Tiskane izdaje
Obeta se nam prihodnost brez dveh vitalnih ministrstev. Resor kulture bo združen v ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, ministrstvo za okolje in prostor pa bodo razdelili tako, da bo okolje postalo del kmetijskega ministrstva, prostor pa del ministrstva za promet in infrastrukturo.
Najbolj paradoksalno je recimo to, da bo okolje pristalo v nedrjih tistih lobijev, ki so najbolj krivi za onesnaževanje v Sloveniji, pri kmetijstvu. To je tako, kot da bi dali čisti zrak v varstvo kakšnemu Lafargeu.
Če smo lahko v zadnjem času slišali kar nekaj, sicer očitno neuspešnih protestov glede ukinitve ministrstva za kulturo, je bilo protestov zaradi ministrstva za okolje veliko manj in niso tako zelo odmevali v javnosti. Ekologija okolja in uma oziroma kulture je v tej državi očitno bolj malo vredna.
Politična igra moči
Vendar te odločitve politikov nikakor niso tako preproste, kot se zdi na prvi pogled. So neodgovorne, nepremišljene, niso logične in so brez zavedanja o posledicah. Ali proces preoblikovanja obeh ministrstev narekujejo cilj kakovostne državne uprave, želja po varčevanju in ideologija vitke države ali gre zgolj za politično igro moči, se sprašuje filozof in ekolog Luka Omladič in odgovarja: »Opravljena ni bila nobena študija, ki bi analizirala sedanjo organizacijsko strukturo ministrstva za okolje in prostor ter utemeljila, zakaj bo prav takšna nova razdelitev izboljšala kakovost opravljanja nalog. Utemeljitve ni celo na ravni političnih argumentov. Takšno stališče je nenavadno glede na to, da so pomembne figure nove oblasti tudi profesorji ekonomskih in organizacijskih strok, od katerih bi pričakovali, da bodo posebej občutljivi na strokovno utemeljitev organizacijskih sprememb.«
Zakaj sta na udaru prav ti ministrstvi, torej ostaja uganka, očitno politika kulturo in okolje obravnava kot dve nepomembni področji. Sicer retorično, pa vendar smiselno, se Omladič sprašuje, zakaj se denimo raje obramba ne priključi zunanjemu ministrstvu: največ njihovih operacij tako ali tako poteka v tujini.
Podcenjevanje okoljskih in kulturnih vprašanj
Nekaj je jasno, razmišlja Omladič, ki je podpisnik peticije proti ukinitvi MOP, manjše število ministrstev nedvomno prinaša večjo koncentracijo moči. »V teh okoliščinah demontaža MOP in priključitev okolja kmetijstvu in prostora prometnemu ministrstvu upravičeno vzbuja skrb, da gre za načrtno oslabitev politične moči okoljevarstvenega in prostorskovarstvenega interesa.«
Koncept, ki ga je predstavila nova koalicija s podcenjevanjem kulturnih in okoljskih vprašanj, ne vzbuja optimizma, meni ekolog Božidar Flajšman, ki je prav tako podpisal peticijo. Po njegovem mnenju bi morala biti logika okoljskega delovanja navzoča v vseh politikah – kmetijski, prometni, energetski ... »Ministrstvo za okolje in prostor je v tej zgodbi le eden od sogovornikov, ki bi moral braniti naravne vire (vodo, biodiverziteto, krajino, prostor) in okoljske standarde (varstvo pred hrupom, onesnaženjem zraka itd.). Problem zagotovo nastopi, če okolje ni avtonomno oziroma je znotraj večjega ministrstva. V tem primeru je to področje podrejeno. Enostavno nima enakovredne pogajalske pozicije z drugimi področji.«
Flajšman omenja tudi konkretne primere, ki dokazujejo, da kmetijski politiki in lobijem ni veliko mar za okolje in kako nevarno je lahko njuno združevanje. Poglejmo samo vodovarstvena območja. Kmetje nenehno zahtevajo, da bi se vodovarstvena pravila (režime) omilila, in minister za okolje jim, namesto da bi branil zaščito vodnih virov, popušča. Rezultat je onesnažena pitna voda, kot jo imamo zdaj na Postojnskem ali na Ptujskem in Krškem polju.
»Varstvo okolja in varovanje naravnih procesov je temelj za preživetje naše civilizacije. Brez zdrave hrane, čiste pitne vode in neonesnaženega zraka ni življenja. Kultura nam pomaga doživljati in razumeti svet. Udarec po kulturi in okolju zato ni naključen – izgubljamo doživljanje sveta, ki bo (ali je) onesnažen svet. Če izgubimo doživljanje, lažje onesnažujemo,« celotno sliko ukinjanja obeh ministrstev komentira Flajšman.
Minister pa nič
Prav vsi sogovorniki se sicer strinjajo, da smo že doslej imeli izjemno slabe okoljske ministre, spomnite se samo Erjavca ali Žarnića, ta resor je žal že od nekdaj bil vladna margina. V nasprotju z Nemčijo na primer, kjer je okoljska politika izjemno pomemben dejavnik načrtovanja in odločanja v državi.
Ko je novinarski kolega Borut Tavčar pred kratkim v zvezi z načrti nove vlade glede ministrstva za okolje za mnenje povprašal evropskega komisarja za okolje Janeza Potočnika, mu je ta sporočil le, da konkretnih organizacijskih odločitev ne komentira, kar še potrjuje dejstvo, da se v Sloveniji na vrhu lestvic najbolj priljubljenih politikov največkrat znajdejo tisti, ki nimajo mnenja o ničemer. Pa bi ga morali imeti. Če se ukvarjajo z okoljem, vsekakor.
Pohlep po nadzoru
Zato pa ima vedno jasna mnenja mikrobiolog Gorazd Pretnar, ki pravi, da ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano v dvajsetih letih ni znalo spraviti skupaj poštene politike do kmeta ter do ljudi in okolja. Edina svetla točka, ki je po njegovem mnenju povrnila upanje in zaupanje, je bil minister Dejan Židan. Takšna politika je slovensko kmetijstvo pripeljala na skrajni rob suženjstva. Odtegnila nam je pri sosednjem kmetu pridelano zdravo domačo hrano, samooskrbo pa znižala krepko pod prag lakote v primeru globalnih katastrof. »Nihče me ne bo prepričal, da tisoče let stara dejavnost, kmetovanje, lahko čez noč postane nerentabilna. Tisti v ozadju te dvajsetletne politike so vedno na preži in izkoristijo vsako možnost in politično nestabilnost, kot otroci, ki se igrajo 'zemljo krast'. Kmetijsko ministrstvo je požrlo gozdove, travnike, vse prostoživeče živali, nadzor nad poskusnimi živalmi, komisijo za oceno pesticidov iz zdravstvenega zornega kota, polovico zdravstvenega inšpektorata in sedaj še drugo, kar je od narave ostalo.
Lahko dodam, da je agronomka 2007 z dobro pripravljeno diverzijo ukinila centralno koordinacijsko telo za nadzor nad kemikalijami v okolju, pri ljudeh, živalih in hrani. Še slep vidi, da gre za pohlep po nadzoru. In integracija ministrstva za okolje je še en korak, da se kmetijska politika polasti tudi nadzora nad spremljanjem lastne onesnaževalne politike in uničevanja biodiverzitete. S požrtjem ministrstva za okolje je odstranjen še zadnji regularni in pravno formalni oponent gensko spremenjenim organizmom. Nismo spregledali, da je v koalicijski pogodbi prisega o spremembi zakona o gensko spremenjenih organizmih. Če temu dejstvu dodamo prebrane depeše Wikileaksa, se nam ne zdi več čudno, da so bili strankarski voditelji vabljeni na pogovor k ameriškemu ambasadorju.«
Ministrstvo za hrano in okolje
Pretnar meni, da bi, če bi se zgodilo obratno in bi bil predlog formuliran tako, da bi ministrstvo za kmetijstvo prešlo v roke ministrstva za okolje, končno imel občutek, da se je nekaj premaknilo. Za primer navede Angleže, ki imajo ministrstvo za okolje, hrano in kmetijstvo (Department for Environment, Food and Rural Affairs) in njegovo glavno vodilo je: narava, okolje, biodiverziteta, rastline in živali. »Edini moteči faktor nevidnim, ki stojijo za ministrstvom za kmetijstvo, so še inštitut za varovanje zdravja in zavodi za zdravstveno varstvo, katerih demontažo še uspešno preprečujemo. Po nasvetu evropskih nestrokovnjakov bi nas nadomestili z enim pokornim in poslušnim laboratorijem, ki bo za vsak prekoračen parameter zapisal: ni nevarno za ljudi in okolje. Floskula, da bodo na vlado ob združitvi ministrstev prihajala bolj usklajena mnenja, se med vrsticami bere zatrta mnenja, saj ne moremo pričakovati, da si bodo podrejeni drznili nasprotovati ministru za kmetijstvo. Takšno nasprotovanje se vselej konča na cesti.«
Tudi direktorica Umanotere Vida Ogorelec meni, da z ukinjanjem ministrstva za okolje država ne bo nič prihranila, morda bo celo povzročila dodatne stroške, kazni za neizvajanje evropske zakonodaje. »V tem varčevalnem krču bomo morda spregledali prav tiste zanimive in dragocene priložnosti, ki bi omogočile nov razvojni in motivacijski zagon. In prav tu je eno od stičišč kulture in okolja. Globalna družba je v globoki krizi in rešitve se nam obetajo v drugačni kakovosti našega odnosa do okolja in narave, pa tudi v ozaveščenju smisla lastnega bivanja.« Ogorelčeva citira Gandhija, ki je dejal, da je na svetu dovolj bogastva za potrebe vseh ljudi, ni pa ga dovolj za ves pohlep nekaterih, in poudarja, da ta misel odpira pogled na drugačno usmeritev naše civilizacije. »Prav zdaj, ko potrebujemo odprto polje inovativnih prebojev in osmišljanje (gospodarskega) razvoja na višji ravni, so z reorganizacijo simbolno razvrednotena področja, ki ta polja ustvarjajo in spodbujajo.«
Solidarnost in socialna pravičnost
Obe ministrstvi, tako okoljsko kot kulturno, bi morali ponujati najbolj aktivno vizijo o prihodnosti, morali bi biti glavna gibalca za oblikovanje tako imenovane kreativne mehke moči (soft power) države. Res je sicer, da bi bilo treba obe ministrstvi preoblikovati, saj recimo okoljsko tako ali tako nikoli ni imelo jasne vizije o zeleni Sloveniji ali novih virih energije, ki so sicer temelj načrtovanja energetskih politik v vseh razvitih državah. Edino, kar pri nas na energetskem področju šteje, je velika netransparentna jama brez dna, TEŠ 6. Na neki način gre v očeh politike za minorno temo in nepomembno ministrstvo, saj se je tudi ministra za okolje vedno določalo po inerciji in ne po stroki.
»Politična« esenca kulture in okolja sta si zanimivo podobni, prakse pa kažejo, da so ekološko zavednejše države ter tiste, ki imajo dobro delujočo kulturno politiko, solidarnejše in socialno pravičnejše. Bogatejše.
V oddaji Odmevi na TVS je Mitja Čander, prvi podpisnik peticije proti ukinitvi ministrstva za kulturo in programski direktor zavoda Maribor EPK 2012, povedal, da je kultura za današnji trenutek zelo pomembna, saj živimo v času, ko naj bi izšli iz finančne krize tudi s pomočjo kreativnosti, s pomočjo sodelovanja in te vrednote se spodbujajo prav na kulturnem polju.
Kultura in narava kot nova količnika bogastva
V Zavodu Bunker že nekaj let uspešno združujejo domače in mednarodne umetniške, okoljske in socialne projekte. Direktorica zavoda Nevenka Koprivšek prav tako meni, da živimo v času velikih izzivov in globalne krize, ko se stopnjujejo napetosti med ljudmi in kulturami, med tistimi, ki imajo veliko, in tistimi, ki nimajo nič, med načini potrošnje in razpoložljivostjo virov, med težkim položajem posameznika in transformacijo družbe. »To je vnetljiv čas, ki predpostavlja temeljit premislek, velik pogum, nove ideje in ustvarjalnost, da se bomo lahko soočili s prepletajočimi se krizami, ki niso več samo ekonomske in finančne narave, temveč vse bolj socialne, okoljske, kulturne, pa tudi intimne, saj povzročajo strah in nezaupanje v prihodnost.«
Ali lahko zdravje družbe in blaginjo državljanov še merimo po nacionalnem BDP-ju? Rezultati številnih raziskav, pravi Koprivškova, dokazujejo, da v Evropi prav kultura prinaša enkrat več dobička, kot se vanjo vlaga, da se s pomočjo kulture v družbi krepi inovativno okolje in spodbuja podjetništvo. »Novejši trendi pri merjenju zdravja in bogastva države se merijo z drugačnimi vatli, z drugačnimi količniki, kot so na primer naravno okolje, kultura, kakovost javnega prostora, stopnja izobraženosti in solidarnost med ljudmi.« Kje se bo brez ministrstev, ki spodbujajo te smernice, čez nekaj let znašla Slovenija?
Tudi Koprivškova pogreša racionalne argumente za ukinjanje obeh ministrstev. »Ker ni še nihče omenjal, da bi recimo pridružili izobraževanje kulturi ali da bi postalo kmetijstvo del ministrstva za okolje, je verjetno vsakomur jasno, da to ne pomeni nič drugega kot manj prostora za kulturo, manj skrbi za okolje, manj državnega kolača za ti področji, manj kulturne in okoljske politike, manj reform. Skratka, v prihodnosti tudi manj umetnosti in kulture in več brezskrbnosti do okolja.«
Ko predlagatelji zagovarjajo ukinitev ministrstva za kulturo, se sklicujejo na nekaj vzorčnih primerov iz Evrope. »No, nič ne rečem za Avstrijo, tam sta res kultura in izobraževanje pod isto streho, a izjemno močno podpirajo kulturo,« meni Nevenka Koprivšek. »Če bi slovenska mesta namenjala toliko sredstev za kulturo kot v sosednji Avstriji in bi imeli tako urejeno okolje, bi se nam lepše pisalo. V Franciji je kultura združena s komuniciranjem, kar pri nas sploh ni ministrstvo, ponekod se jo povezuje s turizmom, toda kako naj resno jemljemo nekoga, ki nam danes za zgled daje kulturne politike Madžarske ali Grčije? Če želi kultura imeti enakopravno vlogo v družbi in, kot pravijo, postati četrti steber trajnostne družbe, potrebuje samostojno, avtonomno – in ne podrejeno – ministrstvo ter samostojen glas pri vladni mizi.«
Brez modernih vizij
Kam torej plujemo? Smo država, ki spodbuja ideje in kreativnost, ki življenje ljudi spreminja na bolje? Ali Sloveniji sploh še lahko rečemo sodobna država? Direktor ZRC SAZU Oto Luthar se boji, da ne. »Prej nasprotno; iz prividno sodobne države, to je sekularizirane družbe s precej jasno razvojno strategijo, postajamo provincialna mreža skrajno pragmatičnih skupin, ki svoje partikularne ekonomske interese maskirajo v soočenje političnih programov. Glede na to ne preseneča, da se napovedano preoblikovanje vladnih resorjev skuša predstaviti kot sestavni del prepotrebnega varčevanja. Ob nekonsistentnosti predloga še posebej bode v oči predlog, da urad za Slovence po svetu znova postane ministrstvo, področja, kot so znanost, šolstvo (na vseh ravneh), šport in kultura pa pristanejo v, organizacijsko gledano, precej predimenzioniranem megaministrstvu.«
Politični in življenjski trendi razvitejših držav kljub recesiji oblikujejo nove življenjske, gospodarske in ekonomske strategije, ki temeljijo na ekologiji, ekološkem kmetijstvu, zdravem življenju, zadovoljstvu in sreči državljanov, kreativnih industrijah, znanosti, globalnem povezovanju, solidarnosti in sodelovanju. Kakšne so naše strategije na teh področjih? Jih sploh imamo?
In kaj so še prednosti majhne Slovenije v globalni sliki sveta? Nevenka Koprivšek ugotavlja, da so prav v lepem naravnem okolju, živahni kulturi in relativno majhni razliki med bogatimi in revnimi. Naša mehka moč, naša prepoznavnost je torej prav na tistih področjih, ki so danes najbolj na udaru.
Se politiki tega sploh zavedajo? So se sploh kdaj?
