Roman Szporluk: Ukrajina je otrok Evrope

Harvardski zgodovinar plast za plastjo odstira kompleksno zgodovino Ukrajine, umeščene med Evropo in Rusijo.
Objavljeno
11. april 2014 18.50
Saša Vidmajer, zunanja politika
Saša Vidmajer, zunanja politika

Plast za plastjo odstira kompleksno zgodovino Ukrajine, umeščene med Evropo in Rusijo. »Ukrajinska evropska vez je Poljska.« Profesor emeritus s Harvarda s perspektive preteklih stoletij osvetljuje aktualna stremljenja tačas geopolitično najbolj vmesne države. »Ukrajinci, kot obstajajo zdaj, so imeli v preteklosti neposredno izkušnjo z Evropo. Niso bili samo avtsajderji, na neki način so živeli v Evropi.«

Roman Szporluk (letnik 1933) je ameriški zgodovinar ukrajinskih korenin, njegovo akademsko in raziskovalno delo je posvečeno ukrajinski, ruski in poljski zgodovini. Nekdanji direktor inštituta za ukrajinske študije na Harvardu je pisec številnih knjig o Ukrajini, Poljski, nacionalizmih, imperialni Rusiji in razpadu Sovjetske zveze. V pogovoru, ki je potekal telefonsko, razlaga prepletene odnose v omenjenem trikotniku, evropske usedline današnje Ukrajine, Putinova stremljenja o véliki Rusiji.

Od začetka ukrajinske krize opažamo, da je zgodovina najpomembnejša plast za njeno razumevanje. Vsi današnji problemi Ukrajine so ukoreninjeni v preteklosti. Kar se zgodovine tiče, je nujen croquis. Kje boste začeli?

V aktualnih političnih razpravah in polemikah ter ob predstavljanju ruskih in proukrajinskih stališč so umanjkale zgodovinske povezave Ukrajine z »Evropo«. V mislih imam predvsem Poljsko, Srednjo Evropo in pred tem habsburško monarhijo. Ukrajinci, kot obstajajo zdaj, so imeli v preteklosti neposredno izkušnjo oziroma stik z Evropo. Niso bili samo avtsajderji, na neki način so živeli v Evropi. V predavanjih in knjigah večkrat omenjam dejstvo, da so leta 1848 ukrajinski kmetje v tedanji Galiciji in Bukovini prvič glasovali na volitvah v dunajski parlament. Verjetno se tudi Slovenci spomnite 1948. Vidite, to so primeri, ki so prispevali k formiranju ukrajinske nacionalne identitete kot evropske nacije. Za Kijev ljudje pogosto pozabljajo, da je bil del poljsko-litovske države, imenovala se je Rzeczpospolita Obojga Narodów [zvezna država, ki je združevala Kraljevino Poljsko in Veliko litovsko kneževino], in to je bilo dolgo, preden je bil pod Moskvo. Vemo, Moskva je mlajša sestra Kijeva. Poljaki in Litvanci so bili, skratka, v Kijevu pred Rusi. Naj navedem svoj najljubši primer: institucijo z imenom Kijev Mohila akademija, ta zase trdi, da je najstarejša univerza v Ukrajini, ustanovljena okoli leta 1615 in, zanimivo, bila je pravoslavna ustanova. V času, ko je bila Ukrajina pod katoliškim kraljem, so tudi pravoslavni Ukrajinci, ne samo tisti v Galiciji, ampak v današnji osrednji Ukrajini, imeli izkušnjo življenja v evropski državi. Takšna šola je bila tedaj nepredstavljiva v Moskvi.

Moderna ukrajinska nacionalna identiteta, tudi historična mitologija, ki je sistem prepričanj, navajata, da Ukrajinci, zaradi številni vezi s Poljsko, Litvo, Avstrijo, kasneje s Češkoslovaško, niso popolni tujci v Evropi. Nemara so bili drugorazredni državljani, morda siromašni sorodniki, ki so živeli na obrobju, a bili so povezani z Evropo. In naj pojasnim še drugo plat: moderna ruska nacionalna mitologija poudarja dejstvo, da je pred 1100 leti obstajala nacija, imenovana Rusi, ki je bila enotna, nakar je nesrečno razpadla. Najbrž veste, da nihče ni verjel, da je leta 1000 obstajala nemška nacija; bila so različna plemena in različni jeziki, ne pa občutek nacionalne zavesti nemškega naroda, deutsche Volk. Moderna francoska nacija ni obstajala, biti so različni deli tistega, kar je današnja Francija. In Italijani so bili prav tako razdeljeni. Gospod Putin ima opraviti z velikim mitom.

Petdeset let ste se v svojem akademskem in raziskovalnem delu posvečali ukrajinski, ruski in poljski zgodovini. Je to trikotnik, ki določa multiple identitete današnje Ukrajine?

Pravilen način obravnave zgodovine vzhodne Evrope je vključitev Rusije, čeprav je večino časa govora o vzhodni Evropi in o Rusiji vsaki zase. Morda je Rusija Daljni vzhod, mimogrede, Lenin je govoril o tem. V enem od svojih polemičnih člankov pred letom 1914 je rekel, da je Rusija daljnevostočna Evropa, da torej pripada Japonski, Kitajski, to je bila njegova sarkastična pripomba. Toda v splošnih ameriških in evropskih knjigah se piše o vzhodni in srednji Evropi brez Rusije. Ukrajinske zgodovine in tudi moderne ruske zgodovine pa ni mogoče razumeti brez ene in druge, prav tako je pokvečen pogled na poljsko zgodovino, če jo obravnavamo samo zase.

Pravite, da je v Ukrajini avstro-ogrska tradicija močnejša od ruske, kar velja za zahodni del, za Galicijo. Kaj je z identiteto vzhodnega dela Ukrajine, ki je tačas v ospredju medijskega zanimanja?

Na vzhodu je treba razlikovati dvoje. Na eni strani so območja kot Donbas, Doneck, Lugansk, ki zgodovinsko niso bila del Ukrajine. V 18. stoletju so sem prišli prebivat ukrajinski kmetje in naseljenci, toda ni bil del tiste Ukrajine, ki danes nosi to ime. In je vzhodna Ukrajina, ki je zgodovinsko obstajala kot avtonomna država pod ruskim imperijem, tako imenovana kozaška država, s kraji kot Poltava, Černihin, sam Kijev. To območje ni samo etnografsko ukrajinsko, temveč je zgodovinsko pripadalo poljsko-litovski državi, bilo je del ukrajinsko-kozaške države, ki je obstaja po letu 1648 in se je znašla pod Rusijo kot avtonomna provinca konec 17. stoletja. Preživela je, Rusi so jo imenovali Mala Rusija do konca 18. stoletja. Na vzhodu Ukrajine torej dejansko obstajata dve različni Ukrajini: daljni vzhod z Donbasom in Luhanskom je postal del sovjetske Ukrajine. Imel je ukrajinsko etnično večino, ki pa ni bila posebno močna, ukrajinsko nacionalno gibanje niti ni bilo zelo razvito. Sovjeti so se odločili, da bodo ta del Ukrajine po revoluciji naredili za svojega; mislili so, da so bili komunisti bistveno močnejši, in če bi ta del pripadal Ukrajini, Kijevu, Harkovu in Poltavi, bi bil proletarski vpliv močnejši in kmečko nacionalni vpliv šibkejši. Vodili so jih strateški razlogi.

Vseskozi poudarjate pomen Poljske, njeno tesno povezavo z Ukrajino. Med drugim je bila Poljska, sočasno s Kanado, prva država, ki je mednarodno priznala Ukrajino. Zakaj je to tako pomembno?

Ima simbolen pomen. Sicer pa drži, priznanje je prišlo na isti dan, toda ne pozabite, da je Kanada časovno za Evropo. Ukrajino so sicer priznali istega dne, vendar je bilo poljsko priznanje Ukrajine prvo.

Poljska je torej čisto prva?

Poljska je prva in Kanada je druga, a gre zlasti za pomenljivo, simbolno gesto. Poljsko-ukrajinski odnosi imajo veliko zelo žalostnih, pretresljivih, krvavih poglavij, vključno z drugo svetovno vojno. Poljaki povsem pravilno verjamejo, da so nedolžne Poljake pobijali ukrajinski uporniki, nacionalisti, kakorkoli jih že imenujemo. Ne glede na to, kako daleč nazaj sežemo, je gotovo, da je druga vojna tragično končala stoletja trajajočo poljsko-ukrajinsko kohabitacijo. Po vojni, ko je Poljska izgubila vzhodna ozemlja, je še vedno ostalo nekaj Ukrajincev, ki so jih deportirali iz jugovzhodne Poljske na novi meji v bivšo vzhodno Rusijo; šlo je za neke vrste etnično čiščenje. Zelo tragičnih zgodovinskih obdobij je veliko. Po letu 1945 pa so tisti Poljaki, ki so želeli demokracijo in samostojno državo, začeli s programom sprave z Ukrajino. To so počeli med emigranti v Franciji, Nemčiji, v Združenih državah, sodelovali so politični aktivisti in akademiki. In ko je bilo na Poljskem po 1966. in destalinizaciji več svobodnega mišljenja, so se Poljaki posvetili študiju Ukrajine, podpori. Kot diplomiranec in mlad akademik sem živel na Poljskem, obiskoval sem zahodno Ukrajino in Lviv leta 1956, 1957, opažal sem, kako zelo so se mladi Ukrajinci zanimali za Poljsko; brali so njene revije in knjige, Hemingwaya, francoske pisce v poljskih prevodih. Poljska je bila zanje okno v Evropo. Poljsko priznanje, en dan po njihovem referendumu, je pomemben akt in hkrati logično nadaljevanje podpore pred tem.

Še en zgodovinski detajl: v osemdesetih letih, med Gorbačovovo perestrojko, se je razvilo nacionalno gibanje za demokratično Ukrajino, Rukh. Ustanovnega kongresa v Kijevu septembra 1989, na obletnico sovjetske invazije Poljske, se je udeležila delegacija Solidarnosti. To je bila simbolna poteza, s katero je svobodna Poljska podprla gibanje za svobodno Ukrajino. Teh stvari aktualna ruska mentaliteta, javnost, voditelji ne upoštevajo. Ne verjamejo v stike med družbami, gibanji ...

Je v tem smislu razumeti vašo izjavo, da so Ukrajinci politični otroci Poljske?

Ah, ne citirajte me, Ukrajinci so vendar odrasli. Ukrajinci so otroci Evrope. Imajo se za eno od nacij, ki so otroci Evrope, kakor drugi. In zanje je najpomembnejša vez z Evropo bila prav Poljska. Ko se spomnimo na Poljsko leta 1550 ali 1600 ali 1700, ni šlo za etnično poljsko državo, temveč za multinacionalno, multietnično, državo različnih veroizpovedi – tu so bili katoliki, protestanti, pa nemško govoreči prebivalci. Spomnite se, na Poljskem je znani astronom Nikolaj Kopernik napisal svojo slavno knjigo. Toda njegova mati je govorila nemško in prepričan sem, da je bil to njegov jezik; knjigo je objavil v Nürnbergu. A bil je diplomiranec krakovske univerze. Govorim o tem, da je bila Poljska tedaj Evropa in Ukrajinci, pisci teologi, duhovniki, ki so bili pravoslavci, ne katoliki, pisali so polemike zoper katolike, so delovali v evropskem prostoru.

Ukrajina je formalno neodvisna država, vendar je njena samostojnost krhka. Stoletja živi neke vrste neodvisno odvisnost od Rusije. Kakšen je njun današnji odnos?

Narobe je govoriti o posebnem, posamičnem odnosu Ukrajine in Rusije. Obstaja legenda, popularna je bila po Stalinovem času, da se je po letu 1654 zgodila ponovna združitev Ukrajine z Rusijo. Prvič, Ukrajina pred tem ni bila nikoli ločena od Rusije, poleg tega je po tej »ponovni združitvi« več Ukrajincev ostalo izven Rusije kot prej. Samo kakih 220 let nazaj se je večina Ukrajincev znašla pod ruskim imperijem. Ko torej govorimo o stoletjih posebnih odnosov Ukrajine z Rusijo, se moramo spomniti, da ni imela nič manj globokih odnosov s Poljsko. Imela je tudi zelo zapleten odnos s Krimom in otomanskim imperijem, ki je zdaj južni del Ukrajine; mesta, kot so Odesa, Kerson, Mikolajiv, so nekdaj pripadala Otomanom. Prejle sem govoril o trikotniku med Ukrajino, Poljsko in Rusijo v kontekstu oblikovanja modernih nacij, ampak verjetno bi bilo treba govoriti o kvadrilaterali odnosov: otomanskem imperiju, vplivu grške cerkve, Bizanca, ukrajinskih vezeh z Litvo še pred povezavami s Poljsko. Najnevarnejši je mit, da imata Ukrajina in Rusija tako zelo tesne odnose, in ob tem zanikamo enako pomembne povezave z ostalimi.

Rusija nas nenehno bombardira z razlagami o Mali Rusiji, Beli Rusiji, Veliki Rusiji. Kako je s tem?

To je njena propaganda, imperialna legenda. Mimogrede, obstaja zanimiv zgodovinar Edward Keenan, velik specialist za srednjeveško Rusijo in zgodovino Velike moskovske kneževine, napisal je knjigo o tem in o obdobju Ivana Groznega. V svojih akademskih publikacijah trdi, da v 16. stoletju, v obdobju Ivana IV., prebivalcev Moskve ni nič zanimal jug, nikoli niso govorili o Kijevu, Male Rusije niti niso poimenovali s tem imenom. To ni bil del njihovega mentalnega zemljevida, bistveno bolj jih je zanimal Baltik in seveda odnosi z Mongoli. Ideja o treh delih enotne nacije, ki naj bi bila domnevno razdrta in si želi ponovne združitve, je legenda. Uradna ideologija ruskega imperija je postala v 18., še bolj v 19. stoletju. Putin in njegovi prijatelji obujajo zgodovinske pravljice; cilj je obnova ruskega imperija, kjer bi emperator vladal veliki ruski naciji, ki bi zaobjela vse, kar je bilo pred tisoč leti domnevno eno.

Ruski predsednik se ima za političnega naslednika Petra Velikega. Ni bolj podoben krutemu carju Nikolaju?

Lepo rečeno. Ja, Putin misli, da je velik mož, kot Peter Veliki, toda njegov resnični model je Nikolaj I. V njegovem času je bila zelo pomembna institucija tajna policija, tako imenovani tretji oddelek. Za Putina je vladavina Nikolaja I. zelo zanimiva, saj je model vladanja, ki ga hoče sam prakticirati in misli, da mu gre tudi bolje od rok. Saj veste, Nikolaj je imel nekaj smole, ob koncu vladavine je izgubil krimsko vojno v bitki pri Sevastopolu. Putina lahko imenujemo Nikolaja III., ker Nikolaj II. je bil tisti, ki so ga boljševiki ubili. Nikolaj III. noče izgubiti Krima, Ukrajino hoče dobiti nazaj, in kot vemo, je Nikolaj I. interveniral v madžarski revoluciji. Leta 1849 je ruska vojska vkorakala v habsburški imperij, da bi pomagala kaiserju v boju proti revolucionarjem v srednji Evropi. Putin ima torej zgodovinske zglede; Nikolaj je bil zelo zatiralski, izvajal je cenzuro, prepovedoval pisanje in objavljanje, cenzuriral celo pesmi. Putinov heroj v smislu grandeur je Peter I. Veliki, ki je postal vladar ruskega imperija, a v smislu praktičnega vodenja je bliže Nikolaju. Putin rad govori, da nikoli nisi bivši uslužbenec tajnih služb, to ostaneš za vedno. No, to je tip državne policije, ki je cvetela v času Nikolaja I.

Ukrajina ima specifičen geopolitični položaj, je na vzhodni meji Evropske unije in Nata ter zahodni meji Rusije. Nastaja tu nova evropsko-ruska ločnica, limes?

Ne vem. Vsekakor bi rada bila svobodna država. Bodimo jasni: na eni strani je Evropa, a to ni veliki nemški imperij, grossdeutsches Reich, in niti Napoleonov imperij, katerega protektorat je bila Poljska. Je mednarodna skupnost z nadnacionalnimi organi, v katerem ni nobena sila dominantna, ne glede na moč Nemčije. Če bi Ukrajina na neki način, neformalno, ne nujno kot članica, postala pridružena EU, bi kot svobodna država z njo delila skupne institucije. Na vzhodni meji pa ni zveze svobodnih držav, temveč entiteta, ki jo hoče oblikovati Putin, carinska Evrazijska unija; pa ne kakor evropska, v kateri bi Rusija, Kazahstan, Kirgizija, Belorusija in druge bile enakovredne članice, temveč imperialna zgradba, ki ji bo vladala Rusija. Ukrajina ni pred izbiro med transnacionalnima strukturama. Na eni strani ima skupnost svobodnih držav, na drugi ruski imperij z drugim imenom. Toda Putin potrebuje Ukrajino, ker se noče ukvarjati samo z Neslovani: z Azijci, z vsemi temi muslimani, Kazahstanci, Kirgizijci, Uzbeki, Tadžiki, če priseljencev iz Kitajske na Daljnem vzhodu niti ne omenjamo. Ukrajince potrebuje za okrepitev slovanske, torej tudi ruske komponente.

Ukrajina je amputirana: brez Krima. Je pomen polotoka bolj mitološki kot stvaren? Ima vprašanje več opraviti z zgodovino kot z mednarodnim pravom?

V skladu z mednarodnim pravom je bil Krim del ukrajinske sovjetske republike. Leta 1991 je Ukrajina postala samostojna, na referendumu je na Krimu za to glasovala večina, čeprav ne zelo velika. S stališča mednarodnega prava je Krim postal del ukrajinske države, naslednice Sovjetske zveze. V tem pogledu je pravno enako del Ukrajine kakor Kijev, Donbas idr. Toliko o mednarodnem pravu.

In zgodovina?

Spomniti se je treba še ene zgodovinske legende, češ da je bil Krim pred tem vedno ruski. Rusi so ga zavojevali šele okoli leta 1780, pred kakimi 235, 240 leti, prej se je stoletja imenoval Krimski kanat, bil muslimanska turko-mongolska država, v posebnem odnosu z otomanskim imperijem; več stoletij ni imel čisto nič opraviti z Rusijo. Rusi so si izmislili še eno zgodbo: da je pred 1000, 1100 leti to bilo slovansko-rusko območje, da se je krst Rusov dogajal na Krimu. Zgodovinarji imajo te stvari za umišljene. In sploh, če gremo še bolj nazaj, pred turško islamsko državo, pred Turki in Tatari je bil Krim del Bizanca, ruska povezanost s Krimom se je začela v poznem 18. stoletju. Treba je opozoriti, da je po ruskem zavojevanju na tisoče Tatarov moralo pobegniti v Turčijo. Krim zgodovinsko, skratka, ni ruski, kakor niti ni ukrajinski, to je postal šele leta 1954. Tradicionalni ukrajinski nacionalizem si ga niti ni lastil, krimski Tatari so hoteli avtonomijo zase, vendar so sovjetske meje postale meje nove države. Ko je Sovjetska zveza razpadla, so Belorusija, Estonija, Latvija, Gruzija in druge obdržale meje, prav tako tudi Krim.

Lahko Ukrajina preživi brez Krima?

Zadnji štirje meseci so nas naučili, da moramo biti zelo previdni pri napovedih. Če bi me novembra spraševali, ste lahko prepričani, da ne bi znal povedati, kaj se bo zgodilo. Zato tega nočem početi niti zdaj. Pomembno je predvsem, ali bo 25. maja Ukrajincem uspelo imeti predsedniške volitve ali pa bo Rusija naredila vse, da bi to preprečila. Nedavno je ruski psevdofilozof Dugin dal teve intervju, v katerem je rekel, da je treba narediti vse, da bi jih preprečili; in on je eden Putinovih najljubših ljudi. Ukrajina mora izpeljati volitve, potrebne so vseobsežne reforme, brez Krima pa ima verjetno še boljše možnosti, da postane reformirana demokratična država. Bo bolj proevropska, ker je izgubila toliko proruskega prebivalstva. Vprašanje ostaja, in tega se moramo bati, ali je Putin odločen, da ne bo sprejel ukrajinske nove meje, temveč se hoče polastiti tudi vzhoda in jugovzhoda in zaradi Pridnestrja celo juga z Odeso. Zdajšnje resnično vprašanje je preživetje Ukrajine v aktualnih mejah. Če bodo majske volitve mirne, obstajajo možnosti za to. Tedni in meseca, ki so pred nami, so najbolj nevarni.

Letos je stota obletnica začetka prve svetovne vojne. Ponuja se na kupe zgodovinskih vzporednic: ne samo s 1914., tudi z leti 1938, 1945, 1991. Ni morda še najbolj umestna primerjava s krimsko vojno pred poldrugim stoletjem?

Krimska vojna je bila poraz Nikolaja I., o čemer sva govorila, zgodovinarji celo trdijo, da je zaradi izgube vojne naredil samomor, čeprav so to le ugibanja. Obstajajo tudi mnenja, da je ruski poraz v krimski vojni spodbudil reformno gibanje, začelo se je obdobje glasnosti, ukinitve podložništva, emancipacija kmetov leta 1861. Skratka, da je bil ruski poraz na Krimu nekak stimulus za zahteve po več svobode. Vprašanje ostaja, ali bo ruska zmaga na Krimu pomenila inspiracijo za rusko civilno družbo, da se bo borila za več svobode. Rad bi poudaril: kar se dogaja zdaj, ni nacionalni konflikt med Rusijo in Ukrajino, Ukrajinci in Rusi se ne pobijajo med seboj na ulicah in v vaseh, temveč konflikt z imperialno rusko vlado, s Putinovo kliko. Vprašanje je, ali se lahko zgodi kaj takega, kot ko je Rusija izgubila prvo krimsko vojno in so sledili protesti in emancipacijske reforme 1861. Saj veste, zmagam diktatorjev večinoma ne sledijo valovi demokracije.

V vaši knjigi The Formation of Modern Nations govorite o obsedenosti z idejo, da oblikovanje ene nacije pomeni razgradnjo druge nacije. Lahko pojasnite tezo?

V zgodnjih stopnjah oblikovanja nacij v vzhodni Evropi so bili prvi pobudniki nacionalnih prebujanj ljudje kot Ljudevit Gaj. Niso bili preprosti kmetje, ki so nenadoma začeli pisati knjige, temveč izobražen razred, ki je pripadal obstoječi vladajoči družbi. Prvi takšni pobudniki na Češkem – proučeval sem češko zgodovino, napisal knjigo o Tomašu Masaryku – so bili ljudje, ki so pripadali imperialni kulturi, njihov jezik je bila nemščina. Nakar so rekli, nočemo biti Nemci, nočemo biti Avstrijci, hočemo biti Čehi. Začeli so se učiti češčino, pisati v njej. Začetni nosilci narodnega prebujenja na Slovaškem so bili ljudje, ki niso hoteli biti Madžari, čeprav so verjetno znali madžarsko bolje kot slovaško. Začetniki narodne gradnje v Ukrajini v poznem 18. stoletju, še bolj v 19. stoletju, so bili posamezniki, vzgojeni v ruski ali poljski dominantni kulturi. Vedeli so: če hočejo osvoboditi običajne ljudi, kmete brez svoboščin, neizobražene, ki živijo tlačansko življenje, jih morajo združiti, govoriti njihov jezik, pisati zanje in tako ustvariti nacijo, ki bo ločena od Poljske, Rusije, Madžarske. Ki bo nacija, v kateri bodo oboji tvorili novo nacionalno skupnost. Moje teza je, da je za to, da narediš ukrajinsko ali kako drugo nacijo, potrebna razgradnja strukture nekega obstoječega statusa quo. Vsi so mislili, da morajo na teritoriju Poljske biti vsi Poljaki. Ti ljudje pa so se jim lepo zahvalili in v poljščini ali ruščini povedali, da nočejo biti Poljaki oziroma Rusi.

Nekateri učenjaki mislijo, da je to mogoče aplicirati še na druge primere: nosilci nacionalnega prebujenja, ki so »izumili« Finsko, so govorili švedsko, izšolani so bili v švedskem jeziku, pripadali so švedskemu intelektualnemu razredu. Kar je postalo nacionalna himna Finske, je bilo spisano v švedščini, je delo človeka, ki pripadal temu kulturnemu prostoru, vendar je rekel, da noče biti Šved, temveč Finec.

Zgodovina vedno vključuje spominjanje in pozabljanje, oboje je nujno, da gre neki narod lahko najprej. Kaj je morala Ukrajina v svoji dolgi, turbuletni zgodovini pozabiti?

Ne gre samo za pozabljenje, to je slavna misel Ernesta Renana; govoril je o tem, da so se Francozi morali strinjali, da pozabijo grozljive verske vojne. Paradoksno je, ker ne gre za pozabljenje – če rečeš, da se strinjaš o tem, da je treba pozabiti na šentjernejsko noč, se je dejansko spominjaš. Toda potrebno je, da je nimaš več za relevantno za tvoje aktualno obnašanje. Francozi so se strinjali, da pozabijo na verski razkol med protestantskimi hugenoti in katoliki tako, da so rekli, da se ne spopadajo več; strinjali so se, da so Francozi. Ukrajinci se morajo strinjati o pozabljenju številnih medsebojnih spopadanj; bili so kmečki upori, vojne med etničnimi Ukrajinci, borili so se v krvavih vojnah s Poljaki in Tatari. To pa ne pomeni, da se morajo spominjati. Tragično je, da se je zgodilo, a stvari ne more določati vnaprej. Treba se je spomniti slabih stvari, ki smo jih bili storili tudi sami, preteklosti ni mogoče spremeniti za nazaj. Potrebno pa je strinjanje o pozabljenju, o tem, da preteklost ni relevantna za naprej.