Saša Pavček: Z besedo lahko tudi ubiješ

Igralka in pesnica o Handke-Buljanovi predstavi Še vedno vihar, ki prikliče na oder ne le Handkejeve, ampak tudi naše prednike.

Objavljeno
17. maj 2013 14.59
Vesna Milek, Sobotna priloga
Vesna Milek, Sobotna priloga


Sedi v garderobi Drame, zasukana proč od velikega ogledala. Njen obraz je očiščen, brez šminke, kot po predstavi. Lahko si predstavljam, kako sedi tam, preden stopi na oder. Lahko si predstavljam, kaj vse bi lahko povedalo ogledalo, mizica za ličila, zdrsan stol, njeni kostumi. A na obešalniku ob steni visita le kopalni plašč in pozabljena volnena jopa iz fundusa.

Kostumi njenih aktualnih dramskih žensk so v čistilnici. Tam je najbrž črtast puli verižne kadilke Haline v absurdni drami Dorote Maslowske Vse je v redu v režiji Ivane Djilas; tam so bela jopica in kavbojke, v katerih je šla na oder več kot 150-krat kot Valery iz McPhersnovega Jeza v režiji Mileta Koruna; tudi popart obleka Tjare Jonsdottir, televizijske novinarke v predstavi Dušana Jovanovića Bobby in Boris ... Kombineža ciklamne barve, v kateri odpre predstavo Filumena Marturano (v režiji Katje Pegan) in resno konkurira filmski verziji Sophie Loren, visi v garderobi Gledališča Koper. V zadnjem času se je vanjo oblekla najmanj petdesetkrat.

S pogledom iščem široko kmečko nabrano krilo, temno jopo in ruto, v čemer je prejšnjo soboto nastopila kot Handkejeva – Jazova stara mati v težko pričakovanem Handkejevem tekstu Še vedno vihar, ki ga je na oder ljubljanske Drame postavil Ivica Buljan. Nenavadna, izjemno močna predstava, zmes časov in arhetipov, različnih jazov, ki smo jo gledali skozi letve lesenega kozolca in si tako s sedežem, ki smo ga izbrali, naključno določali svoj kader in s tem tudi intenzivnost naših čustev. Še vedno vihar je kot Vojna in mir s slovenskimi protagonisti, je kot Sto let samote na Koroškem; je predstava, ki ne prikliče le Handkejevih prednikov, ampak tudi naše lastne in nas sooči z nečim, kar bi v teh časih najraje odrinili kot »drugorazredno temo«.

Kot da je Handke-Buljanova predstava v ta prostor vstopila v najbolj aktualnem trenutku, da nas spomni, da je odnos do našega jezika, kulture – pravzaprav odnos do lastnega preživetja. Ko te besede postanejo podobe oziroma ko jih šepetate, kričite vi, igralci, zarežejo še bolj pod kožo, se zdi.

Verjamem v moč iskrenega, živega človeka na odru in v neposreden stik z občinstvom, ki je soustvarjalec predstave. Če je res, kar ste rekli, je to spoznanje veliko. To bi moralo roditi večjo zavest in samozavest. Mislim, da ni potrebe, da bi sami nase še vedno in kar naprej gledali kot na majhen narod, majhen jezik, majhno kulturo. Bolje bi bilo, da bi se denimo vrednotili kot redko in zato tem bolj zaščiteno in negovano bogastvo. Kot iskano, 'butično', vrhunsko vrednost.

Veliko ljudi mi je po premieri reklo, kako zelo jih je pretresla predstava; da so se znova zavedeli, kaj sploh pomeni – »slovenstvo«, do katerega imamo tudi mi sami velikokrat mačehovski odnos. Vi najbrž ne?

Če se slovenski narod ne bi uprl nacizmu, nas danes ne bi bilo tukaj, to je zgodovinsko dejstvo. Samo močna zavest in vera, da se je vredno boriti za jezik, zemljo in preživetje, za ohranitev naroda, je lahko sprožila pogum za odpor.

Danes je na srečo drugače, a ne brez nevarnosti pred kolonializmom drugačne vrste. Brez negovanja zavesti, naše skupne rasti – v vseh pogledih, ne le gospodarskih, predvsem duhovnih – ne bo šlo. Nihče ne bo namesto nas skrbel za to, kar nas je ohranilo, povezalo in utrdilo: jezik, kultura, umetnost. Skratka: duh.

Jezik kot možnost preživetja?

Seveda. Če ti vzamejo jezik, če ti ga prepovejo, če se ukine izobraževanje v slovenskem jeziku, če ga po nemarnem zapraviš sam s svojim neodnosom do njega, izgine tvoja bit. Preživiš lahko kot telo, a duh je povezan z jezikom. Tam si ti, in četudi je tvoja sredina majhna in navidez nepomembna, je vredna vsega spoštovanja, visokega kultiviranja in s tem tudi občudovanja.

Se je torej ta čudni, nenavadni, zadržani umetnik, ki se je v določenem obdobju celo sramoval svojega izvora, ki se je v določenem obdobju izrekal za Miloševića, s tem tekstom »odkupil« za svojo ignoranco do lastnih korenin?

Se je, ker je dober pisatelj. Vse drugo je stvar njegove intime, v katero ima pravico vpogleda in sodbe le on sam.

Ste bili takrat, leta 1996, v Drami?

Bila. Takrat je bil, kolikor vem, povabljen zaradi naše premiere njegove igre brez besed: Ura, ko nismo ničesar vedeli drug o drugem in še prek založbe Wieser. Vsaj tako imam v spominu. Bral pa je Zimsko popotovanje k rekam Donavi, Savi, Moravi in Drini (s podnaslovom Pravičnost za Srbijo) in doživel zmerjanje iz občinstva.

Razumljivo, saj je bila Miloševićeva politika nesprejemljiva in kritike vredna. Mogoče je takrat kot avtor iskal provokacijo, danes išče morda pomiritev? Tako nekako se mi zdi, da poteka marsikateri značajsko-osebnostni razvoj. A z literaturo je po mojem tako, da je ni treba vedno lepiti na aktualno politiko in ne dati avtorju, ki zavestno išče konfliktno pozornost, več luči, kot bi si jo zaslužil, če tega ne bi počel.

Menda ste bili povabljeni na večerjo po dogodku, in ko vas je Handke zagledal, je omizje vprašal: kdo je ta ženska. Ko so mu povedali, da ste igralka, je menda rekel: »Ona lahko igra vse.«

(nasmešek) Saj poznate tisto, ko ženska odpre vrata poštarju, ki prinaša priporočeno pismo za njenega dragega. Ona hoče podpisati, a poštar reče, kaj pa ste vi njemu, ona reče: Vse! Poštar pa: Se pravi: nič. In odide.

No, v njegovi igri Ura, ko nismo ničesar … sem res igrala kup vlog, vse – in nič.

Zanimivo, da nas je prav tekst, ki ga je napisal »najbolj slaven koroški Slovenec«, odlično pa zrežiral hrvaško-slovenski režiser, tako zadel v bistvo. Nam lahko najbolj občutljive stvari o nas samih odkrijejo prav tisti, ki lahko na to pogledajo od zunaj, od zgoraj?

Tu se pravzaprav potrdi, da je gledališka umetnina neodvisna od tega, kdo in v katerem jeziku jo napiše. Močna umetniška osebnost je prepričljiva ne glede na narodnost, važno je, da najde stik z materijo, ki jo obravnava. Handke je mojster jezika, ima močen poetičen naboj, ki ga je dober prevajalec Brane Čop ujel tudi v slovenščini. V gledališču pa je seveda izjemnega pomena, kako režiser vzpostavi stik z ekipo, s katero dela. Meni se zdi najbolj pomembno, da je človek resno poglobljen v stvar in da ima talent. In Peter Handke ga brez dvoma ima. Ivica Buljan prav tako.

Handke oziroma Jaz v drami omenja »slabo vest zaradi moje odsotnosti in nehvaležnosti«. In ko predniki odhajajo, vpije za njimi: ne zapuščajte me, ne odhajajte, pridite nazaj, brez vas ni igre, dajte mi dela, terjajte od mene, kar morate terjati ...

Pisatelj predvsem nenehno išče in terja material, ki bi ga umetniško navdihnil. Ta premisa, da je Handkeja njegov mačehovski odnos do lastnih prednikov, do lastnih korenin zelo globoko žrl več let, tega iz njegove dosedanje drže in samega teksta nisem iskreno začutila, priznam. Bolj se mi zdi njegova zavestna odločitev. Prepriča bolj s temo samo, ki je aktualna, z jezikom, ki je briljanten, morda z neke vrste dolžnostjo. Sklepam, da ga je njegov lasten odnos do prednikov preganjal in se je hotel tega razbremeniti. Iz besedila veje veliko jeze, a prav paradoksalno, v tej jezi je veliko jeze nase; morda so bili njegovi predniki bolj značajsko kleni, pokončnejši od njega samega, pa čeprav so eni posebni 'luzerji'?

Čustveno intimno me je veliko bolj prepričala Maja Haderlap z romanom Angel pozabe, ki sem ga brala v izvrstnem prevodu Štefana Vevarja; ona iskreno, samosvoje in prav tako poetično govori o svojih prednikih in uporu koroških Slovencev med drugo vojno, o taboriščih, o smrti ... Čeprav je svoje pesmi pisala v slovenščini, je roman napisala v nemščini. In upam si špekulirati, da če bi ga napisala v slovenskem jeziku, njeni umetnini ne bi pripisali enake teže in ne bi imela tako velikega uspeha. Krivica, a resnica.

Preklinjam ta jezik, ki mi je vzel brata in sestro, pravi Valentin v predstavi; prav skozenj Handke spregovori tudi o tem, »kako je nemščina, in ne koroški dialekt, tista, ki odpira naprej pot v svet …« Ni malo Slovencev tukaj in zdaj, ki imajo do slovenščine podoben odnos kot Valentin takrat in tam?

Res je, da je v zadnjem času tudi pri nas vse več Valentinov, ki ne vidijo več možnosti v svoji državi, ki ne vidijo možnosti ustvarjanja v tem jeziku in odidejo čez mejo, na zahod, kot pravi v predstavi Valentin. Za našo državo neprecenljiva škoda.

Dejstvo je, da je bila slovenščina s pojavom nacizma prepovedana, slovenski ljudje zaradi narodnosti in jezika trpinčeni tako na Koroškem kot na Primorskem. Tisti, ki so se temu upirali, so večkrat plačali s smrtjo. Odtod je Valentinov gnev upravičen, ker je odraz bolečine in prekletstva: sovražijo in trpinčijo te, ker si Slovenec.

Tega pritiska nam ni treba več prenašati, zato me čudi, saj danes ni potrebe, da bi drug drugega naprej trpinčili, ker smo pač Slovenci! No, kar se pritiska na jezik tiče, nastajajo seveda novi in več kot jasno je, da moramo preizprašati sebe glede svojega odnosa do jezika. Ali morda ne verjamemo, da je v našem jeziku mogoče izpovedati stvari z enako lepoto jezika kot v nekem drugem jeziku? Se nam zdi prevajanje tuje literature prevelik strošek? Visoko šolstvo in znanstvena dela v slovenščini izguba časa? Visok, kultiviran jezik odveč in neživljenjski?

Nisem jezikovna puristka, vedno so v slovenščino vdirale tujke, nemške, francoske, srbizmi in tako naprej. To daje čar in žmoht, a prav poneumno spačiti jezika kljub temu ni treba. Ne vem, zakaj moram na bančni kartici vsak dan gledati slogan: Vem zakaj. Brez vejice, kot brez odnosa do lepote jezika, brez pravil igre. Zadaj pa je predvsem ignoranca, neznanje, šparanje pri lektorjih. Saj humanistov ne potrebujemo.

Na kratko: ne gre samo za vprašanje, da nas je malo, vprašanje je, kakšen odnos imamo do lastnega jezika in do lastne identitete.

Ne gre tudi za požrešnost in dominantnost 'velikih' jezikov? Kot ste sami omenili, če Maja Haderlap ne bi pisala v nemščini, najbrž ne bi nizala mednarodnih nagrad, če bi Lojze Kovačič pisal v svojem prvem jeziku, nemščini, bi bil morda naš kandidat za Nobelovo nagrado.

Seveda se je težje prebiti z jezikom, ki ga govori le dva milijona ljudi. Toda sama gledam na to kot na izziv. Po mojem mnenju tudi sami premalo spoštujemo drug drugega.

In hkrati kdo ve, zakaj, prevečkrat toleriramo neznanje in blef. Ker se v tem ozkem krogu vsi poznamo, je včasih zmešnjava velika, ker se privatno mnenje o nekom nehote zmeša z njegovim delom in se na podlagi tega ustvarja sodba o njegovem delu. Vprašanje je tudi, ali se sploh poglobimo v branje? Premalo se prevaja.

V Sloveniji je veliko ljudi, ki so čudeži v tem prostoru, ampak bi bili tudi v kakšnem drugem ravno tako ustvarjalni in močni umetniki. Lojze Kovačič pa sploh. Še vedno se mi zdi, da smo mu za časa njegovega življenja dali premalo veljave, premalo prevedli, poslali knjige v svet. Njegov Deček in smrt se mi zdi čudovita vzporednica romanu Maje Haderlap. In pri Haderlapovi in Kovačiču je vrelec, iz katerega vlečeta umetnino, prav njuna dvojezičnost, otroštvo med obema jezikoma, medtem ko Handke v sebi zanika drugi jezik. Ne vem, Handke je sicer napisal krasno dramo oziroma roman, velik pisatelj, morda bi mi bil bližji, če bi znal materni jezik in kljub temu pisal v nemščini.

Salzburški profesor Hans Höller, velik poznavalec nemške književnosti, naj bi rekel, da je to »najlepša igra, kar jih je Handke kdaj napisal«.

Ja, brez dvoma je. In izbral temo, ki je politično zelo aktualna. Mene to veseli, saj je razkrila, kakšen prispevek so imeli koroški partizani k obstoju slovenske manjšine v Avstriji, kako velik prispevek k boju proti nacizmu. Malokdo ve, kako je že leta 1943 Avstrija izrabila koroške partizane, ki so se borili proti fašizmu in so bili ves čas zatirani, toda ko jih je Avstrija potrebovala za dokaz svoje samostojnosti, je pokazala na slovenske partizane, češ, 'saj mi smo se pa pravzaprav borili proti fašizmu', in na ta račun so dobili svojo državo. Takoj po vojni so to pozabili in koroškim Slovencem spet niso priznali pravic. Enaindvajseto stoletje mora biti drugačno!

Gledalec je že na začetku priča prizoru, kako iz podzemlja lesene kletke – domačije na oder prihajajo Handkejevi predniki, kot duhovi … Kot piše Marko Sosić v gledališkem listu, nam Handke s »tem tekstom oživi podobe iz pradavnine«, odpira spomin, misli, čustva ... ker bi si morda želeli na novo ozavestiti, od kod prihajamo?

Sosić je napisal prekrasen tekst. Ko sem ga brala pred premiero, se mi je zdelo, da ima to neko posebno mehkobo, ki je naša predstava nima. Da je malo bolj robustna, da malo bolj ropota, da ...

Morda preprosto zato, ker Handke opisuje koroške Slovence, Sosić opisuje Primorce.

Najbrž. Handke opisuje, da so bili dotiki v družini nekaj redkega, tudi koroška pokrajina, ujeta med gore, je čisto nekaj drugega kot odprtost Mediterana, morda ni te topline in širine, ki jo prinaša Mediteran.

Ne glede na Handkejevo zgodbo ima vsak Slovenec tudi zgodbo svoje lastne družine. Vsak je imel ali ima v družini nekoga, ki je bil črna ovca, skoraj vsak ima nekoga, ki je iz takšnih ali drugačnih razlogov prestopil na napačno stran, odšel v svet, se za vaško okolje nesprejemljivo zaljubil ...

Ivica Buljan je znan po svojih intenzivnih vajah, s katerimi igralce postavi na rob in jim s tem da možnost za sokreacijo ... Potegniti največ iz igralčevega telesa, njegove fantazije, njegovih sanj. Kakšna izkušnja je bila to za vas?

Najprej: imeli smo ekstremno malo časa, en dober mesec, in to je za tako predstavo res malo. To se mi je zdelo nespoštljivo do projekta in do ustvarjalcev. Imeli smo srečo, da smo vsi nekako zbrali vse te energije, da med nami ni bilo nikogar, ki ne bi verjel, da to lahko naredimo. Predvsem pa: ekipa je bila požrtvovalna.

Gledališče je vedno najboljše takrat, ko gre za sodelovanje. Ko se ljudje odprejo, ogromno dajo in tudi prevzamejo odgovornost. Res pa je veliko odvisno, kako režiser intepretira besedilo; tu je prišla do izraza moč Ivice Buljana kot praktičnega dramaturga, ki zelo dobro uvidi stvari. Od igralca zahteva stoodstoten psihičen in fizičen angažma, daje svobodo mizanscene, kar je za igralca lahko breme in hkrati izziv. Mislim, da smo vsi delali odprto, posvečeno, predvsem zelo predano.

Vaša vloga (Jazove, Handkejeve) stare matere … Pomisliš, kako se je igralki vsakič znova vrniti na oder v takšno predstavo, še enkrat preživeti smrti otrok. Kje to ostane? Kje to pusti sledove na Saši Pavček?

Mati, ki izgublja otroka za otrokom, to je konglomerat najhujšega, kar se lahko zgodi ženski. Te globoke rane koroške družine so kot igralski material izjemno stresne. Te vloge ne moreš odigrati tako, da se te ne dotakne, tehnično, to moraš odigrati z notranjim vživetjem in to te po svoje očisti, po svoje pa načenja tvojo življenjsko energijo. Ona sicer ob vsaki izgubi otroka reagira drugače, z bolečino, tudi jezo, gnevom, uporom, otopelostjo in z veliko solz … Morda je te bolečine zelo veliko za eno predstavo, to sem hotela reči, precej me izčrpa.

In vendar: ko se hči Snežena iz gozda privleče na hišni prag, pretresena, ker je partizanski komandant zaradi kršenja partizanske discipline ubil njenega tovariša, ki je ukradel košček masla, ji mati reče: Marš nazaj v sneg!

Seveda, ker je mati tudi maščevalka. Na ta način se maščuje tistim, ki so ji ubili sina.

Če ne bi bilo takšnih žensk, ki so verjele, da se je treba boriti proti fašizmu, ki so verjele, da bodo zmagali in preživeli, verjetno tam Slovenci ne bi niti obstali. V odločilnem trenutku je bilo treba pokazati nadčloveško moč, pogum, ki ni nič drugega kot boj za ohranitev in vera v lastno moč.

Kot da je Handke izpisal lik slovenske matere, ki je polnokrvna tako v uživanju življenja kot v žalovanju in preklinjanju nacizma, ki ji je vzel otroke ... Zelo slovenski lik, a hkrati lik, ki v naši literaturi ni tako pogost. Ženska zmagovalka, maščevalka.

Ja, ni trpna in vdana in bogaboječa, kot bi jo napisal Cankar, tudi ni ravno tipična zmagovalka niti tipična maščevalka. Ima nekaj samoohranitvenega, je bolj nagonska, zato tudi brezčasna, včasih sem jo videla bolj sedečo, čakajočo, a smo krenili drugam. V tem času sem prebrala tudi njegov roman Žalost onkraj sanj, ki ga je napisal po tistem, ko je njegova mati naredila samomor. Zelo pretresljiva zgodba njegove matere, lahko bi rekla celo 'zelo slovenska'. Zgodba ženske, ki jo življenje ob nasilnemu možu alkoholiku počasi onemogoči, paralizira, ne vidi več izhoda. V tem romanu sem hkrati s to občutljivostjo opisov ... zaznala tudi nekakšno sovraštvo ...

Do avtorjeve matere?

Do mame, ja. Tako se mi je zdelo. Verjetno upravičeno, ker se ni mogla rešiti nasilnega moža, in otrok to obsodi. Morda me je to Hankejevo sovraštvo zmotilo, ker verjamem, da naj bi bil osnovni poriv, da pišeš o nečem ali o nekom, da imaš to stvar ali pojem ali to osebo rad. Meni se tako zdi. Tako čutim.

Ni pa nujno. Mnoge čudovite stvari v zgodovini književnosti so bile napisane iz sovraštva.

Gotovo. Ampak to pomeni, da ti nasprotno stran ljubezni – sovraštvo lahko transformiraš v ustvarjanje, v nekaj, kar ima velik umetniški potencial, morda na bralca deluje bolj provokativno, manj idealizirano, bolj neusmiljeno. Ampak tega za zdaj ne znam uporabljati.

Na odru že?

V igri že, v igri uporabljamo cel register čustev, ki ti ga ponuja lik. V življenju je jeza dobra, da te požene v akcijo. A sovraštvo je razdiralno čustvo, za dramske like hvaležno, za pisanje, življenje po moje ne. Ne vem, ne zdi se mi produktivno čustvo. Ne zdi se mi ustvarjalno. Morda se ti lahko vrne kot bumerang prav tako v obliki sovraštva?

Še enkrat: ste se med procesom ustvarjanja predstave soočili tudi z zgodbami vaših prednikov? So se tako kot pri gledalcih iz spomina izluščile zgodbe vaših staršev, starih staršev?

Konkretno se o tem nismo pogovarjali. Ni bilo časa. A sama sem večkrat pomislila na svojo nono, zaprto med vojno v tržaških zaporih, na pretresljivo očetovo pesem o partizanu, ki je padel tik ob njihovi hiši … (pomolči)

Mama mi je povedala zgodbo. Imela je trinajst let, bila je partizanska kurirka. Borci so jo hoteli obvarovati in so ji ukazali, naj počaka s partizani v bunkerju, medtem ko je šel del bataljona na naporno pot v živ sneg. Nekaj ji je reklo, naj ne ostane. Na vsak način je vztrajala, da gre v sneg, in je šla. Bunker je bil naslednjega dne napaden in vse partizane so pobili. Imela je srečo in dober notranji glas.

In zato ste zdaj tukaj.

In zato sem tukaj, ja.

Trenutek prekine glas iz zvočnika, ki naznanja konec vaj za predstavo Mati.

Handke je na vprašanje kolegice Patricije Maličev v SP, kaj je za vas jezik, odgovoril: »Spopad s samim seboj. Z nečim, česar še ne poznam. Raziskovanje mej.« In za vas? Kaj je jezik za vas?

Brez jezika me ni. Jezik je moje orodje, moj obstoj, moja inspiracija. Beseda sama, zven besed. Prisluh tistemu, ki govori. Zakaj rečem tako in ne rečem drugače? Ali to pride iz trebuha? Ali pride iz grla? Iz delčka pljuč? Tudi moje telo je jezik. Moja duša je sploh moj jezik. Brez tega ne moreš sploh ničesar izreči. Če nisi v stiku s tem, ne moreš spregovoriti.

In vi ste bili v stiku ves čas. Odraščanje z očetom pesnikom. Z njegovo poezijo, njegovimi Angeli.

Mislim, da sem, odkar pomnim, predana slovenskemu jeziku, ja. Tudi včasih, ko sanjam, sanjam o tem, kako mi nekdo kaj govori, pripoveduje. Najmočnejše so tiste sanje, kadar sanjam monologe, stavke ...

Kot otrok sem se igrala, lahko tudi z dvema prstoma, z dvema rokama, vsaka je nekaj govorila, vedno je bil dialog.

Tudi vaš oče je verjel, da je vsak jezik dvogovor. Vsaka ljubezen dialog.

Seveda, ker vedno, pa tudi, če si sam, govoriš z nekom, ki je v tebi, drugi jaz, namišljen drugi. Vedno je človek z glasom. Bodisi svoje vesti, svoje fantazije. Če je v dvoje, gre za poslušanje, ki je sprejemanje in ni nič manj važno od dajanja.

Od nekdaj sem rada poslušala ljudi. Kako človek govori, na kakšen način, kdaj naredi pavzo, kdaj se zaleti. To strašno rada poslušam. To me fascinira. Zato me privlači radio. Glas več pove o osebi, kot če jo gledam pred sabo, bolj uporabljam svojo fantazijo. Res pa je, da je današnja doba podrejena podobi. In zanemarja vse to, kar prinaša beseda, pisana ali izgovorjena. Ker ni več nikjer tišine, se je še beseda nekam skrila ... jo res moramo zakričati, da nas opazijo? Ali jo podpreti s poudarjeno podobo, da jo sploh lahko »slišimo«? In kljub temu – je beseda zmagovalka! Z besedo lahko ubiješ človeka, beseda je lahko usodna. Beseda, ki si jo slišal v otroštvu, ostane.

Katera beseda iz otroštva je ostala vam? Kaj vam je rada rekla vaša mama, vaš oče?

(pomolči) Moja mama je vedno rekla: vse bo v redu. (nasmešek) Vse bo v redu.

Oče pa je vedno rad govoril: To je treba naredit. Treba je delat. Nič obotavljanja, odločanja ja-ne ... Prav spomnim se, kako je plosknil z dlanmi, vstal in rekel: To je treba naredit. Bil je človek dejanj, akcije.

Lepa dediščina.

Delo kot vrednota. To je vedno poudarjal. Da nekaj znaš narediti. Da nekaj zelo rad delaš. In če nekaj začneš, moraš to narediti tako, kot je treba. Do konca. Z užitkom.

Ta pravi profesionalizem zadnje čase pogrešam. Zdi se, da je postalo precej vseeno, kako kdo kaj naredi, niti kdo je za kaj usposobljen. Kot da je pomembno samo, koliko potegneš od tega, ni pa več važno, s kakšnim znanjem, z odnosom, s kvaliteto in radostjo delaš. Verjamem, da je vsak človek ustvarjalen in da ga delo osmišlja, če dela, kar ga veseli.

Vi ne le, da ste preigrali več kot sto gledaliških vlog, ste tudi pesnica, dramatičarka, predavateljica. Kdo ste najraje?

Sem igralka. To sem študirala, temu sem se posvetila, s tem si služim kruh. Vse ostalo ... je vprašanje časa, kako bo to ovrednoteno. Zavedam se, kaj pomeni, če na tem delaš resno, predano. To je popolnoma drugačno življenje. To, da imaš dopoldne v gledališču vajo, popoldne predavanja, tekaš na gostovanja, zvečer igraš ali vadiš, ta ritem ni ravno za resno pisanje, kjer je veliko prostega teka, miru, sedenja, branja. To terja drugačno posvečanje. Zato tem mojim odskokom v pisanje ne morem reči resno in poglobljeno delo. Bolj osebna nuja.

No, te samokritične drže niste podedovali po očetu?

(nasmešek) Res ne. On je bil zelo prepričan vase. Odločen. Redko v dvomih. Zagnan. Zelo je verjel v svoj talent, a brez njegove železne discipline in deloholičnosti ne bi bilo toliko sadov. Študiozen je bil, vztrajen in sposoben hitre koncentracije.

In vi zdaj predavate umetniško besedo.

Ja, rada sem z mladimi. Ob njih si primoran na novo premisliti vse, ubesediti, kar si doslej le čutil.

Zelo sem bila vesela, da sem lahko pred kratkim pisala esej o umetniški besedi Poldeta Bibiča Med poetom in svetom, ker je igralec prenosnik sporočila in ustvarjalec hkrati; urednica je Mojca Kranjc, zbornik bo izdala SNG Drama. Esej je daljši, kar mi je delo olajšalo.

Olajšalo?

Ja, ker je zame prav napisati na kratko strašno težko. Ko ti kdo naroči, 'daj mi napiši nekaj v petih stavkih, saj to ti ne bo vzelo nič časa' ... Kot da se to lahko naredi mimogrede. Nimam toliko časa, da bi pisala 'na kratko'. Lahko je pa površno. Kar pomeni, da vsak zna pisati o vsem. Samo da je informacija. Ki jo mora čim hitreje nadomestiti nova informacija. Samo da se stvari menjajo, hitro, površno.

Korenine, ki sva jih omenili prej, korenine, ki nam dajejo stabilnost, se s površnostjo, hitrimi zamenjavami vsega sekajo. Kar smo, smo in posekati vse dobro in tradicionalno, samo da bi bil v trendu, v vedno bolj globalnem svetu, je kratkovidno in nas preveč požira v talilnem loncu. Ker moraš iz nekje izhajati. Kot drevo. Drevo mora zrasti od nekod in črpati iz tega koreninja, biti samosvoje. Ni naključje, da so se filozofi toliko ukvarjali prav s tem medkoreninjem ...

Zadnjič sem z rusko profesorico govorila o slovanski mitologiji, in ko sem jo vprašala, kje sploh še lahko najdemo imena slovanskih bogov, je rekla: v našem jeziku, tako kot vi. Bogove imamo skrite v jeziku, v korenih besed.

Lepo. Treba jih je obuditi in vanje verjeti.

V vaši hiši je moralo biti veliko angelov. Prihajajo v vašo poezijo, v očetovo poezijo ... Kaj za vas pomeni – angel? Angel kot pesniška metafora?

Angel je ... notranji glas, ki ti kaj prišepne. Tisti zunanji, se začuti, ko ga ne pričakuješ, je nekaj izven tega sveta in hkrati v tem svetu, kot ena sama ljubezen. Angeli v poeziji mojega očeta pa so njegovi alteregi, odraz njegovega notranjega otroka in navihanosti, liričnosti, spoznanja končnosti, neverjetne vere v življenje.

V moji poeziji pa je zelo enostavno: naj mi angel boke ziba, naj smrt počaka, zamudi, odide …

Kako je zvenela vaša »predstava poezije in glasbe« Obleci me v poljub v Argentini?

Presenečena sem bila, da se je argentinska založba odločila za prevod in natis, da sem lahko tam odigrala predstave poezije deloma tudi v španščini in da so nas tako odprto sprejeli. Zlasti pesem o izrezanem srcu ...

»Dajte, iz srca izrežite, izdolbite, s skalpelom oddvojite v njem podobo raja ...«

(nasmešek) Ja, oni imajo radi strast in se je ne sramujejo.

Nekako obvezno vprašanje za igralko: vse pravijo, da v gledališču za igralko v najlepših letih ni napisanih dovolj vlog. Se to z valom novih dramatičark spreminja? Pred leti sta se veliko igrali Sarah Kane in Yasmina Reza, zdaj Dorota Maslowska, ne nazadnje, tudi vi imate za sabo nekaj uspešnih dramskih tekstov.

Reza ima vloge za srednjo in starejšo generacijo. Vlog za ženske je, zlasti v klasiki, manj, a vprašanje je tudi, kaj zanima režiserje, umetniške vodje.

Sama sem se ponovno lotila svojega pred leti za Grumovo nagrado nominiranega teksta Pod snegom, ker ga zdaj drugače čutim, ljubezenski trikotnik med mamo, hčerko in njenim fantom, ki se dogaja v odročnem kraju v planinah, pod snegom.

Delate z režiserkami, nedavno s Katjo Pegan, Filumeno Marturano, z Ivano Djilas Pri nas je vse v redu, z Lindy Davies vašo najbolj zahtevno vlogo beneške slikarke v drami Slike z usmrtitve ... Je drugače, ko režira ženska? Izbere drugačen tekst kot moški?

Seveda. Ženske imajo poseben čut za ženske like. Tudi vse naštete imajo izostren socialni čut. Čut za sodelovanje, predajanje izkušenj in spoznanja. Ne mislijo le nase. To je lahko precej olajšujoče.

Kot mlada igralka ste snemali s Klopčičem, Babićem, Štiglicem, nato z Božem Šprajcem, od takrat deset let ne. Na film vas je »vrnil« Klemen Dvornik, tako kot je Matevž Luzar »vrnil« Mileno Zupančič. Upate v mlado filmsko generacijo?

Mladi so odlični. Vlivajo upanje in držim pesti zanje, da bi imeli več priložnosti. Premalo se snema. To je vse, kar še lahko rečeva na to. Režiserji te ne vidijo na filmu in te pozabijo. To, kar si, te ne naredi le tvoj talent, ampak predvsem delo. In kot igralec moraš imeti stik s kamero, če hočeš napredovati.

Očitno tega 'stika' niste potrebovali. Za vlogo v komediji Kruha in iger ste predlani v Portorožu dobili nagrado za najboljšo stransko igralko, posebno priznanje strokovne žirije v Franciji, film je dobil nagrado občinstva ...

Sreča. Dvornik je zelo talentiran režiser, zelo lepo zna delati z ljudmi in meni je bilo v veselje. Zaupam mu, vedno je direkten in iskren.

Zanimivo, da vas je 'opazil' prav v kratkem filmu svojega dekleta Barbare Zemljič Lasje...

Z Barbaro bom prav zdaj delala kratki film Pravica ljubiti. Čeprav ima materiala za dolgometražni film. O uspešni ženski, ki izve, da je na smrt bolna, in potem v kratkem želi urediti vse odnose. Ima sina, ki ima s svojim partnerjem posvojenega otroka, tu je tudi aktualna tema istospolne družine.

Ko si po tolikem času spet na filmskem snemanju, si najbrž ne želiš, da bo naslednje vznemirjenje filmskega seta, brnenje kamere šele čez deset let? Kaj boste naredili? Boste čakali na naslednjo vlogo? Boste napisali svoj scenarij?

Pred časom me je neki naš filmski režiser prosil, naj naredim scenarij po drami Čisti vrelec ljubezni, in sem ga napisala, tri mesece sem zdržema delala na tem tekstu, a ko je šel naprej v obdelavo, ni bilo denarja.

Boris Cavazza, s katerim sta naredila vašo najbolj uspešno monodramo Bužec on, bužca jaz, mi je rekel, da imate neverjeten talent za komedijo, za komično, kar je veliko bolj redko kot talent za dramo.

Za komedijo moraš imeti kar nekaj samoironije, humorja ... So pa igralci, ki so krasni dramski igralci, ampak nimajo občutka za komedijo. Brez humorja ne gre.

V poslanici ob svetovnem dnevu gledališča ste zapisali, da je igralec vrvohodec na žici, pripravljen tvegati vse za magijo gledališča. »Gledališče, bodi mu naklonjeno, kajti neznosno je biti igralec, ki ne igra.« Vi imate srečo. Igrate.

Ja, igra me še vedno zelo veseli, ohranja me v ravnovesju. Življenje je brez nje preresno in prepusto in verjamem, da živost gledališča nikoli ne zamre.