Smrt čudežnega dečka interneta

Pred skoraj natanko dvema letoma so preiskovalci ameriške zvezne policije FBI aretirali mladega računalniškega programerja Aarona Swartza, ker je vlomil v ameriško univerzo MIT (Massachusetts Institute of Technology) in na prenosni računalnik presnel skoraj pet milijonov plačljivih akademskih člankov iz zbirke Jstor.

Na sodnem procesu, ki bi se moral začeti ta teden, bi lahko Swartza obsodili na milijon dolarjev kazni in do 35 let zapora. Vendar sojenja ni dočakal, saj so ga prejšnji teden našli mrtvega v brooklynskem stanovanju. Swartz ni zdržal pritiska in se je obesil.

Njegova tragična smrt je pretresla številne najuglednejše internetnike in medijske komentatorje, saj je Swartz veljal za čudežnega dečka interneta. Ko je leta 2001 pomagal razvijati standard za spletno distribucijo RSS, je bil star šele 14 let. Naslednje leto je skupaj z očetom svetovnega spleta Timom Bernersom-Leejem pripravljal nastavke semantičnega spleta in hkrati sodeloval pri pripravi projekta creative commons (CC), ki je postal največja alternativna ureditev avtorskih pravic na internetu. Fakulteto v Stanfordu je zapustil po prvem letu študija in ustanovil programersko podjetje Infogami, se povezal s spletiščem reddit in ga skupaj s solastniki prodal velikemu revijalnemu založniku Condé Nast, kar mu je prineslo finančno neodvisnost.

Čeprav bi lahko Swartz užival v statusu mladega tehnozvezdnika, je po šestih mesecih zapustil Condé Nast, se odrekel položaju v vplivni tehnološki reviji Wired in vso energijo namenil boju za osvobajanje podatkov na internetu. Veliko je sodeloval z gibanjem CC in odprto spletno enciklopedijo wikipedio. Soustanovil je društvo Demand progress, ki se je borilo proti spletni cenzuri in je pomembno prispevalo k lanskemu padcu ameriške protipiratske zakonodaje (zakonov Sopa in Pipa). Najbolj kritičen pa je bil do založnikov znanstvene literature, ki jim je leta 2008 namenil zelo vpliven manifest o pravici dostopa do informacij (Guerilla Open Access Manifesto).

V besedilu je opozoril, da kulturna in znanstvena dediščina človeštva prehaja v roke globalnih založniških korporacij, ki so privatizirale znanje in ga zaprle za drage zaprte naročniške sisteme. Zato je pozval profesorje, študente, knjižničarje in vse tiste, ki imajo privilegiran dostop do plačljivih zbirk, naj ga delijo z drugimi: izmenjujejo gesla, pomagajo prenašati članke in jih pošljejo vsem, ki jih zanima njihova vsebina. Za Swartza izmenjevanje znanja ni bilo piratstvo, kraja ali kriminalno dejanje, ampak moralna dolžnost – tudi za ceno državljanske nepokorščine.

Etično hekerstvo

To moralno dolžnost je najprej udejanjil z »legalnim vdorom« v ameriško kongresno knjižnico, s katerim je pridobil bibliografske podatke o vseh shranjenih knjigah in jih objavil v odprti spletni knjižnici. Leta 2009 je uporabil dostop do elektronskega arhiva sodnih spisov in prenesel skoraj 20 milijonov dokumentov, preden so mu onemogočili dostop. Pred dvema letoma pa je prek univerzitetnega omrežja začel prenašati plačljivo zbirko člankov neprofitne organizacije Jstor, dokler mu niso prekinili povezave. Zato je fizično vdrl v računalniški sistem fakultete MIT in prenesel skoraj pet milijonov člankov na prenosni računalnik.

Ta vdor se za Swartza ni dobro končal. Urad generalne tožilke Massachusettsa Carmen Ortiz ga je obtožil resnih kršitev zakona o računalniških prestopkih (computer fraud and abuse act) in kraje »več milijonov dolarjev« vredne zasebne lastnine organizacije Jstor. Ker je Ortizova v javnih nastopih večkrat zagovarjala strožje preganjanje kiberkriminala in piratstva, so hoteli mladega elektronskega tožilca pripeljati pred poroto, čeprav je Jstor odstopil od tožbe (manj razumevanja je pokazalo vodstvo MIT) in Swartz še ni objavil ali prepisal nobenega članka. Zato se je zdela visoka kazen zelo verjetna – če bi dočakal sodni proces.

Prijatelji, družinski člani, mentorji in kolegi, ki so po njegovi smrti objavili na stotine osmrtnic, poslovilnih pisem in komentarjev, so bili enotni: za tragično smrt so (so)krivi tožilci in ameriški sodni sistem. Ameriško sodstvo so okrcali, da zaradi strahu pred terorizmom in kiberkriminalom ne zna več videti razlike med pravimi kriminalci in idealističnimi programerji, ki so včasih tudi s kršenjem pravil omogočili komunikacijsko revolucijo. Urad tožilke Ortizove so obtožili, da niso upoštevali nobene olajševalne okoliščine, saj so Swartzevo »etično hekerstvo« obravnavali kot elektronski kriminal, čeprav so bili njegovi nameni ves čas jasni in nepridobitni. Prav tako niso poslušali svarila, da je Swartz že večkrat preživel hude napade depresije, zato bi utegnile biti tako hude obtožbe zanj pogubne.

Njegovi podporniki so v nedeljo vložili peticijo, s katero od Bele hiše zahtevajo, naj odpokliče tožilko Ortizovo (za postopek je potrebnih 25.000 podpisov, ki so jih zbrali v dobrih dveh dneh). Vplivne organizacije za internetne svoboščine (EFF, Students for free culture …) in številni posamezniki so opozorili na prevelika pooblastila zvezne preiskovalne policije, ki lahko zaradi protiteroristične zakonodaje tudi manjše računalniške prekrške obravnava kot velike kriminalne vdore v omrežja. Skupina anonymous je kaznovala MIT z napadom na univerzitetno spletno stran, ki več dni ni delovala, Swarzeva smrt pa je znova podžgala debato o problematiki, na katero je opozoril v manifestu: omejevanje prostega pretoka znanstvenih publikacij.

Privatizacija znanja

Na vse večji pohlep zasebnih akademskih založnikov ni opozarjal samo Swartz, ampak so vse višje naročnine na akademske publikacije razjezile tudi uglednega britanskega znanstvenika Timothyja Gowersa in doktorskega študenta matematike Tylerja Neylona, ki sta sestavila peticijo The cost of knowledge za bojkot velikega založniškega podjetja Elsevier.

Kritiki trdijo, da je znanstveno založništvo pozabilo na nekdanje poslanstvo – omogočiti lažji pretok in izmenjavo znanja –, saj so ga v zadnjih letih skoraj v celoti prevzele velike zasebne založbe. Te so postale pomembna sestavina »citatokracije« – boja za ugledne znanstvene objave –, od katere so odvisna akademska napredovanja, uvrstitev univerze na globalnih primerjalnih lestvicah, študentski vpisi in raziskovalni projekti. Svoj položaj pa so začele izkoriščati za višanje naročnin, zaračunavanje objav in paketno prodajanje znanstvenih revij, zaradi katerega morajo oddelki naročati tudi publikacije, ki jih sploh ne potrebujejo.

Pobudniki peticije so pozvali akademike, naj premislijo, kako je lahko skupina Elsevier, ki izdaja več kot 2000 znanstvenih publikacij, zaključila poslovno leto 2010 s skoraj milijardo evrov dobička. Koliko njihovih raziskav so plačali davkoplačevalci in bi morale postati javna dobrina? Koliko ur so porabili za neplačano pregledovanje in recenzije tujih člankov, pisanje povzetkov, katalogiziranje in urejanje besedil, ki so jih založniki samo vnesli v elektronske zbirke in prodali univerzam? Ali je smiselno, da akademiki podpirajo takšno izkoriščanje lastnega raziskovalnega dela v časih, ko morajo fakultete zaradi vse manjšega javnega financiranja ukinjati oddelke, višati šolnine in odpuščati raziskovalce?

Aaron Swartz je verjel – podobno kot približno 13.000 podpornikov Neylonove peticije –, da bi morali akademiki bojkotirati zasebne založnike in članke objavljati samo v odprtih znanstvenih publikacijah, do katerih lahko dostopa tako javnost kot znanstvena skupnost. Zapisal je, da lahko akademiki zaradi vse nižjih stroškov distribucije in urejanja člankov sami poskrbijo za širjenje raziskav ter preprečijo zapiranje in privatizacijo znanja, ki ga vsiljujejo založniški lobisti. Vendar to prizadevanje ne more biti uspešno, če bo vsakemu poskusu internetnega aktivizma grozila tridesetletna zaporna kazen.

Swartzevi prijatelji so zapisali, da je imel neverjetno sposobnost predvidevanja. V pogovorih in dopisovanjih je že pred desetimi leti pravilno napovedal številne današnje internetne trende ter svaril pred strahovi in interesi, ki jih bo ogrožala internetna odprtost. Postavil je posebno spletno stran in določil izvršitelja oporoke, ki bo po njegovi smrti objavil celotno vsebino njegovih trdih diskov – zapise, dopisovanja in zamisli. Zato je verjetno predvidel tudi posledice svojih vdorov v zasebna računalniška omrežja in ceno, ki jo prinaša takšno radikalno »osvobajanje znanja«.