Tiskane izdaje
Skupaj s pisateljem je ob novicah o sestrelitvi potniškega letala na vzhodu Ukrajine in skoraj tristo nedolžnih žrtvah tistega dne obnemel ves svet. Na eni strani osuplost in bol, še posebej na Nizozemskem, na drugi strani aroganca, zanikanje in popolna odsotnost sočutja. Hlad, na las podoben tistemu, ko je Anatolij Kornukov leta 1983, na vrhuncu hladne vojne, nad Sahalinom ukazal sestreliti južnokorejski boeing 747.
Kako spijo vojaki, ki sestreljujejo potniška letala? Kako spijo politiki, ki nenehno kuhajo vojne? In kako spi evropska nomenklatura, ki vsa zadnja leta ni razumela, kaj snuje Moskva? Poskus razkosanja Ukrajine in okupacija Krima sta bila namreč jasno napovedana že zdavnaj. Najprej s Putinovimi izjavami, da je bil razpad Sovjetske zveze največja geopolitična katastrofa 20. stoletja, dokončno pa s sunkom proti Tbilisiju pred šestimi leti, ko so ruski tanki prvič po padcu berlinskega zidu krenili čez mejo. Takrat je bilo popolnoma jasno, da bo naslednja na vrsti Ukrajina.
Ukrajina je življenjsko pomembna za kremeljske sanje o (delni) obnovitvi nekdanjega imperija. Vladimir Putin je pogosto ponavljal znane besede belega generala Antona Denikina o tem, da se nihče nima pravice vtikati v odnose med Veliko in Malo Rusijo (Ukrajino). To je čisto ruska zadeva, je govoril Denikin.
Toda na vzhodu Ukrajine ni šlo po načrtih. Vladimir Putin je aprila, med rednim letnim kramljanjem z državljani, denimo javno razkril, kaj namerava storiti z Ukrajino. Pred Rusijo in svetom je napovedal obnovitev nekdanje carske novorosijske gubernije, ki je nekoč zajemala osem (danes ukrajinskih) regij na črti od Donecka do Odese. A vstaji proti novi oblasti v Kijevu sta se zgodili samo v Donecku in Lugansku. S pomočjo ruskega orožja, ruskih obveščevalnih služb in ruskih plačancev. Šele nesmiselna sestrelitev malezijskega boeinga je razkrila pravo stanje stvari tam ob meji.
Vladimir Putin je postal ujetnik lastnega propagandnega stroja in talec upornikov na vzhodu Ukrajine. Ujel se je v past, ki si jo je sam postavil. Z nostalgičnim vračanjem v preteklost. Ne le v sovjetske čase, ampak še dlje nazaj. K menihu Filoteju iz Pskova, ki je v 16. stoletju govoril o Moskvi kot tretjem Rimu. V čas politike velikih sil iz 19. stoletja, ko je Rusija hotela biti nekakšen žandar Evrope. In v čas, ko je ruska politika temeljila na pravoslavju, avtoriteti in nacionalizmu.
Prav to politiko danes obuja Vladimir Putin, ki Rusijo vodi petnajst let. Avgusta 1999 ga je namreč Boris Jelcin izbral za novega ruskega premiera, nekaj mesecev kasneje pa se je že preselil v Kremelj. Obuja jo s pomočjo svojega guruja, filozofa Ivana Iljina, ki ga je Lenin izgnal iz Sovjetske zveze. Iljin je govoril o posebni, izjemni vlogi Rusije v svetu. O njenem civilizacijskem poslanstvu. Pravzaprav nekakšnem mesijanstvu, ki ga z obrambo vsega ruskega zdaj opravlja Vladimir Putin. Toda problem je, da je v današnjem svetu vse preveč mesij. V tej vlogi se je namreč videl že tudi George Bush, ko je začel križarski pohod proti islamu ...
Vladimir Putin živi v svojem političnem in literarnem svetu. V njem žal ni Andreja Saharova, Borisa Pasternaka, Mihaila Bulgakova, Andreja Platonova ... In ne Leva Tolstoja. Ta ruski klasik je bil patriot, ni pa bil nacionalist. Verjel je v univerzalnost človeške izkušnje, ne glede na nacionalnost, kulturo ali vero posameznika. To je opaziti v vseh njegovih delih. Morda še najbolj v Vojni in miru. Putin je ta veliki ep zagotovo prebral. Zato je prav nenavadno, da se ne zgleduje po poveljniku ruskih čet, feldmaršalu Mihailu Kutuzovu, ki se po zmagi kot pravi gentleman ni znesel nad razbito francosko vojsko, ampak začuda nad Napoleonom. Nad povzpetnežem, ki se je razglašal za največjega geopolitičnega stratega tistega časa. A po zmagah je potem doživljal poraz za porazom. Tolstojevo sporočilo je zato zelo jasno: ko mislimo, da zmagujemo, morda v bistvu pravzaprav že izgubljamo ali celo sejemo seme lastnega uničenja. In zato zapiše: »Ni veličine, kjer ni dobrote, preprostosti in resnice ...«
Sestrelitev malezijskega boeinga nad Ukrajino je vojno z vzhoda Evrope prinesla k vsem nam. V kabinete vlad, v pisarne evropskih korporacij, ki z Rusijo sklepajo milijardne posle, v naše dnevne sobe. In to v dneh, ko se je pred natanko sto leti začela prva svetovna vojna. Atentat na nadvojvodo Franca Ferdinanda so sprva vsi jemali kot nepomembno lokalno dramo, ki ji ne kaže namenjati pretirane pozornosti. Toda ko je Avstro-Ogrska postavila ultimat Srbiji, je borze zajela panika. Umor v Sarajevu je namreč naenkrat (p)ostal povod za veliki spopad, v katerega so se vpletle vse velike evropske države, nesposobne preprečiti strašno morijo.
Tudi vojna v Ukrajini je sprva veljala za nekaj lokalnega in zato povsem nepomembnega. Toda sestrelitev potniškega letala je ta pogled čez noč postavila na glavo. Evropa se je znašla v škripcih. Moskva tudi. Kaj storiti? S sankcijami povzročiti nov zlom borz? Novo ekonomsko krizo? Posejati seme novih vojn? Poiskati nova pravila igre? Rešitev bo treba najti. Leta 1914 ni bilo prave volje zanjo. Zdaj, stoletje kasneje, je vendarle napočil čas za modrost. Na vseh straneh. Bosta politika in kapital, ta nerazdružljivi par, tokrat kos nalogi?
