Skupina predanih ljudi lahko spremeni svet

John Croft v Sloveniji sploh še ni imel delavnice, a vendar smo Slovenci že izpeljali največji projekt Zmajevega sanjanja na svetu: akcijo Očistimo Slovenijo.

Objavljeno
09. maj 2014 17.27
Portret John Croft, Grosuplje, 06.Maj2014
Sonja Merljak, šolstvo
Sonja Merljak, šolstvo
Pred nami je morda največja kriza, kar jih je ta svet doživel. Naslednjih trideset let bo mogoče najbolj razburljivih v zgodovini Zemlje. Spremembe, ki so pred nami, bodo večje, kot so bile v katerem koli tridesetletnem obdobju v zgodovini človeštva. Na Zemlji živi sedem milijard ljudi. V tridesetih letih nas bo devet milijard. Že zdaj komaj nahranimo vse prebivalstvo. Kako ga bomo nahranili takrat?

John Croft, petinšestdesetletni Avstralec iz Pertha, najbolj odročnega mesta na svetu, je učitelj, svetovalec in trener. Že več kot štirideset let se ukvarja z ekologijo, trajnostnim razvojem, izobraževanjem in skrbjo za skupnost. V Slovenijo je prišel, da bi predstavil delavnice Zmajevega sanjanja. Uvodna bo od šestega do osmega junija na Ruškem Pohorju. In čeprav v Sloveniji John Croft sploh še ni imel delavnice, smo Slovenci že izpeljali največji projekt Zmajevega sanjanja na svetu: akcijo Očistimo Slovenijo.

Začniva pri posamezniku. Kaj lahko vsak od nas naredi za čistejše okolje? V poplavi informacij, katera smet sodi v kateri koš, je težko pravilno ločevati odpadke. In včasih se nam preprosto ne ljubi razmišljati, kje je najbližji zbirni center za ločeno zbrane frakcije. Zato vse skupaj vržemo v navadne smeti. Nenehno lovimo ravnotežje med odgovornostjo in udobnostjo. In kadar zdrsnemo, se bojujemo s slabo vestjo.

Vsi imamo o sebi neko podobo in živimo, kot da je podoba to, kar smo v resnici. Vendar nismo podoba. Smo oseba, ki je ustvarila podobo. In ta podoba je ena od stvari, ki nas v življenju najbolj omejujejo. Niti sanja se nam ne, kdo smo v resnici, ker živimo v prepričanju, da smo ločeni drug od drugega. Jaz od vas, vi od Igorja [fotografa]. A v resnici smo vsi ljudje povezani, čeprav morda ne vemo, kako. Posledice naših dejanj so veliko večje, kot si mislimo, ravno zato, ker smo ves čas povezani drug z drugim.

Moje delo je, da pomagam izkoristiti to povezanost. Zbiram skupine ljudi in skupaj ustvarjamo majhne projekte. Ker se člani ekipe med seboj podpirajo, se projekti lažje uresničijo. Če se na primer sami trudite reciklirati, se vam zlahka zgodi, da zdrknete v območje udobja. Skupina bi vam pomagala, da se to ne bi prevečkrat zgodilo. V skupini ljudi, ki nekaj skupaj počnejo in se pri tem podpirajo, je namreč lažje vztrajati na začrtani poti. In če kdaj podležete razvadam, če kdaj recimo vržete papir v navaden koš za smeti, se ob pomoči skupine lažje vrnete na pot odgovornosti.

Če se vrneva k podobi, o kateri sva govorila. V resnici to, kdo ste, določajo projekti, ki ste jih v življenju izpeljali. Vaša osebnost, vaše življenje je rezultat projektov, ki ste jih naredili. Kaj je smisel življenja? Tega določajo projekti. Ljudi spodbujamo, da začnejo s sanjami. Te lahko uresničijo, ampak najprej jih morajo deliti z drugimi. Res je, da se 90 odstotkov projektov zatakne že v tej fazi. Zakaj? Ker imamo ljudje sanje, ki jih ne delimo, in ker jih ne delimo, se ne morejo udejanjiti. Namesto da bi živeli, poskušamo preživeti. Ko se zjutraj sprehodite skozi Ljubljano, poglejte ljudem v oči, in videli boste, da ne živijo, ampak poskušajo preživeti.

Zakaj pa potem sploh ustvarjamo to podobo o sebi?

To izhaja iz naše kulture, ki temelji na igrah zmage in poraza. Vse igre, ki jih poznamo, temeljijo na tekmovalnosti, na zmagovanju in izgubljanju. Vi ste bogati, on je reven; vi ste uspešni, on ni. Te igre se lahko ohranijo pod enim pogojem: to je upanje poraženca, da bo nekoč zmagovalec. Če igrate nogomet in vsako tekmo izgubite, boste nehali igrati. Če pa upate, da boste enkrat zmagali, boste igrali še naprej.

Na svetu je 1200 milijarderjev. Skupaj imajo polovico svetovnega bogastva. Na svetu so tudi tri milijarde ljudi, ki poskušajo preživeti z manj kot dvema dolarjema na dan. To je igra zmage in poraza. Ampak kaj se dogaja? Poraženci postajajo stalni poraženci, ne morejo zmagati. In ko bodo izgubili upanje, bodo ali nehali igrati ali pa bodo igro sabotirali. Zato se moramo naučiti drugačne igre. Igrati moramo igre, v katerih smo vsi zmagovalci, igre, v katerih bo moja zmaga tudi vaša. Vsak projekt zato načrtujemo kot družabno igro, podobno kot je na primer kače in lestve. Na začetku je start, na koncu cilj, vmes so naloge, ki jih je treba opraviti, in povezave med njimi. Ko je igra končana, projekt deluje in sanje so se uresničile.

Kako lahko posamezniki s takšnimi igrami izboljšujemo skupnost? Slovenija je denimo hecna država. Imamo morda najlepšo naravo, čisto vodo, bogastvo gozdov, ampak Slovenci imamo tudi zelo turobno dušo. Ves čas tarnamo. Kaj lahko naredimo, da bo vsaj prihodnost naših otrok lepša, zadovoljnejša? Bi pomagalo, če bi začeli sanjati?

Seveda. Tudi pomanjkanje domišljije je ena od tistih stvari, ki nas zelo omejujejo. Obstaja čudovit citat: nikoli ne podvomite niti za trenutek, da majhna skupina predanih ljudi ne more spremeniti sveta. Pravzaprav so take skupine edine, ki so ga kdaj spremenile. V Benetkah je skupina ljudi začela urejati zelenjavne vrtove na zanemarjenih in zaraščenih zaplatah občinske zemlje. Ena od zaplat je bila pred nekdanjim samostanom, v katerem je zdaj dom za starejše. In kaj se je zgodilo? Ljudje so nehali umirati. Nenadoma so imeli razlog za življenje. Prišli so ven in posedali okrog vrta, gledali so otroke in njihove starše, kako obdelujejo ta vrt.

Kaj bi taka majhna skupina ljudi lahko naredila v Sloveniji?

Na Finskem sem leta 2009 spoznal človeka iz Slovenije [Naro Petroviča] in sem ga naučil metode Zmajevega sanjanja. Vrnil se je v Slovenijo in organiziral največji projekt Zmajevega sanjanja na svetu. Slišal je namreč, kaj se je zgodilo v Estoniji, kjer je majhna skupina ljudi pripravila projekt čiščenja države. Zbral je skupino, nekaj časa so namenili za načrtovanje in z uporabo metode Zmajevega sanjanja je tako 300.000 ljudi v tej državi v enem dnevu očistilo Slovenijo. Tristo tisoč ljudi je 15 odstotkov populacije. In vse se je začelo kot sanje enega človeka.

Kaj pravzaprav je Zmajevo sanjanje?

Napisani imamo dve strani definicij. Ene so recimo za birokrate, druge za hipije. Projekti morajo temeljiti na treh načelih: na osebni rasti, gradnji skupnosti in služenju planetu Zemlji. Trenutno Zemlji več jemljemo, kot ji dajemo. Vsak dan izgine sto vrst živih bitij, denimo bakterije, ki so bile v prsti sto milijonov let. Ne vemo, kakšen učinek bo to imelo na okolje. Po vsem svetu umirajo čebele. Na Kitajskem drevesa že ročno oprašujejo.

Z Zmajevim sanjanjem pomagamo uresničiti sanje. Prvi korak so torej sanje. Te je treba deliti, zato je treba zbrati skupino, ki bo sanje podprla in jih pomagala uresničiti. Drugi korak je načrtovanje. Velika napaka je, če mislimo, da lahko preskočimo to fazo in iz sanj preidemo v dejanja. Tretji korak je izvajanje. Takrat se ponavadi zgodi, da nastaneta dve skupini, ki se kregata, kdo je kriv, da se je projekt izjalovil. Načrtovalci krivijo izvajalce, da niso sledili načrtu, izvajalci krivijo načrtovalce, da nimajo stika z realnostjo. Zato je treba najti način, ki bo povezal načrtovanje in izvajanje. Devetdeset odstotkov projektov traja manj kot tri leta. Sodelavci izgorijo, ker samo dajejo, dajejo, dajejo. Projekt se sesuje in ljudje ga zapustijo. Zato je pomemben četrti korak, to je praznovanje, proslavljanje. Petindvajset odstotkov vsakega projekta bi moralo biti praznovanje. To je treba umestiti pravzaprav v vsak korak projekta.

Sanjanje, načrtovanje, izvajanje in praznovanje so torej štirje koraki, ki vodijo do uresničitve sanj. Poglejva številke, ki sem jih navedel. Začela sva s tisoč sanjami. Sto jih preide v fazo načrtovanja. Deset se jih uresniči. In samo en projekt traja več kot tri leta. Ljudje to vedo. Vedo, da se sanje ne uresničijo, zato se jim odrečejo. Aboridžini pravijo, da smo izgubili del duše, če smo izgubili sanje. Simptomi izgubljene duše so apatija, fatalizem, nemoč, življenje od danes do jutri, obsojanje drugih in samega sebe, nasilje, odvisnost, potrošništvo, depresija. Zmajevo sanjanje ljudem daje moč, da sanjajo, s tem, ko jim pomaga uresničiti sanje.

Če pogledate štiri korake, ki sem jih omenil: sanje, načrtovanje, izvajanje in praznovanje. To so štirje različni tipi ljudi. Izvajalci bodo imeli največ frustracij s sanjači. Načrtovalci praznovalce dojemajo kot kaotične in neorganizirane. In praznovalci mislijo, da so načrtovalci dolgočasni. A za izpolnitev sanj potrebuješ vse štiri tipe ljudi, ki morajo drug z drugim sodelovati. Seveda bo pri tem veliko konfliktov. Toda na konflikt moramo gledati kot na vir moči, ne kot na nekaj slabega. Tekmovalnost vodi v igro zmage in poraza; a v igri zmage in zmage daje konflikt vrednost raznolikosti. Če sem jaz sanjač in vi izvajalec, želim, da zmagate, ker bom samo tako tudi jaz zmagal. Ko se igra konča, se uresničijo sanje vseh igralcev.

Trenutno igramo okoli 2950 iger v več kot 21 državah. V zadnjih osmih letih smo v metodi Zmajevega sanjanja izučili 3500 ljudi. Imamo 177 trenerjev, ki širijo našo filozofijo po vsem svetu. Ti projekti so ponavadi zelo majhni. V Perthu, denimo, je nekdo razmišljal, kako bi lahko njegova skupnost bolje živela. Vprašal se je, kaj povezuje ljudi v njegovi ulici. Vsi morajo jesti. Spomnil se je, da na koncu ulice živi pridelovalec paradižnikov. Ta zaradi nizke cene zelenjave svojih rastlin ni mogel obrati. Plodovi so padali na tla. Zato je ta človek, ki je razmišljal o svoji skupnosti, priredil zabavo, na kateri so sosedje izdelovali paradižnikove omake. Pridelovalec paradižnikov je prispeval paradižnike, nekdo drug česen, gospa italijanskega rodu različne recepte. Potem so se vsi zbrali pri njem doma, kuhali paradižnikovo omako in se zabavali. Ljudje so se znova začeli pogovarjati. Zdaj izdelujejo še sir in enkrat na leto pečejo pice.

Ali poznate raziskavo ameriške strokovnjakinje za menedžment Jennifer Mueller, ki je s kolegi dokazala, da ljudje dosežke ustvarjalcev iz oddaljenih krajev bolj spoštujejo, kot če bi jih izumili njihovi sosedi? Zato bi bilo za vse ustvarjalce najbolje, da bi se preselili v Perth.

(smeh) Dve stvari, povezani s Perthom, sta zanimivi. Perth je najbolj odročno mesto na planetu. Nikoli ne vidimo, kaj se dogaja drugod, samo slišimo, da se je nekaj izjemnega zgodilo, na primer v Nemčiji ali v ZDA. Kar slišimo, je seveda propaganda. Nenehno se primerjamo – a ne z resničnostjo, ampak z reklamo. Zato ves čas mislimo, da zaostajamo za vsemi. Druga stvar je, da se zavedamo, da zelo malo ljudi v Sloveniji ponoči ne spi, ker jih skrbi za Perth. Enako velja za Canberro. Zato se zanašamo samo nase. Če to povežete, vidite, da je res nekaj na tem. (smeh)

Ampak ne gre samo za to. Veliko se ukvarjam s projekti v Braziliji. Tam so zaradi svetovnega prvenstva zgradili sedem ogromnih stadionov. Gradbeništvo v državi je zelo skorumpirano. Ker so bili stadionu na koncu precej dražji, kot so sprva načrtovali, je morala vlada zmanjšati javna sredstva v šolah in bolnišnicah, da jih je lahko plačala. Zato so bili v Braziliji nedavno veliki protesti. Policija je celo streljala na protestnike in moral je poseči predsednik ter policiji naročiti, naj nehajo ubijati ljudi, ki so izvajali demokratično pravico do protestiranja. A huligani so še naprej zažigali avtomobile in razbijali izložbe. Nato se je dvaindvajsetletnica iz Brasilie domislila, kako ustaviti nasilje. Na facebooku je začela projekt Tisoč miz. Ljudi je pozvala, naj prinesejo na ulice zložljive mizice. Tam so nato začeli zapisovati sanje protestnikov. Sanje enega dekleta so ustavile nasilje.

Rad pripovedujem zgodbe. Naj povem še eno. Med korejsko vojno v petdesetih letih dvajsetega stoletja je v ZDA delovala skupina mirovnikov, ki so nasprotovali vojni. Izvedeli so, da je na severu Koreje lakota. Na severu Koreje je pogosto lakota. Mirovniki so nakupili kilogramske vreče riža in jih poslali predsedniku ZDA. Rekli so mu, naj letala namesto bomb raje odvržejo te vreče riža. Mirovniki niso izvedeli, kaj se je zgodilo z vrečami riža. Zdelo se je, da na vojno niso imele nobenega vpliva, dokler ni minilo trideset let in so vladni arhivi postali dostopni javnosti. Izkazalo se je, da sta Pentagon in ministrstvo za obrambo takrat močno pritiskala na predsednika ZDA, naj uporabi jedrsko orožje. In vsakič ko je začutil, kako šibi njegova odločnost, da ne bo bombardiral Koreje, se je obrnil k svojemu tajniku in ga vprašal: »Koliko vreč riža smo dobili danes? Dokler obstajajo Američani, ki bi raje nahranili sovražnika, kot da ga bombardirajo, ne bom uporabil jedrskega orožja.« Kampanja »vreče riža«, za katero so mirovniki mislili, da je popoln neuspeh, je bila v resnici zelo uspešna, saj je preprečila jedrsko vojno.

Nikoli ne moremo vedeti, kakšne so posledice naših dejanj. In kljub temu delujemo. Z delovanjem soustvarjamo ta svet. Več ljudi bo delovalo, več problemov bomo rešili. Če se bodo majhne skupine ljudi spraševale, kaj lahko naredijo, da bo bolje, da bodo uresničili sanje in se ob tem še zabavali, bo morda nekdo v Sloveniji našel rešitev za okoljske probleme na Kitajskem. Ne moremo vedeti, kaj bi recimo rešilo problem podnebnih sprememb. A če bi našli način, da spodbudimo kreativnost ljudi na svetovni ravni, bi lahko rešili vsak problem. In to brez nasilja.

Akcija Očistimo Slovenijo se je zgodila dvakrat. Rekli ste, da se večina projektov izpoje po treh letih. Se je to zgodilo tudi s tem projektom? Bo še kakšen ali bodo slovenski Zmajevi sanjači domislili nekaj novega?

Na začetku vsakega projekta moramo načrtovati tudi, kako ga bomo predali nekomu drugemu. Ponavadi ga namreč predamo, ko usahne naše navdušenje zanj; ko hočemo ven. Takrat poiščemo nekoga, ki ga bo prevzel, in ko se to zgodi, v trenutku odidemo, s seboj pa odnesemo znanje in izkušnje. In projekt se sesuje. Vsak prej ali slej zapusti vsak projekt. Če ne zaradi drugega, zato ker umre. Pred mnogimi leti se je zbrala skupina dvanajstih ljudi. Dobivali so se in dobivali, nato pa je vodja umrl. Ta projekt je krščanstvo. Traja že 2000 let. Vodja je umrl in ljudje, ki so ostali, so morali poiskati način, da so ga predali naprej. Tako preživijo tudi uspešna majhna podjetja.

Naslednji projekt v Sloveniji so naše delavnice. Načrtujemo jih za približno petdeset ljudi. To je namreč število, iz katerega lahko zraste štiri ali pet projektov. V Zmajevem sanjanju imamo sistem, kako zelo hitro nabrati veliko denarja. V desetih tednih smo tako na primer zbrali milijon evrov in pol. Ljudje ponavadi pravijo, da ne morejo udejanjiti svojega projekta, ker zanj nimajo denarja. Denar je le izgovor. Če smo zelo predani projektu, se bo denar zanj našel. Če lahko sestavimo predano ekipo ljudi, lahko dobesedno naredimo karkoli. Stvari, ki nas pri vsem tem najbolj omejujejo, so pomanjkanje domišljije, podoba, ki smo si jo ustvarili o sebi, in strah. Naučiti se moramo plesati s tem strahom. Od tod tudi ime Zmajevo sanjanje. Zmaj je arhetipska podoba nečesa strašljivega. Živimo v svojem območju udobja. Na njegovem obrobju se začne učenje. Zunaj njega je območje strahu. Na starih zemljevidih so risali zmaje na območjih, ki niso bila raziskana. Ta strah moramo premagati. Spodbuditi moramo domišljijo in ustvariti smisel življenja, s katerim lahko udejanjimo sanje. Ljudje ves čas nekaj osmišljamo, smo stroji za ustvarjanje smisla. In ko smisel ustvarimo, živimo tako, da postane resničen. To pomeni, da lahko ustvarimo tudi tak smisel, ki bo udejanjil naše sanje.

Pred nami je morda najbolj vznemirljivo obdobje v svetovni zgodovini sveta. Od nas je odvisno, kaj se bo zgodilo. Ne moremo samo sedeti in čakati; če bomo to počeli, se bomo nenadoma soočili s toliko težavami, da se bodo ljudje nanje odzvali s strahom namesto z ustvarjalnostjo. Odziv iz strahu pa lahko privede do nasilja. In jaz ne želim, da bi moja vnukinja odraščala v svetu nasilja, nočem, da doživi svetovno vojno, kot so jo moji starši in stari starši. Hočem, da ima tako kakovost življenja, kot sem jo imel jaz. Zato tekam po svetu in vodim delavnice. V naslednjih tridesetih letih moramo zgraditi toliko hiš, šol in bolnišnic, kot jih je bilo na svetu leta 1900. Na voljo imamo trideset let. Kako bomo to naredili, ne da bi imeli vojno, lakoto, ne da bi uničili okolje? Po mojem mnenju je edini način, da spodbudimo in sprostimo človeško kreativnost na tako ogromni ravni, kot je nismo še nikoli doslej.