »ustvarjalni ekonomiji« pa danes bolj kot na elitne pripadnike ustvarjalnega razreda spominja na razpršen intelektualni proletariat, ki z negotovimi in slabo plačanimi deli komaj vzdržuje osnovni življenjski standard. Andersenova napoved, da se zakonitosti sveta bitov selijo v svet atomov, zato ne prinaša samo novih podjetniških zgodb in uspešnih posameznikov, ki bodo izpolnili izdelovalniški sen. Pomeni tudi razpad številnih proizvodnih panog in izginjanje delovnih mest, ki jih ne bo nadomestila morebitna izdelovalniška revolucija.