Sergej Magnitski in njegova pravica

»Če ne bi delal zame, bi bil danes morda še živ! Tarča sem bil namreč jaz, mučili in umorili pa so njega!« vidno prizadet pripoveduje William Browder, lastnik Hermitage Capitala, nekdaj najuspešnejše tuje investicijske družbe v Rusiji, ki je še leta 2005 obrnila 4,5 milijarde dolarjev. A poslov tam že lep čas nima več.

Večino svojega časa in denarja zdaj namenja predvsem boju za resnico o umoru Sergeja Magnitskega, odvetnika, ki so ga v moskovskem zaporu, izčrpanega in bolnega, zverinsko pretepli do smrti. Umorili so ga zato, ker je odkril krajo 230 milijonov dolarjev, ki so jih ruski davčni uradniki ukradli ne Hermitage Capitalu, ampak svoji državi.

»Zaradi kraje denarja in umora Sergeja Magnitskega ni bil doslej kaznovan še nihče, kljub kremeljskim kritikam pravnega nihilizma v državi, ki jih je pred časom izrekel Dmitrij Medvedjev. Sergej Magnitski je besede nekdanjega predsednika vzel zelo resno. Razkril je zlorabe in bil zato umorjen. Predsednik Medvedjev pa je v strašni zadregi potem zgolj molčal. Čez čas, kot se je pohvalil, so resda premestili kakšnih dvajset zaporniških paznikov, a se je izkazalo, da prav nihče med njimi ni bil vpleten v zadevo Magnitski. V Rusiji torej ne vlada pravni nihilizem, ampak kriminalni nihilizem. Namesto da bi oblast kaznovala tiste, ki kradejo in ubijajo, jih za to početje v bistvu ves čas nagrajuje. Ker pač branijo režim in interese tistih, ki jim to početje omogočajo,« ogorčeno pripoveduje Browder.

Zato so izjave Vladimirja Putina o vladavini zakonov v državi naravnost smešne, saj je sam zelo korumpiran politik. »So dokazi o njegovi vpletenosti v korupcijske posle. In če nekdo na vrhu pokrade toliko denarja, ga kradejo tudi drugi. Šef je pač vedno zgled za druge. In kdor se upre takšnemu početju, gre v zapor ali pa mora umreti!« bridko doda na sedežu svojega podjetja na londonskem Golden Squaru, nedaleč od Piccadillyja. Na stenah hodnikov in pisarn visi na desetine časopisnih člankov o ruski drami Hermitage Capitala in Sergeja Magnitskega. V vseh jezikih sveta. A ker jih je že na stotine, vsi seveda ne morejo v zasteklene okvirje. So pa zato varno shranjeni v arhivih, ki so iz leta v leto debelejši, kajti boj za resnico o umoru v moskovskem zaporu Matroska Tišina, ki so ga ruske oblasti poskušale načrtno prikriti, še zdaleč ni končan.

Komunizem in matematika

Ta dramatična in napeta zgodba o še vedno nekaznovanem umoru Sergeja Magnitskega, ki jo je v svojem zajetnem poročilu za Svet Evrope po švicarsko temeljito in natančno povzel tudi švicarski poslanec Andreas Gross (razprava bo v Strasbourgu prihodnji teden), se je v bistvu začela v ZDA. Earl Browder, ded Williama Browderja, je bil v letih pred drugo svetovno vojno in med njo skoraj poldrugo desetletje generalni sekretar ameriške komunistične partije, dokler ga niso po vojni, menda na Stalinovo zahtevo, vrgli s tega položaja. Ker je trdil, da sovjetski komunizem in ameriški kapitalizem lahko sodelujeta. Dvakrat je kandidiral tudi za ameriškega predsednika, v letih 1936 in 1940.

Leta 1927 se je za nekaj let podal v Sovjetsko zvezo. Tam je spoznal mlado rusko židovsko intelektualko Raiso Berkman in se z njo poročil. Imela sta tri sinove; vsi so postali vrhunski matematiki. Tudi Williamov oče Felix, ki je bil rojen v Moskvi, matematiko pa je potem končal na Princetonu. Toda za časa McCarthyjevega lova na čarovnice iz ideoloških razlogov nikakor ni mogel dobiti službe. Dobil jo je šele po tem, ko se je zanj osebno zavzela Eleanor Roosevelt. Z leti je postal vodja oddelka za matematiko na univerzi v Chicagu in velik ljubitelj literature. V njegovi domači knjižnici je bilo skoraj 35.000 knjig. Prijateljeval je z nobelovcem Saulom Bellowom in drugimi znanimi pisatelji. Predsednik Bill Clinton ga je na stara leta odlikoval z velikim priznanjem za znanstvene dosežke na področju matematike.

William Browder, ki bo letos dopolnil 50 let, se je odločil za drugačno pot. »Če je bil ded največji komunist v Ameriki, zakaj ne bi jaz postal največji kapitalist v Rusiji in Vzhodni Evropi!« je razmišljal kot mladenič. Študij v Chicagu in na Stanfordu je končal ravno leta 1989, ko je padel berlinski zid in pot na Vzhod je bila odprta. Izkušnje si je seveda najprej nabiral pri domačih kapitalistih. Njegov prvi šef v družbi Bain Capital je bil denimo Mitt Romney, predsedniški izzivalec Baracka Obame. Potem se je preselil k Salomon Brothers, od tam pa počasi na Vzhod. Najprej na Poljsko, kjer kar ni mogel verjeti, kako poceni so prodajali nekdanja državna podjetja. Za nekaj tisoč dolarjev je bilo denimo mogoče kupiti tovarno avtomobilskih gum ali pa banko. Od tam se je potem preselil v Rusijo, kjer sta skupaj z Edmondom Safro, poslovnežem z libanonskimi koreninami, leta 1996 ustanovila Hermitage Capital z začetnim vložkom 25 milijonov dolarjev.

Orgija kraj

William Browder je bil v Rusiji naravnost šokiran nad orgijo kraj, ki so se dogajale v na novo privatiziranih podjetjih, v katerih je tudi sam kupoval delnice. Polovica državnega premoženja je po Jelcinovi zaslugi prišla v roke 22 oligarhov, ki so potem korumpirali vse. Browder je začel načrtno preiskovati zlorabe v podjetjih, kamor je vlagal svoj denar. Tako je denimo ugotovil, da je devet menedžerjev energetskega velikana Gazproma takrat v svoje žepe finančno preusmerilo toliko plina in nafte, kolikor je premore ves Kuvajt. Podobne kraje so se dogajale v Združenih energetskih sistemih, Transneftu in v Sberbanku, ki ima svojo poslovalnico že nekaj časa tudi v Ljubljani. In kasneje je ugotovil, da je gradnja Južnega toka, ki si ga je slovenska politika kdo ve zakaj – in za kakšno ceno? – obesila okrog vratu, na ruskem ozemlju dvakrat dražja kot denimo v Turčiji, kjer pa so zaradi previsokih cen nekaj poslovnežev, povezanih s tem poslom, že poslali za zapahe ...

Zanimivo je, da je Vladimir Putin, potem ko je iz Kremlja nagnal Borisa Jelcina, z velikim zanimanjem bral Browderjeva poročila. In jim zadovoljno prikimaval. Browder se je takrat večkrat sestal s šefom Putinove administracije in tudi z najvišjimi vladnimi aparatčiki. S Putinom, ki ga ni osebno nikoli srečal, sta se zaradi podobnih interesov takrat prav nenavadno ujela. Oba sta bila proti zlorabam in krajam, ki so dosegale milijardne vsote. Toda kasneje se je izkazalo, da se Putin boja proti ropanju podjetij ni lotil iz glodajoče skrbi za ukradeno premoženje, ampak iz strahu za lastno preživetje. Oligarhi so namreč postajali država v državi, neodvisni od Kremlja, zato jih je bilo treba ukrotiti.

Najprej se je lotil Mihaila Hodorkovskega, ki z javno podporo opoziciji sploh ni več skrival političnih ambicij. In ko je bil Hodorkovski za zapahi, so oligarhi sami začeli prihajati k Putinu in ga ponižno spraševati, kaj morajo storiti, da tudi njih ne bo doletela podobna kruta usoda. Odgovor je bil seveda jasen. Takrat je tudi Putin zagrizel v prepovedani sad, pravi Browder, in sam postal oligarh. Največji v Rusiji. Od takrat ga kraje premoženja in korupcija ne zanimajo več, saj so v to kajpak vpleteni njegovi lojalisti ...

Izgon iz Rusije

Ta dramatični preobrat je na lastni koži morda najbolj grobo občutil prav William Browder. Njegovih preiskav in finančnih poročil v Kremlju niso več brali, »saj zdaj so kradli naši, in to potemtakem ni več zločin«. Tako so Browderja nekega novembrskega dne leta 2005, ko se je vračal v Moskvo, za petnajst ur pridržali na letališču in ga potem nagnali iz države. Nekaj tednov kasneje so mu z ministrstva za zunanje zadeve pojasnili, da so mu vizum ukinili zato, ker je postal »grožnja nacionalni varnosti«. Takrat je Browder umaknil tako rekoč ves svoj denar iz Rusije, a Hermitage Capital je kljub temu še naprej deloval v Moskvi.

V začetku leta 2007 je na svetovnem ekonomskem forumu v Davosu problem osebno predstavil Dmitriju Medvedjevu, takratnemu podpredsedniku vlade in kasnejšemu predsedniku države. Tri tedne kasneje je v podjetje poklical podpolkovnik Artjom Kuznecov z oddelka za davčne utaje na notranjem ministrstvu. Predlagal je sestanek z Browdnovim namestnikom, na katerem bi stvari lahko zelo hitro uredili, odvisno pač od tega, kaj je Hermitage Capital pripravljen ponuditi ... Browden je bil prepričan, da gre za izsiljevanje, zato svojih ljudi ni poslal na sestanek.

Četrtega junija 2007 je petdeset policistov pod vodstvom podpolkovnika Artjoma Kuznecova in majorja Pavla Karpova vdrlo v prostore Hermitage Capitala in podjetja Firestone Duncan, ki je Browdnu vodilo pravne in davčne zadeve. Tam je delal tudi Sergej Magnitski, sposoben, mlad pravnik, specialist za davčno zakonodajo. Zasegli so za dva kombija papirjev. Pobrali so tudi vse računalnike in celo žige podjetja. Čez nekaj mesecev se je izkazalo, da Hermitage Capital ni več lastnik svojih treh poddružb (Rilend, Parfenion in Mahaon). S pomočjo ukradenih papirjev in žigov so jih registrirali pod novim imenom Pluton. Direktor je postal Viktor Markelov, večkrat obsojeni kriminalec in očitno dober sodelavec davčnega oddelka na notranjem ministrstvu.

William Browder je ob teh novicah prosil Magnitskega, s katerim je sodeloval že od leta 2002, naj razišče zadevo. Ta je kot dober poznavalec tovrstnih zadev hitro ugotovil, da so zaplenjena podjetja odkrila svoje račune pri manjši banki USB (Universalni sberegatelni bank), ki jo je vodil Dmitrij Kljujev, prav tako dober znanec podpolkovnika Kuznecova. Konec decembra 2007, bilo je ravno okrog božiča, je potem začudeno ugotovil, da se je na teh računih tako rekoč čez noč znašlo natanko 230 milijonov dolarjev – vsota, ki jo je Hermitage Capital leta 2006 odštel ruski državi za davke. V hipu mu je postalo jasno, da so Kuznecov in njegovi ta denar preprosto ukradli. V naslednjih mesecih je denar izginil iz države, banka USB pa je bila leta 2008 ukinjena. Na notranjem ministrstvu so med kasnejšimi preiskavami izjavili, da poti tega denarja ni bilo več mogoče slediti, ker je tovornjak, ki je po ukinitvi banke prevažal vso bančno dokumentacijo, na poti nenadoma raznesla eksplozija ...

Aretacija Magnitskega

Sedmega oktobra 2008 je Sergej Magnitski pred pristojnim preiskovalnim organom uradno izjavil, da podpolkovnika Kuznecova in majorja Karpova ter njune sodelavce utemeljeno sumi nezakonite reregistracije treh poddružb Hermitage Capitala in kraje 230 milijonov dolarjev državnega denarja. Takrat so se nad njim dokončno začeli zgrinjati črni oblaki. William Browder ga je prosil, naj se na njegove stroške z družino takoj preseli v London, toda Magnitski mu je odgovarjal, da so trideseta leta, znana po Stalinovih čistkah, za vselej mimo, da je Rusija vendar pravna država in da tam v Londonu očitno gledajo preveč Rusiji nenaklonjenih filmov ...

Manj kot dva tedna po njegovem pričanju, bilo je 24. novembra 2008, sta ga na domu aretirala dva sodelavca podpolkovnika Kuznecova, ukaz za aretacijo pa je podpisal preiskovalec Oleg Silčenko. Najprej so ga selili iz enega pripora v drugi, iz ene celice v drugo, dokler ni pristal v Matroski Tišini, kjer so ga mučili in silili, naj prizna, da je William Browder ukradel tistih 230 milijonov in da je bil tudi sam vpleten v te posle. Magnitski tega kljub trpinčenju seveda ni storil. Resnica je bila zanj pomembnejša od muk. Še toliko bolj zato, ker sta preiskavo proti njemu vodila prav moža, ki sta v bistvu ukradla omenjeni denar. Kuznecov in Karpov.

Magnitski je v zaporu, kjer so vladale nemogoče razmere, jetniki so morali spati v izmenah, saj za vse ni bilo dovolj postelj, izgubil dvajset kilogramov in junija 2009 hudo zbolel. Zaradi vnetja trebušne slinavke. Zdravniki so predlagali operacijo. Toda kakšen teden pred načrtovanim posegom, bilo je konec julija, so ga nepričakovano premestili v zloglasno Butirko, znano iz Stalinovih časov, ko je slovela kot zadnja postaja pred eksekucijo ali odhodom v gulag. V Butirki seveda ni bilo bolnišničnega oddelka in zdravstveno stanje Sergeja Magnitskega se je v tamkajšnjih obupnih razmerah dramatično poslabšalo.

Šestnajstega novembra 2009 je Dmitrij Komnov, direktor Butirke, Magnitskega ukazal prepeljati nazaj v Matrosko Tišino, saj je tudi sam videl, da je zaradi strahotnih bolečin zdravniški poseg nujen. Toda Magnitskega niso prepeljali v bolnišnico, ampak v celico. Roke so mu zvezali za posteljo in potem je osem paznikov z gumijevkami divje udrihalo po njem, dokler ni dokončno utihnil. Po tem dogodku, ki jih je očitno prestrašil, so brž poklicali tudi civilnega zdravnika za nujno medicinsko pomoč. Vitalija Kornilova. Prišel je ob osmih zvečer. Toda v celico so ga spustili šele ob 21.18. Magnitski, ki je imel takrat vsega 37 let, je ves v modricah ležal na tleh v luži urina. Zdravnik je kasneje izjavil, da je bil jetnik takrat mrtev že najmanj petnajst minut ...

Življenje prej in potem

Natalija Žarikova, vdova Sergeja Magnitskega in mati njunih dveh sinov, se dne, ko je umrl njen mož, spominja, kakor da bi se to zgodilo danes. »Vsi mi pravijo, da čas celi rane, toda jaz ne bom nikoli pozabila tistega strašnega dne, ki je najina življenja razdelil na 'prej' in 'potem'. To je bila za vse nas velika tragedija. Za najina sinova. Za njegovo mamo. Za vse sorodnike. Nihče si ni predstavljal takšnega konca. Serjoža nas je ob aretaciji tolažil, da bo kmalu nazaj, saj da je nedolžen. Vsi smo bili v šoku, ko smo zvedeli za njegovo smrt! Nismo verjeli, da se danes še lahko dogaja kaj takega! V 21. stoletju!« s tihim glasom pripoveduje Natalija, ki zdaj z otrokoma živi v Londonu.

Sergej je v zaporu preživel natanko 358 dni. V tem času ga je smela videti samo enkrat. Tudi telefonirati mu niso dovolili. Niti to ne, da bi po telefonu za hip pokramljal z otrokoma. Natalija ga je tako videla samo na sodišču. Od daleč. Kajti blizu ni smela. Pa tako rada bi mu rekla vsaj besedo! In ko so ji po skoraj letu dni le dovolili obisk, kakor da bi vedeli, da bo tu njun zadnji pogovor, ga je za pičlih nekaj minut videla le čez umazano, motno stekleno steno, kjer sta lahko izmenjala nekaj besed po telefonu. »Zame je bil to grozljiv dan. Komaj sem se obranila solz. Serjoža je zelo shujšal. Videla sem, da trpi. Toda on nas je spodbujal, naj se držimo ...« pravi Natalija, ki je tako kot Sergej doma iz Nalčika, glavnega mesta severnokavkaške republike Kabardino-Balkarija, od koder sta se kasneje, ko je Sergej po študiju dobil službo, preselila v Moskvo.

Dan potem, ko so ga umorili, sta skupaj z njegovo mamo Natalijo Magnitsko, ne vedoč, kaj se je zgodilo, odšli v Butirko, da bi mu izročili paket z nekaj priboljški. Toda tam so jima na sprejemnem okencu suho odvrnili, da ga ni več tu, saj da so ga prepeljali v Matrosko Tišino. Nič nista razumeli. Zakaj so ga odpeljali? Kam je v resnici šel? Mama se je potem sama odpravila tja, toda v Matroski Tišini so ji dejali, da Sergeju paket ni več potreben, ker je sinoči umrl. »Mama je ostala brez besed ... Nihče nas ni poklical. Nihče nas ni obvestil o njegovi smrti. To je njegovi mami povedala paznica na vhodu v zapor,« se tistega žalostnega dne spominja Natalija.

Krsto s Sergejevim truplom so jima izročili šele na dan pogreba. Dvajsetega novembra. Štiri dni po smrti. Natalija ga ni smela videti v mrtvašnici. Obe z mamo sta zahtevali neodvisno avtopsijo, toda tožilstvo jima je odgovorilo, da uradna avtopsija povsem zadostuje. Ko sta nazadnje le dobili krsto s truplom, so jima v mrtvašnici zagrozili, naj ga takoj pokopljeta, saj da je pri njih crknil hladilnik, zato s pogrebom ne kaže odlašati. Toda Natalija in mama sta že ob bežnem pogledu na skrbno oblečenega in s pudrom premazanega Sergeja na njegovih zapestjih opazili modrice, ki se niso mogle pojaviti kar same ...

Gogoljsko sojenje mrtvecu

Natalija Magnitska, mama Sergeja Magnitskega, živi v Moskvi in skorajda vsak dan obišče sinov grob. »Cvetje nosi tudi v mojem imenu. In ko si zaželi vnukov, poskrbimo, da nas obišče za nekaj dni tu v Londonu,« pripoveduje Žarikova, ki si zdaj želi samo eno – zvedeti resnico, zakaj je moral umreti njen mož in kdo je kriv za njegovo smrt. Še zlasti zato, ker moža tudi po smrti niso pustili na miru. Putinov režim si je namreč lani omislil nov proces. Zaradi utaje davkov. A tokrat nad mrtvim Sergejem Magnitskim, kar je bil dogodek brez primere.

Vladimir Lukin, varuh človekovih pravic v Rusiji, je ogorčeno izjavil, da je bilo v tem procesu, ki se ga še Gogolj, avtor Mrtvih duš, ne bi sramoval, nekaj poganskega. Mrtvim se namreč ne sodi. Razen v primerih, ko gre za politično rehabilitacijo. A tudi za to je potrebno soglasje svojcev. To je potrdila tudi Tamara Morščakova, nekdanja podpredsednica ustavnega sodišča Ruske federacije. A predsednika Vladimirja Putina to ni motilo. Sodnik Igor Alisov, ki je vodil proces nad mrtvim Magnitskim, je namreč na njegov ukaz oktobra lani celo napredoval ...

In tako kot gospodar so se v tej zgodbi kajpak obnašali tudi njegovi podrejeni. Aleksej Aničin, vodja preiskovalnega urada pri notranjem ministrstvu, je nekaj dni po pogrebu Magnitskega na tiskovni konferenci izjavil, da je ta bil kriv zločinov, zaradi katerih so ga aretirali. Minister za pravosodje Aleksander Konovalov je bil v izjavah sprva bolj previden, toda kasneje je šefa obeh zaporov, Matroske Tišine in Butirke, kjer je Magnitski pretrpel skoraj leto dni, javno pohvalil za ravnanje v tej zadevi. Še dlje je šel notranji minister Kolokolcev, ki je 27. aprila lani odločno podprl Kuznecova, Karpova in njune sodelavce za moško držo v zadevi Magnitski. O tem so takrat poročali vsi ruski državni televizijski kanali. Ko pa je Juan E. Mendez, posebni poročevalec OZN za boj proti mučenju, januarja 2011 začel preiskavo o smrti Sergeja Magnitskega, je Rusija odločno zavrnila sodelovanje. In zavrnila je tudi zahtevo Sveta OZN za človekove pravice, ki je ob približno enakem času zaprosilo za informacije o smrti Magnitskega.

Sergej Magnitski je uradno umrl zato, ker mu je odpovedalo srce, je denimo izjavljala Irina Dudukina, tiskovna predstavnica notranjega ministrstva. Toda oblasti so s takšnimi izjavami škodovale predvsem same sebi. Osebje Matroske Tišine je namreč odvetnike Sergeja Magnitskega že dan po smrti obvestilo, da je umrl zaradi nekroze trebušne slinavke, pretrgane trebušne mrene in toksičnega šoka. Le o tem, kdaj so mu pomagali umreti, se niso mogli dogovoriti. Uradna zaporniška zdravnica Aleksandra Gaus je namreč v svojem poročilu zapisala, da ko je v celico vstopil zdravnik Vitalij Kornilov, je bil Magnitski še živ in da je sedel na postelji. Kornilov je v poročilu to odločno zanikal. Ko je vstopil v celico, je bil Magnitski že mrtev. Ležal je na tleh celice, v luži urina, in srce mu ni več bilo ...

Ameriški seznam

William Browder, ki je po umoru Sergeja Magnitskega začel neizprosen boj za resnico o tem dogodku (nizozemski filmski ekipi je denimo pomagal posneti dokumentarni film Justice for Sergei, ki že kroži po Evropi), pravi, da ni ta umor nič nenavadnega. Ogromno ljudi je v Rusiji umrlo na podoben način, le da tega nihče ne ve. Toda umor Sergeja Magnitskega je vendarle popolnoma drugačna zgodba. Sam Magnitski je med prebivanjem v zaporu namreč kot odvetnik skrbno beležil, kaj se mu je dogajalo. Svojim ječarjem je poslal okrog 450 pritožb na to, kako so ravnali z njim. »In potem je tu seveda še moja kampanja, ki je ni več mogoče ustaviti. Za Kremelj, ki zna prikrivati stvari – in Moskva je storila vse, da bi prikrila ta umor –, je ta moj pohod za resnico o Magnitskem pravi šok. Kaj takega se jim doslej namreč še ni zgodilo. Da bi nekdo zaradi enega samega umora dvignil na noge malodane ves svet,« pripoveduje Browder.

Skorajda tri leta je hodil v Washington in tam opravil skoraj tisoč sestankov. Bil je v Beli hiši, State Departmentu, največ časa pa je seveda prebil v kongresu, ki je po dolgem prepričevanju nazadnje le sprejel tako imenovani zakon Magnitskega. Seznam 16 visokih ruskih uradnikov, vpletenih v umor, ki ne morejo več v ZDA, grozi pa jim tudi zamrznitev premoženja v tujini. Zdaj se z Američani dogovarja, da bi ta seznam podaljšali. Sergejeva družina je nanj denimo uvrstila še 282 korumpiranih moskovskih aparatčikov, sokrivih za umor v Matroski Tišini.

Ta ameriški zakon Magnitskega je po njegovem velik korak naprej. Ne le za ameriško zunanjo politiko, ampak za ves svet. Diplomacija namreč še vedno deluje po starem. Velika večina držav noče biti vpletena v zlorabe na tujih tleh, v notranje zadeve drugih. »Tudi zato je odnos do genocidov, vojn, umorov takšen, kakršen je. Mlahav, neodločen, ignorantski. Nobena država noče preveč kritično ocenjevati drugih. Toda v času globalizacije, ko je vsem na voljo ogromno relevantnih informacij, je takšna politika povsem zastarela. Povsem zunaj časa. Kakor da bi še vedno živeli v času pisalnih strojev, ne pa v času ipadov in pametnih telefonov. Danes se ne da ničesar več skriti. Ne v Siriji, ne v Rusiji, ne v Severni Koreji. Zato bo morala zunanja politika bistveno bolj temeljiti na faktih. V tem je smisel moje kampanje. Da države pošteno reagirajo na to, kar se dogaja okrog njih,« pripoveduje Browder.

Na sledi za denarjem

Hkrati pa seveda neutrudno išče sledi za izginulim denarjem. Ne zato, da bi ga vrnili Hermitage Capitalu, ampak zato, da bi ga zasegli tistim, ki so si ga prisvojili nezakonito. Pri tem so mu precej pomagali novinarji Nove Gazete, kjer je nekoč delala Ana Politkovska, in tudi žvižgači, kot je bil Aleksander Perepelični, ki pa je postal še ena žrtev zadeve Magnitski. Kmalu zatem, ko je Browderju razkril nekatere podrobnosti o poteh ukradenega denarja, je namreč skrivnostno umrl pred svojo hišo v Surreyju nedaleč od Londona.

Doslej so odkrili za 24 milijonov dolarjev nepremičnin na Manhattnu in v Brooklynu. Ameriške oblasti so že začele postopek za razlastninjenje stavb, ki so v lasti ruske družbe Prevezon, kjer ima glavno besedo Denis Kaciv, sin nekdanjega ministra za transport v moskovski regiji. In zamrznili so za dobrih 10 milijonov dolarjev ruskega denarja v Švici. Na sledi so že tudi nepremičninam v Črni gori in Dubaju, zato zdaj navezujejo stike s tamkajšnjimi oblastmi, saj brez njihovega sodelovanja ne bo mogoče stopiti na prste tatovom.

A najprej bo na ta korak treba pripraviti tudi javno mnenje. Javnost zna vselej soditi bolje od politikov, je prepričan Browder. Tudi v Evropski uniji, ki je v kaznovanju morilcev Magnitskega za zdaj bistveno manj odločna kakor Washington. Nekateri parlamenti, na Nizozemskem denimo, so svoje vlade že pozvali, naj uvedejo sankcije zoper morilce Magnitskega. Tri resolucije na to temo je sprejel tudi evropski parlament, toda seznama Magnitskega po vzoru ZDA še vedno ni. »Za začetek bi se Bruselj lahko zgledoval kar po Američanih. Ne vidim razloga, zakaj se 16 Rusov z ameriškega seznama ne bi znašlo tudi na evropskem seznamu Magnitskega,« razmišlja Browden.

Konec nekaznovanosti?

Na dlani je, da se Bruselj boji zameriti Moskvi. Toda takšna politika je popolnoma zgrešena, pravi Andreas Gross, poročevalec Sveta Evrope o zadevi Magnitski, o kateri bodo v Strasbourgu razpravljali prihodnji teden. Nekaznovanost morilcev Sergeja Magnitskega je namreč popolnoma nesprejemljiva. Ne le za Rusijo, ampak tudi za Evropo. In popolnoma nesprejemljiva je tudi uradna razlaga državnega tožilstva, da je smrt Sergeja Magnitskega zgolj nekakšno naključje. Posledica dejstva, da ni zdržal trdih razmer v ruskih zaporih.

»Takšne izjave so žalitev za ruske državljane in rusko državo. Sergej Magnitski je namreč razkril gigantsko tatvino denarja, ki so ga v glavnem znani storilci ukradli ruski državi. Umrl je zato, ker se ni uklonil korumpiranim uradnikom, ki so se nanj spravili zato, da bi prikrili svoje grehe. Zato je popolnoma nerazumljivo, da vrh ruske države poskuša prikriti ta zločin. Zakaj pristojni organi ne raziščejo te zgodbe, razkrinkajo storilce, jih posadijo na zatožno klop in ukradeni denar vrnejo v državno blagajno?« se sprašuje Gross.

V tej tragični zgodbi ne gre le za umor Magnitskega. Njegov primer namreč sila boleče dokazuje, kako nemočen je posameznik, ko se znajde v zaporu. V rokah pokvarjenih uradnikov, ki ne spoštujejo nobenega zakona in ne človekovega dostojanstva. Veliko zapornikov je v Rusiji končalo podobno. Toda za njimi ni bilo uglednih odvetnikov in lastnikov velikih finančnih hiš, ki bi jim pomagali v boju za pravico in resnico. Prav zaradi teh nemočnih, anonimnih ljudi, ki umirajo v zaporih, mednarodna skupnost ne sme molčati o primeru Magnitski, dodaja Gross.

In ne sme molčati niti ruska javnost, ko korumpirani uradniki in politiki nekaznovano ropajo državo, hkrati pa najbolj brutalno utišajo tiste, ki jim stopijo na pot. Zato bodo ruske korumpirane elite svojo državo pripravljene temeljito spremeniti šele tedaj, opozarja Gross, ko bodo obsojene na življenje v Rusiji in ko iz nje ne bodo smele več odnašati in pošiljati tistega, kar jim je najbolj pri srcu: denarja in svojih družin. ¾