V Bruselj pošljimo Devico Orleansko!

Ne samo dež, prav zabavno je, kako nam tudi domači in evropski politiki osvežujejo avgustovski dolgčas in seveda zgodovino kot tako. V vsej njeni baročnosti in rokokoju. Hecna novica je, na primer, da Francozi pravkar končujejo dve veliki vojaški ladji za Rusijo, menda nosilki helikopterjev (ali pa še kaj več), ki so jih seveda odločeni predati naročniku, čeprav so Rusi s Putinom, hm, menda nekoliko problematična država. Krim, Ukrajina, sankcije in tako naprej. Rusi po nobeni »oficielni« politični logiki Zahoda ne bi smeli dobiti dveh vrhunskih letalonosilk, toda denar pozna tudi svojo govorico. Toda …

Hec je, da je prva od ladij, Vladivostok, že nared za plovbo, druga pa bo Sevastopol, ki bo menda dokončana konec prihodnjega leta. Pri Sevastopolu pa se začne simbolika. Seveda ne pri ladji, ampak pri Sevastopolu in Krimu v evropsko-ruskih odnosih. Sedanji evropski državniki in diplomati očitno sploh niso pokukali v zgodovinske učbenike. Vedo, kaj se je bilo tam dogajalo pred dobrim poldrugim stoletjem?

Krim in Ukrajina se vsekakor nista začela včeraj. Pisalo se je leto 1853, ko so angleški in francoski diplomati podpihovali turškega sultana Abdula Medžida, da je napovedal vojno Rusiji. Ampak se je opekel, ker je admiral Nahimov takoj napadel turško mornarico v Sinopskem zalivu in jo uničil. Anglija in Francija sta »intervenirali« in 28. marca 1854 sami napovedali vojno. Angleško časopisje je pisalo, da se je nujno treba boriti za turško neodvisnost, in tako je združena angleško-francoska mornarica vdrla v Črno morje.

Načrt Henryja Palmerstona, poznejšega britanskega premiera, je bil zelo jasen: oslabiti in razkosati Rusijo! In sicer ne zaradi kakih interesov, bognedaj, ampak, kot je izjavil v parlamentu, samo iz plemenitih in načelnih nagibov »boja civilizacije proti barbarstvu«. Položaj se mu je zdel idealen, kajpak pa je za uresničitev načrta potreboval zaveznike: Avstrijo, Prusijo in Nemčijo, računali so celo s sardinskim kraljestvom. In kajpak so ščuvali k vstaji rusko Poljsko. Zgodovina se ponavlja.

Načrt je bil, da se Krim in Kavkaz odvzameta Rusiji in dasta Turčiji, pri čemer bi del Kavkaza, ki ga je Palmerston imenoval Čerkezija, tvoril posebno vazalsko državo, Moldavijo, Vlaško ter celotno ustje Donave pa bi dobila Avstrija. Ampak kako pritegniti zaveznike v vojno? Tu je s polnimi pljuči zadihala preizkušena britanska tajna politika: Aalandske otoke in Finsko bi vrnili Švedski; pokrajine ob Baltiku bi pripadle Prusiji; obnovljeno bi bilo poljsko kraljestvo kot tampon med Rusijo in Nemčijo (ne Prusijo, ampak Nemčijo, je poudarjeno v diplomatskih učbenikih); Moldavijo in Vlaško bi dobila Avstrija, ampak, pozor, zato pa se Lombardija in Benečija »osvobodita« in priključita sardinskemu kraljestvu.

Američani, ki so nasledili in še povečali nekdanji britanski imperij, si danes v Evropi seveda ne morejo privoščiti tako fantastičnega načrta – lahko pa uveljavljajo svojo moč in zaveznike prisilijo v razna nerazumna dejanja, kot so sankcije.

Kakorkoli že, zanimive so še nekatere druge zgodovinske vzporednice. Ker med diplomati ni bilo pravega navdušenja za vojno, se je tedaj angleško časopisje spustilo v neposredne grožnje, tako da se je Bismarck moral 29. marca 1854 pritožiti pri angleškem predstavniku Aleksandru Maletu zaradi tega nedostojnega zastraševanja: »Mi v prav nobenem primeru ne bomo ruski zavezniki, toda da bi nase vzeli tveganje in stroške vojne z ruskim carstvom, to pa je nekaj čisto drugega, zlasti če pravilno pretehtamo eventualne koristi, ki bi jih Prusija imela, če se ta vojna zmagovito konča.«

Prusija torej ni napovedala vojne zaradi »tehtanja eventualnih koristi«, Avstrija je omahovala in je med vojno bolj »dežurala« v porečju Donave, Francija je sicer »padla« v vojno, vendar je diplomacija Napoleona III. ohranila tajne in za vojskujoči se strani neobičajno ljubeznive odnose s Peterburgom. Car Aleksander II. je celo pisal v Pariz, da se »Rusija in Francija čisto gotovo nimata za kaj bojevati«. Napoleona III. pa je osupnila junaška obramba Sevastopola in je čisto zares nameraval končati obleganje mesta.

To je seveda vznemirilo pruske in avstrijske diplomate, ki so že prej šušljali, »da je za srednjeevropske države od vsega najstrašnejša v bodočnosti možna zveza med francoskim in ruskim cesarstvom«. Kaj če naposled ne bo razkosana Rusija, če se oba cesarja pobotata in nato v dvoje raztrgata Avstrijo na kosce?!

Vemo, kaj se je pozneje zgodilo. Francozi so sklenili pogodbo s sardinskim kraljem Viktorjem Emanuelom II. in petnajst tisoč piemontskih vojakov se je odpravilo proti Sevastopolu. Avstrijce so izrinili iz Lombardije in Benečije, habsburški imperij pa je – skupaj z otomanskim – dokončno razpadel v prvi svetovni vojni. Po naslednji vojni pa so se Rusi iz druge smeri znašli v Moldaviji, Vlaški, Ukrajini, Poljski …

Ker se v zgodovini mora vselej zgoditi kaj paradoksnega, Sevastopola niso zavzeli napadalni Angleži, ampak Francozi! In zdaj, debeli dve stoletji pozneje, so v Saint-Nazairu splovili mogočni Sevastopol, menda zadnji krik vojaške tehnike.

Francozi se glede agresivne politike do Rusije zdijo še najbolj zadržani in skeptični; zadržane so pravzaprav vse članice Evropske unije, razen pribaltskih držav, ki pa kot celota poslušno izpolnjuje histerične zahteve Washingtona. Pri tem je najbolj vestna Angela Merkel, ki ji prisluškujejo po telefonu, torej ji po logiki stvari prisluškujejo še kje drugje. Sankcije proti Rusiji se bodo najverjetneje izjalovile, kot so se vse dosedanje; v ZDA, na primer, so verjetno že pozabili na njihov embargo proti Kitajski.

Ameriška zunanja politika, zlasti z Bushem in zdaj Obamo, močno spominja na britansko v času Palmersona. Napoleon III. je po Sevastopolu prišel do sklepa, da se nima več za kaj bojevati in da je upanje na večji uspeh pičlo.

Zgodovinske izkušnje govorijo, da bi bilo pametno imeti dobre in plodne odnose z veliko sosedo na Vzhodu, ki bo edina lahko dolgoročno zagotavljala energente in surovine stari celini. Tudi zdrava pamet pravi, da ne bi bilo razumno sibirskih prostranstev prepustiti samo Kitajcem, ki jim z »ukrajinskim konfliktom« ponujamo novo priložnost.

Samo kaki angleški dami à la Catherine Ashton utegne biti jasno, čemu je bilo treba zakuhati ta konflikt. Zaradi plemenitih in načelnih nagibov boja »civilizacije proti barbarstvu«?

Osebkom, ki ta čas vodijo Evropo in njeno »zunanjo politiko«, je uspelo močvirje tako usmraditi, da v njem ne more plavati nobena riba več. Samo plazilci zmorejo preživeti. Tudi pred dvema stoletjema so se po stari celini plazili nesposobni ali čisto nori politiki, toda nekateri vladarji so izkazovali tudi modrost in zadržanost.

Kot govori »primer« Jean-Claude Juncker, se etablirani politični birokraciji nikakor ne da priti do živega; zaman so bila vsa naprezanja britanskega premiera Davida Camerona, da bi temu oblastniškemu pohotnežu, ki je vsekakor sokriv za ukrajinsko krizo in s tem enega najbolj blodnih trenutkov Evropske unije, preprečil izvolitev. T. i. evroskepticizem ne pomeni nestrinjanja z evropsko idejo, temveč v prvi vrsti odpor do bruseljske politične in siceršnje birokracije, ki je v vitalni in raznoliki Evropi začela zatirati sleherno pobudo.

Temu se je začela upirati tudi mlajša generacija politikov, ki očitno drugače razume čas in prostor sedanje Evrope. Na primer novi voditelj španskih socialistov Pedro Sanchez ali Matteo Renzi v Italiji, ki ima možnosti, da se z njim utegne politično prebuditi. Renzi za evropsko »zunanjo ministrico«, naslednico Ashtonove, ponuja Federico Mogherini, ki ima, mimogrede, precej »liberalne«, bolj s kisikom prežete poglede na odnose z Rusijo. In Evropo. Ja, volimo ženske! Prave ženske!

Ta poziv je seveda naslovljen tudi Sloveniji, ki jo bo v Evropi spet zastopal kak kranjski Jean-Claude Juncker. Ali pa kaka naša Catherine Ashton. Čas je, da v Bruselj pošljemo slovenskega Bismarcka ali vsaj Devico Orleansko.