Razumevanje preteklosti: Presenetljivo? Ne. Nedopustno? Da!

Tako »razklanost« kot »sprava« sta posledica neznanja, nezanimanja in premišljenega preoblikovanja zgodovine.
Objavljeno
09. maj 2014 16.22
Oto Luthar
Oto Luthar

Židovstvo hoče zasužnjiti ves svet. Zasužnjiti bi ga moglo, če bi narode tudi gospodarsko uničilo. Zato je pognalo narode v vojno, da se uničujejo in s tem služijo židovskim koristim. Najzvestejši izvrševalec židovskih ukazov sta komunizem in liberalna demokracija. Obe ideji so ustvarili židje za nežidovske narode. Tudi slovenski narod hoče židovstvo z moralnim razkrojem in obubožanjem spraviti na kolena. (Iz časopisa Slovensko domobranstvo, 1944)

Letošnji april se bo v anale politične zgodovine Slovenije brez dvoma vpisal predvsem zaradi razpada prve slovenske vlade, ki jo je vodila ženska. Politični analitiki bodo to dejstvo opremili s kopico bolj ali manj verodostojnih vzrokov, med katerimi verjetno ne bo umanjkala že pregovorna »razklanost slovenskega naroda«. Razklanost, katere vzrok naj bi bila polpretekla zgodovina oz. naša nesposobnost, da se o njej dogovorimo in spravimo.

V pričujočem prispevku bom na primeru dveh dogodkov poskušal pokazati, da sta tako »razklanost« kot »sprava« posledica neznanja, nezanimanja in premišljenega preoblikovanja zgodovine.

V nadaljevanju si bomo pobliže ogledali poglavitne razloge in način delovanja slednjega, tj. poskusa revizionistične predelave spomina na prelomne dogodke s sredine preteklega stoletja, katerega cilj je uveljavitev ekskluzivističnih političnih interesov v prihodnosti.

Proces, ki sicer poteka že dve desetletji, je letošnjo pomlad dosegel vrhunec. Ali točneje, v procesu radikalnega revizionističnega prepisovanja preteklosti druge svetovne vojne in časa po njej se je zgodila korenita sprememba. To še posebej dobro ponazarja postavitev najnovejšega spomenika v spomin »mučenikom revolucije« v Grahovem. Če smo bili v zadnjih dvajsetih letih priča nastanku nove spominske pokrajine (beri sistematičnemu postavljanju domobranskih spomenikov), ki so sodelavce okupatorjev prevajali v žrtve, nedavno postavljeni spomenik nedaleč od Cerknice sporoča, da so za vse, kar se jim je zgodilo, v resnici krive kar žrtve fašizma, nacizma … in kolaboracije same.

Spomenik, ki pripadnice in pripadnike odporniškega gibanja prevaja v storilce, pripadnike slovenske vojske, preoblečene kolaborante, pa v žrtve, je dokončno razgalil pravi namen postavljanja domobranskih spomenikov. Doslej so se nekateri izmed njih skušali zliti z obstoječo spominsko pokrajino vseh žrtev vojne, spomenik v Grahovem pa nakazuje, da je v resnici vedno šlo za radikalno preoblikovanje zgodovine druge svetovne vojne v Sloveniji. Prej so spomeniki »žrtvam komunističnega terorja« poskušali obuditi spomin na po vojni pobite pripadnike slovenskega domobranstva, omenjeni spomenik pa posega v dogajanje med vojno, in sicer z interpretacijo, da so za večino žrtev vojne na slovenskih tleh krivi partizani.

Pustimo tokrat ob strani nesmiselno enačenje partizanov s komunisti (ki jih je bilo med borci NOB do konca vojne manj kot 20 odstotkov) in se posvetimo drugim sporočilom najnovejšega spomenika v Grahovem. Vprašajmo se raje, zakaj razen v Sloveniji drugod – v Evropi, ZDA, na Kitajskem itn. – poleg zločinov Waffen SS, Wehrmachta in pripadnikov italijanske in japonske vojske med vojne zločine druge svetovne vojne uvrščajo tudi sodelovanje s temi vojskami. Vprašajmo se torej, kako je sploh mogoče kolaborantske enote prevesti v pripadnike narodne vojske in torej storilce preobleči v žrtve.

Sodeč po dogajanju v Grahovem, vse skupaj ni videti pretirano težko. Pobudniki postavitve tega in podobnih spomenikov se namreč zelo dobro zavedajo, da so spomeniki učinkoviti posredniki sporočil in s tem pomembni sooblikovalci kolektivnega spomina. Podobno kot z besedili, zlasti če so ta zapisana v šolskih knjigah in posredovana v različnih medijih (od radia do internetnih sporočil), je tudi s spomeniki mogoče preoblikovati oz. prevajati pomene in, kot kaže, učinkovito potvoriti zgodovino.

O tem ne nazadnje priča nekaj sicer redkih – pa vendar – primerov drugod po Evropi. V bližnji Avstriji na primer so mnogim spomenikom padlim v prvi svetovni vojni kmalu po letu 1945 preprosto dodali še spominske plošče padlim pripadnikom Wehrmachta in Waffen SS. Avstrijski novinar in pisatelj Martin Pollack, ki ga pri nas poznamo predvsem po prevodu njegove knjige Der Tote im Bunker (Smrt v bunkerju), je ta postopek razumel kot podaljšanje, neomenjanje pravih, v prvi vrsti civilnih žrtev (Judov, Romov in drugih) in kot zavestno amnezijo.

Podobno kot v mnogih slovenskih primerih je torej tudi v Avstriji prišlo do sistematičnega prevajanja storilcev v žrtve, medtem ko so prave žrtve ostale nevidne ali izbrisane. Ali če parafraziramo francoskega pisatelja Philippa Grimberta: resnične žrtve so bile obsojene na dvojno uničenje, najprej kot žrtve zločinov nacistov, fašistov in kolaborantov in drugič kot žrtve revizionističnega potvarjanja preteklosti.

In tako se je zgodil 6. april 2014, ko smo bili v Grahovem priča dokončnemu potvorjenju preteklosti. Rehabilitaciji kolaborantov v žrtve je sledil (dokončen) prenos krivde na resnične žrtve nacizma in fašizma. Tradicionalni zahodnjaški tradiciji, ki je v takih primerih doslej gradila na to forget in to forgive (pozabiti in oprostiti), bo, kot kaže, treba dodati še ponarediti (to forge) … ali pa bodo ljudje na podlagi zgodovinskih virov vendarle spoznali, da gre za grobo potvarjanje zgodovine.

Pri tem bi jim ob neštetokrat citiranemu besedilu domobranske prisege lahko pomagal antisemitizem, poleg antikomunizma in klerikalizma tretji najpomembnejši zaščitni znak slovenskega domobranstva. Spomnimo samo na najbolj značilne izjave domobranskih vojaških priročnikov, plakatov, govorov …, ki so ljudem dopovedovali, da »Judje nameravajo zasužnjiti svet«.

Ali še točneje, da so »Judje podkupili partizane zato, da bi uničili slovenski narod«, domobranci, na drugi strani, pa so se ob podpori nemške vojske borili »proti svetovnemu judovstvu«. »Prekleti Judje« so bili v zadnjih letih predvojno sicer že tarča lokalnega antisemitizma, vendar se je z vojno in kolaboracijo njihovo življenje tudi v Sloveniji drastično spremenilo. Stališče, da »židovstvo hoče zasužnjiti ves svet« in da sta »najzvestejša izvrševalca židovskih ukazov … komunizem in liberalna demokracija«, je, skupaj s protiparlamentarizmom, po letu 1943 postalo sestavni del domobranskega političnega programa.

Od tod naprej je komunizem vse redkeje nastopal brez pridevnika »židovski«, neredko pa so celo boljševiki bili predstavljeni »le kot delček te zarote«. V okviru domobranske propagande je sorazmerno s tem rasel ugled »nacionalsocializma«, vsaj od konca leta 1943 naprej, nato pa kot osrednja sila boja za »svobodo in pravico narodov«. Glede na to, podobno kot Doroteja Lešnik in Gregor Tomc (Rdeče in črno; Slovensko partizanstvo in domobranstvo, ZPS), tudi sam že nekaj časa opozarjam na to, da je domobranska propaganda ljudi postavljala pred lažno dilemo: »Ali germanizem ali židovsko-plutokratsko-komunistična miselnost.«

Podoben tip lažne dileme se nam vsiljuje tudi zdaj, le da na mestu židovskega komunizma nastopa komunistična »kontinuiteta« namesto »germanizma« izenačenje vseh totalitarizmov. Če bo, kljub vsem argumentom, na koncu prevladala resnica »bratov po krvi«, lahko tudi v slovenskem primeru začnemo govoriti o dokončni uveljavitvi selektivne amnezije oz. sistematičnem »ožanju spomina«, ki namesto priznanja zločinov domobrancev slednjim zagotavlja »pasivno identiteto žrtev«.

Da gre v Sloveniji za posebej trdoživo, predvsem pa dobro premišljeno prakso te vrste, pričajo ne nazadnje tudi navodila za pravilno razumevanje preteklosti, ki jih je na ograjo ameriškega veleposlaništva razobesil veleposlanik ZDA v Sloveniji. Tako kot v Grahovem namreč tudi pri spominskem obeležju »v spomin na vse žrtve totalitarnih režimov« ne gre zgolj za eno od značilnosti zgoraj opisane kulture maskiranja in pomilovanja storilcev, temveč za popolni spregled zgodovinskih dejstev.

Kako drugače si je namreč sploh še mogoče razlagati dejstvo, da so na ameriško-slovenskem spravnem spomeniku lokalni podporniki nacistov in fašistov prevedeni v »Slovence, ki so iskali mir«, a se »niso mogli izogniti vojni«, falsifikatorji zgodovine pa v »pogumne Slovence, ki se trudijo za narodno spravo«? In to po tem, ko ta ista opredelitev opisuje tiste politično sponzorirane posameznice in posameznike, ki so brez pomišljanja instrumentalizirali čustva potomcev po vojni pobitih domobrancev, med katerimi je bilo gotovo tudi veliko takih, ki niso zapirali, izseljevali in pobijali.

Presenetljivo? Ne. Nedopustno? Da!

Podobno velja za ravnanje ameriškega veleposlanika. Do tega, da je še enkrat pokazal svoje nepoznavanje preteklosti in nerazumevanje kulture dediščine države, ki ga gosti, smo lahko prizanesljivo ravnodušni. Do tega, da s podporo lokalnih revizionistov prakticira arhaični historiografski neokolonializem? Nikakor.

Dr. Oto Luthar je direktor ZRC SAZU,  znanstveni svetnik, redni profesor.