Vrtinec seznamov Umberta Eca

Prednovoletno obdobje je idealen čas za različne sezname: lestvice najbolj branih knjig, izbor osebnosti in dogodkov, ki so zaznamovali iztekajoče se leto, avto leta, različne inventure in tako naprej. Tudi intimni seznami so v tem obdobju intenzivnejši: pismo dedku Mrazu, lista povabljencev na zabavo, nakupovalni seznam, jedilni list za novoletno večerjo, seznam daril za najbližje, spisek novoletnih zaobljub...

Ljudje ljubimo sezname, v njih se poigravamo z neskončnostjo in s tem, da jo skušamo omejiti. Seznami so, kot trdi italijanski filozof in pisatelj ter avtor uspešnice Ime rože Umberto Eco, tesno povezani z izvorom naše kulture. Kultura ustvarja red, naredi svet za oprijemljivo snov, opisuje nepojmljivo, in to z naštevanjem, opisovanjem, ustvarjanjem podob in zgodb, z zbirkami, muzeji in galerijami.

Radi imamo vse, kar nima meja

Leta 2009 je muzej Louvre Eca povabil, naj organizira razstavo, javna branja in okrogle mize na temo po svojem izboru. Eco, ta veliki zbiratelj knjig in poznavalec zgodovine, ki je bil za ta izziv pravi človek na pravem mestu, se je takoj odločil; ker je človek žival, ki ravna metodično, bo njegova razstava govorila o seznamih. Izbral je vznemirljiva platna iz zgodovine človeštva, na katerih so množice ljudi, angelov, živali, spačkov, relikvij, zvezd, sadja in zelenjave, ki so tako polna podrobnosti, da jih človek sploh ne more prenehati gledati. Kakšni seznami podob! Na primer izjemna slika Petra Paula Rubensa z naslovom Padec upornih angelov (1620), na kateri ni več znanih prostorskih kategorij, le padanje tisočih golih teles v brezno ognja, ali pa Altdorferjevo platno Bitka Aleksandra Velikega (1529), ki ne samo, da prikazuje bitko nagrmadenih natančno naslikanih vojakov, ampak v ozadju tudi pokrajino, ki je videti, kot da bi jo gledali iz letala v nizkem letu. Tu so še modernejše podobe: neskončni horizont nočnega Los Angelesa, Warholove Campbellove jušne konzerve in številne plavalke, ki skačejo v bazen v Plesu na vodi. Kot poznavalec književnosti je izbral še literarne primere naštevanja in skupaj s podobami z razstave izdal knjigo oziroma antologijo z naslovom Vrtinec seznamov, ki je pred kratkim izšla pri založbi Modrijan (prevod Maja Novak), pri kateri so že izdali njegovi deli Zgodovina lepote in Zgodovina grdote. Vrtinec seznamov je posebna knjiga in ni čudno, da se v njej številni stavki končajo z in tako naprej, in tako dalje, in še in še...

Nekateri seznami se nadaljujejo v neskončnost in to nam je, umrljivim bitjem, pravi Eco, pri njih najbolj všeč. »Radi imamo vse, kar po našem mnenju nima meja. To je možnost, da ubežimo misli na smrt. Sezname imamo radi, ker se bojimo umreti.«

Kako opisati tigra?

Če bi na Zemljo priletel marsovec in nekoga vprašal, kaj je tiger, mu ta ne bi odgovoril, da gre za sesalca iz podrazreda Placentalia ali zver iz podreda Fissipedia, temveč bi mu dejal, da je to žival, ki je velika, gibčna, rumena s črnimi progami, ki živi v džungli, včasih napade ljudi in tako dalje. Če bi nekomu radi razložili, kaj je tiger, bi mu ga morali opisati. In podobno je v literaturi. »Vedno nas očara neskončnost neba. Povsod zvezde, galaksija za galaksijo. Kako se počuti človek, ko pogleda v nebo? Misli si, da nima dovolj jezikov, besed, da bi izrazil tisto, kar vidi. Kljub temu pa ljudje nikoli niso prenehali opisovati nočnega neba in so preprosto le naštevali tisto, kar vidijo,« piše Eco. Kaj šele zaljubljenci. Premalo je besed, da bi izrazili vse, kar čutijo, zato je za ljubezenski besednjak značilno, da je sestavljen iz seznama oziroma naštevanja – tvoje oči so golobi, tvoji lasje so kot čreda koz, kakor Davidov stolp je tvoj vrat, tvoji dojki sta kakor dva mladiča, tvoje ustnice kapljajo med in še in še, če si sposodimo nekaj verzov iz starodavne Visoke pesmi.

In če Visoka pesem hvali podobo ljubljene, je Robert Burton v 17. stoletju napisal odo grdi ženski, v katero je bil zaljubljen. V njej naštevanje njene grdote kar traja in traja in jo zaključi: »(...) nemarnica, candra, goflja, zoprna smrdljiva, trdoglava, nagravžna spaka, morda celo nepoštena, prostaška, nizkotna, capinska, surova, neumna, neomikana, zamerljiva, ko jo enkrat vzljubiš, jo boš spričo vsega občudoval.«

Homer se je v Iliadi spopadal z vprašanjem, kako opisati neizmernost grške vojske. Najprej je poskušal z metaforami: ta množica mož, v katere orožju se zrcali sončna svetloba, je kot požar. A s tem ni bil zadovoljen. Nato je ugotovil, da ne more našteti vseh bojevnikov po imenih, in se je odločil, da bo imenoval vsaj grške vojskovodje in njihove ladje, kar ni najlažja naloga, saj traja kar tristo petdeset verzov. Tudi Dante ima težavo, ko želi poimenovati vse angele v nebesih, saj ne pozna vseh njihovih imen; pravzaprav to število presega vse zmožnosti človekovega razuma.

Slike brez okvirjev

S tem, kako upodobiti neizmernost, so se ukvarjali tudi slikarji – kako naslikati vse angele, vse zemeljske užitke, brezbožnike, neskončno število bojevnikov. Mnogokrat to rešijo tako, da nam njihova platna zbujajo iluzorni občutek, da se podobe ali množica na njih razteza zunaj okvirja: Boschev Vrt zemeljskih užitkov (1500) ali Dürerjeva slika Deset tisoč krščanskih mučenikov (1508). Takšne slike so kot izrez iz neskončnosti. Ameriška pisateljica Gertrude Stein, ki je imela ogromno zbirko modernistov, na stene nikoli ni obešala slik z okvirji, ker se ji je zdelo, da jih omejuje, in ko so brez omejitev visele v njeni dnevni sobi, je dejala, da ima sedaj za ta platna občutek, da želijo ven iz samih sebe. »Slike imamo radi prav zato, ker verjamemo, da v njih vidimo nekaj več,« meni Eco.

Nekateri drugi slikarji so sezname uporabljali kot materiale, tako kot Arcimboldo iz 16. stoletja, ki je iz tisočih sadežev in vrtnin na svoj baročni način slikal portrete, za katere se zdi, kot da bi se po naključju znašli na krožniku sredi bogato obložene mize.

Frnikole in košček modrega stekla

Posebno poglavje Eco nameni seznamom stvari, saj ugotovi, da je zgodovina književnosti polna obsesivnih zbirk najrazličnejših predmetov. Čarovniški spisek zavratnih snovi v Shakespearjevem Macbethu na primer: Belouškin rep v obari / naj duši se, cvre in cmari, / pupka zrklo, prstov žabjih, / netopirja dlak se rabi, / gadji jezik, sklan na dvoje, / želo slepčevo, tako je, / kuščar nogo, čuk da krilo (...) Tu je še skromni zakladek, ki ga v žepu skriva Tom Sawyer Marka Twaina in v katerem najdemo dvanajst frnikol, košček modrega upognjenega stekla, tulec za namotavanje prediva, ključ, ki ne bi ničesar odklenil, kos krede, zamašek steklenice za vodo, medeninasto kljuko z vrat, pasjo ovratnico – vendar brez psa, ali pa seznam, ki ga zapiše Daniel Defoe – zbirka naplavin, ki Robinzonu na samotnem otoku omogočijo preživetje. Spomnimo še na zbirko nepomembne šare v kuhinjskem predalu Leopolda Blooma v Joyceovem Uliksesu. Slikovit je opis smradu, ki je bil nekoč del vsakdana in ga v romanu Parfum na več kot eni strani opisuje Süskind: »Smrdele so reke, smrdeli so trgi, smrdele so cerkve, smrdelo je pod mostovi in v palačah. Kmet je smrdel enako kot župnik, obrtniški vajenec kot mojstrova žena, smrdelo je vse plemstvo, da, celo kralj je smrdel in kraljica kakor stara koza, poleti kot pozimi...«

V osemnajstem stoletju razkrajajoča aktivnost ni poznala nobenih meja, zato ni bilo nobene človeške dejavnosti, nobenega izraza porajajočega se ali propadajočega življenja, ki ga ne bi spremljal smrad, še piše Süskind.

Seznam kot nesmrtnost

Obstaja več vrst seznamov, uporabni in poetični. Uporabni so že prej našteti inventarji, nakupovalni seznami, knjižnični katalogi in seznam premoženja. Ker je Umberto Eco zabaven človek, ki ljubi humor, kot primer uporabnega seznama navaja spisek žensk, ki jih je zapeljal Don Juan v Mozartovi operi. To je bilo čedno število kmetic, sobaric, meščank, grofic, baronic, markiz, kneginj in žensk vseh stanov, postav in starosti. Ker je Mozartov libretist Leporello vesten računovodja, je njegov katalog matematično popoln. Koliko je torej bilo teh žensk? »V laški zemlji šeststo in pa dvajset, tam na Nemškem dvesto triindvajset, sto na Francoskem, na Turškem sto štiri, a na Španjolskem, na Španjolskem že tisoč tri.«

In zakaj na drugi strani nastajajo poetični seznami? Kot smo že dejali, da drugače nekaterih reči pač ne moremo opisati, saj se izmikajo našim možnostim nadzora ali imenovanja. V knjigi je omenjen dolg Kristusov rodovnik iz evangelija po Mateju (Abrahamu se je rodil Izak, Izaku se je rodil Jakob, Jakobu se je rodil Juda in njegovi bratje. Judu je Tamara rodila Pereca in Zerhana. Perecu se je rodil Hercón, Hercónu se je rodil Ram, Ramu se je rodil Aminadáb...).

Retoričen način naštevanja pa ni vedno tako linearen in v sebi nosi presenetljiv obrat. Kot primer iz Calvinovega romana Vitez, ki ga ni: »Imejte potrpljenje z nami: kmečke deklice smo (...), ki razen maš, tridnevnic, devetdnevnic, dela na polju, mlačve, trgatve, bičanja hlapcev, krvoskrunstva, požarov, obešanj, vdorov vojska, plenjenja, posilstev in kuge nismo nikdar videle ničesar.«

Lobanje in čeljusti

Še preden začnemo govoriti o velikih zbirkah v muzejih in galerijah, se ustavimo pri zbirkah in zakladih. Relikvije na primer niso le značilnost krščanstva, ampak se pojavljajo že v grško-rimskem svetu; tam so kot svete predmete čuvali Orfejevo liro, Helenin sandal, kosti pošasti, ki je napadla Andromedo itd. Pravi čas za porast relikvij je bil srednji vek; takrat so veljale za dragoceno turistično blago, saj so v cerkve, ki so jih razkazovale, drle množice romarjev. Eco nam pojasni, kaj skrivajo različne cerkve in katedrale – prava bogastva, v praški stolnici sv. Vida imajo: lobanji sv. Adalberta in sv. Venčeslava, meč sv. Štefana, drobec svetega križa, prt z zadnje večerje, zob sv. Marjete, drobec golenice sv. Vida, rebro sv. Sofije, čeljust sv. Eobana, Mojzesovo palico in Marijino obleko. Eco navaja, da so starodavne kronike poročale pravljično in nemogočo novico, ki je dvigovala prah: da so v 12. stoletju v neki nemški stolnici hranili lobanjo Janeza Krstnika, ki pa ni bila katerakoli lobanja, saj naj bi bila iz časa, ko je bil star dvanajst let. Ko je Janez Krstnik odrastel, je izgubil še drugo lobanjo, ki jo hranijo v rimski cerkvi sv. Silvestra in je brez spodnje čeljusti, slednjo pa hranijo v stolnici sv. Lovrenca v Viterbu. Krožnik, na katerega so položili Krstnikovo glavo, je v Genovi, pepel je po različnih cerkvah, ravno tako njegovi zobje, Krstnikov koder las je v Monzi. Zbirke relikvij Eca spominjajo na posamezna dela sodobnih umetnikov, recimo nadrealistične šatulje Josepha Cornella ali na dela Damiena Hirsta – na laične relikvarje, skratka, ki pričajo o isti ljubezni do obrabljenih ter zaprašenih snovi ali vsaj do maničnega zbirateljstva.

Kasneje so turistične atrakcije postali spački, ki so na sejme in veselice privlačili radovedneže. Eno večjih zasebnih zbirk iznakaženih zarodkov in čudaških spačkov je imel Peter Veliki v Sankt Peterburgu. Prav tako so bili popularni katalogi mitoloških živali, ki so vzbujali vtis, da takšna bitja dejansko obstajajo, tako natančni so bili, ali pa zbirke nagačene živali z vseh koncev sveta. Kasneje so se pojavile strokovnejše naravoslovne opredelitve živali. Za to, da so naravoslovci iznašli definicijo kljunaša, so potrebovali kar osemdeset let, piše Eco. Živi v vodi, a tudi na kopnem, je sesalec, a leže jajca – zaradi vsega tega se je skoraj stoletje izmikal natančni definiciji, ki so jo ujeli le ob pomoči seznama njegovih lastnosti.

Otiranje zadnjice in od česa 
smo bili najbolj zadeti

Najljubši pisatelj Umberta Eca, ki je v svojih literarnih delih ustvaril orjaške sezname, je francoski renesančni pisec Rabelais. Ni sicer nobenega pravega razloga, zakaj v svojih zapisih natančno našteva toliko različnih ljubkovalnih vzdevkov za moški ud, toliko iger, ki jih je znal Gargantua, ali tisoče načinov otiranja zadnjice (seznam vseh rastlin z mehkimi listi, mamina rokavica, rjuha, odeja, zavesa, blazina, preproga, igralna miza in še in še, dokler seznama ne konča z mislijo, da »se njegovi mošnji v dobro piše, kdor usrano rit si s papirjem briše«).

Sezname in naštevanje lastnosti ljubimo tudi danes. Revije in časopisi radi sprašujejo slavne in manj slavne ljudi, katero hrano najraje jedo, katera je njihova najljubša barva, najljubša hrana, od česa so bili v življenju najbolj zadeti... To so zelo brane rubrike, saj te male banalne podrobnosti pred nami sestavijo človeka, vsaj vtis o njem. Ker lahko njihove odgovore v mislih vedno primerjamo s tem, kako bi na ta vprašanja odgovorili mi, naš jaz s temi odgovori postane skupek nekaterih naših lastnosti – naše malo bistvo.

Eco navaja takšen spisek francoskega filozofa Rolanda Barthesa, ki pravi: »Rad imam: solato, cimet, sir, papriko, marcipan, vonj po sveže pokošenem senu, vrtnice, potonike, sivko, šampanjec, zmerna politična stališča, Glenna Goulda, ledeno mrzlo pivo, ploske uhlje, dobro zapečen kruh, havanske cigare, Händla, umirjene sprehode, hruške, bele breskve, češnje, barve, zapestne ure, nalivna peresa, žepne nožičke, gozdove ob sedmih zjutraj (...) Ne maram: belih špicev, žensk v hlačah, geranij, jagod, Mirója, risank, Arthurja Rubinsteina, vil, popoldnevov, Satieja, Bartóka, Vivaldija, telefoniranja (...).«

Kaj pa imate radi vi, so v intervjuju vprašali Eca. »Bil bi neumen, če bi odgovoril na to vprašanje. S tem bi se samo opredelil. Pri trinajstih letih me je očaral Stendhal, pri petnajstih Thomas Mann, s šestnajstimi sem imel rad Chopina, potem pa sem svoje življenje preživel tako, da sem spoznaval še vse druge.« Trenutno mu je Chopin spet všeč. Pravi, da če se ukvarjaš s stvarmi, se vse nenehno spreminja, kajti če se nič ne spreminja, si idiot.

Knjiga o zobotrebcih

Eco je zbiralec knjig. Ima jih okoli 50.000, noče jih katalogizirati, kajti ves čas ga zanimajo nove stvari, in če se ves čas spreminjaš, se spreminja tudi tvoja knjižnica in o tebi pripoveduje nekaj drugega. Ne zbira dragih starodavnih knjig, ampak bizarna dela, knjige, ki se ukvarjajo z okultnim in zmotami v znanosti. Zanimajo ga napake in pomote. Hrani knjige astronomov, ki so v nasprotju z Galilejem povsem napačno opisovali vesolje, star zapis o tem, kako nevaren je zobotrebec, ali še starejšega, ki priča o tem, kako pametni lahko postanejo ljudje, če jih kot otroke pretepajo s palico, ter priročnik nekega higienika, ki za zdravje priporoča hojo vzvratno. Ima 70 metrov dolg hodnik, na katerem je razvrščeno leposlovje, večkrat na dan gre mimo in si skuša zapomniti, kje je kakšna knjiga. »Nisi kulturen, če veš, kdaj je umrl Napoleon. Kultura pomeni, da veš, kje to lahko v dveh minutah najdeš.« Pa s tem, kje najti, seveda Eco ne misli na internet, ampak prisega na knjige. »Pri internetu nikoli ne veš.« Četudi priznava, da je internet neskončni seznam, mati vseh seznamov. Po njegovem mnenju bi morali otroke danes v šolah učiti, kako uporabljati internet, kako ločiti koristno in nekoristno. »Šole bi morale poučevati visoko umetnost razlikovanja.« Internet je katalog podatkov, ob katerih se sicer počutimo sposobne in vsemogočne, pri tem pa ne vemo, katera od njegovih prvin se nanaša na resničnost in katera ne, kaj je resnica in kaj napaka.

Sodobni potrošniški čas in množična kultura temeljita na seznamih, na vesoljstvu izobilja; spomnimo se samo na polne police v supermarketih, izložbena okna, ameriške restavracije, v katerih lahko za določen znesek v orjaškem hladnem bifeju poješ toliko hrane, kot ti je srce poželi. Vse to obilje in razkazovanje Eca spominja na to, kako so se nekoč kralji in cesarji ovešali s celimi slapovi draguljev. »Že Marx je v uvodu Kapitala opozarjal, da se bogastvo družbe, v kateri prevladuje kapitalistični način proizvodnje, kaže kot neznanska zbirka trgovskega blaga.«

Potrošništvo je katalog stvari, ki jih včasih sploh ne potrebujemo. In sodobne tehnologije nam omogočajo, da so nekateri seznami v naših glavah preteklost. Koliko telefonskih številk še imate v spominu? Nekateri seznami izginjajo, drugi nastajajo.

Vrtinec seznamov je knjiga o zgodovini človeštva, Eco je pač renesančni in etični mož, predvsem pa je sodoben mislec z velikanskim seznamom znanja in nas uči, da je kljub vsemu neskončnost še vedno neskončnost, nepojmljiva in tako naprej...