Tabula rasa Miro Cerar

Slovenska država ima kot mlada demokracija v svoje temelje vgrajenih nekaj nelogičnosti in ena od teh je vmesno obdobje med staro in novo vlado. Predsednik zmagovite stranke na nedavnih volitvah Miro Cerar je minuli teden brez večjih težav dobil visoko podporo v parlamentu in bil izvoljen za predsednika vlade. Vendar to še ne pomeni, da je prevzel tudi vzvode oblasti, kajti ti še vedno ostajajo v rokah odhajajoče predsednice vlade Alenke Bratušek. Ta si ne pusti vzeti pristojnosti, kot si jih pred tem niso pustili vzeti njeni predhodniki, zato potuje še na svoja zadnja srečanja predsednikov vlad članic EU ali na srečanje vrha Nata in vmes verjetno lobira za funkcijo v evropski komisiji.

Kadrovska tekma za prestižno komisarsko mesto v prihodnji »evropski vladi« je tipičen simptom bolezni, ki razgalja visoko stopnjo nezrelosti slovenske politike in njenih najvidnejših predstavnikov. Neverjetna lahkotnost spopada na osebni ravni dveh predsednikov vlad je očitno – če verjamemo Cerarjevim argumentom – segla celo tako daleč, da je vplivala na podobo nove koalicije, ko v njej ne bo najmanjše parlamentarne stranke Zaab.

O nemogoči vlogi novega predsednika vlade priča tudi njegov nedavni prvi telefonski stik s predsednikom evropske komisije Jean-Claudom Junckerjem. Pogovor je bil zgolj zaseben in starosti evropske politike je lahko prenesel le svoje želje. Nič več in nič manj. Od besed o novi, bolj suvereni drži do Bruslja ni ostalo veliko, ko trčijo velika pričakovanja ob kruto realnost. Da so stranke dopustile vpletanje komisarske zgodbe celo v politično in koalicijsko merjenje moči, pri čemer je izvirni greh nastal pri Alenki Bratušek, ko je omogočila samokandidaturo in seznam kandidatov v skladu s koalicijsko voljo, pa priča o še veliko večji težavi – da večini vpletenim očitno ni jasno, kakšno vlogo ima evropski komisar. Ta prav gotovo ne funkcionira kot izpostava slovenske vlade ali koalicije.

Komisarska zgodba v slovenski verziji bo kmalu pozabljena, vendar ni nepomembna za razumevanje delovanja novega predsednika vlade, ki ga v vlogi politika še ne poznamo in je na tem področju popolna tabula rasa. Pozorni opazovalci slovenske politike so lahko ob poteku sestavljanja koalicije, še zlasti njenem končnem rezultatu in zapletu pri komisarski zgodbi, zaskrbljeno dvignili eno, tisti bolj tankočutni celo obe obrvi. Pri vprašanju o koaliciji dolgo ni bilo jasno, kakšno si Cerar sploh želi sestaviti. Vabila za koalicijo so potovala na naslove skoraj vseh strank, odzvalo se jih je pet, z njimi je vodilna SMC celo oblikovala besedilo koalicijskega sporazuma, na koncu so v koaliciji ostale le tri. Pri čemer se ena zaradi notranjih in ideoloških razlogov ni več videla v zgodbi, z drugo pa so se že pogovarjali o ministrskih mestih, vendar jo je SMC na koncu zavrnila z neprepričljivimi razlogi.

Res je, da so koalicije več strank naporne, vendar v slovenskem vzorcu politike ponujajo tudi prednosti. Namesto tega je Cerar, vsaj tako se zdi, raje ubral bližnjico in se hitro zadovoljil z minimalnim iztržkom ter se pri tem popolnoma naslonil na starega političnega mačka Karla Erjavca in njegovo interesno stranko. Zgolj ob še eni članici koalicije, SD, si je pustil ob strani premalo manevrskega prostora za nevtralizacijo partikularnih in glede na stanje slovenskih javnih financ nerealnih interesov. Politično zgodbo graditi zgolj na številčni moči v parlamentu je sicer mogoče, a se je doslej že večkrat izkazalo, da to ne pomeni nujno tudi, da je uspešna. Za dobro politiko je treba imeti tudi nekaj talenta, dobršno mero kreativnosti in pogum za seganje onkraj horizonta. To so prvine, ki jih v Sloveniji že dolgo pogrešamo.

Tako kot vedno se tudi ob nastajanju dvanajste slovenske vlade kaže, da so volitve ena zgodba, kreativno ustvarjanje v povolilnem obdobju pa nekaj povsem drugega. Dokler smo imeli v politiki izkušene voditelje, je slovenski sistem še vzbujal zaupanje, v zadnjih nekaj letih pa smo priča vsakokratnemu učenju novincev, saj premierske šole ali akademije ni oziroma bi morala obstajati v političnih strankah, če bi te bile takšne, kot jih poznamo v razvitih parlamentarnih demokracijah. Tudi to je rezultat vsegliharstva v slovenski javnosti in neprestanega iskanja novih obrazov.

Ocenjevati novega predsednika vlade Mira Cerarja po prvih poskusih plavanja v slovenski politiki, bi seveda bilo preuranjeno in krivično. Predsednik SMC je zmagovalec zadnjih volitev in ima pravico do poskusa oblikovanja vlade in vladanja. Vanj je velika večina volivcev predvsem projecirala svoja pričakovanja, da se bosta politična kultura in slog vladanja bistveno spremenila. In to je Cerar v prvem mandatarskem nastopu tudi obljubil. Pri tem ne moremo mimo dejstva, da v prvem nagovoru javnosti ni v ničemer izstopal od predhodnikov. Na naslednje vprašanje, iz kakšnega testa je, bomo dobili odgovor, ko bo predstavil ministrsko ekipo.