Viri blizu vlade so mi povedali

Novinarska poročila včasih zvenijo nejasno. Ob nekaterih pogosto uporabljenih frazah ni povsem razumljivo, kaj pomenijo. Kaj, denimo, pomeni sklicevanje na vire blizu vladi? Kaj pomeni sklicevanje na neimenovani vir? Afera »Off the record«, ko je neznani junak posnetek pogovora s predsednikom vlade postavil na youtube, dovolj natančno ilustrira, kaj pomeni fraza »viri blizu vlade«.

Ta fraza pomeni, da je določeno informacijo ali stališče novinarjem posredoval kar sam predsednik vlade ali oseba iz kroga njegovih najtesnejših sodelavcev, ob tem pa je novinar pristal na pogoj, da vir ne bo imenovan z imenom in priimkom. Zakaj politik ni želel biti imenovan z imenom in priimkom? Ker si je ob posredovanju občutljive informacije želel zagotoviti dovolj manevrskega prostora za morebiten umik, spremembo stališča ali kak tretji zasuk.

Zaupnost in zaupanje

Novinarski poklic ima v sebi vgrajen manjši paradoks. Novinar je po eni strani zavezan poročanju javnosti, hkrati pa ga ta zaveza ne odvezuje dogovora o spoštovanju anonimnosti vira, če vir tako zahteva. Novinar torej pogosto ve več od javnosti, na katero naslavlja svoja poročila, analize in komentarje. Če nič drugega, ve, kdo je oseba, ki se skriva za nejasno oznako »neimenovani vir«.

Ta paradoks novinarski poklic povezuje še s tremi profesijami, ki poznajo zavezo spoštovanja molčečnosti. Zdravnik ne sme govoričiti o tem, kaj je izvedel od pacienta. Odvetnik ne sme pripovedovati, kaj je izvedel od klienta. Duhovnik pa ne sme poročati o rečeh, ki jih je slišal v spovednici. Med zdravnikovim pacientom, odvetnikovim klientom, duhovnikovim grešnikom in novinarjevim virom naj bi obstajalo zaupanje. Pravila v teh profesijah so relativno jasna, saj imajo vse naštete kategorije svoje profesionalne kodekse. Kršitev pravil lahko v skrajnem primeru pomeni izobčenje, odvzem licence ali kak podoben ukrep. Kršitev dogovora, da pogovor med predsednikom vlade in novinarji ne bo citiran, predstavlja enega hujših incidentov v novinarski profesiji v zadnjih dveh desetletjih. Če zavestno laganje, nepreverjanje, potvarjanje ali prirejanje informacij uničuje odnos zaupanja med javnostjo in novinarskim poklicem, kršitev dogovora o naravi »off the record« pogovora uničuje zaupni odnos med novinarji in viri.

»Off the record« pogovor je sestavni del urnikov tistih novinarjev, ki premorejo minimalno ambicioznosti. Pridelava in predelava informacij od ambicioznih novinarjev zahteva razumevanje konteksta, ozadij, ocen neimenovanih sogovornikov, dodatnih informacij, ki niso nujno najbolj zanesljive in zahtevajo dodatno preverjanje, ter stališč, ki jih sogovorniki ne želijo povedati v mikrofon. Če bi merili v odstotkih, bi ugotovili, da »on the record« pogovori, torej formalizirani pogovori, ob katerih je na mizi diktafon, v rokah pa svinčnik in beležnica, v novinarjevem urniku predstavljajo relativno majhen delež vseh pogovorov. »Off the record« pogovor seveda ni edino orodje tistih novinarjev, ki se ne zadovoljijo z recikliranjem splošno dostopnih informacij. Je pa pomembno.

Incident z objavo »off the record« pogovora ima svoj kontekst. Slovenska novinarska profesija je ena bolje samoreguliranih slovenskih profesij. Stališča novinarskega častnega razsodišča, stanovskega organa, ki se ukvarja s samoregulacijo, so številna, redna in utemeljena. Kako je s samoregulacijo drugih profesij? Ali duhovščina na svojih spletnih straneh objavlja stališča o domnevnih napakah stanovskih kolegov? Je zdravniški stan znan po tem, da organi zbornice odkrito, pogosto in utemeljeno presojajo o morebitnih strokovnih napakah zdravništva in jih objavijo? Kako pogosti so samoregulacijski posegi v odvetništvu? Ali denimo v menedžerski profesiji? Združenje Manager se je šele nedavno odločilo, da bo pod drobnogled vzelo nekatere najbolj razvpite menedžerske prijeme. Novinarsko častno razsodišče v zadnjem obdobju v letu dni objavi okrog sedemdeset razsodb. Število razsodb se iz leta v leto povečuje.

Od kod samoregulacija? Novinarski stan je v osemdesetih letih sodeloval v pomembnih civilnodružbenih bojih. Formalna svoboda tiska novinarjem ni bila podarjena, pač pa je bila priborjena. Samoregulacija je logična posledica te tradicije.

Če ima ceh dovolj razvito samoregulacijo, ima več težav s samorefleksijo. Od kod prihaja ključna grožnja? Je to politika ali kapital? Pred leti je v cehu obstajal skorajda konsenz, da ključno grožnjo predstavlja politika. V letih strahu pred politiko so novinarji, ki so po privatizaciji medijskih podjetij postali pomembni notranji lastniki, razprodali svoje lastniške deleže takrat precej donosnih podjetij in iz rok izpustili pomemben vzvod upravljanja hiš, v katerih so zaposleni. Danes v cehu obstaja skorajda konsenz, da ključno grožnjo predstavlja kapital.

Ob tej oceni se vendarle velja vprašati, kako je nastal medijski kapital. Je nastal s postopno, organsko rastjo? Ali pa so lastniki kapitalske deleže pridobili med nepreglednimi transakcijami, ki so bile politično motivirane? Sedanja medijska lastniška struktura je deloma posledica dejstva, da so novinarji, notranji lastniki, svoje deleže relativno hitro prodali korporativnim lastnikom, deloma pa posledica nepreglednih, politično motiviranih lastniških transakcij. Shematske ocene, da grožnjo predstavlja bodisi politika bodisi kapital, torej niso dovolj natančne. Prej gre za nenavaden preplet dejavnikov oblasti in družbene moči, ki ni značilen zgolj za medijsko situacijo, pač pa za pomemben del celotne družbe.

Izjemo predstavljajo mediji, ki so v tuji lasti.

Prekletstvo majhnosti

Eden od očitkov, ki leti na slovensko novinarstvo, je povezan z domnevo o partnerskih odnosih med novinarstvom in oblastjo. Odnosi med novinarji in ljudmi, ki so predmet poročanja, naj bi bili skorajda familijarni. Tudi ta očitek velja prestaviti v širši kontekst. Majhnost države ima svoje prednosti in slabosti. Dejstvo, da se tako ali drugače skorajda vsi poznamo z vsemi, je za neodvisno novinarsko držo ovira. Če sam pri sebi naštejem pet ključnih imen slovenske politike, ugotovim, da šefa vlade poznam iz študentskih let. Šef parlamenta me je učil na fakulteti. Skupaj smo raziskovali urbanistične probleme ljubljanske Rakove Jelše. Šefa države poznam iz časov, ko mi je kot profesor mednarodnega prava razložil mednarodnopravni vidik afere JBTZ. Šefa opozicije poznam iz časa, ko se je kot aktivist mirovnega gibanja zavzemal za pravico do civilnega služenja vojaškega roka. Pri sedanjem predsedniku ustavnega sodišča sem kot študent moledoval za denar za organizacijo javne tribune, s katerim je upravljal kot dekan fakultete. Vse naštete poznam še iz drugih kontekstov, ki z njihovo sedanjo funkcijo nimajo posebne zveze.

Vendar prepletenost odnosov ni značilna zgolj za ljudi, ki se ukvarjamo z novinarstvom. Enako velja za gospodarstvo. Cene blaga ne določa zgolj trg, pač pa osebni odnosi. Iskalec zaposlitve je lahko kljub dobri kvalifikaciji neuspešen, če ni opremljen z znanstvi. Če se novinar dejstva, da je z objektom poročanja vpet tudi v osebne odnose, zaveda, se lahko pastem familijarnosti vsaj skuša izogniti. ¾ Foto Roman Šipić Foto Roman Šipič Novinar je po eni strani zavezan poročanju javnosti, hkrati pa ga ta zaveza ne odvezuje dogovora o spoštovanju anonimnosti vira, če vir tako zahteva. Ali Žerdin